Jasno, da ne poznajo vsi RSS!

Danes smo se na šoli LSPR pogovarjali (ups, v bistvu so nam predavali in mi smo poslušali) o odnosih z mediji. V bistvu bi od vsakega predavanja iz te šole lahko napisala najmanj 5 postov, a ravno zaradi obilice vsega, ne pišem prav nič. Danes pa me je povsem trivialna zadeva spodbudila, da zapišem nekaj o RSS feed-u.

V šoli je le malo ljudi vedelo za RSS. Jasno, da ne poznajo tega, saj se tudi meni o tem ni sanjalo vse dokler nisem začela pisati bloga.
Ne, pravzaprav se mi ni sanjalo vse dokler nisem začela prebirati drugih blogov in če sem z vami povsem odkrita se mi še danes ne sanja natančno kaj kratica RSS pomeni.
No, po pravici vam povem, da sem se danes za vas potrudila ..in to res le za vas, kajti meni je res čisto vseeno, če bi RSS pomenil Rada Se Smejim ali pa Računalnik Se Sesuva. Mene namreč imena in pomeni kratic ne zanimajo, zanima me le funkcija določene zadeve.
Torej RSS pomeni Really Simple Syndication in to ni nekaj za na kruh namazati, ampak nekakšna računalniška “usluga”.

Ste se že znašli v situaciji, da ste na moj blog prišli šele, ko sem objavila že 3 nove prispevke in je tistega izpred treh dni komentiralo že 30 ljudi, vi pa ste zamudili vlak, saj je vašo misel ukradel in zapisal pred vami že nekdo drug? Ste, kajne?! In bili ste neznansko žalostni, če ne celo besni?! No, za vas imamo rešitev: RSS!

To je nekakšna naročnina na vse novosti, ki se dogajajo na mojem blogu. In to brezplačna naročnina! Zaenkrat še, … zato pohitite preden se zadeve spremenijo! 🙂

RSS je prav luštna pogruntavščina, kjer vaš računalnik hodi SAM iskat novosti po razno raznih spletnih straneh (ki jih izberete sami) in vam ON prinaša tiste novice, ki jih vi res želite. Torej prijavite (naročite) se na novosti iz razno raznih spletnih strani (zelo aktualno in uporabno pri blogih) in vsakič, ko bo na tej strani objavljena kakršnakoli novost, boste le to dobili servirano k vam “na dom”. Ne bo potrebnega več konstantnega preverjanja in klikanja na blog medtem, ko sem jaz itak na dopustu in niti pomislim ne na vas in vašo neznansko potrebo po branju mojih zblojenih misli. Lahko boste mirno spali1 in bili sigurni, da bo vsaka nova informacija zagotovo našla pot do vas. In tudi vašega e-mail naslova ne bo potrebno puščati nikjer!

Če celotno zadevo jaz pravilno razumem, potem mora ustvarjalec spletnih strani najprej zagotoviti, da določena spletna stran RSS sploh nudi. No, večina blogov ima to možnost dano že v osnovi in to dokazujejo blogi tudi z raznimi RSS ikonami – tisti oranžni kvadratki z belimi črticami.
A s tem zadeva še ni popolnoma urejena. Tudi odjemalec novic – bralec mora imeti ustrezno orodje. Baje obstaja več programov, ki so namenjeni prebiranju takšnih novic, a jaz poznam le enega. Pred letom dni mi je bil predstavljen Google reader , ki ga od takrat s pridom uporabljam in sem nad njim absolutno navdušena! V njem imam preko 50 naslovov različnih spletnih strani …. in itak imam slabo vest, saj mi velika večina novic ostaja neprebrana … a vseeno … občutek organiziranosti je fascinanten 🙂

In kako si tole stvar nastavite pri sebi?
Morda bom kakšno stvar zapisala malce po svoje, po žensko, morda mi lahko kakšen IT freak celo oporeka, a meni deluje in to je bistvo tega, kajne?

  • Odprite si svoj google account! Kar spljoh ni slabo. Google je prav fletna in uporabna stvar in jaz sem si poleg mojih 167 različnih e-mail naslovov odprla še 168-tega xy@gmail.com
  • ko se boste naslednjič prijavili na Google , v zgornjem desnem kotu kliknite na “Moj račun” ali “My account” kamor se pač prijavite s svojim imenom in geslom
  • dobili boste takšno sliko (odrezala sem levi del slike, da vas moji podatki ne bi begali) new-picture.jpg
  • na 6. mestu je Redares – vaša stran! Vstopite!
  • sedaj je pred vami prazna stran, ki jo je treba popolniti z naročninami na novice vaših priljubljenih spletnih strani.
  • Začnimo pri vaši najljubši spletni strani : www.sasagercar.com ! Jaz v RSS feed vnašam vedno le URL naslov brez kakšnih dodatkov v stilu “feed”, čeprav baje tako ni najbolj pravilno, a meni deluje. Torej grem na svoj blog, kjer enostavno z desnim klikom miške na naslovu svoje spletne strani kliknem Copy in odidem na stran Google reader-ja.
  • Tam kliknem gumb “add subscription” in v okence z desnim klikom miške in paste postavim URL naslov. In je urejeno! new-picture-1.jpg
  • Če hočem biti bolj natančna bi se na mojem blogu morala postaviti na oznako RSS ter z desnim klikom miške odpreti “Lastnosti” ali “Properties” ter skopirati URL naslov, ki ima na koncu dodan še feed : http://www.sasagercar.com/feed/
  • program sicer omogoča še nekaj stvari, a naj bo za začetek dovolj, saj je bistveni funkciji readerja zadovoljeno : imate dodano spletno stran, ki vas zanima in naslednjič, lahko odprete le Google reader in preko njega prebirate vse novice, “globlje” pa vstopate le tam, kjer vas novica dovolj zintrigira, da jo želite komentirati.

Pa veselo branje!
Å e nekaj malce bolj urejenih in bolj strokovnih misli na isto temo.

  1. magari na Dormeo vzmetnici [↩]

Kje je moj dom?

Sebe štejem za Jaršanko, čeprav v Jaršah ne živim že več kot 20 let. A v Novih Jaršah sem pač preživljala tista najbolj sočna leta, tista ko sem na ulici igrala odbojko, tam obiskovala osnovno šolo, cele popoldneve preigravala gumitvist, s prijatelji hodila k verouku, pa po ukazu staršev tudi k maši, hodila na prve plese, se držala za roko s prvimi fanti, posedala po klopcah, se po ulicah vozila s kolesom in tako poznala vse ulice, vse kotičke, poznala celotno svojo generacijo ter še par starejših fantov …. ja, starejše punce me pač niso zanimale … in če prav pomislim me tudi mlajši fantje niso nič bolj …. Skratka v Jaršah sem se počutila DOMA in si takrat težko predstavljala, da bi kdajkoli živela drugje.A to se je zgodilo. Moj naslednji “dom” je bil za Bežigradom. V bloku, v stanovanju staršev mojega sedanjega moža. Resda smo pri nas imeli hišo, a nekako sva se s Tomažem bolj “udomačila” pri njih. Ne vem, morda zato, ker je bil on vsaj 500m bližje ekonomskemu faksu 🙂 , ali pa sem se jaz kot žensko bitje lažje “prilagodila” in se preselila k njim. V glavnem sem tam kaj hitro spoznala “okoliš”, pridobila nove prijatelje, spoznala nekaj novih ulic, novih obrazov in prodajalke v njihovi trgovini s kruhom. Ampak čisto zares, prodajalka na blagajni njihove trgovine, sedaj dela (po 23 letih!) na blagajni Interspara v City Parku in mi se še danes poznamo! Temu se reče spoznati novo okolje in se asimilirati z okolišem novega doma ;)!

Po 7-ih letih koruzništva in prisklednjenja pri enih ali drugih starših, sva si pri mojih 25-ih kupila prvo NAJINO stanovanje in se preselila na Povšetovo. Ja, tja kamor se je takrat preselil tudi tale patron in bil nekaj let moj bližnji sosed, a bil takrat tako fin, da me ni niti pozdravljal … ali pa jaz nisem njega (?) …. tako kot tudi ostalih 90% sostanovalcev istega bloka ne. Poznala sem nekaj fac, nekaterim pokimala v pozdrav, a kaj več kot priimke dveh ali treh sosedov, nisem poznala. Ulice? Prodajalke v trgovinah? Povšetova, Glonarjeva, malo naprej Poljanska cesta, nasproti zapori, malce naprej restavracija Krpan, Kodeljevo …. pri tem pa se je moje poznavanje okoliša ustavilo.

Pa smo dobili Jakca, garsonjera je postala pretesna in kupili smo si večje stanovanje v stolpnici naselja BS3. Ljubljana, Ljubljana je to, za tiste, ki niste ravno poznavalci tega okoliša 😉 ! 11. nadstropje stare stolpnice. Si lahko predstavljate kako močno sem se poglobila, da bi resnično spoznala vse stanovalce, izvedela za njihove poklice, hobije, imena in raziskala bližnji okoliš svojega bivališča?! Å e dobro, da smo si v dvigalu, ko smo si dihali za ovratnike sploh kdaj pokimali v pozdrav! 7 let bivanja, ne, pardon, 7 let spanja v tem brlogu in nato spet nova selitev, v nov DOM.

Tokrat v hiško na deželi – na obrobju Ljubljane, k novim sosedom, katerih obraze vsaj vem postaviti k določeni barvi fasade. Na videz poznam le najbližjih 8 sosedov, od tega poznam večino njihovih priimkov, a z imeni se že zaplete, da ne govorim o imenih njihovih otrok ali celo o tem kaj je kdo po poklicu in kje preživlja čas, ko ga ni doma. Kljub temu, da je soseska hudo verna, mi pač v cerkev ne hodimo, Jaka ne hodi k verouku. Tudi v šolo ne hodi v tej soseski, vrstnikov ne pozna in tudi nogometa ne nabija na bližnjem igrišču. Jaz tako ne poznam nobenih mam in Tomž ne pozna nobenih atov.
A drugače je vse krasno. Hiša je takšna, kot smo si jo želeli, ravno pravšnja, ravno pravo število sob, ravno prav vrta, ravno prav tišine …. ne rabim ničesar več in tale dom bi resnično lahko postal moj DOM v pravem pomenu besede.

Moj DOM v Jaršah še stoji. A saj STOJIJO pravzaprav še vsi naši domovi. Za razliko od ostalih, v hiši v Jaršah še vedno živijo moji starši. Tja tudi dnevno zahaja naš Jaka, kajti obiskuje “mojo” šolo in po šoli prihaja v moj prvotni dom. A Jaka ne zvoni po zvoncih bližnjih blokov, Jaka se ne vozi naokrog s kolesom, ne draži punc iz soseske …. Jako pridemo iskat z avtom in ga odpeljemo na trening v Å entvid, od kjer ga ponovno peljemo “domov” – na deželo.

Tudi dom mojega moža še stoji, a ta je danes prazen. Pred 6 leti mu je umrla mama, pred več kot mesecem dni pa je bolezen prizadela tudi očeta. Od takrat pa vse do danes je ležal v bolnici. Danes smo ga po kar stresnem in slabo obetajočem obdobju končno premestili v dom ostarelih občanov na Taboru v Ljubljani. V stanovanje za Bežigradom se je naselila samota in tišina. Ostale so le še stene, pohištvo in nekaj spominov. Dom? Najbrž se ga bomo večno spominjali, kot eno od postaj življenja. A dom to ne bo več! Vanj se bodo vselili drugi ljudje in mi se ga bomo le še bežno spominjali, kot prostor, kjer smo se družili, pogovarjali, kregali. Prostor, ki je bil nekoč naš dom.

Najbrž bo nekoč tako tudi z mojim “jaršanskim” domom in kasneje z našim “podeželskim”. Dom je tam, kjer so ljudje. Moj dom je tam, kjer so moji – domači ljudje, četudi o sosedih vem veliko manj, kot sem vedela o sosedih svojega prvega doma.

Å e en nakupovalni center?!

Morda je bil tisti na Dunaju celo moj prvi ….. ne spomnim se, saj je težko potegniti ločnico med pravim nakupovalnim centrom in malce večjo trgovino, kot je npr. Nama ali Maximarket … a zagotovo je bil tisti na Dunaju eden takšnih, kjer sem se usedla na kavico in ob počasnih požirkih te meni tako opojne pijače, opazovala okolico in sanjarila o tem, kako lepo bi bilo kaj podobnega imeti v Ljubljani. Pred dvanajstimi leti sem se na Dunaj vozila poslovno in vsak obisk izkoristila tudi za skok v nakupovalni center, kjer nikakor nisem smela izpustiti obiska trgovine H&M, ki se mi je zdela višek modnega ustvarjanja za navadnim smrtnikom dosegljivo ceno. Mor’š misl’t!

Mislila sem si le zakaj Slovenci ne naredijo česa podobnega, kjer bi se mlade mamice sprehajale z vozički tudi v slabem vremenu, kjer bi bilo na pretek trgovin z modnimi (!) oblačili in kjer bi se majhni otroci podili po hodniku in plezali po igralih, ki so temu namenjena, odrasli pa bi se medtem družili in brezskrbno kramljali o tem in onem?!

Pa smo ga kmalu dobili tudi mi! Kateri je že bil prvi pri nas? Interspar? Mercator? Oba hkrati? Spomnim se le tega, da smo bili ob odprtju Mercatorja veseli, da imamo končno tudi ob deževnih in turobnih dneh možnost, da se ob nedeljah dobivamo s prijatelji na kavici. Naša stanovanja so bila takrat majhna … ja, prav majcene garsonjere, kamor nikakor nisi spravil 6 odraslih in 5 ali še več kričečih otrok, ljubljanski lokali pa polni dima in natakarjev ter gostov, ki bi ob malih kričačih zagotovo zavijali z očmi. Tako je postal lokal sredi hodnika v novem nakupovalnem centru, kot narejen za nas.

Mularija se je podila po tekočih stopnicah, ženske smo opravile nujne nakupe, vmes skočile še probati pomerit nove kopalke, pili smo kavice, se pogovarjali, ob 12h pa vsak na svoj konec in kuhat nedeljsko kosilo. Pravi nedeljski obred, namesto maše, kot nekakšen moderni način druženja.

Pa so kmalu odprli nov center. Pa še enega. Pa enega obnovili in povečali. Pa spet nov center. Pa širitev drugega ….
Naši otroci se danes ne podijo več po tekočih stopnicah, majhni lokali niso več zakajeni, kopalk ali česa drugega se mi ne da več pomerjati niti takrat, ko jih MORAM, nam se ne da več pohajati ne po mašah, ne po nakupovalnih centrih, ne lokalih …. Prihajajo pa nove generacije, ki sem ji to očitno zdi še zanimivo?

Meni se dobesedno bruha od centrov. Toliko huje je, ker Jaka cele dneve preživlja pri babi in dediju v Novih Jaršah, kjer je BTC logična rešitev za vsak nakup kruha, žoge ali navadnega svinčnika, popoldne pa Jaka 3x na teden preživi na teniškem igrišču v Å entvidu, ki je pljunek stran od Mercatorjevega centra, kjer moram jaz vsaj uro in pol preždeti1 preden ga poberem in odpeljem domov. Torej nakupovalni centri so danes zame nekakšna obveza in o njih ne sanjam niti slučajno več …. no, razen kadar me tlači mora.

In tako so te dni odprli so nov nakupovalni center SuperNova! Mor’š misl’t! Ja, ja, smo ga šli pogledati tudi mi. Ne, ne na dan otvoritve, ker tako željna videnja tega človeškega dosežka res nisem bila. Jah, še en center pač!
Bolje od že znanega, ker ni razvlečen v tri krasne in so ga širili v nadstropje, slabše ker ima parkirne prostore nepokrite, bolje, ker ima kar nekaj (zaenkrat še) precej urejenih lokalov, ki začuda niso vsi strpani na istem koncu, slabše, ker je nekako prazen po hodnikih, bolje, ker ima klopce po vsej svoji dolžini in lahko posediš in počakaš na nekoga, ki še vedno pomerja oblačila, slabše, ker … ker … ker enostavno imam že polno kapo teh centrov in njihove medsebojne borbe za prevlado na trgu.

Na vratih tega centra piše, da se ob nedeljah in praznikih odpira ob 9:00. Včeraj je bila nedelja. Bila je navadna nedelja, a lahko bi bil tudi praznik. Lahko bi bil praznik in nedelja hkrati. Kaj to pomeni za SuperNovo? Očitno nekaj posebnega, kar bi morali zapisati, kot “Ob nedeljah, ki so hkrati prazniki – ZAPRTO”. Ob 9h zjutraj sva se midva slučajno znašla na tistem koncu in ker sva potrebovala svež kruh in ker sva videla zbirajočo se množico, sva se tja postavila tudi midva. Ob 9:05 sva obupala, ker v notranjosti trgovine ni bilo žive duše in ker tistega kruha res nisva tako obupno nujno potrebovala. Ostali so še kar vztrajali.

Le do kdaj jih je nov nakupovalni center, ki je ob obilici dela pozabil na posredovanje nujnih informacij, vlekel za nos?

  1. vsaj ob zimskih in deževnih dneh [↩]

In kdo je naš Big Brother?

Naš dvanajstletnik je seveda prepričan, da bi svet brez enega dneva televizije, če že ne propadel, vsaj doživel majhno krizo svojega obstoja. No, morda bi še zdržal brez poročil, risank, poljudnoznanstvenih oddaj, vsekakor bi preživel brez španskih nadaljevank, zdržal brez filmov, a nikakor prenesel niti enega sušnega dne brez športnih prenosov.

Pri nas je dom razdeljen na spalni, toaletni in dnevni prostor in v dnevnem se dogaja vse …. v njem ni pregrad, sten ali vrat, ki bi razdeljevale ali povezovale kuhinjo, jedilnico, dnevno ali delovno sobo. Tam delamo na računalniku, se učimo, kuhamo, obedujemo, pomivamo posodo in seveda gledamo televizijo. Vse to počnemo v enem prostoru. In tako se kljub dejstvu, da mene televizija niti ne zanima, zgodi da mi tako kot včeraj, oko zastane na kakšni televizijski oddaji.

Tako sem včeraj vsa zgrožena opazovala oddajo, ki naj bi bila …. pravzaprav je … komercialne narave, a bi jo prej imenovala dokumentarna oddaja o psiholoških poskusih na ljudeh. Big Brother je prešel vse mere dobrega okusa!!!! Naš Jaka je pred leti v Gonfaronu ure in ure strmel v majhne želvice, ki so se kobacale ena preko druge in želele priti iz zaboja, kamor so jih zaprli lastniki želvastega živalskega vrta1 , jaz pa še pomnim čase, ko so ljudje uživali v opazovanju šimpanzov, ki so se v kletki tepli za zadnjo banano. A očitno so ti časi minili. Ljudi ne zanimajo več enolična opravila šimpanzov, želv ali celo ljudi, ki so v prvih resničnostnih šovih le (!) stregli, se malce sporekli in tekmovali v tem, kdo bo Baru prinesel večji zaslužek! Celo seks pred očmi javnosti ni več nič posebnega. Dajmo ljudi spraviti na nivo živali, jih zapreti v kletko, na drugo stran postaviti kup “banan”, do katerih lahko pridejo le ob sprostitvi svojih najbolj bazičnih lastnosti.

Oprostite, a odgovorne za scenarij zadnje oddaje Big Brother bi bilo potrebno prijaviti varuhu človekovih pravic ali še kakšni drugi ustanovi, ki preprečuje poskuse in nasilje nad človeškimi bitji!

Sicer pa sem ob spremljanju včerajšnje oddaje pomislila, da smo tako ali tako vsi ujetniki takšnega ali drugačnega resničnostnega šova. Le kdo postavlja banane pred mojo kletko? In kako daleč sem pripravljena iti jaz, da dobim luksuzni del kletke? Se tudi jaz ogibam brezdomcem? Me moti smrad soljudi? Objemam le takrat, ko objemam pravzaprav svoj ego? Khmm???

  1. ali kakorkoli se že imenuje [↩]