Naporno, depresivno, stresno, umirjeno in …..!

Preživeli smo! Od tukaj gre samo še na bolje, prepričana sem o tem.

Po precej depresivnem obdobju, je bilo ta teden na vrsti stresno obdobje in sedaj prihaja umiritveno, v četrtek pa polno olajšanje in let v Ameriko …. Poooooočitnice!

Sicer pa se mi je ta vikend nagrmadilo vse in še več.

Imeli smo nadvse pomemben, nujen in oh in sploh dogodek, ki ga naše podjetje organizira trikrat letno (ostale pač bolj pogosto, a ta, ki traja 3 dni skupaj nas “razveseljuje” le trikrat na leto). Od petka do nedelje sem bila bolj ali manj pribita v zaodrju in skakala naokrog s fotoaparatom v rokah1

Dogajal se je Blogres, ki sem se ga želela udeležiti že od lani dalje. Rada obiskujem takšne stvari, rada se srečam z ljudmi, s katerimi delim podobne interese in jih preko leta nimam priložnosti srečevati, predvsem pa rada prisluhnem kakšni pametni besedi izkušenejših ljudi.

Naš Jaka je imel turnir tenisa. Sicer Jaka ne mara, da ga gledava med tekmo, vendar vikendi so vedno samo naši in jih ne dajemo nikomur (razen 3x na leto, ko imamo prej omenjene dogodke 🙂 ), zato sva ob turnirjih midva rada vsaj v istem območju, kot sine.

Povabljena sem bila tudi na srečanje Rotaryjancev, ki se je dogajalo v soboto popoldne v Ljubljani.

In kako vse to spraviti v en lonec in kakšno juho naj bi skuhala?

Jah! Rotaryju sem se odpovedala, Jako je na turnir peljal dedi, naš seminar in Blogres pa sem prepletala in kombinirala kolikor močno se je le dalo. Sem in tja, gor in dol pa levo in desno, hop v avto, po stopnicah sem in tja, kakšna malica manj, ….. malce sem “prešpricala” tam, malce drugje, ….. sreča, da imam marljive in sposobne sodelavce …. pa se je vse dalo.

Aja, le da se mi s parkiranjem v mestu res ni dalo izgubljati časa in sem za parking hudo grdo naplatila. Ne morem verjeti kako kradejo uboge meščane! V petek sem za nekaj ur plačala 14 in nekaj ojrov, v soboto pa sem zaradi dopoldanske zamude, skozi prišla še dokaj poceni, za borih 10 evrov.

  1. ja, kaj pamentejšega mi že ne dajo več v roke 🙂 [↩]

To rabim!

Imam gužvo, pred vrati je naš dogodek na katerega se pripravljamo 4 mesece. Ne, ni prvič in dejansko smo že zelo rutinirani v pripravah. Nisem štela, ampak po grobi oceni je to že 35. po vrsti. Govorim le o dogodkih takšnega obsega, kot je ta, ki nas čaka. Začnemo v petek in končamo v nedeljo.

In ravno na ta vikend je ogromno zadev, ki me zanimajo in jih ne želim zamuditi.

Vse ostalo sem že odpisala, a tale Blogres.si

mi ne da miru in vsekakor se ga bom udeležila.

Sem se prijavila in poskušala bom skočiti tudi nanj. Obvezno, moram pogledati kaj bo dogajalo, obvezno spoznati kakšne nove face …. in se naučiti kaj novega.

Na srečo bo naš dogodek v sosedstvu. Malo bom v Cankarju, malo v Hali Tivoli, vmes pa skočila še v Mons. Kaj hoč’mo, tak’le mamo!

Sicer pa sem ta teden pod stresom, dogaja toliko stvari, da sem morala zmanjšati vnos kofeina, kajti napetost, ki jo čutim v telesu, je enostavno prevelika že brez dodanih kavic.

A ta slikica me je prepričala, da obstaja tudi boljša rešitev od popolne kofeinske abstinence. Kava + masaža … mmmmm!

Biti popoln?

Jaz v pisanju uživam, ampak užitek vidim predvsem v izražanju misli in konceptualnem prenosu ideje, ki pa je žal ne znam prenesti tako, kot bi jo sicer želela. V mislih vsaka stvar izgleda (jah, tega izraza se ne morem znebiti …morda se tudi nočem .. ker mi je všeč …. briga me, kaj si o tem misli Toporišič 🙂 ) veliko bolje, kot je potem, ko začnem tolči po tipkah. Perfekcionistično ubrisana, kot sem, bi se zlahka zgodilo, da bi na dan pokukalo le 5% vsega, kar sem kdajkoli zapisala. Sploh, če bi stvari pred objavo še enkrat prebrala.

Zato sem ob odločitvi, da pišem blog, sklenila še nekaj zadev, ki jih v veliki meri upoštevam. Ena od teh je, da po osnovni ideji enostavno sedem za računalnik in kflofam, klofam, klofam. Sproti se trudim, da delam čim manj napak in ko pred objavo preberem še enkrat, popravljam le očitne velike napake ter dodajam linke. In v takšnem primeru so moji stavki še vedno predolgi, ponekod prekinjeni s preveliko vejic, včasih nesmiselno povezani in imajo nespeven (ali morda celo napačen) vrstni red. Če bi se potrudila in brala še 2x, 3x … celo večkrat bi tekst obrnila na glavo, ga osmislila, morda celo pobrisala … a za to bi enostavno porabila preveč časa in luč sveta bi ugledalo bore malo prispevkov.

Tako … to in nič drugega tokrat. Baše me čas, imam milijon idej o čem pisati, a nikakor se nič pametnega ne zlije na tipkovnico.

Tudi takšni dnevi pridejo ali Shit happens!

Leto 2008 tako ali tako ni ravno vrhunec mojega življenja. Obetalo je veliko, a uresničilo se je bore malo.

Če štejem samo po potovanjih, ki jih obožujemo, naj bi leto začeli z našim standardnim smučanjem v Italiji. Apartma rezerviran, dopust planiran, z Jakovo sestrično pa fiksno dogovorjeno, da gre z nami.

Pa nam jo usoda zagode in teden pred tem se zgodi bolezen našega dedija in smuka je bila “prestavljena” za nedoločen čas …. Bo že še čas, si rečemo. No, sneg se je sicer dolgo obdržal, a smuka se vseeno ni izšla.

V marcu (vsaj mislim, da je bil marec) naj bi padla poslovna pot v Hannover. Tokrat bi morda še malce pokombinirali in s seboj vzeli še Jako. Nič od tega. Težko je planirati takšno stvar, ko pa je bil dedi slab, mi pa do zadnjega mečkali z rezervacijo. Bo že še priložnost, si rečemo.

Božiček se je v lanskem decembru pošteno namučil, ko je razglabljal kakšno darilo podariti našemu Jaki. Ker mu največ pomeni tenis, je Božičku padlo na pamet, da bi Jako morda “odpeljal” na kakšen večji turnir tenisa, ko smo o možnostih povprašali še njegovega trenerja in ko nam je le ta navdušen pričel razlagati o Roland Garrosu in enostavni možnosti, če prideš v Pariz na začetku turnirja ter tam kupiš karto za celodnevno “sprehajanje” po igriščih, je odločitev padla. Pariz v maju 2008! Odšli bomo z avtom, izkoristili vikend in še kakšna dva šolska dneva, pa bo!

Ah, ko ne bi nekaj mesecev pred tem do mene priromal mail, kjer mi šefi naročajo, da se mi obeta pomembno srečanje v Münchnu in da ni možnosti prestavljanja, saj se bo tam zbrala vsa evropska in še nekaj ameriške smetane. Jaka, oprosti …. se zgodi …. saj bo še priložnost.

Razočaranje nato jok, kasneje pa intenzivno razmišljanje kaj storiti, da po možnosti izpeljemo vse. Ma, saj gre …. iz Münchna se bova vrnila že dan prej, četudi ponoči, za dva dni odšla v pisarno še kaj postoriti, potem pa v soboto zjutraj na pot in v Pariz. Resda ne bomo imeli tiste prvotno planirane, idealne variante, a še vedno je obstajala možnost, da si ogledamo kakšen dvoboj dvojic1 in kakšen dan uživamo v lepotah Pariza. Tisti, ki poznajo mojega, sedaj najbrž začudeno gledajo, kako je to mogoče, da je pristal na kaj podobno stresnega in na huruk skupaj zmetanega2 in povem vam, bilo je težko, res težko. 🙂

Hotel rezerviran, obleke že napol pripravljene, saj časa res ne bo veliko, midva pa na pot v München ….. Pa se spet ni izteklo po planih.

München smo prekinili predčasno, saj je dedi sklenil, da so ga meseci bolezni utrudili in se odločil za večno zaspati. Za Pariz bo res še čas!

In sedaj se počasi pobiramo, življenje gre naprej, veselimo, smejimo, jezimo in žalostimo se ob novih stvareh. Sama se veselim drobnih stvari in letos sem komaj čakala nov kongres blogarjev – Blogres 2008. Lani sem bila novinka in na njem neizmerno uživala. S prijateljem sva uživala v brezskrbni sončni soboti in komaj sem čakala na repete, na nova poznanstva, ponovna srečanja starih obrazov ….. A glej ga hudiča, ravno 20. in 21. junija me čaka eden naših večjih službenih projektov, ki jih organiziramo 3x letno. In eden od teh datumov je padel ravno na ta termin!!! Grrrr! Å e dobro, da smo v Ljubljani (marca smo bili v Mariboru in Novembra bomo spet tam) in bom morda ujela kakšen trenutek, ko bom lahko uletela tudi na ta dogodek. A brezskrbnega sedenja na sončku, spremljanje zanimivih predavanj in čvekanje ob kavici bo moralo počakati na …. ah, saj veste, saj bo še priložnost.

In v tem ritmu se mi dan za dnem kopiči. Kaj že? Ne vem kaj … kr neki. Tažlehna, bi rekla moja pokojna babi. Včeraj zjutraj sem prišla v pisarno in začela pospravljati. Metala sem stare revije, brskala po omarah, arhivirala papirje, ki so se mi nabirali po mizah.

“Ufff, danes boš huda, a ne?!,” je rekla kolegica, ki dobro pozna žensko psiho. Ja, ko sem tečna … tečna nase in tečna na življenje, takrat je čas za pospravljanje.

Včerajšnji sestanek naše ekipe je bil katastrofa. Ne vem kako so ga videli ostali, a jaz vem, da sem bila pravi “pain in the ass” – prava bitchy šefica. Se oproščam vsem vpletenim, ampak tudi tak dan pride.

In danes se je nadaljevalo. Kolegico, ki je živ angel, prijazna, pridna, vedno vse naredi v roku in zelo kvalitetno, sem spravila v jok. Prvič.

Ena navadna zatežena šefica! Pa vraga, saj res ni treba, da vse pokritiziram in vse peljem do optimalnega vrhunca! No, stvar smo uredili in solze posušili, a nekaj ur zatem je na mino priletel naš Jaka. Tipičen Jaka pač … kup pojasnil in izgovorov zakaj se nekaj ni dalo narediti. Ponavadi mama zamahne z roko in si misli bo že … ampak danes pa ne, ne, danes ni bil dan za mahanje z rokami ….. kar vrelo je iz mene. Končno sem povedala vse kar bi morala že davno nazaj!

In zadnji je na vrsto prišel še moj dragi. Ne, nisem znorela neupravičeno, znorela sem le preburno in preveč ihtavo. Ko sva se vozila od našega doma proti domu mojih staršev in je ustavil na semaforju, vmes pa je začel3, nekaj jamrati in težiti, ker … ker ….ah, kar koli že …. pač …. nekaj sem spet (!) naredila narobe, sem jaz preprosto odprla vrata avta, stopila ven, jih zaprla za sabo in odkorakala v nasprotno smer. 3 km do doma, mala malica …. malce sprehoda, da si prevetrim glavo. Dost je vsega!!! Ta dan pač ni ustvarjen zame!

Zdaj vas zanima nadaljevanje filma, kajne? Razplet vam bomo razkrili takoj po reklamah. 🙂

Aha, tokrat bo treba reklamirati Luno. Ste že videli reklame za praške, kjer ženske končno ne doživljajo orgazma ob čistem perilu?! In embalaža?! Bravo za ustvarjalce!

Pa naj še pohvalim podjetje, kjer delam z 20% udeležbo svojega časa4. Ste že slišali za Amec? Ne še? Le kako, da ne?! No, pa še boste, ker so (ups, smo) res dobri.

Reklam je konec in tako vam sedaj lahko povem, da je moj seveda prišel za mano.

Ampak ne si delati utvar, da je bilo vmes kaj drugega, kot čista potreba. Peljala sva se namreč po tamalga, ker naju je nekako pripravil k temu, da bi odšli v Celovec na ogled nogometne tekme Hrvaška : Nemčija. Ne na štadion, na sejmišče, kjer so pripravili namenski prostor za javno spremljanje tekme. Ljubezen je res čudna stvar, ki premika nepremakljivo. Mojega sredi tedna po delavnem tednu … kar tako … brez trdnega načrta in dvotedenskega vnaprejšnjega planiranja, spraviti v Celovec, je hud dosežek. Mene pa je dosežek spraviti na ogled kakršnega športnega dogodka, če pa govorimo o nogometu, pa morate res vedeti, da je dosežek neizmerljiv in edinstven.

Skratka najprej se pelje moj počasi za mano in skozi okno še vedno nekaj tuli in jamra. Se me ne tiče, ker si še nisem shladila glave! In ker je bil promet gost in se z avtom pač ne da voziti 5 na uro ob trapasti babi, ki se ne usede vanj, je bil prisiljen peljati naprej. Pa je čez 10 minut in mojemu prehojenemu kilometru in že shlajeni glavi spet poskusil. Tokrat je prišel po osebno od Jake. In ker je bila glava že hladna, sem se usedla in končno sva lahko nadaljevala pot.

In veste kaj se mi zgodi povrhu vsega?! Na semaforju prečka cesto mala punčka … največ 5 let …. njena babi jo agresivno vleče za roko, ona pa gleda proti meni in mi pokaže jezik. Jezik?! Plavolasi angelček?! Pa kaj so danes meni na glavi zrasli rožički?!

In ker živim v pravljici in ima vsaka pravljica lep konec, ga bo imela tudi tale zgodbica. V Celovec smo se peljali po napol prazni cesti, na Ljubelju smo carino prečkali sami, v mesto smo zapeljali brez gneče in se sparkirali od prve5, mesto dogajanja našli brez težav in prišli tja 1 minuto pred začetkom tekme. Navijali smo6 za Hrvate. In Hrvati so zmagali!

Domov smo prišli brez težav, pomirjeni in veseli.

Pa če to ni bil en krasen dan!

  1. še toliko bolje, če bo v igri naša Kata [↩]
  2. pri njemu mora biti vse strogo urejeno in vsaj leto vnaprej zapisano v zlato knjigo 🙂 [↩]
  3. tako kot to ponavadi redno počne [↩]
  4. ja, tako so se nadrejeni odločili, da delijo moj čas in plačo glede na zadeve, ki jih počnem [↩]
  5. ja, vem, da to ni lepa slovenščina 😉 [↩]
  6. ok, so, ker meni dol visijo [↩]

Tole je reklama

Ni plačana, ne bat.
Tam nekje maja se vsako leto mama Saša začne ukvarjati z organizacijo sinovih počitnic in verjemite mi, to ni niti slučajno lahko delo.

Mularija ima več kot dva meseca božjega časa, starši pa …. hmnja …. saj veste …. pač teden, dva dopusta …. ostalo pa mujosnaÄ‘ise.

Preden je postal šoloobvezen smo ga imeli v vrtcu, v prvem in drugem razredu je še nekako “kupil” počitnice pri babici, čeprav to ni več tako eksotično in zanimivo, kot je bilo to v mojih časih, kajti njegova babi stanuje le na drugem koncu Ljubljane in nima krav, pujskov in kokošk. No, kokoške ima včasih, ampak tem bi jaz prej rekla kure, ker na tisti grupici prerivajočih bitij, ki čmijo v napol betonski kletki, ni prav nič kokoškasto luškanega. Skratka zadnjih nekaj let pripomba, da ga peljemo k babi, pomeni grožnjo, ki vsakič zaleže, ko se je treba usesti za knjige in narediti kakšno domačo nalogo.

In tako smo preizkusili že kar nekaj počitnikovanj za otroke.

Pred leti smo ga priključili taborniški skupini iz Grosuplja, ki je šotorila nekje v Beli Krajini.

Potem smo ga dali v nekakšne jezikovne počitnice1 v Dolenjskih toplicah.

Pa kolonijo v Zambratiji.

Potem je začel jamrati, da noče biti nikjer več, kjer je treba spati in jesti drugje. Neeee, ni razvajen, moj sin že ne, naka! 🙂

In smo ga prijavili v Verbino poletno šolo. Krasno se je imel in to vajo ponovil tudi drugo leto. Potem pa je “zelo pametno” ugotovil, da je mlajšo skupino prerasel, starejša pa se mu je zdela preadrenalinska in mama Saša je spet ostala pred izzivom kam strpati mulca med doooooooolgimi poletnimi počitnicami.

Å e sreča, da ga je pred dvemi leti začel zanimati tenis. Trenerja Alenka in Grega, ki sta Jako že preko leta trenirala (takrat bolj učila in privajala), sta kopico razigranih otrok mirila in zabavala tudi na takšnih poletnih počitnicah.

Stvar podobna, kot na Verbi, le da se tukaj namesto jezikov otroci učijo veščin tenisa, tuje jezike pa spoznavajo bolj v praksi, kot teoriji, saj se skupini vsako leto pridruži tudi nekaj tuje govorečih otrok, s katerimi se pogovarjajo tudi v jeziku rok. 🙂

Letos gre spet, obvezno, pravi, čeprav mu bo pri urah tenisa morda celo malce dolgčas, kajti večina jih bo lopar prvič držala v roki, on pa itak misli, da je že pravi car. 😉

In ker se zdaj že pol ure mučim in imam že res tega polno kapo, vam word dokumenta ne bom dala v link, ker ga pač ne znam naložiti na ta način.

Kar tukaj spodaj si preberite, če vas zanima 🙂

Kam pa gremo letos med počitnicami- ja seveda, sej že komaj čakamo!!!

POČITNIÅ KI TENIÅ KI KAMP

ORGANIZIRALI BOMO TRI – PRVI S PRIČETKOM V PONEDELJEK 30.6., DRUGI 7.7., TRETJI PA 14. 7.

TUDI LETOS SE BOMO IMELI SUPER, KOT VEDNO!!!

  • Center druženja bo TC Å entvid od ponedeljka do petka od 8.00 do 16.00

·Kamp je namenjen predvsem otrokom do 14 leta

  • CILJ DRUŽENJA JE AKTIVNO PREŽIVLJANJE PROSTEGA ČASA V PRIJETNI DRUŽBI TER SPOZNAVANJE NOVIH AKTIVNOSTI – Å PORTNIH IN UMETNIÅ KIH

POSKRBELI BOMO, DA NAM BO Å E BOLJE KOT LANI

  • Tud letos bo ta glavna Alenka, vsi ostali jo bomo pač moral ubogat
  • Dopoldan bomo predvsem igrali tenis, sicer pa nas čaka še:
  • Jahanje v Gameljnah
  • Skakanje na trampolinu & gimnastika v športnem centru GIB
  • Ustvarjalne delavnice; poslikava tekstila & predmetov
  • Kopanje v bazenu Laguna (v primeru slabega vremena gremo v Atlantis)
  • Izlet na Å marno goro po zasluženo presto, ali v Tivoli na sladoled
  • Rolanje, igranje hokeja, nogometa, košarke in še, in še…

Vsekakor se bomo prilagajali vremenu in sproti prilagajali aktivnosti.

CENA 5 – DNEVNEGA DRUŽENJA ZNAÅ A 120€, za drugega otroka in člane kluba 110€

(v ceno so vključene vse aktivnosti, vstopnice, prevozi, malice in kosila, pa mogoče še kaj)

VSE KAR MORAÅ  PRINESTI S SEBOJ JE DOBRA VOLJA…

ZELO DOBRA VOLJA!!!

Če te zanima še kaj, pokliči Alenko na 041 60 60 15

SICER PA KAR IZPOLNI PRIJAVNICO NA HRBTNI STRANI IN JO POÅ LJI PO FAXU 01 518 50 59,

ALI PA PODATKE NATIPKAÅ  NA EKRAN IN JIH POÅ LJEÅ  PO E – MAILU TKOLIMPIJA@SIOL.NET

VIDIMO SE KMALU

  1. naj bi se kao učili angleščine, a za tako majhne je bila to pač navadna kolonija [↩]