Saša Gerčar

Imam gužvo, pred vrati je naš dogodek na katerega se pripravljamo 4 mesece. Ne, ni prvič in dejansko smo že zelo rutinirani v pripravah. Nisem štela, ampak po grobi oceni je to že 35. po vrsti. Govorim le o dogodkih takšnega obsega, kot je ta, ki nas čaka. Začnemo v petek in končamo v nedeljo.

In ravno na ta vikend je ogromno zadev, ki me zanimajo in jih ne želim zamuditi.

Vse ostalo sem že odpisala, a tale

mi ne da miru in vsekakor se ga bom udeležila.

Sem se prijavila in poskušala bom skočiti tudi nanj. Obvezno, moram pogledati kaj bo dogajalo, obvezno spoznati kakšne nove face …. in se naučiti kaj novega.

Na srečo bo naš dogodek v sosedstvu. Malo bom v Cankarju, malo v Hali Tivoli, vmes pa skočila še v Mons. Kaj hoč’mo, tak’le mamo!

Jaz v pisanju uživam, ampak užitek vidim predvsem v izražanju misli in konceptualnem prenosu ideje, ki pa je žal ne znam prenesti tako, kot bi jo sicer želela. V mislih vsaka stvar izgleda (jah, tega izraza se ne morem znebiti …morda se tudi nočem .. ker mi je všeč …. briga me, kaj si o tem misli Toporišič ) veliko bolje, kot je potem, ko začnem tolči po tipkah. Perfekcionistično ubrisana, kot sem, bi se zlahka zgodilo, da bi na dan pokukalo le 5% vsega, kar sem kdajkoli zapisala. Sploh, če bi stvari pred objavo še enkrat prebrala.

Leto 2008 tako ali tako ni ravno vrhunec mojega življenja. Obetalo je veliko, a uresničilo se je bore malo.

Če štejem samo po potovanjih, ki jih obožujemo, naj bi leto začeli z našim standardnim smučanjem v Italiji. Apartma rezerviran, dopust planiran, z Jakovo sestrično pa fiksno dogovorjeno, da gre z nami.

Pa nam jo usoda zagode in teden pred tem se zgodi bolezen našega dedija in smuka je bila “prestavljena” za nedoločen čas …. Bo že še čas, si rečemo. No, sneg se je sicer dolgo obdržal, a smuka se vseeno ni izšla.

V marcu (vsaj mislim, da je bil marec) naj bi padla poslovna pot v Hannover. Tokrat bi morda še malce pokombinirali in s seboj vzeli še Jako. Nič od tega. Težko je planirati takšno stvar, ko pa je bil dedi slab, mi pa do zadnjega mečkali z rezervacijo. Bo že še priložnost, si rečemo.

Ni plačana, ne bat.
Tam nekje maja se vsako leto mama Saša začne ukvarjati z organizacijo sinovih počitnic in verjemite mi, to ni niti slučajno lahko delo.

Mularija ima več kot dva meseca božjega časa, starši pa …. hmnja …. saj veste …. pač teden, dva dopusta …. ostalo pa mujosnađise.

Preden je postal šoloobvezen smo ga imeli v vrtcu, v prvem in drugem razredu je še nekako “kupil” počitnice pri babici, čeprav to ni več tako eksotično in zanimivo, kot je bilo to v mojih časih, kajti njegova babi stanuje le na drugem koncu Ljubljane in nima krav, pujskov in kokošk. No, kokoške ima včasih, ampak tem bi jaz prej rekla kure, ker na tisti grupici prerivajočih bitij, ki čmijo v napol betonski kletki, ni prav nič kokoškasto luškanega. Skratka zadnjih nekaj let pripomba, da ga peljemo k babi, pomeni grožnjo, ki vsakič zaleže, ko se je treba usesti za knjige in narediti kakšno domačo nalogo.

Čeprav bi se mi prav fino zdelo, če bi se lahko pohvalila, da imamo doma polne police Cankarja, Jurčiča, da njune pa še kakšne Tolstojeve ali Stendhalove knjige vedno znova prebiram, da mi je poezija Franceta Prešerna blizu, sem abonirana na filharmonične koncerte, teater obiščem še kdaj drugič, kot le ob predstavah Špas teatra, balet in opera pa sta itak nekaj, o čemer sanjam noč in dan, žal temu ni tako.

Eh, kaj čem lagati, poslušam v glavnem pop glasbo, klasika je bolj izjema, kot pravilo, jazz mora biti precej lahek, da mi sede, filharmonijo sem videla znotraj le ob obveznem šolskem obisku in še takrat sem ves čas nastopa, raje ponavljala biologijo¹ , kot uživala v glasbi, v galerijah ne razlikujem originala od Cannonove fotokopije, za poezijo sem preveč nestrpna in realistična², knjige pa uporabljam zgolj, kot izobraževalno orodje ali način sprostitve in takrat bolj, ko je čtivo lahko, sproščujoče in neumno, bolje je. Pot me pogosto zanese v kino, romantične komedije so moja šibka točka, rumeni tisk pa nekaj kar me spremlja vsakodnevno.

1. in povem vam, da to ni bil ravno moj omiljen predmet [↩]
2. no, vsekakor sem čisto premalo zasanjana [↩]

Tegale. Pa ne Čeha s tovornjakom, onega drugega!

Jao, kaj res že toliko let pijem kavo v istem lokalu?! Skratka, danes zjutraj sedim na svojem običajnem mestu, srebam svojo običajno dozo kofeina in nekaj škrebljam po svojem bloku idej¹. In ga zagledam. Isti, kot je bil pred letom in pol …. malce manjše rasti², rahlo okrogličen, s pričesko ala Borut Pahor ali morda še za odtenek slabše (ja, obema bi priporočila, da čim hitreje menjata frizerja), v poslovni obleki, s kravato….. isti, kot takrat. Takoj sem ga spoznala, čeprav sem ga videla le enkrat v življenju in še to le za par minut.

1. med službo, če sem sama, vedno pijem kavo z zvezkom in svinčnikom v roki [↩]
2. vsi pod 180 so meni manjše rasti [↩]

So imeli v nuklearki Krško res le vajo? Ali nam je grozila resna nevarnost?

Oh, le kdo bi vedel kakšni interesi ali bojazni se skrivajo za tem!

Bolje, da se ne izobražujem več, ker me nova znanja le strašijo. V šoli PR-a so nas trenirali o komuniciranju v primerih krize. In tam pravijo, da je vsaka kriza lahko tudi priložnost, le komunicirati moraš pravilno. Kakšna priložnost vraga pa lahko nastane iz te situacije, sem si mislila včeraj? A danes mi je jasno - promocija Slovenije, turizem. Idealno! Pred poletno sezono izkoristiš obisk Busha, ki je sicer zanimiv, a saj tip potuje kar naprej in jaz npr. niti slučajno ne vem kje je bil nazadnje. Tudi Američanom je najbrž malo mar. A, če svojega predsednika pošljejo v “ogroženo” državo ali če živiš v bližini države, ki lahko eksplodira, oh, to je pa nekaj povsem drugega, kajne?

Izbereš produkt, ki ga obožujejo mnogi, zamešaš malce Mac stajlinga, Mac belo spremeniš v črno, vse skupaj zaviješ še v zgodbo life style event … doživetje, pobereš nekaj dobrih idej od Sturbucksa, dodaš dober marketing s hudo posrečeno in duhovito reklamo z lepim Clooneyem, narediš stajliš kavne avtomate in še bolj stajliš vložke (bombice … karkoli so že tiste lepo zapakirane enote kavice), vse skupaj prodajaš v namenskih … seveda stajliš trgovinicah, kjer mimogrede s kavico še postrežeš v stajliš skodelicah … in dobiš Nespresso.

Vsekakor ne škodi, če si še generalni sponzor Roland Garrosa … in uspeh je zagotovljen.

No, jaz sem to stestirala v tem hotelu in videla lokale po tem mestu in rečem vam komaj čakam, da Nespresso lokalčke dobimo k nam. Drugače pa pravijo tisti, ki so avtomat kupili za v pisarno, da avtomat je kul, tudi ni pregrešno drag, ampak une bombice ….waw … bankrotiraš, če to kavo tudi zares piješ.

Po radiu sem zaslišala sporočilo, da nas je danes po hudi bolezni zapustil Dr. Andrej Marušič in čeprav na smrt oseb, ki jih osebno ne poznam, navadno ne reagiram čustveno, je bilo tokrat drugače.

Zanj sem skorajda točno pred enim letom slišala prvič v življenju. Bil je drugi govornik na predavanju v Cankarjevem domu, kjer je predaval tudi Zdravko Zupančič, ki me je nekaj mesecev pred tem očaral s predavanjem o retoriki in ker me je k obisku predavanja pregovoril prijatelj, ki me do sedaj s podobnimi zadevami še ni zavedel, sem si to predavanje pač odšla ogledat.

Iz predavanja sem odšla kot njegova nova oboževalka. Kdo bi si mislil, da se bom kdajkoli navduševala nad psihiatrom!

Na predavanju je bil videti zdrav, poskočen, šarmanten, urejen, poln življenja…. skratka niti sledu o bolezni …. danes pa …. življenje preseneča …. sploh, če pomislim, da je bil enakih let, kot jaz.

Ljubljana je lepo mesto je pisalo na majici Zorana Jankoviča,
ki jo je imel na sebi med obiskom šole našega Jake. Lepo že, pa je tudi prijazno?

O majici, ki načeloma ni prav nič posebnega, a na igriv način promovira mesto, ki ga imamo radi, sem po obisku Jankoviča, razlagala mojemu, ki pa mi je takoj razložil, da je to zagotovo ena od majic, ki jih že dolgo gleda skozi okna izložbe našega turističnega centra, ki pa je itak vedno zaprt, ko ima človek čas in se sprehaja po mestu in je tako nikoli ne more kupiti.