Nisem baš neka intelektualka

Čeprav bi se mi prav fino zdelo, če bi se lahko pohvalila, da imamo doma polne police Cankarja, Jurčiča, da njune pa še kakšne Tolstojeve ali Stendhalove knjige vedno znova prebiram, da mi je poezija Franceta Prešerna blizu, sem abonirana na filharmonične koncerte, teater obiščem še kdaj drugič, kot le ob predstavah Å pas teatra, balet in opera pa sta itak nekaj, o čemer sanjam noč in dan, žal temu ni tako.

Eh, kaj čem lagati, poslušam v glavnem pop glasbo, klasika je bolj izjema, kot pravilo, jazz mora biti precej lahek, da mi sede, filharmonijo sem videla znotraj le ob obveznem šolskem obisku in še takrat sem ves čas nastopa, raje ponavljala biologijo1 , kot uživala v glasbi, v galerijah ne razlikujem originala od Cannonove fotokopije, za poezijo sem preveč nestrpna in realistična2, knjige pa uporabljam zgolj, kot izobraževalno orodje ali način sprostitve in takrat bolj, ko je čtivo lahko, sproščujoče in neumno, bolje je. Pot me pogosto zanese v kino, romantične komedije so moja šibka točka, rumeni tisk pa nekaj kar me spremlja vsakodnevno.

Priznam, pogosto poskeniram3 Lady, Novo ali Leo, preberem Modno Jano ali Gloss, celo poskušam razumeti kaj vraga ženske najdejo v Cosmopolitanu (a  žal tega po nekaj listanjih še vedno nisem uspela odkriti), a vendar NE Å TEKAM, NE DOJAMEM … kaj vraga je tako dobrega v Razočaranih gospodinjah in še manj dojemam, kaj ženske pripravi do gledanja Seksa v mestu.

In sedaj so nas obarili še s celovečercem Seks v mestu??!! Haleluja! No, morda ima film vsaj rep in glavo in ne le kup čevljev, oblek, par puhlih pogovorov o seksu in štiri odcvetele bejbe4, ki ne vedo prav dobro kaj bi same s sabo!

  1. in povem vam, da to ni bil ravno moj omiljen predmet [↩]
  2. no, vsekakor sem čisto premalo zasanjana [↩]
  3. to je tisto, ko premikaš oči, listaš in …. 15 minut pa je konec [↩]
  4. ja, ja, saj vem, da so mojih let [↩]

Danes sem ga srečala!

Tegale. Pa ne Čeha s tovornjakom, onega drugega!

Jao, kaj res že toliko let pijem kavo v istem lokalu?! Skratka, danes zjutraj sedim na svojem običajnem mestu, srebam svojo običajno dozo kofeina in nekaj škrebljam po svojem bloku idej1. In ga zagledam. Isti, kot je bil pred letom in pol …. malce manjše rasti2, rahlo okrogličen, s pričesko ala Borut Pahor ali morda še za odtenek slabše (ja, obema bi priporočila, da čim hitreje menjata frizerja), v poslovni obleki, s kravato….. isti, kot takrat. Takoj sem ga spoznala, čeprav sem ga videla le enkrat v življenju in še to le za par minut.

Usedel se je za mizo nedaleč stran od mene in v roke vzel Žurnal24. Žurnal24?! Sem vedela, da je blefer! Takrat3 me je ogovarjal v angleščini in se “delal” tujca, sedaj pa bere slovenske časopise??!! Mu bom dala jaz Danca in dajanje komplimentov! Je imel moj le prav, ko se mi je režal in zatrjeval, da prijaznih tipov ni, so le prijazni “prodajalci” .(no, ja, očitno si je moj mislil, da si kaj drugega od mene ne bi mogel želeti, kot preizkušati svojo prodajalsko taktiko 🙂 )

In tako tale moj Danec naroči sadni čaj v hudo polomljeni slovenščini, vtis pa še popravi, ko se z gospodom, ki prisede, pogovarja v angleščini. No, morda pa me le ni potegnil in je res Danec.

Ni me spoznal. Očitno mi leta škodijo in nekaj gub več naredi bistveno spremembo. 🙂

Ko je pristopil šanku, da bi plačal, sem ga ogovorila. Tokrat sem bila za deljenje komplimentov na vrsti jaz:

“I remember you!” sem začela … ne on se me še vedno ni spomnil. Očitno bo treba zamenjati vsaj pričesko 🙂

Pred pol leta4 ste stopili do moje mize in mi dali kompliment. Polepšali ste mi dan. Ne le dan, polepšali ste mi mesec …. leto. Pogosto se spomnim na vas, ker česa podobnega še nisem doživela in dvomim, da bom še kdaj. Njegov kolega se je smejal in dodal dovtip, on pa se je le nasmehnil, mi podal roko ter odšel.

Nič mi ni prodajal, niti vizitke mi ni pustil! Å e je upanje na tem svetu, še obstajajo prijazni ljudje, ki jim je v užitek, ko nekomu polepšajo dan!

In ne, ni res, da česa podobnega nisem doživela nikoli prej in nikoli kasneje. Pred kakšnim mesecem sem Jako peljala na jutranji sendvič v Playo. Ob plačevanju računa, je mimo mene privihralo dekle, ki je tam streglo. Ni stragla naju … niti videla je nisem pred tem. Ustavila se je ob meni in nekako zarotniško namignila: “Lahko nekaj povem?!” “Jaaa?” “Hudo dobro ste oblečena!” in je odvihrala naprej.

Kako malo je včasih potrebno, da nekomu polepšamo dan! Od takrat je nisem več videla in zagotovo se jo bom spomnila tudi, če jo srečam čez 2 leti.

  1. med službo, če sem sama, vedno pijem kavo z zvezkom in svinčnikom v roki [↩]
  2. vsi pod 180 so meni manjše rasti [↩]
  3. prepričana sem bila, da je od dogodka minilo največ pol leta [↩]
  4. ok, sedaj, ko pišem blog in sem lahko preverila kdaj sem o tem pisala, vidim, da sem zafrknila [↩]

Krška nuklearka – nevarnost ali le promocija Slovenije?

So imeli v nuklearki Krško res le vajo? Ali nam je grozila resna nevarnost?

Oh, le kdo bi vedel kakšni interesi ali bojazni se skrivajo za tem!

Bolje, da se ne izobražujem več, ker me nova znanja le strašijo. V šoli PR-a so nas trenirali o komuniciranju v primerih krize. In tam pravijo, da je vsaka kriza lahko tudi priložnost, le komunicirati moraš pravilno. Kakšna priložnost vraga pa lahko nastane iz te situacije, sem si mislila včeraj? A danes mi je jasno – promocija Slovenije, turizem. Idealno! Pred poletno sezono izkoristiš obisk Busha, ki je sicer zanimiv, a saj tip potuje kar naprej in jaz npr. niti slučajno ne vem kje je bil nazadnje. Tudi Američanom je najbrž malo mar. A, če svojega predsednika pošljejo v “ogroženo” državo ali če živiš v bližini države, ki lahko eksplodira, oh, to je pa nekaj povsem drugega, kajne?

Mislim, da ni medija v Evropi, ki včeraj ne bi poročal o naši mali državici in s pravilno komunikacijo bomo lahko le pridobili in ničesar izgubili. Je “vajo” naročil minister za turizem? Huda ideja, vam rečem!

A še nekaj so me naučili v šoli LSPR. Kriza je lahko plod afere ali plod katastrofe.

Tole zgoraj bi bila afera, morda celo dobro iscenirana afera. V skupino afera bi lahko dali našega Boška Å rota … informacija, ki je pricurljala ven, resnična, neresnična …. kdo bi vedel, a nihče ni mrtev ali ranjen, le kup fovšije in tone materiala za novinarje.

Kaj pa če je prišlo do katastrofe? Napaka v jedrski elektrarni Krško pa bi lahko šteli tja.

Tudi katastrofa je priložnost. Vsaka kriza je rešljiva in nadaljevanje “zgodbe” je odvisno od upravljanja s kriznim PR-om.

Pa si poskusimo predstavljati najbolj črn scenarij in recimo, da je iz Krškega res ušlo kaj nevarne snovi. Odgovorni so to odkrili, zadevo sicer ukrotili, hkrati pa poklicali1 največje mojstre PR-a ter jih povprašali kaj storiti. Sreča, mrtev ni nihče … vsaj te dni še ne 🙂 , delavci itak ovce, pojma nimajo kaj se dogaja, unih par, ki pa vedo pa itak poleg njihovega zdravja skrbi še marsikaj drugega.

Pa naredite vi domača nalogo in mi povejte kaj bi storili vi na njihovem mestu:

A/ poklicali vlado, jo prosili za vse top veze, ki bodo javno potrdile, da se v Krškem nič ne dogaja, da je stvar povsem varna in izjavljali, da je šlo le za vajo … medtem pa pridno krpali vse možne luknje, ki so se pojavile v lastni hiši?

B/ prosili direktorja in nekaj ostalih, ki jim je jasno, da zadeva ogroža vsaj pol Evrope, da javno priznajo, da se je zgodil težek feler, stvar je ušla nadzoru, se opravičujejo, itak bo njih in nas zraven pobralo v naslednjih 3 letih … ampak kaj ni kaj storiti … stvar je ušla ….. se je zgodila ….. kaput ….. križajte nas, vrzite vlado iz EU-ja, pol Slovenije naj se preseli na Antarktiko, in kaj pol?!

Ohja, in kaj bomo sedaj? Ušli? Tepli krivce? Ali pa se morda še naprej ukvarjali s tajkuni?

Vam povem, moja bluetooth miška je včeraj brez razloga nehala delati! Nekaj čudnega bo v zraku 😉 !

  1. bistra poteza [↩]

Malice ukinit!

Zadnjič sem naredila “katastrofalno” napako, nekaj minut čez dvanajsto sem iskala kolegico, jo snela ustavila na stopnicah in milo vprašala, če bi imeli sestanek.
#$!!*!!@! se je skoraj slišalo, a dejansko se je reklo:” Ti, ravno na malico grem. S Tomažem1 bova ful hitra, ker se nama itak obema mudi.” In iz polurne malice sta prišla čez tričetrt ure 45 minut. Raje ne vprašam kako dolgo traja malica, ko se nikomur nikamor ne mudi. ;)

Malica mora bit in pika! Le kako zdržati tempo, ko po desetminutni zamudi ob prihodu na delo in polurnem jutranjem kofetkanju, nepremično zreš v bleščečo se škatlo, dviguješ telefonsko slušalko in neprekinjeno “garaš” vsaj 3 mukotrpne ure. Ob pol dvanajstih je tako nujno potrebno začeti razmišljati o odhodu na malico in se naslednjih 15 minut zbirati, počakati celo kolono bab, ki se morajo tik pred odhodom zvrstiti na našem ubogem in edinem WC-ju, nato pa se z enim avtom odpeljati v enega od bližnjih lokalov.

Pri Rasemi je postrežba hitra, izbor ni ravno pester a nekaterim se vsake toliko časa prileže kakšen čevap, dobra topla lepinja in konkretna doza solate. Nekako bi se malica v pol ure še izšla, če ne bi takoj po kosilu sedla še kakšna kavica, a ker Rasema ni ravno znana po dišeči črni opojni tekočini, se četica premakne nadstropje višje.

Iskanje ustreznega parkinga, trpanje četice v in iz avta, prestavljanje iz lokala v lokal ter zbiranje kovančkov za plačilo malice in kavic, nikakor ne more pasti pod 20 minut in če temu prišteješ še samo malicanje, potem je ustrezno temu “malica” dolga vsaj 50-60 minut.

V razdalji lepega 5 minutnega sprehoda imamo po novem restavracijo Harfa. Vsako nedeljo zvečer nam pošljejo seznam kosil za ves teden in že vnaprej se nam cedijo sline. Haleluja za lokal, ki končno pripravlja tudi kaj drugega, kot pohance, klobase, pomfri in čevape! A kaj, ko natakarji še vedno ne razumejo, da je čas okrog dvanajstih ponekod tudi čas “MALICE “(!). To naj bi pomenilo hop-cup – prinesi, odnesi, vmes se poskusi ne (!) vsaj 3x zmotiti in prinesti soka namesto Coca-Cole in že ob zadnji kavi na mizo postaviti račun, pokasirati v sekundi in BAM, folk na cesto, da se spravi spet delat! Pri Harfi traja samo postrežba vsaj 50 minut in s sprehodom tja in nazaj smo spet na istem. Ahja, pa kuhar obožuje korenček. Vsak obrok ga ima -. jaz pa – oh, samo še rdečo peso ljubim manj2, kot korenček.

10 m razdalje od našega vhoda se bohoti restavracija, ki nudi malice in kosila. Ne, tja ne zahajamo! Smo prenehali že pred kakšnimi 5 leti in tri lastnike nazaj. Tam imam namreč občutek, da vsi vztrajno čakajo na naval težkokategornih rudarjev in železarjev, saj nikakor ne zamenjajo menija in na njihov jedilnik ne postavijo niti kuhanega korenčka, da o zelenjavi na žaru ali kakšnih lažjih testeninah niti ne govorim. Vampi, golaž, z oljem cedeče se jedi so nekaj, kar nam je zadnji lastnik navdušeno poskušal prikazati, kot obrok prihodnosti, ko nam je pošiljal vabilo na kosila. Å e kavice ne gremo sprobat!

Mene še najbolj mika Separe cafe restavracija. Tam na korenček še nisem naletela. Lokal so odprli skoraj istočasno, kot Harfo in še enega3. Tri dobre restavracije za lažja kosila v razdalji 100m, pred tem pa le težko kategorne restavracije z vampi in golažem? Le kaj so mislili?!

No, da se vrnem v Separe; kosila so krasna, kuhar na srečo korenček prepušča tistim iz Harfe, morda so cene za vsakdanja obedovanja rahlo previsoke, a kljub temu je Harfa vedno korak pred Separejem. Po Harfi se nam namreč cedijo sline, vonjave Separe-ja pa žal ne pridejo do nas4.

A boljše osebje so očitno pobrali slednji. Medtem, ko v Harfi strežejo fantje, ki imajo ne le dve, ampak tri leve roke, so vse “tadesne” očitno pobrali v Separe-ju. Priznam, da sem bila sprva malce presenečena, ko me je natakar vzel za “svojo” in me že po drugem obisku tikal, a vse skupaj sem vzela za kompliment, češ da bi me zlahka dodal med študente :) , osvojil me je s tem, da je že pri drugem obisku povprašal, če mi spet prinese kratko kavo brez in kozarec vode, ko pa mi je danes na mizo postavil še krožnik naložen s češnjami in rekel, da jih mora pač razdeliti, saj jih ima preveč in bodo drugače zgnile, pa me je oborio s nogu očaral.

A konec koncev kljub čevapom pri Rasemi, golažu pri sosedu, korenčku pri Harfi in češnjam pri Separeju, jaz ostajam zvesta svoji “menaški” – posodici, ki jo prinesem od doma, kjer včasih naložim solato, drugič testenine, tretjič meso. Je poceni, parkinga mi ni potrebno iskati pa še natakarji me ne spravljajo ob živce. Ahja, pa z malice “pridem” še prej, kot v pol ure.

  1. mojim, ki itak brez malice ne more preživeti dneva [↩]
  2. da ne rečem bljuk in bljak [↩]
  3. katerega še nisem uspela spoznati [↩]
  4. le zakaj se tudi tam ne spomnijo na pošiljanje jedilnikov [↩]

Ko Espresso postane Nespresso

Izbereš produkt, ki ga obožujejo mnogi, zamešaš malce Mac stajlinga, Mac belo spremeniš v črno, vse skupaj zaviješ še v zgodbo life style event … doživetje, pobereš nekaj dobrih idej od Sturbucksa, dodaš dober marketing s hudo posrečeno in duhovito reklamo z lepim Clooneyem, narediš stajliš kavne avtomate in še bolj stajliš vložke (bombice … karkoli so že tiste lepo zapakirane enote kavice), vse skupaj prodajaš v namenskih … seveda stajliš trgovinicah, kjer mimogrede s kavico še postrežeš v stajliš skodelicah … in dobiš Nespresso.

Vsekakor ne škodi, če si še generalni sponzor Roland Garrosa … in uspeh je zagotovljen.

No, jaz sem to stestirala v tem hotelu in videla lokale po tem mestu in rečem vam komaj čakam, da Nespresso lokalčke dobimo k nam. Drugače pa pravijo tisti, ki so avtomat kupili za v pisarno, da avtomat je kul, tudi ni pregrešno drag, ampak une bombice ….waw … bankrotiraš, če to kavo tudi zares piješ.

Nespresso, what else?!