Maša

Tako moji, kot Tomaževi starši in stari starši in tako nazaj v zgodovino, so bili kolikor daleč vem vsi Slovenci in posledično tudi katoliške vere. Sicer so bili moji stari starši verni, a zaradi nekako nesigurne in nedorečene politično verske situacije1, se takrat pri nas ni ravno redno hodilo v cerkev in tako sem postala v tej družini jaz prva nekrškenka. Nove Jarše, kjer sem odraščala, so bile tiste čase še bolj vas, kot čudaško prenapolnjeno spalno-nakupovalno naselje, kot je to sedaj in tako se je zgodilo, da sem v prvem razredu dobesedno težila, da tako kot vse ostale sošolke, tudi jaz začnem obiskovati verouk. Morte misl’t!

Pa sem začela, le v šoli se o tem ni smelo govoriti ;). Krstili so me pri sedmih letih za Veliko noč in isto leto sem v taisti prekrasni beli princeskini obleki2 opravila tudi prvo obhajilo. In bila sem “pečena”. Naenkrat je verouk postal obveza. A to obvezo sem še nekako prenašala, huje je bilo z mašami. Vse do sedmega leta sem bila vajena, da je bila nedelja dan, ko sem se lahko dopoldne igrala, iznenada pa se je pri sedmih letih ob nedeljah bilo potrebno tako učiti za šolo, kot tudi dopoldneve preživeti v bližnji cerkvi. Če računam, da smo imeli doma običaj, da ob sobotah pospravljamo stanovanje, ni čudno, da sem počasi cerkev začela jemati kot nekaj nebodigatreba.

Vse do birme, ki smo jo imeli šeeeeeleee v 7. razredu osnovne šole, sem pri obiskovanju maše in verouka še vztrajala, nato pa vse skupaj popolnoma opustila. Jah, tako kot 99,9% ostalih otrok. Dobiš uno uro, kolo …. tete in babice so presrečne, ti pa končno lahko zaključiš s tem. Cerkev me vidi le še ob kakšni cerkveni poroki, pogrebu ali kakšni maši, kjer moram biti po nekakšni družinskem bontonu in obvezi.

Ker je tudi Tomaž imel opravljene vse zakramente in ker mi je poroka v cerkvi nekaj lepega in daje dogodku poseben pečat, sva se poročila tudi cerkveno. In takoj po rojstvu Jake sva odprla možnost izbire tudi njemu in ga krstila. In tukaj se naša pot s cerkvijo očitno zaključi.

Cerkev kot inštitucija me odbija in o tem niti ne želim izgubljati besed, a kot vera, filozofija ima zagotovo nekaj, kar je v tem hitrem in materialnem svetu več kot dobrodošlo.

A vendar mene k maši ne bo …. in s tem seveda tudi našega otroka ne morem spodbuditi k temu, niti obiskovanju verouka … saj je katoliška maša nekaj nemogoče togega, nezanimivega in neprilagojenega trenutnemu času. Oprostite, vendar res ne vidim načina, da mladostnika prepričam, da bi sam z lastno željo in voljo obiskoval obred, kjer nekako krulijo stare tercialke, kjer duhovnik razlaga v celo njemu nerazumljivem jeziku, da ne govorim o tempu in naglaševanju povedanega.

Saj verjamem, da obstajajo izjeme, vendar tista splošna večina me je z lahkoto prepričala, da lahko “verujem” tudi doma brez zapravljanja časa po hladnih cerkvah in zapisovanju svojih nepremičnin že tako prebogati cerkvi. In globoko verjamem, da bom kljub temu prišla v nebesa.

In upam celo, da tam resnično noben ne igra na harfo, kajti ….. khmm …. lepo vas prosim …..cele dneve poslušati harfo??!! Je to kaj nebeškega? 🙂

  1. mah, saj ne vem kako naj tole drugače definiram [↩]
  2. ja, tako se mi je zdelo [↩]

Ko zakoličiš

Z našim malim v šoli nimamo težav. Do sedmega razreda je priromal z odličnim uspehom in sicer povsem neproblematično je celotno družboslovje od slovenščine, tujih jezikov1 pa vse do zgodovine in geografije, malce vtikanja v učenje je potrebnega pri matematiki in naravi2 ,po novem pa imamo letos težave pri tehniki. No, tehnika je sedaj nekaj kar je po “težavnosti” zamenjalo lanskoletno gospodinjstvo. Ja, res s predmeti, ki so bili v naših časih tkozabrezveze, imamo stalno skrbi in frustracije.

Jaka ima namreč od rojstva naprej težave pri finomotoriki. Nič strašnega, saj se je že dovolj kmalu in dovolj temeljito spopadel s tem in pisavo izpilil3 tako, da danes to rezultira le še v malce počasnješem pisanju od njegovih vrstnikov, a temeljiteje se ta slabost opazi pri geometriji in tehničnem risanju.

Lani so pri predmetu gospodinjstva4 morali šivati gumbe. Res, priznam, da tega doma Jaka res nikoli ni vadil, zato je večino časa, ko so pri uri gospodinjstva, ostali že veselo šivali gumbe, on še vedno vtikal nit v luknjico igle in ko so ostali zašili že zadnji-peti gumb, je naš nerodno pritrjeval šele prvega. Ker učiteljica ni poznala učencev bolj podrobno5  in ker je gledala samo konkreten rezultat dane naloge, je Jaki takrat zagrozila s cvekom.

Domov je prišel zagrenjen, tekel v svojo sobo, se zaprl vanjo (kar ni naredil še nikoli v življenju) in neumorno jokal. Bolj, ko smo tolažili, bolj so tekle solze in danes razmišljam, da je bilo hujše od razočaranja nad slabo oceno ali strahu (pred čemer koli že), boleče ponižanje. Ponižanje pred samim seboj, ker mu je pred tem vse več ali manj uspevalo, gumba pa ni in ni mogel prišiti, ponižanje pred sošolci, ki so se mu morda celo smejali, predvsem pa ponižanje, ki mu ga je prizadejala učiteljica, ki je javno grozila z najslabšo možno oceno. Jaka takrat ni dobil nobene ocene in kasneje je tako on, kot vsi ostali sošolci ugotovil, da je najbolj priljubljena “palica” te učiteljica ravno grožnja z enicami. Vsako uro je najmanj enkrat “podelila” kakšen cvek, ki ga itak nikoli ni zapisala nikamor. In ta ista učiteljica bo Jako kasneje učila kemijo? Kemijo, kjer ljubezen do predmeta, ki si ga izgubil z vnemarnim deljenjem slabih “ocen”, ne pridobiš naslednjo uro s pečenjem palačink?! Uffff!

Torej s prvim navideznim cvekom imamo izkušnje že od lani, letos pa smo poskusili še zares. Ne, gospodinjstva ni več, kemije še nima, tudi tehnika ni tista, ki bi mu grenila življenje bolj, kot konstantne štirice in “obljuba” učitelja, da več kot zaključeno 4 tako ali tako ne more imeti.

Prvi cvek je dobil pri predmetu naravoslovje. Učiteljica je prav zagnana in popolnoma predana svojemu poklicu in željna učence naučiti čim več. Se opazi po načinu učenja in preverjanja znanja. A vseeno ga naš Jaka ne zna osvojiti. Imajo kup poskusov, ki jih je potrebno razumeti in kasneje razložiti. Večina je pri samem poskušanju navdušena, a kaj ko v zvezku ostane po takšni uri kaj malo, učenje iz knjige pa očitno6 ni ustrezno.

In tako nekaj dni nazaj Jaka najavi, da bodo pisali test. Čeprav letos z Jako ne delam prav nič več za šolo, kajti raje smo ga navadili reda in samostojnega rednega učenja, sem tokrat pred testom le želela preveriti njegovo znanje. Pozitivno me je presenetil, saj ni tako kot leta prej ob mojih vprašanjih, čukasto gledal in nekaj momljal.

Popoldne po testu mi je pojasnil, da so imeli 7 nalog, da je rešil vseh 7 in ima občutek, da bo dobil petico. BTW, Jaka je precej kritičen in redkokdaj izjavi, da bo ocena boljša, kot kasneje tudi je. In nekaj dni zatem prinese test domov in s težavo pove, da je dobil 1.

“Me hecaš, a?”
“Ne!”
Halo?! Cvek dobiš takrat, ko ne znaš reči niti MU, ni tako? Cvek je tista najslabša ocena, ki naj bi jo učitelj dal takrat, ko res iz učenca kljub največjemu trudu ne spravi ničesar, ni tako? Če se le da, mu daš 2, ki prav tako ni neka strašna ocena, a vsaj ne pusti tako grenkega priokusa?!
Pri pisnih ocenah je prednost ta, da otrokovo nakladanje o tem, kako ga nekdo ne mara oz. kaj vse je on znal, a se ni opazilo, zlahka preveriš.
Pogledam test, ki ima 7 nalog, ki jih žal bolj malo razumem, čeprav sem ravno to snov z njim ponavljala.
“Kaj so vse te risbice?”
“Ja, ni bilo nobenih teoretičnih vprašanj iz knjige, ampak vse le risanje vaj, ki smo jih delali pri pouku. Prikaz lomljenja svetlobe tako in drugače ter valovanje zvoka sem in tja” Zadnji dve nalogi pa celo nekaj, kar se ne da preveriti, saj je bilo potrebno narisati valovanje zvoka po nareku (!).  Kljub temu, da je meni tudi ta naloga izgledala dovolj solidna, da je imel valove narisane dokaj lepo in popolnoma izpolnjeni obe nalogi, tam ni kaj oporekati ali dokazovati, ker nareka pač jaz nisem slišala. 0 točk pri obeh!

Preko vsake rešene naloge počečkano z nečitljivimi znaki z rdečim svinčnikom in le iz točk se da ugotoviti, da sta bili 2 nalogi popolnoma pravilni (!), tisti 2 zadnji (kao po nareku) popolnoma nepravilni (kot kaže po številu točk), za ostale 3 pa po najboljši volji ne moremo ugotoviti kaj naj bi še bilo zapisano, da bi dosegel polno število točk. Skratka: popolnoma popisan test, z dvema točnima nalogama ne kaže na nekoga, ki nima pojma?! Je to lov za znanjem ali za neznanjem?

Naj grem v šolo in se prepiram za oceno?! Nekako ne gre v moj koncept vzgoje, ker Jako ves čas navajamo na to, da ocene niso pomembne, da je pomembneje kaj ostane v glavi in da so ocene le pomoč učiteljem, da sistematično ocenijo znanja različnih učencev. In četudi dosežem, da se enica spremeni v 2?!

Glavna težava ni v oceni, glavna težava je v izgubi motiva in veselja do predmeta. Vsekakor sem zelo za strogost pri doseganju 4 in 5, saj čisto vsi pač ne morejo biti odlični in študirati na Harvadu, a lepo vas prosim, enice naj bodo prihranjene res za primere, ko se list papirja odda prazen ali se stoji pred tablo in niti ust ne odpre!

  1. kjer bi poleg angleščine, francoščine in nemščine dodal še kakšnega, če bi mu bilo dovoljeno izbrati še kakšen izbirni predmet [↩]
  2. za enkrat se ta še ni razdelila v biologijo, kemijo in fiziko [↩]
  3. tudi s pomočjo njegove prve učiteljice [↩]
  4. ki ga letos na srečo nimajo več [↩]
  5. tako pač je, če imaš predmet, ki pride ne vrsto vsak drugi teden ali še to ne [↩]
  6. to opažam po tem cveku [↩]

Jaz, legenda

Film, ki me ni prepričal. Znanstveno fantastični filmi itak niso moja najpriljubljenejša zvrst, a o tem filmu sem slišala le pozitivne kritike, zato sem sklenila, da ga je pač treba pogledati.

Vse kar je zanimivega in dobrega v tem filmu so mišice Will Smitha 🙂 in pogled na upostošene ulice Manhattna. Vse to je bilo še toliko bolj zanimivo, ker smo se leto dni nazaj skupaj z Jako in Tomažem tam sprehajali in lahko tokrat ugotavljati kaj od tega smo videli v živo v popolnoma drugačni obliki, v različici prenatrpanih ulic, prerivajočih se ljudi in svetlikajočih svetlobnih napisov. No, pa tudi ideja sama ni napačna, saj zbudi razmišljanje o možnosti vpliva virusov na življenje na zemlji. Vse ostalo je prazno, prazno, prazno.

Zgodba prepleta življenje Will Smitha, ki igra vlogo virologa, ki išče zdravilo proti virusu, ki se je uničojoče hitro razširil po svetu in ljudi spreminjal v agresivna bitja s krvoločno močjo živali, ki ubijajo vse človeško ter s svojim ugrizom okužijo tudi tiste, ki so morda imuni na virus, ki kroži po zraku.

Will Smith preživi, kot edini na Manhattnu in kot kaže tudi na svetu. In tukaj se začne absolutna pravljica. Preživi, ker je njegovo telo imuno tako na viruse, ki se prenašajo po zraku, kot tiste na dotik ali ugriz, poleg tega je natreniran in poln kondicije povrh vsega pa izobražen na vseh področjih, saj očitno obvladuje tako elektrotehniko, s katere znanjem si doma uredi lastno električno napajanje, do obvladovanja dela z eksplozivom, saj se ogradi s tono eksploziva, ki ga je lahko kasneje sprožil v ključnem trenutku, do tega da pozna pravila za oddajanje radijskih informacij in to na vseh frekvencah hkrati. Kar pa je najboljše pa je to, da kot edini preživeli, preživi oseba, ki je že za časa vseh živih, bila ena najboljših na področju raziskav in zdravljenja virusov.

Ko v zgodbo, ki s spakami, ki kričijo, ne preživijo na svetlobi in napadajo vse živo pred sabo in počasi že spominja na grozljivko, vpletejo še boga in ga tako, kot znajo to le američani, povzdignejo nad vse, postavijo za edinega rešitelja stvarstva, pravljica postane pretirano sladka.

Konca ne bom povedala, a vsekakor je najslabši del filma. Konec izgleda nekako tako, kot basen, ki jo je pred nekaj dnevi pisal Jaka v šoli. Jaka ima težave s pisanjem, ker mu finomotorika ni ravno močna vrlina, zato veliko časa izgublja le za vlečenje krivulj po papirju. Basen je pisal in pisal, idej ima polno, pisal bi lahko še eno uro, a kaj ko sredi najbolj zanimivega dela učiteljica oznani, da je le še 5 minut do konca. Nič, takrat Jaka naredi zaključek in ta zaključek je kratek in zelo jedrnat. Tak kot pri filmu Jaz legenda.

Jaka je dobil zaradi takšnega zaključka 4, Jaz legenda pa pri meni tudi tega ne bi dobil. Ampak mišice so pa kul. 😉

In zakaj ni stavka planirana na 7. februar?!

Jaka je ob moji omembi stavke in sklepanju1 , da potem bo pa pouk odpadel, vzkliknil:”Super!”

Pa je to res super? Za kaj že gre pri vsem tem?! Za višje plače VSEH v javnem sektorju zaposlenih ljudi? Ali gre morda za posledice inflacije in pretirano poviševanje cen osnovnih živil? Resda ekonomije nisem nikoli dokončala in najbrž mi ravno zato ta računica ne gre skupaj, a vendar, če bi res povišali plače ljudem, ki jih plačuje država, bo ta budget prišel od znižanja plač ministrov? Ali bo država spet na drugem koncu kakšnim drugim revežem vzela?

Resda serjem s polno ritjo in meni je lahko čvekati, a drage moje Marte in Janezi, ki si svoje riti že leta grejete po občinskih pisarnah in med drugim zapravljate čas z zbiranjem receptov iz interneta in branjem blogov2 pa Mojce in Aleši, ki ste se pred nekaj leti strašansko grebli za administrativno službo na policiji, z mislijo, da plača res ni bogvekaj, a tisto kar šteje so dvojna leta, saj si na višku svoje energije že v penziji, potem pa mal pofušaš pa si Ä‘ek in Milene ter Marjani, ki ste si rekli, da v šoli sploh ni tako slabo, ker le nekaj prvih let malce gagaš, potem pa si popoldne car, počitnice so pa sloh zakon ……, saj ne rečem, da ste vsi takšni, a prav malo vas ni …. no, vsi vi malce razmislite, kaj bo prinesel 1 dan dopusta, ki povrh vsega še ni tik pred petkom 8.februarja (!), ko bi si nekateri lahko vsaj privoščili konkreten podaljšan vikend. Tistemu revežu, ki se mu bo plača iz 400€ povišala na 410€, hkrati pa vsakdanji hlebec kruha za dodatnih 5%, zagotovo nič posebnega.

Res imamo reveže, ki so na robu preživetja, res je ubogi policist, ki dan za dnem stoji na mrazu, dežju in vetru za ubogih nekaj 100€, ali mati samohranilka brez izobrazbe, ki dela kot varuška v vrtcu ali čistilka v bolnici in strinjam se, tem je treba pomagati. A vendar dobivam občutek, da bo tudi to dejanje ponovno poskrbelo le za goljufe in lenuhe.

Raja se mora oglasiti in očitno je edini možni glas ta, ki najavlja stavko. Tega se sliši! Glas ljudstva je vedno precej tih in nerazločen. Eni vpijejo to, drugi ono in referendum je krasna zadeva za pridobivanje zmanipuliranega mnenja. Tudi volitve so krasna stvar, kjer množice zavede dobro pripravljena marketinška akcija, a kako lahko ljudstvo poda mnenje iz svoje pobude? Kako lahko ljudstvo pove, da se je pri volitvah zmotilo? Stavka! Vsi se zbudijo, zabrenči kot v panju, na televiziji težke debate, spet se dogaja, imamo o čem pisati, po vaških lokalih se vročekrvno debatira, vsi so ZA pomoč ubogim …zraven pa veselo pristavijo še svoj piskrček …. ja, res so eni bogi, a tudi moja plača ni prav velika in od viška glava ne boli, kajne?!!

OK, povedali smo svoje, sedaj pa dost, pospravite lopatke in kanglice in vsak takoj iz peskovnika domov, ker drugače bomo še več za štruco plačevali!

  1. to je bilo že nekaj časa nazaj, ko se je o tem šele razpravljalo [↩]
  2. no, odpuščeno je le tistim, ki berejo mojega 🙂 [↩]