Nisem žurerka

vino.jpgcvicek.jpgAlko itak ni moja formula za zabavo. Ne vem zakaj, ampak nikoli nisem marala okusa alkohola.
Pivo mi sploh smrdi in ne vem, če sem v celem življenju popila vsega skupaj 3 litre te pijače ….ok, vino ja, ga popijem in mi za kakšne slavnostne priložnosti celo paše …ampak kozarec, dva, mogoče tri in še to mora spremljati dobra in okusna papica, žgane pijače pa bljak …ne maram.

Skratka s posiljevanjem z alkoholnimi pijačami, bom prej zapadla v zoprnijo in depresijo, kot evforično dobro voljo. Une žurke, ki sledijo raznim trgatvam, pogrebom, porokam, krstu itd …. razno raznih sorodnikov, so zame bolj una varianta, ki jih je treba “oddelati” z nasmeškom na ustih in se truditi, da imaš kozarec čim dlje čim bolj poln in ga stalno naslanjati k ustom, da imajo vsi občutek, kako hitro ga spiješ in si ga vedno znova dotakaš.
Nedavno nazaj sva s Tomažem sedela pri družini …. izredno prijetni, najinih let, urejeno življenje … imajo celo fanta Jakatovih let … skratka lahko bi bili idealna družba za vse nas. Pa vendar je njihov način druženja in zabave povsem drugačen od našega. Njihovo stanovanje je skoraj vedno polno obiskov, enkrat soseda, drugič brat z ženo, pa kup nekih prijateljev. Kadarkoli sem bila tam, je bilo okrog njihove dvometrske mize vedno polno ljudi. Vsi so dobrodošli, vedno je na mizi flaša vina, v pečici se peče kakšna pita ali štrudel …razgovor teče malo o tem, malo o onem. Jaz sem dobrodošla kadar koli, kolikorkrat že mi srce poželi, vedno me posedejo za mizo, vedno je kakšen štrudel še na zalogi in vedno se vsedem med ljudi, ki jih takrat vidim prvič v življenju. Super, zanimivo ….ampak …khm …. ne vem!

Sicer sem družabna in precej ekstrovertirana, rada se družim, ampak kar je preveč, je preveč. Ne morem in nočem vedno znova spoznavati novih ljudi in naslednjič spet nove …pa spet druge! Vsi prijetni, ja ….vendar se z njimi ne morem pogovarjati več kot o vremenu in kakšnem potepuškem psu. In čez dva dni ne vem niti kako izgledajo, kaj šele, da bi poznala njihova imena.

Moj način zabave bi bil …..ma, največ štirje in to tisti dobri stari že večkrat preizkušeni prijatelji, s katerimi se lahko ure in ure pogovarjaš in smejiš zaradi najbolj trapastega dogodka izpred 20-ih let … zaradi katerega si se itak že smejal prejšnji teden in se smejiš vsako leto znova …vendar je to tako prijetno, domače…. Ne rabim žgane pijače in ravno pečenega štrudla, da mi je toplo pri srcu.

Sicer pa je to moj idealen način zabave, ki pa se mnogokrat ne zgodi. Tisti prijatelji, ki podobno razmišljajo imajo podobno malo časa, kot midva in tako pogosto zabavne in družabne dneve preživljamo le Tomaž, Jaka in jaz. Pa Jaka in jaz. Pa Tomaž in jaz. Pa Jaka in Tomaž …..hmja, a je še kakšna kombinacija na to temo?

Mi se imamo lepo in zelo uživamo en z drugim, vendar pa smo že neštetokrat ugotovili, da bi se bilo prav lepo vsak petek zvečer dobiti s prijatelji ….pa ne tistimi, ki pridejo mimogrede po dve žlički sladkorja, ker ga je ravno zmanjkalo, ampak tistimi, s katerimi se tako rad smejiš glede tistega dogodka, ko je oni polulal ono teto …. pa čeprav z ali brez litra cvička na mizi.

Bomo, bomo …le še to naredimo letos, pa tisto steno pobarvamo, pa tisti film pogledamo ….

Zdravniški pregled je obveznost, s katero ne vem kaj početi

zgaga-zdravnik.gifZdravnik in jaz sva dva precej tuja si pojma. Potrkam na les, vendar jaz zbolim le, ko imam polno glavo nedokončanih stvari in je situacija tako v službi in doma napeta, kot gumica in je najmanj primeren čas za bolezen. Ja, takrat moji možgani očitno pošiljajo ukaze mojemu telesu, da je skrajni čas, da mi nekdo pove, da se je treba malce umiriti … in edini možni način, da ostanem doma, je ta da fašem hudo vročino, ki me položi v posteljo. To se mi skoraj zagotovo zgodi vsaj enkrat letno in ponavadi obležim 1 dan, naslednji dan že krožim po stanovanju in malce pospravljam, tretji pa že sedim v službi. Zdravnik? Bognedaj, da bom v takšni stiski s časom in s tako visoko vročino potem 4-5 ur sedela v čakalnici in potem dobila nasvet naj si skuham čaj in vzamem kakšen Lekadol?

Torej, ko me kdo vpraša za mojega osebnega zdravnika, sem vedno v dilemi koga naj povem, da ne bom izpadla nezainteresirana in nevedna. Ja, imam nekega zdravnika, kjer me je pofočkala, kar moja mama, kajti ona zatrjuje, da je to resna stvar in da zdravnika pač moram imeti. In ga imam ..tam nekje na Železničarskem zdravstvenem domu. V redu je, ker se da parkirati, čakaš pa itak povsod 200 let. In celo videla sem ga nekajkrat, saj sem imela že tudi hudo resne poškodbe 😉 npr. pred nekaj leti sem si z vhodnimi vrati v športno dvorano v Zagrebu ob prepihu, stisnila mezinec na roki. Presekalo mi je noht in nekaj prsta. So mi vlekli noht s prsta pa nekaj šivali in takrat sem bila primorana hoditi na prevezave obveze k zdravniku. To sem še prenesla, ker mi za preveze smo šli mimo vrste.

Ja, pa morda enkrat pred 4 leti po neke antibiotike za umiritev angine. Baje je ta zdravnik sedaj odšel drugam in jaz kar ne vem, kaj bi naredila sedaj …naj poiščem drugega? …naj se vržem v akcijo in najdem zdravnika, ki ima sestro, ki zna organizirati stvari tako, da bolani ljudje čakajo doma in so v čakalnici največ pol ure in ne 5 ur? Naj si sedaj po štiridesetih privoščim konkreten zdravniški pregled, da me pregledajo od znotraj in zunaj ter imam potem mir za 10 let vnaprej?

Medtem, ko jaz ugibam, me je že po zakonu moralo podjetje poslati na pregled, če sem res tako dobra za delo, kot zatrjujem. Super je zadeva izgledala …hop cup sem bila pregledana, kri, voda, pljuča, vid, CTG …ma ne vem kaj vse …brez minute čakanja in vse je bilo opravljeno v manj kot pol ure!!!! Kako, da to deluje tako, če denar pride iz moje denarnice, če pa gre iz moje ..oz. še preden pride do moje, malce naokrog čez državne račune in proračune in potem okrog 500 ovinkov in tako počasi do zdravnika, tam pa je pred vrati zdravnika kolona ljudi, da ti slabo pride??? Ima to kakšno povezavo?

No, po tem hitrem in efektivnem pregledu, so mi po nekaj tednih na dom poslali nekaj izvidov. Neke grafe in tabelice ter neko izjavo, da imam nekaj povišanega … samo to vem, da ni pritisk 🙂

In gledam jaz te papirje in nikakor ne vem, kaj naj zdaj s tem. Razumem itak ničesar, spodaj sicer piše, da je mnenje zdravnika, da sem sposobna za delo …(itak) …pa kup enih številk, vse skupaj izgleda kao OK, ampak tisto povišanje ima pa zraven št. 7,1. Ta številka je ojačana in še na roko obkrožena. In? Resna zadeva? Alarm? Ma ne, jaz se počutim dobro in o sedaj leži na moji polici doma.

Dragi zdravniki,  ….vi direktno plačani, vi, ki ste celo “hitrejši” od unih drugih ….ki ste kao super, bili bi še bolj super, če bi na dopis napisali npr. Draga Saša Gerčar, pošiljamo vam izvide iz katerih se itak ne znajdete. Nesite jih k svojemu zdravniku, on vam bo ….

Ne vem, res sem blond in poleg tega k zdravniku resnično hodim tako redko kdaj, da mi je protokol in postopki popolna neznanka, zato bi bila presrečna, če mi že ne morete pojasniti vseh črtic in tabelic, da mi vsaj s kratkim stavkom poveste, kaj je moj naslednji korak. Kam si izvide zataknem, nalepim ali jih odnesem …..ali pa vam je res čisto vseeno, če nas tudi pobere …bistvo je itak, da je vaš račun že plačan.

Starši – tisti ki brezpogojno ljubijo svoje otroke

babi in dedi Silvester 2005In kakšna sta Jožica in Jože Ermenc – moja dva? Ne vem, morda je to usoda, da se najdeta Jože in Jožica, katerih rojstni datumi se prav zanimivo ujemajo. Eden 23.2., drugi 22.3. Tako vsaj jaz nikoli nisem imela težav pri memoriranju. 🙂

Spoznala sta se v Ljubljani, zaljubila, poročila pred 48 leti in čez nekaj let dobila mene. Kakšna sta bila, kot starša? Brez njih ne bi bila jaz jaz, kajne? Ker sem tudi sama mama, vem kaj pomeni ljubiti svojega otroka, ga vzgajati, delati ob tem mnogo napak pa vendar vse z ljubeznijo v srcu. Vse to sta počela moja mami in oči. Edinka sem, vendar mislim, da ne čisto tipična. Resda sem v svojem otroštvu hitreje prišla do določenih materialnih stvari (čeprav so v času socializma ta odstopanja bila skoraj zanemarljiva), vendar je oče imel dokaj trdne predstave o tem, kaj moram znati in početi, zato mi nikoli niso bila prihranjena določena hišno gospodinjska opravila, kar se šolanja tiče pa je mami bila itak obsedena z željo po mojem uspehu.Vem, da me je imela (in me seveda še ima) rada, vendar je s svojo strastno željo po mojih krasnih ocenah rahlo pretiravala in me kljub odličnemu uspehu v osnovni šoli in precej dobremu v gimnaziji, še vedno silila k konstantnemu učenju in me kaznovala za vsako domov prinešeno štirico. Morda pa brez tega ne bi prišla do sem, kjer sem sedaj in danes ne bi pisala tega bloga :). Razen stalnega kreganja okrog mojih itak dobrih ocen, smo se razumeli povprečno dobro …no, malce kreganja vsake toliko časa obstaja v večini družin, kajne …in skupaj (ena mama in en oči) 🙂 preživeli vse do danes, vedno odhajali skupaj na nedeljske izlete, poleti na morje, pozimi pa sva sama z očetom redno odhajala na teden počitnic na snegu. Oče je bil oseba, ki se je v mojem otroštvu znal z mano pogovarjati “resne” teme in mi ure in ure razlagati kaj o vesolju, politiki, vojni …skratka o temah, ki mojo mamo niso nikoli zanimale. In jaz sem ga lahko ure in ure tudi poslušala. Mama mi je na skrivaj vedno kupovala majhne neumnosti, oči pa je bil tisti, ki bi ga takšne stvari jezile. On je razmišljal bolj na dolgo in dajal na kupček za čase, ko bo njegovi hčerkici potrebno pomagati pri gradnji njenega lastnega gnezdeca. In ta čas je tudi prišel in oče je izpolnil svoje življensko poslanstvo, ko nama je lahko pomagal pri vzletu na svoje. S Tomažem sva se že v študentskih časih ukvarjala z raznimi deli in gospodarno hranila denar za najino lastno gnezdece …in pri mojih 26-ih začela glasno razmišljati o nakupu garsonjere. Takrat je moj oče posegel v žep in izpraznil tisti račun, ki ga je vsa ta leta namenjal temu. Hvala oči!

Mami je še vedno glavna v “naši ulici” ….moji bivši, hvala bogu :), polna energije in zagona. Zanjo ni ovir in ko si ona kaj zapiči v glavo, je ni ovire, ki bi jo onemogočila. Če jo srečate, ji pojdite s poti, drugače vas zna pregaziti 😉

Oči je fit in postaven za kakšnega 60-letnika, čeprav jih šteje že 70. Vendar pa mu že nekaj let nagaja slaba kri, ki mu povzroča razne kapi in težave v možganih. Ravno te dni sva se sporekla, ker ne uboga! Spet je pristal v bolnici, tokrat kap, ki mu je povzročila omrtvičenje požiralnika. Uživa le tekočo hrano in to po žlički. On vztrajno zatrjuje, da je super in kot, da se ne zaveda resnosti situacije. Nikakor se noče malce disciplinirati pri prehrani. Najbrž po 70-em spet prideš v puberteto in ne poslušaš več nikogar 🙁

Ja, jaz sem idealna mešanica obeh. Itak 🙂

Dobri pastir …spet smo bili v kinu

Tokrat smo šli kar vsi trije. Jaka je tokrat še enkrat potrdil to, kar mi je že zadnjič zatrjeval, da sicer zelo rad pogleda resen in dober film, vendar da je v močnih dvomih, da bo lahko obsedel v stolu do konca, če ob opisu filma vidi minutažo, ki je daljša od 100 minut. Ta film je bil dooooooooooooolg kar tri ure.
Rekla bi, da je film Dobri pastir dober vendar predolg. Dobri igralci, kvalitetno narejen, tema, ki je vedno zanimiva, vendar pa bi v teh treh urah lahko zaplet naredili morda že v prvi uri in ne šele 15 minut pred koncem 🙂

Če sem zadnjič za Velik film – Epic movie, rekla da bi morali tako neumne filme z zakonom prepovedati, bom danes rekla, da bi morali tako dolge filme z zakonom prepovedati. To je res prehudo in je navadno mučenje gledalcev. Sedaj razumem, zakaj mi vsak govori, naj svoje govore skrajšam 🙂 Očitno je vsaka stvar za nekaj dobra.

Lignano z zlato mivko

Ker vsi pri nas izredno radi potujemo, sem na tej strani tako ali tako nameravala opisovati prijetne kotičke in lepe vtise, ki jih bomo prinašali s katere od naših poti. Da ne bo pomote, kraji, ki jih ljubim niso nujno na drugi strani zemljske poloble, nekateri so prav blizu, nekatere celo težko poimenuješ kot mesto, so le prostorček pod soncem, ki mi je ljub zaradi nečesa, kar je nekomu drugemu absolutna traparija.
Te dni pogosto mislim na Lignano. Te dni na radiu oglašujejo prav ta kraj, kraj, ki ga ima naša cela družina izredno, izredno rada. Baje so te dni nekje na Prešernovem trgu postavili stojnico, ki oglašuje počitnikovanje v Lignanu Sabbiadoru.
1009006-umbrellas_waiting_customers-lignano_sabbiadoro.jpgMi Lignano obiskujemo že več kot 10 let. In to ne enkrat na leto, niti ne trikrat ali štirikrat, … mi nismo srečni in potešeni, če ne gremo tja vsaj 15x na leto … za teden dni, za podaljšan vikend, za en dan, na kavico, na plažo, na sprehod, v živalski vrt, v Aqua splash, Luna park …kar koli že, ob katerem koli letnem času že.
Mislim, da sva v Lignano prvič zašla s Tomažem čisto naključno nekje pred 13 leti. Vozila sva se proti Benetkam, imela pred sabo načrt, da preživiva lep poletni dan nekje v Italiji in, ko sem jaz na avtocesti zagledala napis Lignano Sabbiadoro, sem zaradi lepih spominov ne nek glasbeni festival, ki se je nekaj let pred tem dogajal prav v tem kraju, Tomaža prosila naj zavije, da pokukava, kaj se skriva za tem imenom. Sicer takrat še nisem vedela, da sabbia pomeni mivka in d’oro iz zlata. Sedaj poznam tako besedo, kot tudi samo mivko, ki se ji resnično lahko reče zlata.

Od tistega dne naprej, predvsem pa po rojstvu Jakata, smo tam resnično kuhani in pečeni. Skorajda poznamo vsak kotiček. Poskusili smo kampirati in bili navdušeni, kajti camp je izredno čist, urejen, prostor je ograjen z nizko živo mejo, zato ti na tvoj del prostora ne posega kup vsiljivih Čehov, imajo bazen, igrala za otroke …. poskusili smo sobe v nekaj različnih hotelih, ki jih je tam nešteto in v primerjavi s hrvaškimi za podobno ceno, smo v Lignanu vedno dobili več, zadnje čase pa prisegamo na najem počitniške hišice. Imaš svoj mir, pripelješ kolo in uživaš v poletnih počitnicah.
Sami veste, da ni kavice illy_coffee.jpg na svetu, ki bi se lahko primerjala z italijansko, kar se hrane tiče je italijanska itak zakon, trgovine so odprte tudi ob nedeljah in to vse do 11-ih zvečer!
Plaža …mivka – zlata, to sem že povedala. In res je tako mehka in čista, da te navduši. Vsako pomlad jo v celoti presejejo! Pozor: to ni raj za ljubitelje morskih ježkov, potapljanja, hoje po špičastih kamnih ali ležanja po različno vijugastih skalah!
lignano-23.jpg Plaža je podobna plažam, ki jih vidite v ameriških filmih: kilometri mivke, ogromno ljudi, veliko machotov in mačk, ki se cele dneve le sprehajajo in razkazujejo svoja naoljena telesca, v vodi hodiš pol ure preden končno dosežeš globino, da zaplavaš in v glavnem je to prostor, kjer mladina igra odbojko, otroci gradijo gradove iz mivke, mame klepetajo in opazujejo reševalce :), očetje pa itak ne izpustijo oči iz Italijank, ki se sprehajajo z nesramno lepimi tangami na nesramno lepih ritih 🙂

Lignano je sestavljen iz treh delov : Lignano Sabbiadoro je nekakšen nakupovalni center in tudi glavno turistično mesto tega predela, drugi del je malce bolj umirjen, z manjšim centrom za nakupe in posedanje v lokalih in se imenuje Lignano Pineta, kar naj bi pomenilo borov gozdiček in to ni le ime, ampak je predel res poln borovcev, ki okolico pleti prijetno hladijo, tretji na čistem koncu pa je pretežno le še spalni predel s hiškami za v najem ter večjim camping prostorom.

Nihče od nas ni ravno kakšen strasten surfar ali potapljač, hrvaška plaža nam ne prija iz tisoč različnih razlogov in zato, če že kdaj poležujemo na plaži, je to skoraj zagotovo Lignanska. Sicer pa v Lignano prihajamo tudi pozimi, ko so trgovine in zabaviščni parki zaprti. Takrat se enostavno sprehajamo po pusti in mirni plaži in uživamo v miru in tišini ter popijemo kavico ali dve.

Sicer pa je Jaka rekel, da mu ni všeč, da sedaj Lignano reklamirajo že sredi Ljubljane, ker zdaj bodo pa itak vsi Ljubljančani tja drveli in se hvalili, kao da že dooooolgo zahajajo tja. Paja, mi smo bli prvi!