Brez dlake na jeziku

Čista, čista resnica – izguba las mi je prinesla v življenje le dobre stvari!

Res je, če bi mi lasje ponovno zrasli, si jih zagotovo ne bi obrila. Pustila bi, da rastejo, si jih vsak dan ogledovala v ogledalu, otipavala tisti puhek, ki bi pognal najprej, kasneje pa polna pričakovanja z roko kar naprej gladila stržen in se veselila svojega ponovnega obiska pri že dolgo ne videni frizerki. Veselila bi se predvsem dokaza, da sem spet popolnoma zdrava in da moje telo ponovno sprejema tudi te pravzaprav marsikje nepotrebne kocine.

Sicer pa je življenje brez dlak odlično. Razpoznavna sem in dokler ga močno ne lomim, npr. počasnim ali agresivnim šoferjem na cesti ne kažem srednjih prstov ali se vrivam v vrsto pred trgovino z novimi Iphonei ali javno razlagam svoje politično stališče … ups, tukaj ga kdaj pa kdaj polomim … no, a v glavnem sem kar ok in zato mi razpoznavnost več ali manj koristi. Saj veste tisto, ko ti mesar da boljši kos mesa, prodajalec sadja pa še eno pomarančo za povrh. A da to dasta vsakemu … tudi lasatim in kosmatim?! Ah, saj je vseeno, važno da je občutek dober!

Na plažo in bazen grem lahko brez uvodnih uvertur in ureznin od prehitrega britja.

Tudi pri frizerju mi ni potrebno več izgubljati ne časa, ne denarja. Res pa je, da od leta 2012, odkar nimam več lasnega okrasja, nisem več na tekočem katero bejbo po solinah vodi Jan oz. ali je končno priznal, da ga te (soline, namreč) niti ne zanimajo. In kateri od estradnic je počil ventilček in uhajati zrak iz napihnjenih ustnic.

Da ne govorim o zmanjšanju prtljage! Nobenega fena, šampona, balzama! Niti krtače in glavnika! Ali brivnika! Sedaj bi res lahko odšla na Camino.

Sicer pa … če ne verjamete, si oglejte posnetek intervjuja, ki ga je z mano opravila moja prijateljica Nataša. Lepo me je zmotivirala, sprovocirala in na koncu še zmontirala v smiselno celoto.

Stres? Kje pa!

Zdaj že nekaj časa spet pridno hodim v e-tri (novo) službo in morda je prav zdaj pravi čas, da z dokaj trezno glavo razmislim o tem kam in zakaj me je pripeljal moj stari tempo življenja.

Naša življenja v tem norem svetu so polna hitenja, frustracij, zahtev, rokov in v tem tudi jaz nisem bila prav nobena izjema. Stres je postal del mojega življenja in meni tako domač, da ga pravzaprav sploh nisem več opazila.

Jutranje bujenje ob 6:00, hitro na WC, medtem odviti navoj na tušu, da med opravljanjem nujne potrebe, v cev zgornjega nadstropja priteče topla voda in tako pod tušem ne izgubljam dodatnega časa, na hitro umiti, obrisati, zobe podrgniti tako na brzino, da dlesni počasi že odstopajo, pa z eno roko zapenjati gumbe na srajci, z drugo pa pripravljati zajtrk. Enega zase, drugega možu in seveda tretjega povsem drugačnega sinu. Se ve, da je potrebno jesti le eko, zeleno, doma pridelano in vse ostalo s čimer na zadnje čase pumpajo mediji. Ok, ok – bomo poskrbeli, da bomo fit in zdravi umrli!
In medtem, ko se hranimo s polnovrednim in hudo zdravim zajtrkom, je potrebno najmanj 5x na ves glas rjoveti, da preglasimo glas budilke na mobilcu našega mulca, ki že 15 minut neumorno navija neko zoprno melodijo, ki bi zagotovo prebudila še spečega medveda, a žal pri našem najstniku ne deluje najbolje. Po zajtrku na hitro (se ve, da kar na roke) pomiti posodo za vsemi člani družine, ki jih dotik tekoče vode življenjsko ogroža (not), morda mimogrede še ravno oprano perilo navesiti na sušilec, v torbo zmetati papirje, ki se še od prejšnjega večera valjajo po mizi, še 3x zarjoveti, da taxi mama odhaja, se usesti v avto in s prižganim motorjem čakati na mladega princa, potem pa z vso težo po gasu in  – ja, ja, vmes se zna opaziti, da mobitel po jutranjem prebiranju mailov, še vedno pozabljen čepi na polici v WCju -nekaj dolgih preskokov stopnic gor in hitro navzdol, pa spet v avto in čez drn in strn do šole, od tam pa v službo. Stresno? Ah, sploh ne, to je le običajno jutro najbolj običajne sodobne družine.

Pa v službi? Tam v mimohodu pozdrav sodelavcem, pa espresso na hitro pripravljen in odnešen v sobo, kjer se z mislimi že leti preko dnevnih nalog, par telefonov, obisk jamrajoče stranke, skok na kosilo kjer se s kolegi pogovarja o čem drugem kot o službenih zadevah, popoldne pa še nekaj sestankov tja do 16h, 17h. In ko se dan že pregiba v večer, je treba obiskati še kakšno večerno družabno srečanje – se ve, da takšne stvari le koristijo karieri, morda še kakšno dodatno izobraževanje za osebno rast, v žep jakne stlačiti par lešnikov in napolitanko za potešitev ta hude lakote, mimogrede še po liter mehčalca in paket WC papirja, ki ju je baje doma ravno zmanjkalo in ob 10h je čas, ko se tvoj avto le počasi ustavi na domačem dvorišču.

Konec? Ah, ne! Maček je lačen, sine jamra, da je hladilnik prazen, koš s perilom se je čudežno spet napolnil, miza pa je polna krame in službenih papirjev, ki niso pospravljeni še od zadnjega službeno orientiranega vikenda.

Stres? Ah, ne, popolnoma normalen dan popolnoma navadne, povprečne mame!

Zame je stres postal način življenja in zato njegove prisotnosti sploh nisem več opazila. Ko ves čas dirjaš skozi življenje in ko vsako opravilo postane nuja, je samo vprašanje časa kdaj bosta tvoj um in telo plačala ceno.

In kaj je pravzaprav stres?
Pravijo, da je to občutek, kjer telo, ki začuti nevarnost, odgovori z izločanjem stresnih hormonov, vključujoč adrenalin in kortizol. Ti hormoni pripravijo telo na akcijo. Nekoč je bila ta pripravljenost na beg pred napadom divjih živali, dan današnji pa naj bi bila to le akcija na novo nujno in sila pomembno nalogo. V malih dozah je stres koristen, a ko ta postane dan vsakdanjika, lahko na njegovo prisotnost pozabimo in počasi potonemo v globine iz katerih se težko spet izkopljemo.
Jap, bila sem tam in tam v tistih globinah sem marsikoga in marsikaj spoznala!
Moja cena je trajna depilacija po vseh delih mojega telesa 🙂 in nekaj radikalnih posegov v moje zobovje, um pa jo je na srečo odnesel le s trenutno upočasnitvijo v miselnih procesih.
Trma kot sem, sem tok življenja obrnila v drugo smer. Sedaj spet polno živim. Brez stresa? Hmmmm???!

Naj solze tečejo v potokih

Ranljivost – čustvo, na katerega sem skorajda pozabila. Ne, nisem ga zanemarila, saj sem ga prav lepo zapakirala, ovila z neprosojnim in težko uničljivim ovojem, ga ovila še z vrvjo in zavozlala ter pospravila na varno mesto nekje v svojem srcu. Nanj so me danes opozorili [tippy title=”sonorci”]tisti moji iz skupine, s katerimi redno trobezljamo takšne in drugačne neumnosti na temo “kaj pa ti ob tem občutiš”[/tippy] – .
Začelo se je z mojim odločnim odkimavanjem na vprašanje ali kdo občuti zavist do kogarkoli v skupini. Kaj za vraga pa naj bi bilo pri drugih norcih tako [tippy title=”fajnega”]ok, dobrega[/tippy], da bi hotela tudi jaz imeti?! Naj deluje še tako sladko in vabljivo, je konec koncev tudi druge pripeljalo ravno tja kot mene – v norišnico.
Pa se je našel nekdo, ki je bil nevoščljiv ravno meni. Za mojo tako zvano oz. tako videno efektivnost, funkcionalnost. Baje se ne obremenjujem z nepomembnostmi, gledam naprej, znam reči ne, vem kaj me veseli, kaj ne ….Ahja! O tem bi lahko pisali knjige ;), pri drugi sonorici pa je taisti nevoščljivec opazil njeno srčnost in ranljivost.
Aja, a jaz pa nisem ranljiva?! Nope, baje tega pri meni ni opaziti niti na 2 mikro mm bližine. Hmmm, najbrž maska funkcionalnosti meče slonovo senco na moj ranljivi in srčni del osebnosti.
Nekoč davno nazaj sem si nadela masko močne in uspešne ženske in kot kaže mi vloga leži. Igram jo tako dobro, da nanjo padajo celo moji najbližji, da ne govorim o tem, da mi mimoidoči pogosto celo ploskajo. In kako ter predvsem kdaj naj odvržem to masko?! Takrat bodo namreč vsi opazili, da niti nisem tako efektivna in da tisto moje najmočnejše orodje, morda ni vredno niti počenega groša?! In kakšna bom takrat, če ne bom več učinkovita?!

In v tistem trenutku …. wow … bang …. bum … kot bi mi vsa resnica iznenada treščila v glavo! To je pravzaprav TO, [tippy title=”ves point tega showa“]bi rekla Lucienne … ki jo mimogrede strašansko pogrešam na tokratnih Talentih[/tippy]

Sedaj se mi dozdeva, kako razrešiti moj tako zvani kontrolfrikovski sindrom! Obvladovati življenje vendarle ni slabo, pravzaprav sem na to lahko celo ponosna, to je nekaj kar spodbuja mojo efektivnost in česar so mi očitno nekateri celo nevoščljivi (čeprav roko na srce, še vedno ne razumem najbolje, zakaj). Napaka je predvsem v postopkih, ko zadev več ne znam in zmorem kontrolirati. Takrat je potrebno pokazati ranljivo, občutljivo in najbrž tudi utrujeno dušo.

A tega še ne znam. Bo treba še nekaj časa pozorno spremljati dogajanje v norišnici 😉

Naj za konec dodam še čudovit TED govor o ranljivosti. Vreden ogleda!

Pa povejmo kako se kaj imamo v norišnici!

nôrec  -rca m (ó) 1. ekspr. nespameten, neumen človek: saj nisem norec, da bi šel / takega norca ne bo več dobila, da bi ji vse naredil / kot psovka zakaj se pa smeješ, norec 2. ekspr. kdor v svojih zahtevah, ravnanju zelo pretirava: ta norec dela ves dan; kateri norec bi se pa upal spustiti po taki strmini; če to zahteva, je pravi norec; si videl tega norca, kako je prehiteval 3. zastar. duševno bolan človek, duševni bolnik: zdraviti norca; gleda kot norec / bolnišnica za norce 4. metal. težko mehanizirano kladivo za grobo obdelavo kovine: norec je tolkel po železu // grad. batu podobno leseno ali kovinsko orodje za zabijanje pilotov: z norcem udarjati po kolu 5. nar. zatič, zatikalo (pri verigi): zapeti verigo z norcem ● norce brije iz nas, z nami norčuje se, šali se; pog. dela se norca iz njega ne upošteva, ne obravnava ga resno; se norčuje, šali; star. uganjati norce norčevati se, šaliti se; ekspr. imeti koga za norca norčevati se iz koga; šaliti se s kom; varati ga; dvorni norec človek, ki z norčijami zabava vladarja in njegovo spremstvo; drvi kot norec zelo; šalj. bog daj norcem pamet, meni pa denar ♪

noríšnica  -e ž (iÌ‘) 1. zastar. bolnica za duševne bolezni: dali so ga v norišnico; norišnica in gluhonemnica ∙ ekspr. še v norišnico me boš spravil s svojim ravnanjem me spravljaš v veliko jezo, obup 2. ekspr. zmeda, nered: tam je cela norišnica; kdo bi se znašel v tej splošni norišnici ♪

Pa povejmo kako se kaj imamo v norišnici!
Naj najprej razjasnim okrog teh norcev in norišnic. Da si ne bi kdo slučajno privoščil in nam norcem rekel norci. Znorimo! 🙂  Sami se nimamo ne za nore, ne neumne ali nespametne pa tudi bolnice v kateri se nahajamo ne smatramo za norišnico. Tudi bolnica za duševne BOLEZNI je ne imenujemo, saj nismo bolniki ali pacienti. Pa saj je bolnica konec koncev ne imenujejo niti tisti tazdravi, dohtarji ali kdorkoli jo je že poimenoval Center za mentalno zdravje. In to ni “Polje”, kot marsikdo od mojih prijateljev napačno zaključi, ko omenim Zaloško in me takoj vtakne v ustanovo, ki se nahaja na povsem drugem koncu Zaloške. Ne, ne, tisto je že Studenec, jaz pa se nahajam tam v središču Most, v neposredni bližini Dubočice in imam dober pljunek hoje do kavarne Rog. Omenjam, če me slučajno kdo želi obiskati in povabiti na kofe ;), kajti tam imajo dobrega ječmenovega. In ja, lahko se sprehajam naokoli … in to brez spremstva in brez pižame. Da ne bo pomote – namesto nje si nadenem dnevna oblačila 🙂

Sami (vsaj tistih 8, ki smo se znašli, na začetku mojega bivanja, tam istočasno) si pogosto s hudomušnim nasmeškom pravimo norci in ustanovi v kateri bivamo norišnica, a to zgolj zato, ker se sliši veselo, smelo, hudomušno in je konec koncev krajše od psihiatrične bolnišnice in duševnih bolnikov. Pa saj smo bližje norcem (kdo pa danes ni?!) kot bolnikom, saj se mi naokrog ne sprehajamo v pikčastih bolnišničnih pižamah, razvlečenih haljah in usnjenih natikačih in konec koncev na zapestju ne nosimo plastičnih oznak z napisom kam nas dostaviti po tem, ko se onesvestimo oz. v našem primeru znorimo 😉 in v naši “bolnici” nas nihče ne zdravi, reže, krpa in ne pika z injekcijami.
Pri meni je bilo takole – ko se nikakor nisem mogla rešit določenih telesnih simptomov (občasnih kožnih reakcij, bolečin v čeljustih, krvavenja iz črevesne sluznice …), sem se po nasvetu takratnega psihoterapevta in nekaj njegovih skromnih pojasnil o načinu dela, kar na hitro odločila, da poskusim tudi s tem. Če sem dovolila, da me prepikajo, prevrtajo in pregledajo od spodaj navzgor ter od zgoraj navzdol, če sem poskusila vseh 377 alternativcev, se tapkala, mirila z Gongom, pa me ja ne bo pobralo, če poskusim še s tem psiho zdravljenjem! Od izpolnitve vprašalnika, ki je z mojimi odgovori vred obsegal 25 strani in me že napol ozdravil 🙂 (ja, res vprašanja so se dotikala vsega in še več in moje možgančke kar nakravžlajla) pa do vpoklica v “norišnico”, sta minila dobra dva meseca in tisto nedeljo, dan pred vstopom v bolnico, me je pošteno zvijalo v trebuhu. Sem se pravilno odločila? Imajo prav tisti, ki pravijo, da bo takšna izkušnja le dobrodošla, ali oni drugi, ki so se ob omembi “norišnice” držali za glavo in mi približno tako kot najprej moj sine, komentirali, da nisem gladka? Ja, ja, exactly! Zato pa naj bi šla v norišnico! 😉

Kot sem že omenila se nahajamo v neposredni bližini čevapčičev, burekÄ‘inice in Orto bara – tam kjer se je nekoč dičila vojaška bolnišnica. V stavbi poleg naše je EKI – tega prej nisem poznala, a so mi sonorci razložili, da tja pridejo tisti, ki jim je potrebno zaradi hude čustvene stiske urgentno pomagati. V naši stavbi, ki jo preko vikenda zapuščamo in se vračamo v okrilje svojih družin, se v pritličju nahajajo ambulante in nekaj terapevtskih skupinskih prostorov, prvo nadstropje je na eni strani rezervirano za hospitalizacijo tistih z motnjami hranjenja, na drugi pa  mladostnikov, ki trpijo zaradi različnih psihičnih težav.  Zgoraj pa smo mi – na desni nevrotiki –EPN enota za psihoterapijo nevroz, na levi pa so tisti z namišljenimi prijatelji 😉  – hec, hec, tam so osebe z različnimi psihotičnimi motnjami od shizofrenije do bipolarne motnje itd.

Začelo se je v ponedeljek 25. marca ob 9h zjutraj. Ko sem se namestila v sobi za in se na brzino spoznala s svojima dvema cimrama ter tretjo, ki je [tippy title=”le napol cimra“] ji pripada postelja in omarica, a ne spi v centru[/tippy],  se nas je vseh 8 “norcev”, 2 terapevtki ter 2 specializantki, posedlo v nekakšni dnevni sobi. Ker še nikogar nisem poznala, ker smo vsi v dnevnem času [tippy title=”brez pižam”]zdaj vemo, da to ne pomeni, da smo goli, kajne?! 🙂 [/tippy] in ker pač terapevti [tippy title=”na prvo oko”]ok, pa tudi na drugo in tretje ne ;)[/tippy] ne izgledajo bistveno manj nori, kot oni drugi, sem se malce zmedeno usedla na enega od stolov postavljenih v krog in od enega tistih nenorih čakala na vprašanja v stilu “Kako pa se vi počutite?”.
A nič takšnega!

9:05 – mi še vedno sedimo v krogu in se gledamo. Nihče nima v roki papirja in svinčnika, nihče ne trza z glavo, nihče ničesar ne vpraša – hmmm, kaj tu dogaja?!
9:10 – še vedno sedimo in se gledamo. In ker sem pač precej energična punca, sem morala vprašati, če čakamo na kak zvonec ali kaj?! Na srečo se me usmili ena od mojih cimerk in mi razloži, da čakamo prvega, ki naj bi začel kaj pripovedovati in potem ta ista kar nadaljuje o tem kako je preživela vikend. Hmmm, halo?! Kaj dogaja?! Sem v norišnici?! 🙂 Pa se v pogovor vključi druga in debata se začne. Ne, tudi ta očitno … glede na temo pripovedi … ni terapevtka in tako v tem stilu še skoraj celo uro in pol naprej. Tik pred koncem prve moje analitične skupine so terapevti (ja, tudi oni so se malce – ampak res malce oglašali) pogledali tudi mene in mi nekako nakazali (ne, resnično se mi zdi, da mi niso rekli) naj se zjasnim zakaj sem sploh pristala tu.
“Jah, kaj vem – stres baje – pred dvemi leti in pol so se mi izpod mojih močnih in dokaj natreniranih nog, izmaknila tla. Potem pa smo se ves ta čas pobirali pa padali in spet pobrali. Ja, pa brez kakršnihkoli medikamentov!”

Najprej popoln sesutek, danes pa je rezultat takšen: radikalna in žal dokaj dolgotrajna sprememba pričeske, popolna in dolgotrajna depilacija telesa, 12 zob manj in posledično nov umetno keramičen nasmeh, ena služba manj in precej več prostega časa, izpit kategorije A dopisan v vozniškem dovoljenju, 200kg dvokolesna brneča mašina v garaži in občasno v lepem vremenu tudi na cesti, poskakujoča lajajoča energična kepa dodana k naši tričlanski družini, v njegovi družbi prehojenih  neskončno število km, sprememba telesnih oblin – za začetek v 2 tednih rapidna izguba 7kg, nato počasi a sigurno 😉  15kg gor in sedaj hvalabogu polžje počasi in zdravo (do sedaj že) 9kg dol, pa obujanja starih želja in hobijev -. skratka nova Saša, ki je v norišnico prišla po osebnostni upgrade.

Pozdrav iz norišnice!

Jap, takle mamo, končno imam celo na pismeno, da nisem gladka.
To sem sicer že precej časa sumila :), a končno so mi to potrdili celo strokovnjaki.
Å alo na stran in malce resnosti pod prste, punca!

Tisti, ki še ne veste, avgusta 2010 mi je preprost – ali pa ne čisto preprost -no, kakorkoli, bil je navaden zobobol in življenje mi je obrnil na glavo. Ker ni bilo zobarja pri roki – saj veste, avgusta so vsi zobarji zgarani in utrujeni in si več ali manj večina njih privošči dolge počitnice. Tako je bilo tudi z mojim. Par dni sem papala Nalgesine, že rahlo vnete dlesni sem mazala s Propolisom in po tednu dni so mi končno našli zobarja, ki ni več zatrjeval, da je vse skupaj le blago vnetje dlesni in mi je pred kakšnimi posegi dal konjsko dozo antibiotikov.

Pri tistih čistotagladkih puncah bi bilo to dovolj za ponoven pogon vseh njenih “konjskih” moči, poln delovni zagon, aktivacijo vseh okončin in ponovno podpiranje vseh šestih hišnih vogalov. No, pri meni, ker sem ubergladka, je to zagnalo vse to in še več – a le v naslednjih štirih dneh – če me spomin ne vara, sem bila v teh dneh aktivna kot že dolgo ne. Fitnes, služba, družba, sin, mož, hiša, maček, mama, ata -. nadoknaditi je bilo potrebno vse, kar je zaradi preteklih nekaj dni malo postajalo in bilo zaradi bolečin v zobu rahlo zapostavljeno.
Peti dan pa zlom. Driska, slabost, prvi napad tresavice, urgenca. In nekako tako tudi naslednjih nekaj dni, ki so se raztegnili v tedne in temu se je pridružila nespečnost, glavoboli, bolečine tu in tam, boleče grlo, želodec, krvavenje iz črevesja, izguba apetita – ni, da ni, bi rekel človek.
Stres, izgorelost, so mi zatrjevali vsi zdravniki, jaz pa sem jih gledala zgubljeno in obupano ter si želela nekoga, ki bo končno “razumel” kaj se RES dogaja z mano. Kakšen stres neki! Jaz že ne! Jaz sem ja imela življenje pod kontrolo in oblastjo! Vedela sem kaj jem in vase sem spravljala le zdrave stvari, redno sem gibala, spanca sem imela dovolj (no, vsaj pred 5 tedensko popolno nespečnostjo), ne kadim in nikoli nisem, ne pijem alkohola…
Resda sem imela morda – morda, malce stresno službo in da nisem znala ravno najbolje ločevati med službenim in prostim časom, a to se dogaja vsem, kajne? In resda me je marsikdo ozmerjal (no, jaz sem to slišala kot hvalo) s hiperaktivko, a oni itak ne vedo, kako malo jaz v resnici postorim?! Resda sem bila v službi že nekaj mesecev – morda celo let, nesrečna, žalostna in apatična, a takšne in zato so službe, kajne?!
Kakšen stres le?! Meni so ponagajala ledvica, mogoče je kaj narobe z jetri, ali pa imam morda žolčne kamne?! Nekaj takšnega konkretnega, kar se da pogledati skozi kakšno kukalo, izrezati in potem gremo naprej?! Meni pa niso in niso našli nič konkretnega in kar naprej trobili, da me daje stric stres. Pa kaj za vraga je ta stres?! Nekaj, česar okrog nič ni, notri je pa votlo?! Neka besedica, ki so si jo izmislili zdravniki, kadar ne vedo kaj bi drugega rekli?! Če ni lupus, kar dr. House zatrjuje, da itak nikoli ni, potem je pa stres!?

No, a ker je teta Saša [tippy title=”vztrajna“]po domače med brati povedano – trmasta 🙂 [/tippy], v iskanju ultimativne resnice ni in ni popustila, obiskala je 100 in enega zdravnika, se dala prevrtati od zgoraj navzdol in obratno, napolnila rezervoar krvi za nekaj krvodajalskih prostovoljcev, vmes obiskala še 302 alternativcev, dobila nekaj oprijemljivih in manj oprijemljivih diagnoz, vmes dala izpuliti 12 zob, izgubila vse potrebne, želene in tudi tiste nepotrebne telesne dlake, a žal nikakor našla zlatega grala.

ruvanjeNekje med potjo je Saša posumila, da morda le bežno, bežno pozna tega strica z imenom Stres in začela ga je izganjati iz svojega duševnega domka.

Najprej si je privoščila sanjski samski dopust. 10 dni Toskane brez moža, otrok, mačka, pralnega stroja, likalnika in ostale kramarije! Po 100 letih enkrat sama samcata. Bilo je sanjsko. Ja, v mojih načrtih pred potovanjem. Tam je bilo vse skupaj bolj podobno pokori, a o tem kaj več naslednjič.

Naslednji korak je bil soočenje s tem, da je tudi služba le še namišljeni grad v oblakih in odločiti se je bilo potrebno, da je čas za bolniško. Ja, tudi bolniška pri stari Saši ni bila možna alternativa vse dokler ji ne odpadejo vsi lasje, udi in morda kar glava. Ja, ja, z zoboboli, glavoboli, vrtoglavicami, brez spanca ali česarkoli že – v službo je pač treba. Tako so jo naučili in tako to počnejo velike [tippy title=”pridne“]v tako so me strenirali že v zgodnjih otroških letih 🙂 [/tippy] deklice. Pa bojda brez mene ne bi šlo – ja, ja, firma propade! In če slučajno ne propade, potem obstaja še hujša nevarnost – zna se opaziti, da sem morda v svojem 10-12 urnem delavniku [tippy title=”premalo postorila“]hja, kaj pa bi drugega, če dobra samopodoba ni ravno vrlina [/tippy] in sem tako ali tako nepotrebna.
Stic Stres? Kje pa, to so le povprečne misli vsakega zdravega in razmišljujočega človeka.
Po pol leta otepanja z edino možno resnico, cepetanja na mestu in oklepanja starega kvazi idealnega in varnega življenja, sem le sklenila, da bi poskusila z bolniškim dopustom. Lej ga vraga, bolniški dopust res pomaga in končno se mi je premica zdravja začela obračati navzgor. Morda pa je le bil stres?!

En mesec bolniškega dopusta se na začetku sliši kot kamion Zale žejnemu sredi Sahare, a verjemite, minilo je kot dih in temu je sledil še en mesec in še en in še naslednji in tako je kot keks minilo pol leta. Seveda sem med tem ostala brez službe – no, saj sem se tako [tippy title=”odločila“]jap, ob dveh tonah prelitih solz [/tippy] že ob nastopu bolniške, počasi so mi izpadle vse dlake (najbolj sem objokovala tiste, ki tako ali drugače obkrožajo moje zvedave očke), prišla so obdobja, ko sem vneto zatrjevala, da sem ozdravela, potem pa je prišla luna (ali bokvekaj) in z njo krvavitve, slabost, obup, jok in posledično še kup novo/starih težav.

Stres, stres, stres. In pravili so mi, da edina rešitev je sprememba življenja.

No, pa se je lotimo, si je rekla trmasta (no, ok, vztrajna 😉 ) Saša! Služba je itak odšla rakom žvižgat in je kar je – [tippy title=”in biti doma niti ni tako slabo“]sploh če mož odobri sponzorsko financiranje 😉 [/tippy], o tem kaj bom počela v prihodnosti bom razmišljala kasneje, so mi svetovali strokovnjaki pa tudi “strokovnjaki” in ker sem “kupila” že strica stresa, sem se odločila “kupiti” tudi to.

Otis 1.8.2012 10-43-18A da ne bom doma ždela kar križem rok, sem se lotila brskanja in tuhtanja o svojih mladostnih željah in to me je pripeljalo do izpita za motor, nato nakupa dvokolesnega hropca, kasneje še nabavo novega družinskega člana na štirih kratkih nogah, pa risarskega tečaja, obujanja starih prijateljstev, [tippy title=”brezciljnega“]to je pomemben podatek, ki ga bom pojasnila v kasnejših javljanjih iz norišnice. Ja, ja, BREZ CILJNO je težko 🙂 [/tippy]kofetkanja in še in še neumnosti. risanje kroki

Stres? Mah, ne vem, baje bi moral izpuhteti. A “hudič” je vztrajen bolj kot mravlje faraonke.
Ne pomaga motor, če je namenjen le hitrejšemu in lažjemu premagovanju poti do cilja (pa čeprav je to le zmenek za kavico), ne pomaga pes, če med sprehodi razmišljaš o tem kaj početi v potencialnih bodočih službah in vmes tipkati maile na telefonu. Ne pomaga nič, če je glava še vedno obrnjena v napačno smer in ima na očeh pripete konjske brzde!

Vrtoglavice in krvavitve so se vrnile, lasje pa kljub pomladnemu flancanju niso in niso pokukali na plano. In kot naročeno (če bi prišlo prej, bi bilo prekmalu in jaz bi gladko odklonila) je v decembru 2012 prišel predlog mojega [tippy title=”psihoterapevta.”]Jah, silom razmer sem na polovici leta 2012 le pristala, da obiščem strokovnjaka za psiho, čeprav ga (po svojih lastnih prepričanjih) res nisem potrebovala. [/tippy] In on mi je predlagal, da bi se priključila psihoanalitski skupini v psihiatrični bolnišnici na Zaloški v Ljubljani. Ne, ne, kot terapevt! Ste mislili to, kajne?! Tudi jaz bi tako pomislila, če bi me o tem vprašali pred avgustom 2010 ;). No, ker me kot terapevta niso vzeli, sem pristala in se v skupino vključila kot pacient. Ja, ja, kot eden od norcev! 😉
In tako sem 25.marca 2013 s potovalko v roki pristala v norišnici.