Moji starši so poročeni že tisoč let …. ma, ne vem … od vekomaj, kmalu bosta slavila zlato poroko, tudi starši od moje mame so bili skupaj dokler jih smrt ni ločila in vmes uspeli slaviti tudi svojo zlato poroko. To je bilo tisto slavje, ki je mojega za vekov veke odvadilo popivanja 😉 …. ja, res, bili smo v Gornji Radgoni, moji sorodniki so se malce “spravili” na ljubljansko srajco in mu težili s pijačo. Vse je bilo pod kontrolo, dokler ob polnoči steklenice vina ni odprla moja alkohola nevajena sestrična. Imela je rojstni dan in moj je z njo pogumno nazdravljal in nazdravljal in nazdravljal. V pol ure sta bila “koma”. Totalna aviona. Smešno a hkrati srhljivo. A ne bom tukaj o nočnih vajah in jutranjih vonjavah v stanovanju moje sestrične1.
Tudi ljubljanska babi in dedi, tista očetova starša, sta skupaj prebila ves čas od večne zaobljube do dedotove smrti. Ja, ja, babi mu je ostala zvesta tudi do svoje smrti in si ni nikoli našla novega žrebca 🙂
Upam, da bomo s tradicijo nadaljevali tudi v bodoče, saj ločitve, menjave partnerjev, očetov, mam, usklajevanje dopustov, metanje polen pod noge in podobne vaje, življenje vseh vpletenih, predvsem pa otrok, zelo zakomplicira.
Midva sva skupaj že tudi milijonto leto ….. ne, ne, resno sva pa skupaj od njegovega 20-ega rojstnega dne …(ja, ja, za svoj rojstni dan me je povabil na palačinke. Mene edino. No, morda še katero na kakšen rojstni dan prej, a na tistega dvajsetega sem bila povabljena le jaz. 🙂 ), torej danes mineva 24 let skupno prehojenih poti.
In da ne bo kdo dobil napačne slike o njem, moram razjasniti, da tale moj niti slučajno ni takšen! Niti takrat ne, ko sonce ravno prav sije, ko so mu hlače čisto prav in mu noge segajo prav od riti do tal.
Zdaj šaltam v drugo zgodbo. Ne mi zamerit! Moja mama je težek kaliber. Å tajerka pač! 😉 stalno nekaj brblja in napleta (pa ne jopice ampak zgodbe), vmes še kakšno zoprno sikne, moj oče pa večinoma to mirno prenaša. No, priznam, da mu sedaj v poznih bolj senilnih letih tudi pipca za kontrolo potrpljenja popušča. A nekoč je znal mirno sedeti in v trenutkih, ko je že vsa družba zavijala z očmi nad zateženostjo moje mami, je on naredil najbolj blažen obraz in izjavil: “Ampak kuha pa dob’r!”
Ta izjava je zame postala sinonim za: “Saj vem, da je baba (vstavi po želji spol ali ime) težka na kubik in zdajle bi jo najraje utopil v žlici vode, a tole je križ, ki sem si ga naložil sam!” In povem vam, da tudi moj včasih “Dob’r kuha”.
Tako, kot vsak(a), si tudi jaz želim, da bi me moj razvajal, mi nosil zajtrk v posteljo … ah, ne, bljak, kup drobtin pa neudobna drža … me ob petkih npr. vozil kam na ples, mi vsake toliko časa prinesel kakšno majhno darilce (cvet, piškot, jagode, parfum …), me kdaj presenetil s kakšno neobičajno stvarjo (ne vem, me povabil na kosilo, ko najmanj pričakujem), a moram priznati, da se tudi jaz ravno ne mečem na zobe glede takšnih zadev.
A vseeno ni z njim prav čisto nič narobe! Družina mu je na prvem mestu in za preživljanje časa z Jako in z mano, bo preskočil vse ovire. Če dolgo, res dolgo časa težim, potem počasi dojame, da mi nekaj veliko pomeni in to počasi začne tudi prakticirati. Kar nekaj časa smo rabili, da je dojel, da naš Jaka sobotna in nedeljska jutra zna preživljati sam in da je to čas, ki ga lahko drug drugemu posvetiva midva. In tako zadnjih nekaj let lahko vsa soseska ve, kdaj je pri nas slika brez zvoka. Takrat se v avto ob vikendih v jutranjih urah usede le on, jaz ostanem doma, on pa se na kavico odpelje sam. A to se ni zgodilo že dolgo, dolgo. Morda celo zato, ker veva, da sosedje vedo za najin jutranji ritual in zato, če nič drugega morava krožnike pobiti in si v obraz zmetati vse resnice tega sveta že v petek zvečer in se v soboto mirna in nasmejana odpeljati na kavico.
Največ pa mi pomeni razumevanje moje samovoljnosti. Jaz bi to, jaz bi ono, sem samostojna, ne rabim nikogar … vpisala se bom še na to šolo, počela bom še 1001 in eno stvar …. in pred kratkim sem se vpisala na tole šolo. Brez razpravljanja. To me zanima, čas imam, vredno mi je investirati, gremo! Ja, a imamo sina, ki ima 207 svojih hobijev, krožkov in obveznosti. Kdo bo odšel ponj? Moj dragi! Brez dileme, brez očitanja, no, včasih malce jamranja ….
…. a vseeno “Kuha pa dob’r”
- kjer so namestili tudi naju [↩]
Ja, ampak rajš za dol, ne 🙂
@Petra; ja, spremenil se je, kaj češ ….. ma nekaj sivih las, nekaj gub pa precej bolj suh je, kot je bil pred recimo desetimi leti 🙂 Ne, drugač pa se v bistvu sam hecam in si res oblizujem prste. ÄŒe samo pomisliš, da jaz s svojimi visokimi merili (tako mi je včasih očitano s strani zaposlenih) z njim furam će toliko let …. 🙂
Lovite me pa, ampak ujele me pa nikoli ne boste 🙁
A veš, da tako Tomaž, kot jaz morava zadnja leta kar že računati koliko sva stara. Leta tečejo vse hitreje in mimogrede ga polomiš za leto gor ali dol.
Eh, Saša, kaj naj rečem? Oblizni prste, ker tvoj mož je res dečko na mestu. Res ga že dolgo nisem vidla, ampak se mi zdi, da se ni kej dosti spremenil:)
A tale leta moraš pa non stop omenjat 🙂 Brrr, a smo res že tolk stari…pred mnooooooogimi leti sem Naci rekla, da morva na morje še samske, ker če bova “začele vezo”, bo to ZA ZMERI…in pol to ni več isto…mislim samsko žuriranje mladih punc na morju 🙂 …No na morje sva šle same (ampak ne več samske..sva podlegle pritisku) in še dobra dva meseca, pa bo od tega minilo 18 let … te lovimo, draga Saša 🙂