Naslednjega Viktorja kamermanu, prosim!

A se podeljuje Viktor za posebne dosežke? Kajti, če se, potem mora naslednji iti v roke kamermanu oz. mešalcu, ki ureja Trenja!

Včeraj smo se nasmejali do solz. Walter Wolf nas je zabaval s svojimi izjavami v tolikšni meri, da sem končno spet padlanot … v Trenja tokrat. Trenja sem imela dokaj rada od začetka, nato pa mi je nevrotičen in rahlo preagresiven stil Slaka začel malce najedati potrpljenje in Trenja sem poslušala le še z levim ušesom in vogalom levega očesa1. Tako je bilo tudi včeraj, vse dokler ni besede dobil Walter Wolf. Stari je faca, ni kaj!

A še večja čast gre za moje pojme ljudem v ozadju. Trenja so zanimiva (ali obratno) tudi ali celo predvsem zaradi njih.

Po njihovi zaslugi sedaj vemo, da si gospa urednica revije Manager grize nohte. OK, ima pač stresno službo 😉 , a pred kamero si tega res ne bi smela dopustiti. Saj si tudi jaz vrtam po nosu2 pa bi se tega vsaj v studiu vzdržala.

Gospod Lucu pa je širni Sloveniji pokazal kaj si misli o gospodu Wolfu. Oh, ja, najbrž si sedaj puli še tistih nekaj las, ki jih ima. Nesreča, nesreča, če te kamera takole ujame!

Gospe in gospodje, če si vrtate po nosu, grizete nohte, delate grimase in niste najbolj strpne narave, potem vam svetujem, da naslednjič par čokolad pod pazduho pa vsakemu kamermanu po eno še pred snemanjem. Če se vam že zalomi in ne zdržite vsaj eno uro in pol brez praskanja, vrtanja in zehanja, da se ob takšnih vaših spodrsljajih kamermanu vsaj malce otopli srce in vas ne vrže levom že ob vašem prvem in morda edinem kiksu.

Konec koncev pa: it’s only business

  1. ja, ajde tako imam obrnjen laptop, kadar sem doma [↩]
  2. no, ajde, ne lih .. ampak prispodoba je super, a ne [↩]

Pa da ga sanjam, al tepem, al hvalim, al kaj?!!!!

Naš mulc je sila bister fant. Ja, saj vem, da itak vse mame hvalijo svoje otroke, a vedite, da sem jaz sila1 kritična in da zame nič nikoli ni dovolj dobro, zato takrat, kadar povem nekaj pozitivnega …. sploh o ljudeh, ki so mi blizu … , takrat ima to res veliko težo.

Torej mulc je bister, a len. Len za stvari, ki ga ne zanimajo in popolnoma predan stvarem, ki ga. Oh, kot da mi je to od nekod poznano 😉

Treningi tenisa so nekaj kar ga zanima. Lani je začel s treningi v najslabši skupini, 2x na teden. Letos so ga prestavili v višji rang, treningi 3x na teden. Poleg rednih treningov je doma še nabijal na steno, ob sobotah in nedeljah pa igra s Tomažem. Tenis, tenis, tenis! Nekaj mesecev nazaj so ga vključili v treninge še boljše skupine in mu jih povišali na 4x tedensko ter ga prijavili na prve turnirje. Četudi z razbito ustnico (kar se je zgodilo danes), malce vročine ali v grozovitem vremenu, za trening bo vedno volja in čas.

Å port na televiziji je druga obsesija. Ne zanima ga Big Brother ali ostale abotne televizijske oddaje, ne zanima ga brezciljno buljenje v ekran, a tenis (!) …ja, ja celo budilko si je navijal ob 3h ponoči za spremljanje tekem Australian Open-a … hokej, košarka, nogomet, smučanje, skoki, celo kakšna odbojka ….. in tega hudiča je ogromno na televiziji.

Računalnik pri nas ni grožnja. Uporablja se za igranje kakšne igrice2, to je res, a kakšen teden se ga niti ne pritakne, v naslednjem pa zaživi le za kakšno urico. Å e blog ima prednost pred tem.

Knjige so bile obsesija nekoč, danes jih je premalo, skoraj nič, razen obveznega branja.

Å ola pride na koncu, kot nekaj kar je “mus”. V šolo iti je še veselje, a učenje …oooh …. no, naloge se naredijo na pol stoje, jeziki mu ležijo in petke padajo brez kakršnihkoli naporov. Angleščina, nemščina, francoščina … če ga šola ne bi omejevala z maksimalnim …ja, maksimalnim (!) številom ur, ki jih lahko ima pri izbirnih predmetih, bi zagotovo izbral še kakšnega. Ostali družboslovni predmeti, ki se jih je treba učiti, se še nekako obnesejo, a narava, matematika, naslednje leto se pridruži še fizika in kemija …. ooooh … kr neki. Pade petka, pade štirica, pa celo trojka, no, bolje rečeno trojkE in tudi kakšna dvojka se zgodi. Halo?! Otrok, ki lahko pri tujih jezikih dobiva le (!) petice in to brez učenja?!!!

Mama pa teži z vedno isto zgodbo, da se je treba učiti, a kaj ko nič ne zaleže.

Ne, ne grem na stara pota (v prvih petih razredih), ko sem prijela knjigo v roke tudi jaz in ga spraševala, se učila z njim (no, najbrž skoraj namesto njega) in se vsakič znova jezila, ko sva tik pred kontrolno ugotovila, da tisto kar njemu pomeni znati, meni pomeni blef.

Vse kar lahko naredim je, da mu non-stop nakladam o pomembnosti znanja in čakam, da bo dojel. Preveč liberalna? Mah, mogoče, a prepričana sem, četudi bi me danes še poslušal, bo pri petnajstih počel točno samo to, kar bo ON hotel početi pa naj se jaz na glavo postavim. Zato mu raje danes, ko me še posluša, poskušam reprogramirati mind set up.

Konec koncev pa ni vse v ocenah! Če borba za dobre ocene postane krojač naših življenj in se vse vrti le še okrog tega, potem res ne vem, na kakšno pot nas je zaneslo!

Grrrrr, a vseeno me jezi tale mulc frdamani. Ja, trojko je prinesel domov danes.

  1. beri pretirano [↩]
  2. jasno, da za nogomet, hokej, tenis [↩]

Vedno priča nikoli nevesta

Že 400 hrvaških let nisem pisala o filmih, ki sem si jih ogledala na novo. Eden od razlogov je ta, da ne hodim več tako pogosto v kino, drug je ta, da me večina filmov ni najbolj navdušila, tretji pa ta, da če že imam čas za ogled filma, potem nimam časa še za zapis o njem. Ja, ja, saj vem, da skoraj vsak dan zapišem kilometrski tekst, a nekako me vedno bolj zanima pisati o čem drugem in ne povzemati vsebine filmov. Ja, saj vem, da nikoli ne pišem o vsebini samega filma … a vseeno …. eto, ni se mi pač ljubilo.

A ker rada vztrajam pri zadanih si nalogah, bom tudi tukaj šla nazaj na isto že utečeno pot in opisala najprej film, ki sem ga gledala že nekaj tednov nazaj.

Film mi ni bil všeč. No, ajde, ne da spljoh ne bi bil za gledat …. se gleda, se celo nasmejiš, a nekako se mi je humor zdel malce preveč bedast. Je pa romantičen in ker imam romantične filme rada, je to oceno dvignilo malce navzgor.

Sicer sem iz naslova pričakovala, da bo uboga reva ves čas sanjala o svoji dokončni popolni predaji usodnemu princu na belem konju in tega ne bo in ne bo, a na koncu se bo največji upornež, hladnež in kaj vem kaj še, odtajal, zaljubil in jo končno privedel pred oltar. A v filmu zaplet sploh ni tak! Punca se sploh noče poročiti!!!! Jap, tako kot tale tudi ne!

Čudno, čudno, kam gre ta mladina! 🙂

Ravnatelj z bonboni

Ko sem tristo hrvaških let nazaj hodila v osnovno šolo jaz, je bil ravnatelj strah in trepet šole. Prvega se itak ne spomnim, saj ga po mojem nikoli nisem niti videla. Naslednja ravnateljica osnovne šole, ki sem jo obiskovala je bila gospa z veliko načupano črno frizuro v stilu Jovanke Broz. Gospa se je z izredno mrkim obrazom vsake toliko časa1 le sprehodila po šolskih hodnikih in nam pokazala, da še vedno diha in vzdržuje red v tej popolnoma razpuščeni luknji.((po njeni strokovni presoji)) Ja, razpuščeni luknji, saj smo imeli med osmošolci zagotovo vsaj 3 kadilce in najmanj 2 pretepača in zagotovo so se vsi držali za glave in razmišljali v kakšen razvrat drvi takratna mladina.

In nekaj2 let kasneje po tej isti šoli razgraja naš mulc. Uvedejo devetletko in naš začenja s šolanjem na nek drugačen način, namesto v malo šolo gre kar v “tapravo” in jaz ga začudeno poslušam, ko mi po nekaj prvih tednih šole, razlaga o čudovitem ravnatelju, ki vsak dan prihaja v njihov razred in jim deli bonbone. Ravnatelj deli bonbone?! Kakšen ravnatelj pa je to? Lahko nekdo, ki malim mulčkom dovoli plezanje po naročju in slinjenje po njegovih hlačah, v kasnejših letih temu istemu mulcu, potegne čik iz ust in ga za ušesa odvleče v svojo pisarno?!

Ker moram itak biti povsod, kjer le imajo sedež primeren za mojo rit, sem se kaj kmalu znašla v svetu staršev pa svetu šole, pa šolskem skladu in še pri projektu Vrednote, sem tega bonbonastega ravnatelja imela priložnost srečati na 101 različnih priložnostih. Starejši gospod, mirne besede, ki ima očitno neizmerno rad otroke, je bil moj prvi vtis o ravnatelju, ki se ni pokvaril vse do danes.

Priznam pa, da sem nekoč malce grenkega priokusa le dobila ob obiskovanju vseh sestankov in neplodnem vedno znova pogrevanju istih težav o premalo denarja, ki bi omogočil vsaj osnovne pogoje za učence in morda celo za učitelje. Ni denarja in ne da se ga pridobiti! Država ne da, mesto ne da, starši pa itak ne morejo.

Å ola je bila do nedavnega skoraj povsem ista, kot je bila takrat, ko sem jo obiskovala jaz. No, ista + 30 in še nekaj let. In naj vam ob tem povem da je bila že ob mojem prvem obiskovanju stara solidnih 10 let. Garderobne omarice so nesrečno in grdo nemarno visele na stenah praznih hodnikov, zbornica ni premogla niti solidnih miz, ki ne bi ob vsakem dotiku potrgale nogavic, kuhinje ni, jedilnica je tako majhna, da mora nekaj učencev obedovati kar na hodniku, knjižnica je majhna luknja nameščena v kleti šole, telovadnica poplavlja itd. Iz leta v leto iste debate, enaki odgovori, povsem ista-nespremenjena situacija, le omarice so se po težkih pregovarjanjih končno uredile.

Ni bilo malokrat, ko sem jezna privihrala domov in jamrala nad prenežno dušo ravnatelja, ki ne zna udariti po mizi, ki prevečkrat le prosi in nikoli ne zahteva, ki prostore šole v popoldanskem času trži za kikiriki in namesto menedžiranja deli bonbone.

A do danes se je moj odnos povsem spremenil. Prepričana sem, da ni omarice, jedilnice, prelepe konferenčne sobe ali knjižnice, ki bi lahko dolgoročno vplivala na nasmehe otrok te šole! Naj bo šola še tako grda in slabo opremljena, jo lahko vedno reši dober in nasmejan učitelj!

Na tej šoli se ravnatelj razume z učitelji, spoštovanje je vidno na vsakem koraku, učenci ravnatelja pozdravljajo, kot da je njihov, odhod do njegove sobe ni hoja po “zeleni milji”, ampak lahko le rezultat trenutnega navdiha in želje po razpravi o učencem pomembni zadevi.

A žal po 23-ih letih uspešnega ravnateljevanja, svojo delovno pot s tem šolskim letom zaključuje. Bo naslednji ravnatelj še vedno delil bonbone?

  1. najbrž enkrat na leto [↩]
  2. ja, ja, samo nekaj 🙂 [↩]