Kako začeti blogati?

Pri meni je šlo takole;

Preden sem se lotila bloganja, o vstavljanju slik, linkanju, pisanju tekstov, ki privlečejo več obiskovalcev, oblikovanju izgleda bloga in podobnih zadevah, nisem imela blagega pojma. A odkar pišem, sem spoznala veliko novih stvari1 in danes lahko rečem, da sem bloganju lahko hvaležna za osvojitev novih znanj, ki mi bodo v življenju zagotovo še koristila.

Zadnjič je Zloba na temle krvavem srečanju okarala Hada naj ne govori v Kijaščini, ko je omenjal Akismet in na osnovi kasnejšega pogovora na temo blogoznanstva, sem tudi kasneje razmišljala, da bi bilo resnično potrebno imeti tečaj bloganja za blondinke2 ali pa vsaj blog, kjer bi se kopičile ideje in zapisi namenjeni tistim, ki za Akismet, post, plugin ali vtičnik in podobne nesramnosti, slišimo prvič.

In ker ponavadi začnem prag pometati pri sebi, bom nekaj napotkov zapisala kar tukaj.

Ta npr. je bil bolj kot drugim namenjen meni in povem vam, da mi je že hudo koristil. Npr. sneg sem si na blog namontirala tako, da sem sledila svojim napotkom, ki sem jih do danes že ohinspljoh pozabila.

A preden začnem preveč filozofirati o kodah in vtičnikih naj začnem prav na začetku- Kako si sploh odpreti blog. Kje, kako, zakaj.

Pred časom sem na Janovem blogu naletela na zelo lepo pojasnilo, zato o tej zadevi ne bom izgubljala besed.
Zapisala bi le svoje izkušnje z gostovanji na treh popolnoma različnih opcijah.

  • Najprej sem odprla blog na svoji lastni domeni www.sasagercar.com3. Zakaj? Ne vem, tako so mi svetovali fantje iz Core-a, ki so mi pomagali pri postavitvi in oblikovanju. Očitno so imeli veliko mero zaupanja vame, saj je na ta način zelo težko pridobiti bralce 🙂 Ne, da je težko, praktično nemogoče. Pišeš, pišeš a na vrata ne potrka nihče, ker razen ata in mame itak nihče ne ve, da v poplavi spletnih strani obstaja tudi tvoja.
  • Moj sin Jaka je svoj blog odprl pri e-dnevniku www.prince129.ednevnik.si in v prvi minuti dobil ne le bralce, ampak tudi komentarje Že takoj v prvih dneh ga je k pisanju spodbujala statistika, ki je kazala tudi po 100 klikov na dan in to ne glede na dejstvo, da so teksti pripadali le enajstletnemu fantu, ki najbrž nima kupa zvestih prijateljev in še manj kakšnih zvestih bralcev blogov.
  • Sama sem nekaj tednov za tem poskusila z blogom v WordPressovi blogerski skupnosti. Odločila sem se za blog, kjer bi pisala le o hujšanju in se odločila, da poskusim na drugačen način, kot prvič. Če torej www.hujsanje.wordpress.com danes primerjam s svojo lastno stranjo www.sasagercar.com , se je bilo na WordPressovi strani lažje prebiti iz anonimnosti. Če pišeš bolj pogosto, so tvoji prispevki vidni na seznamih slovenskih WordPressovih piscev in to seveda spet povečuje obisk na strani. In slaba plat? Vse je postavljeno na angleški platformi in tako je potrebno malce več truda in razumevanja nekakšne blogerske terminologije ….saj razni trackback in widget res ne pomenijo kaj veliko v svetu izven bloga  Slabost, ki jo izkušam tudi sama je tudi ta, da je pomoč pri delu z blogom angleško govoreča in se nanje pravzaprav ne obračam, četudi je sila. In pa to, kar izkušam šele sedaj, ko bi od bloga želela več; pri videzu bloga sem zelo omejena. Vtičniki – le tisti, ki ti jih milostno podarijo pri WP, sam ne moreš nič, še na Googlovo analizo se ne moreš priklopiti.
  • In nazadnje sem tudi sama podlegla slovenski blogerski skupnosti in si odprla še en spletni dnevnik. Takrat na e-dnevniku www.saska.ednevnik.si . Razlog za to je bil prvenstveno v tem, da ima e-dnevnik zelo zaprto skupino in je komuniciranje tistih zunaj skupnosti oteženo. Moj sin je imel e-dnevnikov blog, jaz sem želela komentirati in vendar imeti povezavo tudi na svoj blog ….kaj lažjega, kot odpreti svoj novi blog na tem naslovu. Nanj sem prvenstveno želela vpisati le naslov svojega osnovnega in splošnega bloga, vendar kmalu ugotovila, da je e-dnevnik uporabniku zelo prijazna sredina. Največja prednost, ki jo pred drugima dvema močno čutim tukaj je predvsem podpora. Kadar sem imela kakršno koli vprašanje, sem se obrnila na pomoč in vedno zelo hitro dobila enostaven in popolnoma razumljiv odgovor, ki mi je mnogokrat pomagal tudi pri razumevanju za ostala dva bloga.

Moj zaključek bi bil, da si absolutno najprej omislite blog na kateri od slovenskih blogerskih skupnosti in kasneje, če čutite, da vas ta omejuje, prehajajte na ostale možnosti in ne tako, kot jaz od zadaj naprej.

  1. tudi takšnih #$!!@””! [↩]
  2. se oproščam vsem svetlolaskam, a tako imenujem tudi sebe, ko mi nekaj ne gre od rok [↩]
  3. tukaj [↩]

Te dni živimo za tenis in od tenisa

Mene tenis zanima prav ene toliko, kot breji golobi, a ker je naš mali športni freak in od tega najbolj mahnjen prav na ta šport, se nam te dni dnevi še bolj, kot ponavadi odvijajo v barvah … hmja … ne več tako belega športa.

Moje rahlo enoinpolurno bluzenje ob ponedeljkih, sredah in petkih v najtavečjem najboljšem sosedu je itak že rutina in mi ne predstavlja več težkega stresa niti izpada koristnega časa. Navadili smo se, da nakupujemo le v teh dneh, včasih se tam dobiva celo s Tomažem in ob pitju kavice umirjeno poklepetava, ali pa sama samcata enostavno posedim in prelistam kakšno revijo ali celo berem knjigo.

Ob vikendih je že kar navada, da Jaka in Tomaž rezervirata vsaj kakšno uro teniško igrišče in odigrata kakšno skupno partijo, jaz pa ta čas izkoristim za kakšno pospravljanje ali pisanje bloga 🙂 . Med tednom Jako tudi kdaj prime, da pri mojih starših malce potrenira svoj servism, a da ne boste mislili, da je s tem naša teniška malha polna …. ne, ne, če je le mogoče se tudi na televiziji gleda tenis (če pa ni tega pa se zadovoljimo tudi s košarko, nogometom, odbojko, rokobojko, mnogobojko, nebodigatrebabojko, vseživobojkosamodaješport …).

In te dni se v Avstraliji dogaja nekaj za nas strašansko pomembnega – veliki teniški turnir Australian Open. Ti vragca, Avstralci so časovno 10 ur pred nami in tako se tekme pričnejo za nas sredi noči in končajo tik za tem, ko naš mulc prikolovrati iz šole.

V nedeljo …ups, ponedeljek ponoči … se je cirkus začel in posledično smo mi počeli traparije in zgodilo se nam je to, kar smo zaslužili.

Včeraj je Jaka izdeloval nek plakat za Francoščino in odšel spat šele ob polnoči …. ja, ja, sociali me je treba prijaviti, ker takole mučimo otroka 😉 , ampak prisežem, prepričana sem bila, da že davno spi, saj se je lepo zaprl v svojo sobo in prav v tišini rezljal, risal in lepil. No in na koncu preden je mrknil v sanje, je poprosil, da bi ga naslednje jutro zbudili ob pol sedmih zjutraj.

Ja, ja, sem si mislila … malo morgen. A začuda povsem drugače, kot ob običajnih dneh, je na prvi miren opomin, da je ura toliko, kot si je omislil za bujenje, mulc skočil iz postelje in odvihral pred televizijo. Me prav zanima, kako bi to izgledalo, če bi pred poukom moral še malce ponoviti snov, ki bi jo pisali tisti dan.

Poleg tega običajnega bloga ima še takšnega posvečenega športu in te dni nanj1 vsak dan zapiše poročilo iz tenisa. Danes je pisal, pisal in pisal. Baje se je razpisal, kot še nikoli doslej …. iznenada pa krokodilje solze …. WP ga lomi ….. post je izginil. Jah, that’s life! Kakšno uro smo še cmizdili, sedaj pa pišemo znova 😉 . Pa hitro, ker obljubila sem, da ga zjutraj zbudim po 8-ih urah spanja in če želi biti pokonci ob pol šestih zjutraj, kot je izjavil, potem se mu minute počasi iztekajo.

Takle mamo, ja!

  1. ali pa mogoče VANJ [↩]

Umetniki niso nikoli točni?!

Tole ustvarjanje novega videza bloga, me je potegnilo vase. Ob takšnih trenutkih se resnično sprašujem ali sem izbrala pravi poklic, sploh ker sem si v osnovni šoli strašansko želela postati modna oblikovalka in sem po duši bolj kreativna oseba.

Takrat pri nas ni bilo dostojne ponudbe lepih oblačil, jaz sem hlepela po barvitih in lepo oblikovanih cunjicah, cele dneve v zvezke risala punčke z lepimi oblekami ter se pri trinajstih naučila krojiti in šivati na babičin šivalni stroj. Tak šivalni stroj, ki je bil še na nožni pogon, Singerca stara, takšna na kolo in pedalo, spravljena v nekakšni leseni mizi. A šola za oblikovanje je bila takrat (morda je še danes …. ne vem) tretirana za tretjerazredno, jaz pridna hčerkica edinkica, ki je domov nosila le petice pa v očeh mojih staršev ni bila namenjena takšnemu “brezplodnemu” umetničenju. In odšla sem na gimnazijo, potem pa hmja …

Å ivam ne več, saj je danes ponudba takšnih in drugačnih cunj več kot obsežna, včasih pa me zagrabi vsaj to, da svojo idejo odnesem h kakšni šivilji, ki potem itak ne zašije tako, kot sem si zamislila 🙂

A vonj ustvarjanja me vsake toliko časa zagrabi tako silovito, da takrat le ustvarjam, rišem, pišem, šivam1 in takrat mi ne diši niti hrana, niti spanje.

Na srečo imam takšno delovno mesto, kjer se lahko lotim tudi takšnh zadev in spomnim se ustvarjanja letaka za neko takšno – podobno temu, mednarodno prireditev v Turčiji, kjer sem noči presedela ob računalniku in brez poznavanja Corell Draw-ja ustvarjala design, ki smo ga potem uporabili za rdečo nit celotne prireditve. Tomaž je zaspal ob televizorju, jaz pa sem ob 3h zjutraj zaključila z delom, ga vsa vznesena zbudila in mu kazala izdelke. Takrat sem se šalila, da bom v drugem življenju zagotovo izbrala bolj kreativen poklic.

Sedaj že nekaj let ne ustvarjamo več sami, imamo zunanjega sodelavca, ki dela z nami in tako sedaj mene ubogo odganjajo naj pustim strokovnjake da delajo svoje, jaz pa naj počnem druge stvari.

In na srečo sem vsaj po privatni strani sedaj dobila novo igračo – blog. No, če se že seliti ne moremo vsake 3 leta, dabi lahko opremljala stanovanje. 😉

In tako sem kreirala oblačila za moj elektronski časopis:

  • Moj prvi design je bil popolnoma oranžen z barvnimi svinčniki v glavi. Postavili so mi ga fantje iz Core-a na osnovi moje ideje. Malce so bili skeptični glede izbire močnih barv, a po mojem so na koncu morali priznati2, da je zadeva izpadla prav simpatično.
  • Ena od vmesnih faz je bila obleka s pomarančami v glavi enake teme bloga in istih barv ozadja. Te pomaranče so bile le neka varianta na temo, o kateri sem bluzila že takoj na začetku ustvarjanja in so mi jo fantje pripravili tako za primerjavo. Tudi ta ni bila slaba. Mogoče pa so bile pomaranče celo pred barvicami … ne vem, ne spomnim se več.
  • A čisto prva ideja je bila zelena. Travo in zeleno ozadje sem si zamislila takoj na začetku in to predstavila fantom, kot musthave. A ker nisem našla fotografije, ki bi se barvno ujemala z zeleno, smo zadevo spremenili v oranžno. A travnata ideja je ostala in tako sem po pomarančni in barvičasti dobi prešla na travnato. Fantje iz Core-a niso bili več na razpolago3 in tako sem se takratnega preoblačenja lotila kar sama.

Jah, na zunaj je izgledalo kar v redu, a šivi te obleke niso bili bogvekako lepi in trdni. Ko sem ustvarjala, sem pobrkljala marsikakšno kodo in moj blog ni bil več brez napak. Kdor je komentiral je morda opazil, da se post ni izpisal v celoti, nekaterim je pri komentiranju celo nekaj piskalo, kdor uporablja Internet Explorer4 v kakšni starejši inačici, je dobil mojo vsebino razmetano na vse konce in kraje, nekateri so v stranski vrstici namesto beline imeli močno rumeno barvo, ki je prekrila vse zapise …. skratka, le vprašanje časa je bilo kdaj se lotiti prenove.

In tako se je zgodil vikend, ko je bilo vreme še turobnejše, kot že zadnjih nekaj vikendov, ko je Jaka komajda zlezel iz svojega bolezenskega stanja in vanj že pahnil Tomaža, jaz pa sem imela neomejeno veliko časa za brkljanje in iskanje všečnih tem.

Medtem smo odprli še nov blog – korporativni in ker ta gostuje pri Hitrosti, moj pa na nekem žbljmnj serverju, ki je stalno tako ali drugače nagajal in je bojda nekje v Ameriki, sem sklenila, da je čas za selitev! In ker sem že not padla …. jah, zakaj pa ne …. sem se lotila še prenove srajčke svojega bloga.

Najprej sem v soboto pozabila na dogovorjeni sestanek pri prijatelju. Sram me bodi! Sem močno vnemojemstilu zamudila. Vsega je kriv WordPress!

Potem pa včeraj … jah, včeraj pa spljoh katastrofa. Tomaž je bil en velik revček … saj veste kako je z moškimi, ko jih vrže vročina …. jamral, pil čaj56, jaz pa sem ves čas hitro smukala7 za računalnik.

Medtem pa je svojo vlogo odigral še naš mali. Itak se je pridno učil, pa ustvarjal nek plakat za Francoščino in risal nek tloris za tehniko …tukaj je stokal in jokal skoraj tako močno, kot Tomaž, ker mu tehnično risanje ne gre.8 In Jaka je ob 10h zvečer končno scopral to tehnično umetnino ter začel javkati zaradi pozne9 ure prenosa začetka teniškega turnirja Australian open. Totalni športni, predvsem pa teniški navdušenec pač ne sme zamuditi tako pomembnih tekem, četudi se te začnejo ob 1h zjutraj in je naslednji dan šola.

Najbrž je k popuščanju botrovalo Tomaževo bolezensko stanje in šibke zmožnosti prenašanja Jakovega cviljenja, a ob 10h je Jako poslal v posteljo z obljubo, da ga ob 1h zbudiMO ter mu dovoliMO polurni ogled tega prenosa. Kakor koli že obljubljeno, mami Saša je ob 1h še itak ždela za računalnikom, ata je že spal, Jaka pa je po prvem zvoku budilke skočil v zrak, kot da je pred njim življensko pomembna zadeva ter prilomastil v dnevno sobo. Ob pol dveh je bilo po mojem mnenju dovolj cirkusa, poklopila sem računalnik ter otroka kljub jamranju zbrcala spat.

Zjutraj pa …. Jaka si seveda za šolo ni navil budilke, za takšne stvari se budilke ja ne uporablja, … sicer pa je naša budilka itak vedno Tomaž, ki vstaja že ob pol šestih zjutraj sam od sebe. A danes ni, danes je bolan in danes je skočil pokonci ob pol osmih. Jao! Zaspala mami, zaspal Jaka. Tole nam res ni v čast!

  1. celo to na vsake kvatre enkrat [↩]
  2. če so, so to naredili prav potihem [↩]
  3. vsaj brez finančnega nadomestila ne [↩]
  4. jaz uporabljam Mozzilo Firefox [↩]
  5. ki sem ga seveda tako mimogrede skuhala jaz [↩]
  6. no, pa kakšno kosilo sem tudi pripravila in posodo pomila [↩]
  7. le kako se tvori ponavljajoče dejanje iz smukniti 🙂 [↩]
  8. Ah, to je itak zgodba zase in zdajle se mi ne da bentiti nad učitelji [↩]
  9. pravzaprav zgodnje [↩]

Osvajam čare WordPressa

Danes ..ups, včeraj – v nedeljo nisem počela nič pametnega, bi rekla moja mama. Tomaž je zbolel, Jaka je imel kup zadev za šolo za dokončati, jaz pa sem se končno spravila urejati svoj blog.

Najprej sem si naložila kup razno raznih tem in si jih dodala na blog. Potem sem izbrala najboljšo in najlepšo. No, z mojim poznavanjem CSS in HTML jezika, moram najti nek kompromis med tem, saj iz najboljšega1, ne znam dodelati zadeve v najlepšega in obratno.

Npr. najprej sem si zaželela takšne teme: Breaking news. Mi je zelo všeč, ker je na vrhu mogoče imeti več objav in ne le eno. Moti me le strašanska nebarvitost. Pa sem sklenila, da se s tem vseeno poigram in si temo shranila kot svojo. Vse lepo in prav, če ne bi bila pri tej temi cela zmešnjava. Komentarji, ki naj bi se odprli ob kliku na določeno objavo, se sploh ne pokažejo, pokažejo pa se kr eni komentarji, ki nimajo nobene povezave s konkretnimi objavami, ki se jih vidi.

No, pa sem sklenila temo zamenjati in izbrala nekaj, kar je bilo dovolj dekorirano, da me je prevzelo.

Å e me čaka nekaj dela, čeprav sem se res kar nekaj ur zafrkavala s tem, da sem izbrisala nek oglas, ki je vabil k doniranju za žrtve viharja Katrina. No, na koncu hvala Jan, da grem končno lahko spat!

Bom v naslednjih dneh nekaj o teh zadevščinah tudi zapisala, da ne bo šlo vse v pogubo.

  1. po vseh dodatkih [↩]

Å e vedno sem polnokrvno zdravo dekle ..ups, dama …. whatever

Res je, imam jih več kot 40 pod kapo, a še vedno nisem darovala krvi. Pa bi jo rada, res! In to ne zaradi klobase, o kateri se že od nekdaj govori in je bila tudi eden od razlogov, zakaj me tam še niso videli … Klobase namreč ne maram, odvrača me že vonj. Bljak!

V mojih šolskih časih so na akcije drveli takrat, ko se je pisal kakšen tečen test ali je bilo za pričakovati, da bo ravno tista oseba poklicana pred tablo. A kateri učitelj le ne bi spoštoval tako plemenitega razloga za izostanek od pouka? No, težavam se jaz nisem ogibala na tak način …. če prav pomislim se jim spljoh nisem ogibala, zato me Å lajmerjeva ni videla od blizu.

Do objave Had-ovega posta sem o tem le razmišljala, a da bi se sama od sebe spravila, ne to pa ne, takšen entuziast pa spet nisem. In vidim poziv pri Hadu, zamižim za trenutek, štejem do 3, ah, do 10 in se “pofočkam”. Tako, urejeno! Če nekaj obljubim, potem to drži in tako je Saša s tistim dnem sklenila prvič darovati kri.

Priznam, bala sem se. Pa ne tistega pika v prst ali žilo. To je BV, tega me ja ni strah. Tudi ob pogledu na kri ne omedlevam, strah me je bilo tistega after. Kaj se zgodi potem, ko imaš manj krvi v sebi. Ti je slabo? Se počutiš šibkega? To jaz ne bi, ker imam potem še toliko stvari za opravit. Bom omedlela? Joj, samo to mi ne delat, po dolžini in širini, sredi belega dne, med tujimi ljudmi …Saša zgrmi po tleh?! Pa ravno sem se disciplinirala pri hrani … a zdaj bom pa morala spet na stara pota in najprej pojesti eno veliko Milko, potem pa še na kakšno tortico …pa smo spet tam! Pa blazno slabo prekrvavitev telesa imam … stalno me zebe …ne le zebe, mrazi me, ponoči pa itak ne morem zaspati, ker se kljub kovtru1 in dvojni deki2 ne morem ogreti, dec pa že spi in teži, če svoje ledene noge potiskam pod njegove … in sedaj bom imela še manj krvi … me bo še bolj zeblo??! Pa itak imam ogromno dela v službi in ravno ob četrtkih delamo do petih, jaz naj bi pa že ob 4h bila v Mostah?? Bom po tem šibka in neodporna za vse viruse? Naš Jaka je ravno ta dan obležal v postelji z virusom trebušne gripe, jaz pa si ravno ne želim takšne shujševalne terapije.

Če se tistega trapastega dne, ko sem štela do 10, ne bi zaznamovala na Hadovem blogu, bi bila danes prikrajšana za ….. hmja

Vse je enkrat prvič sem si rekla in odšla.

Priznajte, da sedaj vas pa že zelo firbca ali sem omedlela ali ne?

Jah, najprej se morate preboriti skozi celotno moje nakladanje, bistvo se razkrije šele na koncu 😉

Torej, vzeli so mi kri … sedaj vem, da moram hujšati po dieti za krvno skupino 03 ;), s krvjo vse ok, potem sem izpolnjevala neko anketo o Aspirinih, spolnih odnosih in podobnem nakladanju in ker sem itak brezmadežno bitje je šlo vse skupaj mimo brez vsakih težav. Aha, pred tem so mi izmerili pritsk v precej nenavadni napravici. Roko vtakneš v “La Bocca della verita”, saj veste tista stvarca v Rimu, ki ti naj bi odgriznila roko, če lažeš …no, ta te začne celo neumorno stiskati. Itak jaz nikoli ne opazim kdaj se tista stvar za trenutek ustavi, poleg tega pa mi številke tako ali tako ničesar ne povedo, ker ne vem kaj je normalno, veliko ali malo, tako da ne me spraševat kolikšen pritisk sem imela.
In tako grem po vseh teh vajah v sobico s priletno gospo zdravnico, ki mi nekaj minut pripoveduje, da “saj bi lahko, ampak ne ravno danes … pa ne ve, če bi sploh … pa saj listek za službo bom tako ali tako dobila…” Aaaaa???

Main point; imam nizek pritisk in nisem ravno najprimernejša oseba, poleg tega pa sem dobila občutek, da se jim v tistih poznih popoldanskih urah ni več dalo ukvarjati z itak malce odštekanimi blogerji, za katere je že nekoč gospa Obolnarjeva brez krvne analize vedela povedati, da s(m)o anemični in zadrogirani in tako sem odšla od tam s prav enako količino krvi, kot sem prišla.

Nič zato. Ej, dobila sem sendvič, ki ga ne jem, a sem ga odnesla domov in še vedno stoji nedotaknjen na pultu, dobila sem opravičilo za službo, ki si ga lahko zataknem za vetrobransko steklo, ker mi itak vsako leto nekaj dni dopusta propade in dobila sem nekaj novih znancev, v družbi katerih mi je bilo zelo, zelo fajn.

Se spodobi, da jih naštejem, a ne? T’kole: Had, Zloba, Fish, Strojnik, Sosed, MatejMM, PiRoman, Piskec, Feniks in Človek

 

  1. ma, ne da se mi razmišljat katera lepa slovenska beseda bi morala biti tukaj [↩]
  2. isto [↩]
  3. nula [↩]