Tekmovanje v direktnem marketingu

priporočam, priporočam in še enkrat priporočam.

Vseeno je ali je nekdo strokovnjak, ali popoln laik, vseeno je ali zmagaš ali ne, saj nagrade so itak BV … organizatorji oprostite, vendar zame, poudarjam – zame 1 leto UPORABE avtomobila, ki je povrh vsega slabši od tistega, ki ga že vozim in mi tako povzroči le težavo kaj narediti s toliko pleha, ni nagrada, ki motivira. Seveda ne rečem, da si nisem želela zmagati … a ne zaradi pleha, bolj zaradi občutka, ki ti ga da zmaga, biti prvi, dosežka s katerim se konec koncev lahko okitiš pri prošnji za novo službo itd.

Tekmovala sem kar dvakrat zapored in kar dvakrat vplačala1 kotizacijo za udeležbo. Prvič me je v to pregovoril Aleš sam, v drugo pa sem se na osnovi prejšnjih izkušenj prijavila kar sama. Stvar nisem vzela, kot tekmovanje, kjer me na koncu čaka mamljiva nagrada, ampak kot zabaven način učenja, ki je na koncu ob dosegu uspeha lahko še prijetno nagrajen. Trik je zanimiv in podoben temu, kajne? Plačaš zato, da za nekoga potem nekaj delaš, da nekomu brezplačno opravljaš delo marketinške agencije? Ja, ja, saj je najbrž pol izdelkov totalen crap, a nekaj pa podjetja le prodajo tudi na ta način, predvsem pa se podjetja iz tega tudi kaj naučijo … vsaj upam, da se.

In povrh tega mag. Aleš Lisac vse skupaj zavije še v en velik celofan in doda veliko mašno ter si z vsem skupaj naredi še dodatno takorekoč brezplačno reklamo. Bravo!

Sem jaz nategnjena ogoljufana?Naivna?

Sploh ne! Jaz sem v zadevo šla zavestno in za ceno vloženega potegnila dobro dozo koristi.

Lani sem od tekmovanja dobila naslednje (nizam jih po pomembnosti):

  1. prijatelja / Z Žigo sva se poznala že pred tem, vendar bolj površno … tako malce bolj poslovno. Najbrž sva bila tudi ena redkih, ki sva k temu tekmovanju pristopila timsko. Naključno sva se oba prijavila in nato ves čas komunicirala in sodelovala. Vsako nalogo pregledala še drug drugemu, si pomagala, se korigirala in oba skupaj prilezla do iste stopnje (med 4. in 8. mestom). Iz tega druženja pa potegnila prijateljstvo, ki še vedno traja.
  2. učenje / na zabaven in zanimiv način sem se naučila res veliko. Nikoli nisem zapiskov tako podrobno prebirala, kot takrat, ko sem jih morala v praksi tudi uporabiti. Posledično se je moje znanje poznalo tudi pri delu v podjetju. Marketing in ukvarjanje s promocijskimi teksti je postalo resni del našega dela in posledice so se odražale tudi po finančni plati.
  3. druženje-networking / zabavno je bilo spoznati sotekmovalce in ne glede na to, da sem pogrešala več vmesnih srečanj, sem izkoristila vsaj prvi spoznavni sestanek in takrat navezala nekaj stikov, ki sem jih preko mailov in kasnejših srečanj še utrdila.
  4. samopromocija / splet je bil lani postavljen drugače. Morda za Lisac&Lisac slabše, a za nas tekmovalce bolje. Pod mojim opisom je bil jasno zapisan link do spletne strani našega podjetja (kasneje, ko sem odprla blog pa do tega bloga)
  5. Nagrade / Na koncu sem zaradi dokaj dobre uvrstitve dobila še nekaj nagrad, od katerih se mi nekatere še vedno valjajo po mizi. Npr. brezplačno striženje v frizerskem salonu Stevo. Pa kako naj grem k Stevotu, če imam Barbaro, ki je moja prijateljica, ne le moja frizerka!?
    In kaj naj z bonusom za nakup knjig pri založbi Lisa&Lisac, ko pa se takšne knjige valjajo po vseh vogalih moje pisarne ter dnevni sobi, spalnici in podstrešju naše hiše?! Naše podjetje izdaja vsak mesec vsaj 1 nov naslov knjige z prav takšno tematiko, kot jo ima Lisac&Lisac in kakšna tretjina teh knjig, ki jih imam lepo zložene za svojim hrbtom, je izdala prav založba Lisac&Lisac. Udeležba na kakšnem seminarju, ki ga organizira Lisac&Lisac? Jah, tudi seminarji so nekaj, kar je moje DELO in jih organiziramo po tekočem traku in po pravici povedano mi včasih seminarji lezejo že iz ušes. Najboljša nagrada, ki sem jo prejela je bil vrednostni bon Globtourja. Unovčila sem ga za nek polet v tujino.

Vse to sem v povračilo za moje sodelovanje dobila lani, zato pravim, da je bilo več kot vredno.

In letos?

  1. Prijatelja še imam, a novega iz tega tekmovanja ne bi niti mogla spoznati, saj svojih sotekmovalcev tokrat nisem imela možnosti spoznati. Prvo srečanje se je nekako čudno porazgubilo in ostali smo pri tem, da se spoznavamo preko opisov na spletni strani.
  2. Znanje sem lani zajemala z veliko žlico, letos zapolnjujem še tistih nekaj lukenj v znanju, a velikih magičnih formul marketinga najbrž ne bom več odkrila.
  3. druženje/networking tokrat pogrešam. Prvo srečanje je minilo brez kakšnega mentorja, ki bi nas seznanil in morda le za nekaj minut zbral skupaj, na drugem pa smo se v množici 4000 obiskovalcev popolnoma izgubili in četudi smo morda bili tam vsi, kontaktov ni bilo mogoče navezati.
  4. samopromocija bi me letos zanimala, saj imamo novo podjetje Amec d.o.o, ki bi mu le koristilo kakršno koli objavljanje na takšnih portalih, kot je prvak.si, a stvar je zastavljena tako, da le najbolj vztrajni bralci pridejo do slik tekmovalcev in nato klikajo še dovolj dolgo, da se jim pokaže še kakšen link do kakšne spletne strani. Na strani prvak.si imam sicer objavljen link na svoj blog, a je tako močno skrit, da ga tudi tokrat, kljub moji močni želji, da ga najdem, nisem uspela. In v vsem času (4 meseci) sem (po analizi sodeč) iz te strani dobila le 4 referenčne klike. Za takšno frekvenco se mi ni dalo niti urejati, da bi link zamenjali za www.blog.amec.si
  5. nagrade me itak ne zanimajo, a letos sem itak izpadla dovolj hitro, da mize ne bom dodatno zatrpala z novimi stvarmi, ki jih ne morem vreči stran. 🙂

Sama nisem nikoli imela težave s tem, da ima sosed debelo kravo. Debelejšo od moje. In tudi s tem ne, da sem sosedovo debeluhinjo celo jaz pomagala rediti. Naj jo ima kravo debelo, če se le moja ne suši zaradi tega. Torej, tudi tokrat mi udeležba ni škodila in moja krava se ni posušila. A kakšnega blaznega efekta letos ni bilo. Pod bilanco je zapisana pozitivna nula in odločitev, da se drugo leto ne grem več.

  1. ja, ja, za tekmovanje je potrebno plačati [↩]

Napiši pismo, nato pa pobriši začetek!

To sem že povedala, da obiskujem šolo PR-a.
To tudi, da sodelujem …ups, sem sodelovala … v državnem prvenstvu direktnega marketinga.

Danes smo imeli v okviru šolanja predavanje, ki ga načeloma poznam. No, ja, nikoli ne znaš ničesar tako dobro, da se ne bi mogel naučiti še česa novega in danes čeprav sem Aleša Lisca res že mnogokrat slišala, čeprav berem njegov blog in čeprav se že drugič učim preko konkretnih nalog, ki jih dobivam pri tekmovanju, sem znova izvedela nekaj zanimivih stvari.

Ker te dni res nimam praktično nič časa in ker res ni potrebno, da čisto vedno zapišem 3 km dolg zapis, bom tokrat zapisala le en nasvet Aleša Lisca, ki se mi je najbolj utrnil v spomin.

Namreč velikokrat prodajna (ali pa kakšna druga poslovna) pisma začnemo z opisom popolnih bedarij.

Npr. Spoštovani,

Smo podjetje, ki počne bla,bla, bla, smo največji v bla, bla. Pri nas delajo najboljši strokovnjaki …bla, bla…
in šele pri drugem ali celo tretjem odstavku preidemo na bistvo. A ker smo na začetku sila dolgočasni1, nihče sploh ne bere do tja, kjer smo želeli povedati bistvo.

Saj pri svojih prodajnih pismih o tem še razmišljam in vem, da mora vsak stavek povleči, da začneš z branjem naslednjega, a danes sem pomislila, da konec koncev to velja tudi pri pisanju bloga.

In tako bom sedaj prvi odstavek pobrisala. Al pa ne 🙂

  1. popoln zeh [↩]

To presneto učenje!

Moja mami je zlata. Vsaj tako pravijo vsi, ki jo bežno poznajo. Bežno? Ja, kajti če jo spoznaš bolje oz. če ona spozna tebe, joj prejoj. Res, svetujem, da v tem primeru nabavite najboljše športne copate in jo uberete čez …. čez kaj že …. čez drn in strn?? ali kako se že reče temu.

Zdaj bom izpadla nehvaležno razvajeno dete svojih zlatih staršev, a vendar moram to spraviti iz sebe. Zgodba mojega življenja se namreč danes ponavlja pri našem sinu.

S Tomažem imava pač takšno srečo, ali v drugačnih primerih nesrečo, da delava v istem podjetju in sva kdaj pa kdaj oba zasedena. Službeno zasedena. Zasedena popoldne, zasedena ob vikendih …. in ker ne gre drugače, takrat Jako, mačka in še kaj preselimo v varstvo mojih staršev.

Ko govorim o svojih starših, pogosto omenjam le babi. Živa sta še oba, vendar dedija niti ne omenjam pogosto, kajti on je …. on pač JE …. je tam, je doma, je prijazen, je ustrežljiv, a v povezavi z našo babi on popolnoma zbledi. A babi je polna energije1, po svetu hodi z po njenem mišljenju najboljšim odkritjem zadnjih sto let – mobitelom, nas kliče po 10x na dan in o tem niti najmanj ne pretiravam, nas opominja, nadzira, usmerja, “nam pomaga” … ja, ja, res pomaga … a pogosto ne vem več, kje je meja med pomočjo in pretiranim vmešavanjem v naša življenja … skratka babi opravlja funkcijo našega mentorja, učitelja, budilke, cheking liste ….. just name it kaj vse za nas počne naša babi 😉 .

In ta vikend sva oba s Tomažem delala. Maček je ostal doma (pri nas), Jako pa smo v petek preselili k babi (ups, in dediju). Jaka babi sicer obožuje, jo spoštuje, mnogokrat zagovarja, a vendar počasi z dozorevanjem spoznava, da od babi želi še vse kaj več, kot skuhano kosilo, ter nakup vsake neumnosti za katero mu zapne oko. Predvsem si želi babi, ki ga POSLUÅ A in jo ZANIMA kaj se mu je dogajalo in ne babi, ki le čaka na trenutek, da ga vpraša o ocenah in ga sili k učenju.

In ob njegovem pripovedovanju so oživeli spomini na moje otroštvo. Ves svet se je v glavi moje mame vrtel okrog hrane in učenja. In še danes se!

Cele dneve je bilo potrebno ždeti v sobi in se učiti. Če sem bila zunaj na kolesu, če sem se pogovarjala s prijatelji, je moja mama že intervenirala in me obdelala tako, da sem izbrala način, ki jo je umiril in zadovoljil ter ji predvsem zaprl usta. In tako se je Saša po cele dneve “učila”. Učila se je celotno osnovnošolsko dobo ter dobršen del srednje šole in to po 5 ali več ur na dan in to kljub odličnemu uspehu. Glavno da je bila moja mama srečna in zadovoljna.

In kaj sem počela jaz? V svoji sobi sem si na mizi na levo in desno stran naložila kupe nekako razmetanih knjig, vmes pustila prazen prostor, vse skupaj pa prekrila z široko razprtim velikim zvezkom. Učila sem se najbrž največ kakšno urico na dan, preostali čas, ki bi ga sicer najraje porabila za druženje s prijatelji, vožnjo s kolesom ali branje kakšne debele knjige, pa sem porabila za ždenje v svoji sobi. Najbrž bi lahko počela še kaj drugega, jaz sem iznašla svojo formulo reševanja in si ustvarila dobro zalogo Ljubavnih vikend romanov, ki so bili dovolj tanki, da so hitro in z lahkoto zdrknili pod kupe knjig, ne da bi moja mama to opazila.

Vsekakor se imam mami danes za zahvalit za svoje dokaj dobro znanje srbohrvaškega jezika in najbrž sem na ta način tudi pridobila nekaj organizacijskega znanja, ki mi še danes prav pride, a kaj več koristi od tega res ni bilo.

Na faksu2 moja mama ni več bdela nad mano …. še huje, večino časa sem preživela kar pri Tomaževih starših in končno tako svobodno razpolagala s svojim časom in očitno svobodo vdihavala s tako polnimi pljuči, da sem na učenje popolnoma pozabila.

Pri nas imamo z Jakom dogovor, kjer si sam organizira svoj čas. Ima čas za igro, tenis, učenje, druženje, spanje ….. in če se zgodi, da se nekje zalomi, se usedemo, pogovorimo in naredimo nov razpored. Ja, v glavnem zmanjšamo čas za igranje igric na računalniku in ga vložimo v gledanje televizije 🙂 , a v glavnem si pustimo “svobodo” pri kreiranju svojega vsakdanjika.

Morda ga lomim v povsem nasprotno smer, a vendar ne želim, da najin odnos z Jakom postane takšen, kot je postal odnos med mojo mamo in mano. Želim, da se s sinom POGOVARJAM. Želim, da mi razlaga o stvareh, ki se mu dogajajo in da ga POSLUÅ AM. Da me zanima vse kaj drugega, kot ocene, ki jih prinaša domov in da me pri učenju ne goljufa. K učenju ga lahko le spodbujam, mu neštetokrat razlagam, da je to dobra naložba v življenje, a učiti namesto njega se ne morem.

Sicer pa verjamem, da je moja mama prepričana, da se Jaka ne uči NIČ, saj njegovih pol ure na dan v primerjavi z mojih 5 ali celo 7, izgleda kot pot v popolno katastrofo.

  1. oh, ja … saj vem, kaj imate v mislih 🙂 [↩]
  2. Radirka, eto spet ga omenjam [↩]

Bilanca

Ena ranjena, ena razjarjena, tri do pet težakov, 8 izčrpanih in okrog 2000 zadovoljnih – to je bilanca mojega zadnjega delavnega vikenda.

Jaz spadam v skupino osmih izčrpanih, zato danes tu le uvod, konkretneje pa tukaj.

wessasagercar.jpg

Full nič časa!

Moj dan mora biti zatrpan. Že od nekdaj. Mislim, da tudi tukaj leži razlog zakaj faksa nisem nikoli dokončala. So bili časi, ko je bilo zeh in eh in groza in predavanja o narodni obrambi ali nekaj podobnega, pa ekonomika SFRJ …. in jaz naj grem na faks … pa sedeti celo dopoldne, potem pa naj bi šla domov in ta zeh še ponavljala? Pajade! Raje sem si uredila kakšno študentsko delo in tako ves dan vsaj nekaj “konkretnega” počela. Vso zeh snov se bom pa z lahkoto naučila, ko bo čas. Ja, ja, seveda, sanje malega Kitajčka!1

Hitro sem se navzela navad, da vstajam ob … ne vem več … ampak recimo ob 7h, popijem kavico, tečem nekam delat, pridem domov, pojem, sem malo s prijatelji, ker to tudi mora biti v življenju, na koncu pa še kakšne pol urice pred spanjem, pogledam v zapiske iz faksa (zapiske nekoga drugega, seveda). A kar je bilo še dovolj dobro za obrambo, ni bilo več dovolj za matematiko ali statistiko! 😉

A na stara leta me je srečala pamet in sedaj vem, da je izobrazba pomembna. Sedaj si vsako leto plačujem takšne in onakšne tečaje in šole. Tokrat me je tale prijatelj zvabil v tole šolo.

Kaj več nimam povedati, razen tega, da je naporno, kajti te dni odhajam od doma ob 7h zjutraj, domov prihajam pa ob 9h zvečer, vmes pa 3 kav, 18 mandeljnov, nekaj prigrizkov iz mize pred predavalnico, pa kakšna na hitro zmešana solata kar v moji pisarni. No, pa zanimivo tudi. Very!

Bom še pisala o tem. Zaenkrat pa le: hvala moj dragi mož za vskok v posel “mame”.

  1. Nick, je to prav, da je z veliko 🙂 [↩]