Koga oponaša Jaka?

joke_smokers.jpgÅ e sreča, da ne kadim, ker po vsej verjetnosti bi naš Jaka že počasi izbiral med nekaj najbolj fancy znamkami cigaret in razmišljal, da mogoče pa le zgledaš glavni frajer, če med pogovorom ob kavi ali soku s prijateljem predse takoj po pozdravu, razstaviš kup igračk …. najprej ključ od avta, mobitel, do nenazadnje škatlice cigaret in krasnega vžigalnika, ki si ga dobil za svoj zadnji rojstni dan. Ja, Jaka je sedaj definitivno v obdobju, ko se mu (še) zdi strašansko kul, da naju s Tomažem oponaša na vse možne načine. Celo kavo je moral poskusiti …… pa ne govorim o okusu kave, ampak o občutku, ko v lokalu predte postavijo šalico dišeče (meni) temne tekočine. illy_coffee.jpgNajbrž si je mislil, da nekaj pa že mora biti na tem, če pa se ves svet odraslih nenehno vrti okrog te kavice: “Se dobimo pred kinom, na kavi?”, “Tol’k rab’m šal’co kave!” …. še za čvek se dogovarjamo takole “A greva na eno kavico?”
Å e sreča, da je kmalu ugotovil, da ne doživiš nič evforičnega in katarzičnega ob tem 🙂 in da je okus bolj ali manj grenak in prav nič podoben jagodnemu soku.

Torej cigarete niso aktualne, kavo smo preverili in opustili, kaj vem kakšne najine grehe sedaj občudujoče analizira in se pripravlja na nov poskus “frajerisanja”. Tako vsaj spoznavam svoje največje napake …ja, ja vem da je to krut način, ampak kaj ko mi nihče drug mojih napak ne zna dovolj nazorno in hkrati nežno pokazati 🙂

Pa saj oponaša tudi pozitivne lastnosti in dejanja. Vse živo ima po meni: je lep, pameten, zgovoren, družaben, prijazen, romantičen, zna kuhati (celo kaj dobrega je vmes) :), sedaj tudi on piše blog …. vse te lepe stvari ima vsekakor po meni. Å ala. Priznam, da mi je všeč, ko se razgovori, vendar ko o isti temi razlaga že petnajsto minuto, se zgrozim in si obljubim, da bom v bodoče delala na tem, da moje govore skrčim in strnem v nekaj bistvenih točk.

Sicer pa tole mojo lastnost popravljam …bom raje rekla jo izboljšujem, delam na njej. Hodim v šolo retorike. Super stvar. Ne, nisem se sama vpisala … moje obiskvanje te šole je splet okoliščin …ali pa je morda nekdo ugotovil, da je že skrajni čas, da dobim pri svojih govorancah pomoč strokovnjakov? 🙂 Vsekakor TISTEMU hvala, pa karkoli je že vodilo k temu.
Najlepši del šole so sošolci, to vam lahko kot iz topa ustreli večina šolarjev. Poleg počitnic, seveda. 🙂
Tako je tudi v mojem primeru. 11 sošolcev imam, vsak prihaja iz drugačnega okolja, vsak ima svoje razloge za udeležbo na teh predavanjih (delavnicah) in vsak je po svoje zanimiv in po svoje simpatičen. Vsak ponedeljek popoldne se dobimo in sedaj sem bila z njimi že trikrat in postali smo že pravi kolegi. Po koncu šole (8x) bomo najbrž že pravi prijatelji. Tukaj se pred sošolci izpostavljaš z vsemi svojimi napakami in tako rekoč tudi kompleksi, saj se pri vsakem govornem nastopu, ki jih moramo vaditi pred vsemi, pokaže vsa trema in podzavestne geste.

Življenja vseh nas se kar nekako prepletajo in ravno v času, ko se v šoli retorike učimo o tem, kako se pripraviti za nastop in kako kar najbolje nastopiti, je naš Jaka dobil nalogo, da pripravi govorni nastop, za predmet Slovenščine, kjer naj bi opisal neko državo. Tokrat si je na srečo izbral nekaj ne tako eksotičnega, kot ponavadi. Vedno si je za govorni nastop izbiral tako nepoznane tematike, da smo porabili najmanj teden dni le za nabiranje materiala iz katerega naj bi pridobil podatke. In končno je dojel prvo pravilo: izberi si temo, ki jo poznaš.
Drugo pravilo; čas dela enakomerno porazdeli med vsako fazo priprave in ne porabi 90% časa za oblikovanje trapastega plakata (kar je v večini počel), je malce izboljšal. Predvsem še vedno ne posveti dovolj časa praktični vaji nastopa.
Tretje pravilo: bodi zanimiv …hmja, to je nekaj najtežjega, ki našemu svojeglavemu pubertetniku že težje vcepimo v glavo. “Ne, ne smem vključevati svojih osebnih izkušenj!” “Učiteljica pravi, da moram govoriti samo o dejstvih!” “Ja, plakat moram imeti, ker ga imajo vsi” in podobne floskule, ki so morda res plod napotkov, ki jim jih je dala učiteljica, ali pa le zabloda, ki je zrasla v glavah nadebudnih učencev, ki še vedno razmišljajo le o tem, kako bodo zadovoljili učiteljico, da jim bo le dala tisto petico. Niti slučajno ne razmišljajo, kako pripraviti zanimiv govor, ki bo poln energije, pa čeprav s kakšnim hmmm ali ful in itak vpletenim v govor. No, sicer pa ne more biti popoln že danes, kam pa pridemo, če bodo že pri enajstih mulci obvladali vse prvine nastopanja?

As v rokavu ali Teksaški pokol z motorko

asvrokavu.jpgTokrat kino brez Jakata. Vsa sreča, ker As v rokavu ni ravno tisto, kar bi pričakovala od filma, kjer pri oznaki zvrsti piše komična kriminalka. Očitno ne razumem takšnega humorja, saj se mi usta niti enkrat niso zavihala v nasmeh. Ustvarjalci so skupaj strpali nekaj zvenečih imen in najbrž želeli pripraviti malce drugačen in kvaliteten triler z zanimivim razpletom, vendar jim to ni niti približno uspelo.
Meni je vse skupaj je izgledalo kot Teksaški pokol z motorko . Sicer tega filma nisem nikoli videla, vendar močno dvomim, da je bilo lahko tam prelite več krvi ter prikazanega kaj več brutalnega ubijanja, kot v Asu v rokavu.

Zgodba govori o depresivnem in egocentričnem mafijozotu (Al Pacino), ki ga hoče “pospraviti” …ma ne vem 5 ali celo 7 različnih kriminalcev, debilov in odbitih morilcev ….in to počnejo vsi skupaj, v skorajda isti minuti, na istem mestu …skoraj istem mestu – v istem hotelu.

V kinu poleg naju s Tomažem je sedela še gruča fantalinov ….morda kakšno leto starejših od našega Jakata. Itak jim ni bilo prav nič jasno in še “sreča” njihova, da je velik del filma vseboval klanje na 100 različnih načinov, tako da so lahko vsaj nekaj “razumeli”. Kljub temu so se ti dvanajstletniki ali nadvse dolgočasili, ali pa bili nad vsebino tako vzhičeni, da z mnenji nikakor niso mogli počakati do konca predstave. Ves čas filma so se GLASNO pogovarjali …..pa ne govorim o glasnem šepetanju, niti ne o normalni glasnosti pogovra, kar določeni obiskovalci pogosto počnejo (jih mame pač nikoli niso naučile šepetati in je sedaj za to že prepozno) ….ne, nivo glasnosti je presegal celo pokanje na platnu, saj je bila skupina fantov večja od 6 in tako je bilo malce težje svojo misel sporočiti kolegu na drugem koncu vrste. Nekateri so ugotovili, da se morda slišijo še predobro, zato so se presedli v vrst za njimi in to kakšnih 20 sedežev vstran, da bi akcijo še bolj podoživljali pa so med filmom tekali sem in tja po dvorani in sploh motili vse ostale gledalce (še sreča da nas je bilo le kakšnih 10 🙂 ). Ali osebje Koloseja res ne zna umiriti takšnih razigranih hormonov ali pa jim je vseeno, saj film res ni vreden kakšnega skoncentriranega gledanja?

Vsekakor mislim, da bi morali ob opisu zvrsti takšnega filma obvezno zapisati tudi količino prelitega ketchupa, da bi starši ob naslovu “As v rokavu” ne mislili, da otrokom kupujejo vstopnice le za malce modificirano različico zadnjega James Bonda.

Če bi ustvarjalci filma porezali 3/4 osrednjega filma, bi ga jaz ocenila z oceno zelo dobro, saj je razplet zanimiv in nepričakovan, tako pa si od mene ne zasluži drugačne ocene, kot bljak in buuuu!

Ali Jim Dornan skrbi za svoje delavce?

Sem brala na blog Blaža Kosa in opazila kakšen vtis je na njem pustila firma Google. Res impresivno!

delavska.jpgV življenju sem menjala 3 službe in vsaka je bila glede odnosa do svojih delavcev povsem drugačna.

Jugotekstil – velika izvozna firma, polna nekih administrativnih moljev. Skrb za zaposlene? Ma, ja … saj smo imeli menzo za malico pa en sindikalni izlet, kjer je pijače teklo v potokih in kjer so se delili sindikalni čevapčiči …. še kaj? … aja, baje smo imeli sindikat, kamor si se lahko šel tožit po vseh regelcih in pravilih. Brez veze!

In potem ATR. Živo nasprotje težkemu socialističnemu Jugotekstilu. Iz 500 zaposlenih, sem preskočila na 15 nadebudnih mladcev, ki so(smo) vsi delali od jutra do sutra. Kao neki mali Google 🙂 “Je treba delat” je bil najbrž naš mission statement 🙂 Pa vendar je bilo super. Moj prvi nadrejeni je bil Robert Trnovec, znan kot strah in trepet vseh takrat zaposlenih. Ujela sva se enkratno in jaz nisem rabila nobenega sindikata in podobne šare. Trnovec me je naučil ogromno stvari in še danes sem mu za to hvaležna. Fliperji in posebna zobozdravstvena organizacija? Pajade! Nekaj zametkov Googla pa smo vedndarle imeli.
Npr. kosila v Stari cerkvi. To takrat ni bilo kar tako ..nobl …v teh prostorih je kasneje zrasla Casa del Papa …sedaj pa to itak propada.
Potem; v stalnem najemu smo imeli tenis igrišče in zaposleni smo se lahko brezplačno rekreirali. Jaz sem takrat prav zaradi tega prvič prijela tenis lopar v roke.
Pa žurka leta: enkrat letno, ko je imel Igor Sicherl (eden od direktorjev) rojstni dan, smo basali čevapčiče in zlivali vase pijačo v potokih …ja, ja tako kot na Jugotekstilu, da meni prehod iz socializma ni bil pretežak 🙂
V zadnjih letih mojega dela v ATR-u pa smo začeli celo organizirati letna srečanja, kjer se je celotna ekipa zaposlenih za nekaj dni odpravila v bolj sproščeno okolje in se tam zabavala (tenis, bowlling, rafting …) ter tudi malce delala (predstavitve dela in prihodnjih načrtov). Sem rekla, da je bilo kot pri enem majhnem Googlu, a ne?!

In sedaj pri težkem kapitalističnem podjetju Network Twentyone, ki je v 100% lasti Američana Jima Dornana?
Vsekakor daleč od Lidla! Ja, danes sem kot nalašč prejela v moj poštni predal mail, ki govori o odnosu do delavk v ravno danes ali je to bilo včeraj?? na novo odprtem trgovskem centru Lidl. Takšne stvari vedno jemljem z rezervo, saj je prav možno, da jih je napisal Hoffer 😉 pa vendar so zanimivo branje in opozorilo nam, ki včasih pomislimo, kako nam je hudo, da temu sploh ni res. Če se vam da, si preberite priloženi tekst.

Tukaj se dela, to je dejstvo! Ko obiščem Američane, imam prav slabo vest, ker doma pogosto odhajam iz pisarne ob “normalnem” delavnem času. Tam ob 5h popoldne še nobenemu na pamet ne pade, da bi pospravil svojo delavno mizo. Tudi od mene se pričakuje, da sem na voljo tudi zvečer ali vikendih. Comes with the package, mi je nekoč rekel nekdo. Rdeč trak v glavi ob menstruaciji? Ne! Tenis igrišče? Tudi ne! Služben avto? Niti slučajno! Piknik s čevapčiči? Spet ne! Ni fliperjev, posebnih restavracij, vrtcev in zobozdravnikov ….. In vendar je meni tukaj OK …ne potrebujem ničesar več, razen potrditve, da svoje delo opravljam dobro. In to dobim vedno! Sicer pa sem jaz tista, ki na tem koncu zemeljske poloble skrbim za naš del zabave in kot posledica vzgoje v ATRu, sem v Networku 21 že od nekdaj zganjala cirkus okrog izletov v Benetke, Graz ipd. ter to dopolnila s kakšnim preživetjem vikenda v boljšem hotelu, tam pa organizirala malce iger in nekaj predavanj za naše zaposlene. Pa večerja za Novo leto, pa Božiček, ki nas obišče, pa takšna in drugačna darilca …… in vendar so se vedno našli posamezniki, ki jih je motilo, da smo krenili na jug, namesto na sever, ….da so Benetke že videli ….. da je soba v hotelu premajhna …..da se jim krade vikend, ki jim pripada …. da …
Vsaka čast Googlu!

Košarka ala Globetrotter ima šibki člen

Harlem Globetrotter team spet prihaja v Ljubljano! Jaka je spet navdušen in naju že moril z načrtom za preživetje petkovega večera. Ma, niti pod razno se mi ne da takole preživljati večera, zato smo zanje navdušili našega dedota in zadeva je dogovorjena in zdaj mora mami le še karte kupiti. globetrotter.jpgÅ e preden sem se vrgla v težko raziskavo, kje in kako do njih, smo naleteli na velik jumbo plakat, ki nam je razrešil vse dileme. Ker smo sedeli v avtu, sem uspela le na brzino v moj telefon odtipkati številko njihovega mobilnega telefona, ki je bila tam lepo in vidno zapisana. Aleš Lisac bi takšno reklamo gotovo pohvalil: ima lepo sliko in s tem očitno pojasnjeno za kaj gre, poleg tega pa ima gor še kup nujnih in manj nujnih podatkov, tudi to, kako do vstopnic ….. in pazi to: naročiti jih je mogoče na vse možne načine … celo preko SMS sporočila, kar lepo tudi piše nad že omenjeno mobilno številko. Bravo!

Jaz zapišem številko in že tipkam SMS …. pa vendar takoj, ko se od plakata oddaljimo imam prvo vprašanje, češ kaj naj napišem v SMS …kajti razen številke in stavka, da je naročilo možno preko SMSa, ni bilo napisanega nič drugega.
In napišem: “naročila bi 2 vstopnici za Globetrotter. Kaj je moj naslednji korak? Saša Gerčar”
2 dni od njih ne bu, ne mu! Če bi Jaka ne bil tako vnet, bi jaz na to preprosto pozabila in oni bi pač izgubili dva obiskovalca. Nič groznega najbrž?
Včeraj spustim še en SMS, kajti tista številka je bila edina informacija, ki sem jo imela in jih opozorim, da mi niso odgovorili. Ponovno ista zgodba – nič!
Danes sem bila že rahlo nervozna, saj je spektakel na sporedu že jutri, zatosem na poti v Zagreb, kjer sem na bencinski črpalki pila kavo, poskusila še s klicem na to isto številko. Oglasi se mi ženska s “Halo, prosim?” Nobene omembe kakšnega podjetja, njenega imena … sem že mislila, da sem se zmotila pri prepisovanju številke in sem tako zmotila kakšno “nepravo” gospo med gledanjem španske nadaljevanke. Le vprašam za karte in ona odgovori, da ja, da oni prodajajo karte in da jih lahko takoj po telefonu rezerviram, jutri pa dvignem in plačam. Na vprašanje zakaj mi ne odgovori na SMSe, pove da ima mobitel pokvarjen in so klici preusmerjeni drugam. SMSi jo očitno ne skrbijo?! Le koliko potencialnih kupcev še vedno upa, da jih bo kdo kontaktiral ali morda celo dostavil karte na dom? 🙁
Po sicer prijaznem pogovoru ugotoviva, da bo bistveno lažje karte kupiti kar na Petrolovi črpalki, kajti tudi tam jih prodajajo …in ker sem jaz ravno tam ….zakaj pa ne?
Popijem kavico in grem do gospoda za blagajno. Najprej sva se kakšnih 5 minut sporazumevala o tem, kaj želim in ko sem skoraj že imitirala poskočne košarkaše, je gospod dojel in v svojem računalniku ugledal napis HARLEM GLOBETTROTERS. Če mi gospa pred nekaj minutami ne bi zatrdila, da jih prodajajo na vsakem Petrolu, bi seveda odšla od tam brez kart. Gospod je bil prijazen in že urejal vse potrebno za moj nakup. Pa ni in ni šlo! Prisežem, tam sem stala kakšnih 15 minut, skoraj že obupala in rekla, da se bom znašla kako drugače. Gospod kart pač ni znal natisniti. Je povedal, da karte pri njem kupujejo ljudje bolj poredko …zadnjo je prodal 1 mesec nazaj. In jaz ga popolnoma razumem, gospod je 20 let nazaj vedel le to, kako se v luknjo v avtu vstavi cev za natankanje bencina, danes pa mora poleg tega poznati vse vrste in velikosti tamponov, hrano za mačke, peči kruh in slastne rogljičke, skuhati kavo in prodajati vstopnice za gledališke ali košarkarske predstave !!!

Pa to ve organizator prireditve Globetrotter? Ali on ve, da je pot do kart dolga in mučna in do njih pridejo le najbolj vztrajni? 🙂 Kljub krasni, popolni in najbrž dragi reklami?

Sicer pa mi takšna stvar da vedno misliti. Le kje se skriva šibki člen našega podjetja?

Prijazna gesta je kot sonček v deževnem dnevu

Danes zjutraj sem se vozila po ljubljanski obvoznici in to tako kot ponavadi, prehitro, z nogo na gasu, po prehitevalnem pasu. Po obvoznici vedno drvim in sem prej nestrpna, kot vljudna in prijazna voznica. V mestu sicer rada ustavim in spuščam pešce, avtomobile iz stranskih cest, ampak po obvoznici pa ne … tam se mi zdi, da je treba drveti in na živce mi gredo vsi, ki so prepričani, da so najhitrejši in 70 na uro vozijo po prehitevalnem pasu. tovornjak.jpg
Å e huje je, ko se spravita en drugega prehitevat dva šleparja …..en je za 0,5 km na uro hitrejši od drugega, ampak takole vse do Salzburga pač ne gre in ne more vozit za njem, pa ga je treba enkrat prehitet. In potem to traja in traja … tako, kot je to skoraj trajalo danes. Ampak danes nisem bila nestrpna …. danes se vozim po prehitevalnem pasu, za mano gužva, pred mano gužva, pred mano na desnem pasu pa – torej unem ta normalnem – neprehitevalnem …ja, ne vem, kako se temu reče …no, po tistem se vozita dva šleparja en za drugim in tisti zadnji, en Čeh, žmiga že nekaj časa, da bi on pa prehitel ….mogoče, če bi ga kdo od naših slovenčkov drvečih še pred poldnevom spustil v kolono. In jaz pritisnem rahlo na bremzo …ja, vidim da uporabljam same neslovenske izraze ,…ampak žal teh slovenskih izrazov ne poznam najbolje, torej, samo rahlo zabremzam, nič drugega nisem naredila in Čeh je očitno skužil, da je sedaj tista edina prilika, da se zrine na prehitevalni pas in končno prehiti tisega počasneta pred njim. In ga preeeeeehiteeeeeva blazno počasi, seveda. Jaz mirno vozim za njim. Prehiti, se postavi na desni pas in jaz mimo. In z desnim očesom ujamem, da je dvignil roko in se zahvalil. Halo?! Tip se mi je zahvalil, ker nisem zavijala z očmi in blendala z lučmi in morda še dvignila srednji prst?!

In jaz? Čeh mi je polepšal dan! Vesela sem bila, da sem jaz polepšala dan njemu in da je bil tega vesel! Kolikokrat na teden, ma kaj na teden, na leto komu polepšamo dan, ali nam ga polepšajo drugi?

Ob tem dogodku sem se spomnila na tipa, ki mi je poslal žarek, ki še vedno sveti. Že kakšne pol leta je od tega in meni še vedno ne gre iz glave. Ne, ni bil lep! 🙂
sonce.jpgTakole je bilo: tako kot ponavadi grem pred službo na jutranjo kavico, na moje običajno mesto ….v nek manjši center, kjer so lokali en zraven drugega in ljudje sedijo na stolih, ki so razporejeni kar po hodnikih ….saj veste, kako to izgleda, kajne? Preden se prebijem na moje običajno mesto, moram mimo parih miz in tisti dan je pri sosednjem lokalu za eno od miz sedel en moški. Ne bi ga niti opazila, če ne bi 10 minut kasneje ta moški vstal od svoje mize, kjer se je iz njegove kave še vedno kadilo … in počasi prikorakal direktno predme. Sedim in ga gledam, ko on nekaj v stilu …od šoka si nisem popolnoma zapomnila besed pa še v angleščini je govoril, ampak nekaj takšnega je rekel: “Moral sem priti sem in vam povedati, da ste mi s svojo lepoto in energijo prinesli sonce v ta dan!”
In jaz zardim in ga gledam …. brez besed ….po glavi pa mi roji milijon misli, kao pa kaj hoče ta tip zdaj od mene. Ma ne ti men pri mojih 41 nakladat o lepoti pa nekaj! A me peca, ali bo zdaj prisedel, povlekel svinčnik im mi začel razlagati o edinstvenem poslu prihodnosti? …. pa on naprej: “A ste iz Ljubljane?” seveda še vedno po angleško.
In jaz končno pogoltnem slino in v angleščini izdavim, da ja, potem pa vprašam od kje je on. Iz Danske, pove in da je tukaj poslovno. Samo to je še rekel, me še pozdravil, se obrnil in odšel popit svojo kavo.

Å e danes razmišljam in se sprašujem kje je bil globlji pomen tega, saj si ne morem predstavljati, da ti nekdo pristopi iz gole prijaznosti in te pohvali. Brez namena, da dobi nekaj v povračilo? Naslednjih nekaj dni sem pričakovala, da bo spet prišel in navrgel še kakšno besedo, čez 1 mesec pa se počasi že vselil v naš dom 🙂 . Pa ga ni bilo. Nikoli več ga nisem videla.

Danes ga končno razumem! Ni lepšega občutka, kot ta, da si bil sončni žarek v dnevu nekoga drugega.