Brez dlake na jeziku

Čista, čista resnica – izguba las mi je prinesla v življenje le dobre stvari!

Res je, če bi mi lasje ponovno zrasli, si jih zagotovo ne bi obrila. Pustila bi, da rastejo, si jih vsak dan ogledovala v ogledalu, otipavala tisti puhek, ki bi pognal najprej, kasneje pa polna pričakovanja z roko kar naprej gladila stržen in se veselila svojega ponovnega obiska pri že dolgo ne videni frizerki. Veselila bi se predvsem dokaza, da sem spet popolnoma zdrava in da moje telo ponovno sprejema tudi te pravzaprav marsikje nepotrebne kocine.

Sicer pa je življenje brez dlak odlično. Razpoznavna sem in dokler ga močno ne lomim, npr. počasnim ali agresivnim šoferjem na cesti ne kažem srednjih prstov ali se vrivam v vrsto pred trgovino z novimi Iphonei ali javno razlagam svoje politično stališče … ups, tukaj ga kdaj pa kdaj polomim … no, a v glavnem sem kar ok in zato mi razpoznavnost več ali manj koristi. Saj veste tisto, ko ti mesar da boljši kos mesa, prodajalec sadja pa še eno pomarančo za povrh. A da to dasta vsakemu … tudi lasatim in kosmatim?! Ah, saj je vseeno, važno da je občutek dober!

Na plažo in bazen grem lahko brez uvodnih uvertur in ureznin od prehitrega britja.

Tudi pri frizerju mi ni potrebno več izgubljati ne časa, ne denarja. Res pa je, da od leta 2012, odkar nimam več lasnega okrasja, nisem več na tekočem katero bejbo po solinah vodi Jan oz. ali je končno priznal, da ga te (soline, namreč) niti ne zanimajo. In kateri od estradnic je počil ventilček in uhajati zrak iz napihnjenih ustnic.

Da ne govorim o zmanjšanju prtljage! Nobenega fena, šampona, balzama! Niti krtače in glavnika! Ali brivnika! Sedaj bi res lahko odšla na Camino.

Sicer pa … če ne verjamete, si oglejte posnetek intervjuja, ki ga je z mano opravila moja prijateljica Nataša. Lepo me je zmotivirala, sprovocirala in na koncu še zmontirala v smiselno celoto.

Stres? Kje pa!

Zdaj že nekaj časa spet pridno hodim v e-tri (novo) službo in morda je prav zdaj pravi čas, da z dokaj trezno glavo razmislim o tem kam in zakaj me je pripeljal moj stari tempo življenja.

Naša življenja v tem norem svetu so polna hitenja, frustracij, zahtev, rokov in v tem tudi jaz nisem bila prav nobena izjema. Stres je postal del mojega življenja in meni tako domač, da ga pravzaprav sploh nisem več opazila.

Jutranje bujenje ob 6:00, hitro na WC, medtem odviti navoj na tušu, da med opravljanjem nujne potrebe, v cev zgornjega nadstropja priteče topla voda in tako pod tušem ne izgubljam dodatnega časa, na hitro umiti, obrisati, zobe podrgniti tako na brzino, da dlesni počasi že odstopajo, pa z eno roko zapenjati gumbe na srajci, z drugo pa pripravljati zajtrk. Enega zase, drugega možu in seveda tretjega povsem drugačnega sinu. Se ve, da je potrebno jesti le eko, zeleno, doma pridelano in vse ostalo s čimer na zadnje čase pumpajo mediji. Ok, ok … bomo poskrbeli, da bomo fit in zdravi umrli!
In medtem, ko se hranimo s polnovrednim in hudo zdravim zajtrkom, je potrebno najmanj 5x na ves glas rjoveti, da preglasimo glas budilke na mobilcu našega mulca, ki že 15 minut neumorno navija neko zoprno melodijo, ki bi zagotovo prebudila še spečega medveda, a žal pri našem najstniku ne deluje najbolje. Po zajtrku na hitro (se ve, da kar na roke) pomiti posodo za vsemi člani družine, ki jih dotik tekoče vode življenjsko ogroža (not), morda mimogrede še ravno oprano perilo navesiti na sušilec, v torbo zmetati papirje, ki se še od prejšnjega večera valjajo po mizi, še 3x zarjoveti, da taxi mama odhaja, se usesti v avto in s prižganim motorjem čakati na mladega princa, potem pa z vso težo po gasu in  … ja, ja, vmes se zna opaziti, da mobitel po jutranjem prebiranju mailov, še vedno pozabljen čepi na polici v WCju …nekaj dolgih preskokov stopnic gor in hitro navzdol, pa spet v avto in čez drn in strn do šole, od tam pa v službo. Stresno? Ah, sploh ne, to je le običajno jutro najbolj običajne sodobne družine.

Pa v službi? Tam v mimohodu pozdrav sodelavcem, pa espresso na hitro pripravljen in odnešen v sobo, kjer se z mislimi že leti preko dnevnih nalog, par telefonov, obisk jamrajoče stranke, skok na kosilo kjer se s kolegi pogovarja o čem drugem kot o službenih zadevah, popoldne pa še nekaj sestankov tja do 16h, 17h. In ko se dan že pregiba v večer, je treba obiskati še kakšno večerno družabno srečanje – se ve, da takšne stvari le koristijo karieri, morda še kakšno dodatno izobraževanje za osebno rast, v žep jakne stlačiti par lešnikov in napolitanko za potešitev ta hude lakote, mimogrede še po liter mehčalca in paket WC papirja, ki ju je baje doma ravno zmanjkalo in ob 10h je čas, ko se tvoj avto le počasi ustavi na domačem dvorišču.

Konec? Ah, ne! Maček je lačen, sine jamra, da je hladilnik prazen, koš s perilom se je čudežno spet napolnil, miza pa je polna krame in službenih papirjev, ki niso pospravljeni še od zadnjega službeno orientiranega vikenda.

Stres? Ah, ne, popolnoma normalen dan popolnoma navadne, povprečne mame!

Zame je stres postal način življenja in zato njegove prisotnosti sploh nisem več opazila. Ko ves čas dirjaš skozi življenje in ko vsako opravilo postane nuja, je samo vprašanje časa kdaj bosta tvoj um in telo plačala ceno.

In kaj je pravzaprav stres?
Pravijo, da je to občutek, kjer telo, ki začuti nevarnost, odgovori z izločanjem stresnih hormonov, vključujoč adrenalin in kortizol. Ti hormoni pripravijo telo na akcijo. Nekoč je bila ta pripravljenost na beg pred napadom divjih živali, dan današnji pa naj bi bila to le akcija na novo nujno in sila pomembno nalogo. V malih dozah je stres koristen, a ko ta postane dan vsakdanjika, lahko na njegovo prisotnost pozabimo in počasi potonemo v globine iz katerih se težko spet izkopljemo.
Jap, bila sem tam in tam v tistih globinah sem marsikoga in marsikaj spoznala!
Moja cena je trajna depilacija po vseh delih mojega telesa 🙂 in nekaj radikalnih posegov v moje zobovje, um pa jo je na srečo odnesel le s trenutno upočasnitvijo v miselnih procesih.
Trma kot sem, sem tok življenja obrnila v drugo smer. Sedaj spet polno živim. Brez stresa? Hmmmm???!

Naj solze tečejo v potokih

Ranljivost – čustvo, na katerega sem skorajda pozabila. Ne, nisem ga zanemarila, saj sem ga prav lepo zapakirala, ovila z neprosojnim in težko uničljivim ovojem, ga ovila še z vrvjo in zavozlala ter pospravila na varno mesto nekje v svojem srcu. Nanj so me danes opozorili [tippy title=”sonorci”]tisti moji iz skupine, s katerimi redno trobezljamo takšne in drugačne neumnosti na temo “kaj pa ti ob tem občutiš”[/tippy] – .
Začelo se je z mojim odločnim odkimavanjem na vprašanje ali kdo občuti zavist do kogarkoli v skupini. Kaj za vraga pa naj bi bilo pri drugih norcih tako [tippy title=”fajnega”]ok, dobrega[/tippy], da bi hotela tudi jaz imeti?! Naj deluje še tako sladko in vabljivo, je konec koncev tudi druge pripeljalo ravno tja kot mene – v norišnico.
Pa se je našel nekdo, ki je bil nevoščljiv ravno meni. Za mojo tako zvano oz. tako videno efektivnost, funkcionalnost. Baje se ne obremenjujem z nepomembnostmi, gledam naprej, znam reči ne, vem kaj me veseli, kaj ne ….Ahja! O tem bi lahko pisali knjige ;), pri drugi sonorici pa je taisti nevoščljivec opazil njeno srčnost in ranljivost.
Aja, a jaz pa nisem ranljiva?! Nope, baje tega pri meni ni opaziti niti na 2 mikro mm bližine. Hmmm, najbrž maska funkcionalnosti meče slonovo senco na moj ranljivi in srčni del osebnosti.
Nekoč davno nazaj sem si nadela masko močne in uspešne ženske in kot kaže mi vloga leži. Igram jo tako dobro, da nanjo padajo celo moji najbližji, da ne govorim o tem, da mi mimoidoči pogosto celo ploskajo. In kako ter predvsem kdaj naj odvržem to masko?! Takrat bodo namreč vsi opazili, da niti nisem tako efektivna in da tisto moje najmočnejše orodje, morda ni vredno niti počenega groša?! In kakšna bom takrat, če ne bom več učinkovita?!

In v tistem trenutku …. wow … bang …. bum … kot bi mi vsa resnica iznenada treščila v glavo! To je pravzaprav TO, [tippy title=”ves point tega showa“]bi rekla Lucienne … ki jo mimogrede strašansko pogrešam na tokratnih Talentih[/tippy]

Sedaj se mi dozdeva, kako razrešiti moj tako zvani kontrolfrikovski sindrom! Obvladovati življenje vendarle ni slabo, pravzaprav sem na to lahko celo ponosna, to je nekaj kar spodbuja mojo efektivnost in česar so mi očitno nekateri celo nevoščljivi (čeprav roko na srce, še vedno ne razumem najbolje, zakaj). Napaka je predvsem v postopkih, ko zadev več ne znam in zmorem kontrolirati. Takrat je potrebno pokazati ranljivo, občutljivo in najbrž tudi utrujeno dušo.

A tega še ne znam. Bo treba še nekaj časa pozorno spremljati dogajanje v norišnici 😉

Naj za konec dodam še čudovit TED govor o ranljivosti. Vreden ogleda!