Če zboli mama, je štala

Naš Jaka je spet nekaj fasal. Tile virusi nas obletavajo že celo zimo. Zboli Jaka za 1 dan, pa teden dni nič, pa ga spet useka za 2 dni, pa je mesec dni v redu pa spet zvijanje po trebuhu, vročina, slabost …. aaahhh!

Prejšnji teden, ko smo prebrodili že žnjto gripo, se z Jako pogovarjava.

Potrkam na leseno mizo in pravim:”Upam, da ne bo zdaj tale virus obletel še mene. Si bil bolan ti, potem ati, zdaj sem pa po logiki na vrsti jaz…..”
“Ne, ne, ti ne boš zbolela.”
“Zakaj pa jaz NE BOM zbolela?”
“Ti nikoli ne zboliš!”
“Prosim?! To sploh ni res, tudi jaz sem že zbolela!”
“Ja, ja, saj si …. se spomnim, ampak takrat je pa štala!”
Aaaaaa?!
“Ko ati zboli se to sploh ne opazi …. on leži, ampak v bistvu vse poteka tako, kot če bi bil zdrav, ko pa zboliš ti, se svet obrne na glavo…”

Nisem vrtala naprej, čeprav bi lahko bilo mnogo različič razlage na ta dialog, ampak prisežem ne jamram …. in ko zbolim, samo ležim in dam mir …. tako, da štalo delajo drugi 😉

Pomagaj si in bog ti bo pomagal

Baje imam en problem …no, imam jih najbrž več, ampak danes bo govora le o enem. Torej BAJE imam problem.

Pravijo tako, pravzaprav nek prijatelj mi je povedal zanj. Pravi, da premalo zaupam ljudem. Pa ne, da ne bi bila zaupljive narave. Sploh ne. Sem zelo odprta, komunikativna … ah, a res?! … preveč odkrita, prehitro stegnem jezik in to me včasih tudi tepe, verjamem, da so ljudje v osnovi pošteni in ne obratno, skratka ljudi imam rada.

Moje nezaupanje naj bi šlo bolj v smer prepričanja, da mi nihče ne more pomagati, bolje kot si lahko pomagam sama. Ja, res sem prepričana v to, da je vsak svoje sreče kovač in da dejansko nihče ne bo poskrbel za mojo rit, če to ne bom storila sama.

Pa da se razumemo to ne pomeni, da verjamem, da znam vse opraviti bolje od drugih. Vsekakor ne verjamem, da bi se v primeru hude bolezni, sama bolje operirala, kot bi to lahko naredil zdravnik, vsekakor pa pomeni, da mu bom le jaz lahko ustrezno kvalitetno opisala svoje bolezensko stanje in le jaz bom lahko dovolj močno “težila”, da me pravočasno pregledajo in morda celo vzamejo na operacijsko mizo.

Ob tem račljenjevanju mojega problema (edinega upam da ;)), se poraja vprašanje kdaj si človek pomaga sam in kdaj mu pomagajo drugi. Poglejmo hipotetičen primer neke resne težave …. npr. nekdo od bližnjih zboli. Ob našem zdravstvenem sistemu je boga treba močno prehitevati in pri meni bi bila moja prva misel kje poznam koga, ki pozna koga, ki bi mojemu svojcu lahko pomgal do hitrejšega pregleda ali celo operacije. Poklicala bi prijatelja, on bi poklical svojega prijatelja in … ni vrag, da se ne najde pot naprej. Sama sem vedno prepričana, da se rešiti da marsikaj, le vztrajati je treba. Če prvi prijatelj ne bi poznal pravih ljudi, se je potrebno obrniti na drugega, tretjega, potrkati na vsa vrata in ena bi se gotovo odprla.

A poraja se mi vprašanje, kdo je tisti, ki nosi levji delež “pomoči”. Zdravnik, ki bi svojca operiral? Prijatelj, ki bi poznal pravega človeka? Ali oseba, ki bi potrkala na dovolj vrat?

Sama sem prepričana, da se veliko preveč ljudi prehitro prepusti toku življenja in pričakujejo, da bo nekdo drug nekaj naredil zanje. Starši jim morajo kupiti stanovanje, dec mora domov nositi dovolj veliko plačo, da se da z njo iti na soliden dopust, zdravnik mora sam izvohati težave, ki jih imamo, pravnik že samo s pridobitvijo lepe pisarne že poskrbi za takšno pogodbo, ki nas bo ščitila vseh težav. My ass!!

Starši bodo nekomu kupili stanovanje le če bodo ob tem doživeli dovolj močan občutek veselja in imajo ob tem svojo rit že dokaj dobro preskrbljeno. Sorry, tako je in prav je tako! Dec bo domov nosil toliko denarja, kot ga je spsoben nositi in kdo pravi, da ga je prepovedano ženskam prinašati v večjih količinah. Zdravnik bo s svojim znanjem le pripomogel (!) k lažjemu in strokovnješemu definiranju težave, še vedno pa sami sebe poznamo najbolje in zato le mi vemo ali je glavobol večji, kot je bil ponavadi tisti ob nizkem pritisku. Pravnik pa bo le malce bolj pametno zapisal besede, ki jih bomo mi pred tem nakracali ali razložili v svojem kmečkem jeziku.

In moj prijatelj misli, da imam jaz problem?!

Učitelji takšni in drugačni

Sedaj stavke ne bo. Učenci niso prav nič veseli, da bodo učitelji “delali” in tako oni ostali brez prostega dne, ki so se ga že veselili. Tresla se je gora, rodila se je miš. In od sedaj naprej bo vse lepo in krasno?

Dr.Onyx pravi takole, jaz pa dodajam, da bi se našlo še nekaj interesnih skupin zrelih za stavko. Je le cena tista, ki determinira razlog za stavko? Prenizke plače, previsoke cene? Kaj pa slaba usluga? Kaj, če nas moti napačna globalna miselnost policistov, da nas je potrebno predvsem penalizirati in ob njihovi prezaposlenosti zmanjka časa za osnovno funkcijo – pomoč sodržavljanom? In kaj če starši nismo zadovoljni z načinom podajanja znanja našim otrokom? Ali bognedaj, če s tem niso zadovoljni otroci?

Včeraj smo imeli sestanek na temo Vrednot. Beseda je tokrat tekla predvsem o novem pravilniku šole, ki naj bi se prilagodil spremembam v zakonu. Å olska publikacija je že leta polna pravil obnašanja. OK, krasno, saj je res lepo, da je vse to zapisano in omogočeno vsakemu, da si po svoji volji to prebere in temeljito preuči. Pa mislite, da kdo prebere?

In sedaj so se pravilnika lotili še bolj temeljito. Ne smeš to, ne smeš ono, odgovarjaš za to, odgovarjaš za ono …. Nekateri učenci (naj bo jasno, da na takšne sestanke hodijo predvsem učenci brez učnih ali vedenjskih težav) so se precej razburili ob navedbi, da v primeru, ko nekdo od učencev povzroči škodo, drugi pa ga pri tem krijejo, bo škoda krita s strani vseh učencev. Jasno! A ni bilo tako že pred tem? Nekdo mora škodo pač povrniti in jaz sem povsem prepričana, da se je ob neugotovitvi krivca, ta pač porazdelila. A zakaj sedaj potreba po javnem objavljanju tega? Sedaj bodo tisti mali vandali ugotovili, da itak šola “časti” in na skrivaj razbijali še več stvari. Ali pa morda odkrili med vrsticami o prepovedanem še kakšno dobro idejo o čem, kar jim prej sploh ni padlo na pamet.

A vendar nisem želela tega zapisati. Na sestanku je bila podana pobuda, da ta pravilnik ustvarimo skupaj: starši, učitelji in učenci. Učitelji so podali prvi osnutek, učenci bodo sedaj razglabljali, dodajali, odvzemali ….khmm…. me prav zanima koliko sprememb se bo zgodilo na pobudo učencev, starši pa baje tudi.

Kaj bi dodala jaz? Predvsem bi 99% stvari pometala ven, ker jih nikoli nihče ne bere in bi bila bistveno prijaznejša in zapomnljivejša kratka notica, da se je potrebno obnašati spoštljivo, preudarno, odgovorno in bla, bla …Pika, konec. Dodala pa bi tudi stavek, ki naj bi učitelje spomnil, da njihova funkcija ni iskanje napak, ampak spodbujanje k učenju. Pika.

Ne, saj niso vsi učitelji takšni, a žal še vedno preveč takšnih, ki ne vidijo stiske otrok in želje po pridobivanju ….jah, žal za enkrat le ….. dobrih ocen. A naj jim nekdo razloži, …. ne, naj jim1 nekdo stalno razlaga, da je pot do dobrih ocen preko znanja, znanje pride preko učenja, motiv za to pa jim lahko da le dober učitelj.

Pa naj za konec povem še zgodbico: v Jakovem razredu imajo fanta, ki je problematičen. Mar ga nimajo vsi razredi? No, fant razred ponavlja. Seveda je najhujši “frajer”, kadi, postopa, odgovarja učiteljem, je agresiven do sošolcev, ne dela nalog, v šolo zamuja, kaj zamuja, sploh ne prihaja in tudi letos je njegova stran redovalnice polna negativnih ocen. Jaka ga že nekaj časa zagovarja2 , češ saj ni tako slab, saj on bi, a ne zna … za sabo ga potegne še slabša družba starejših fantov, ki so seveda še večji “frajerji”. Pred dnevi so pri slovenščini pisali basen. Spis, ki je moral imeti obliko basni. Jaka pove, da je tokrat začuda k uri, ko so pisali, prišel tudi ta fant, pisal spis in da se je resnično potrudil. Popisal je celo stran in zadeva je bila celo podobna basni. Bravo! Sošolci so bili veseli in ponosni nanj. A učiteljica mu je dala enico. Ko nam Jaka ves razočaran to razlaga, pove, da če bi povsem nepristransko pogledal ta izdelek in bi bilo na njem zapisano ime avtorja Jaka Gerčar, izdelek res ne zasluži pozitivne ocene, treba je biti realen, vendar pa ker je fant pokazal voljo in željo po napredku, bi mu po mnenju sošolcev, učitelj moral dati malce spodbude. Le kako, da dvanajstletniki to opazijo? Ja, ja, ampak očitati pa učitelju ne more nihče ničesar!

  1. učencem [↩]
  2. ko razlaga o tem doma [↩]

Agresija med mladoletniki

Jutri imamo na Jakovi šoli ponovno sestanek na temo Vrednote.

Projekt, ki ga na pobudo neke mame že nekaj let peljemo v sinergiji in medsebojnem sodelovanju ravnatelja, učiteljev, staršev in tudi otrok. Začelo se je s preprosto debato in posredovanju dobrih strani neke izkušnje neke mame, katere hči je leto ali dve obiskovala osnovno šolo v Ameriki. Starši smo idejo pograbilli, se navdušili, vanjo potegnili tudi učitelje, zvlekli1 tudi nekaj otrok, vse skupaj obrnili na glavo in naredili prav svojstven projekt, ki smo ga poimenovali Vrednote.

Meni je pri vsem tem najbolj pomembno sodelovanje vseh vpletenih strani. Z Jako se sestankov udeležujeva skupaj in izkušnja sodelovanja pri skupnem resnem projektu, je nenadomestljiva.

Se kaj konkretnega zgodi po teh sestankih? Če sem iskrena, niti ne. Otrokom se je zdelo fino, ko so (smo) bili enkrat na televiziji v oddaji Modro, pa enkrat le učenci v Enajsti šoli, potem so učenci sami izvedli nekaj anket med sošolci, pripravili nekaj seminarskih nalog, posneli kratek film, risali, pisali na to temo, a vendar kakšnih velikih premikov pravzaprav ni videti. Pa saj jih nisem niti pričakovala. Dovolj mi je že to, da se o tem govori. Dovolj mi je že to, da se naš Jaka zaveda osnovnih človeških vrednot, da so mu izrazi spoštovanje, odgovornost, strpnost, skrb za zdravje …. bližji in niso le besede na papirju.

S Tomažem se glede vzgoje in pomembnih življenskih odločitev več ali manj strinjava, a pri napotkih Jaki, kako se spoprijeti z agresijo, sva si popolnoma nasprotujoča.

Pred nekaj tedni je bil Jaka na praznovanju rojstnega dne. Povabil ga je prijatelj, katerega prijateljev in sošolcev niti ne pozna prav dobro, če sploh. Baje je bilo prav lepo in zabavno, dokler so imeli konkretno zaposlitev2, ko pa so začeli tekati gor in dol, je fant, ki je očitno precej energetsko naspidiran, začel s takšnim in drugačnim recimo temu nasiljem, pa čeprav se morda vsi niti ne bi strinjali s tako krutim opisom tega dogodka. Ni me bilo zraven, zato težko sodim kaj se je dogajalo, vem pa, da je moj sin obnašanje tega fanta čutil kot nasilje. Grrrrr, ob takšnih trenutkih bi takšne mulce vlekla za ušesa pa četudi me prijavijo policiji!

Fant je očitno potreboval pozornost, zato je brcal, boksal, se frajaril, za sabo povlekel še tiste šibke posnemovalce, ki se jim je zdelo, da bodo šleve in kaj vem kaj še, če se temu ne bodo pridružili. Nekje ob strani je čakal baje celo oče, vendar je sinovega obnašanja očitno vajen in se mu najbrž zdi povsem normalno. Fant mora biti fant, kajne!? In to pomeni, da se mora pretepati, jemati mobitele, zastrahovati šibkejše in se postavljati s svojo agresivnostjo? Namesto, da bi me poklical, se je Jaka s tem spopadel sam in v trenutku občutka nemoči, poskušal pobegniti na WC, kamor ga je skupina “frajerjev” celo sledila.

Konec je bil povsem normalen, nekaj minut kasneje sem prišla ponj jaz, vskočil je v avto, mi s pogledom na robu solz razložil, kaj se je dogajalo, a sva se do doma že o celotni stvari pogovorila in “žogo” povsem umirila. A kaj, ko moram jaz vedno vse skupaj še razložiti Tomažu … on pa mora zadevo razreševati še po “moško”!
“Potrebno se je postaviti po robu! Treba ga je udariti nazaj! Treba mu je povedati svoje! …”

Halo?! Kaj je treba?! Agresije se ne da ustaviti z agresijo! Saj ne poznam tega fanta, vendar pa presneto dvomim, da ga doma kaj pogosto stisnejo v objem in mu povejo, da ga imajo radi. Če bi, potem pozornosti ne bi iskal med sošolci na edini način, ki ga obvladuje – z agresivnim nastopanjem.

In danes sem se spomnila na ta dogodek, ko sem na to temo na spletni strani Jakove šole našla še ta članek, ki je bil v originalu objavljen v Niki – prilogi Dnevnika.

  1. jah, na začetku smo jih kar malce zvlekli [↩]
  2. zbijanje keglov [↩]

Bojkot nakupovanja?

Danes sem ponovno izgubila nekaj kocin … žal mi vedno odpadajo le naglavne. Kar iz treh različnih naslovov sem dobila isto pismo, očitno je stvar vroča.
Jaz seveda pisma ne bom pošiljala naprej, tudi na ta način ne, da bi vse prejemnike skrila v polje BCC1 ali Skp v slovenščini2, četudi mi jutri crkne že tretji računalnik.
Ja, nesreča se kar kopiči na mojem naslovu. Najprej mi je pred tednom dni odpovedal še ne pol leta star prenosnik IBook, tako opevani in nikoli pokvarljivi Mac! Jap, meni je crknil! No, crknila je kao tipkovnica. Nikoli polita, nikoli na tla pribita … nič, nič ….. a vseeno crkne!
A jaz se nisem prav hudo sekirala, kajti laptop sem na hitro zamenjala za 2 meseca staro Toshibo, ki je v osnovi bila namenjena meni, saj smo razmišljali, da bi bil Mac Jakov. A to je dolga, zapletena in kruta zgodba, nevredna mojih nežnih bralcev.
Toshibica je poleg tega, da je bila itak moj izbor, imela še XP-je in Office 2003, ki so naravnost božji dar v primerjavi z Visto in Office-om 2007, ki sem jih uporabljala na Mac-u. Ravno sem z vsemi častmi pokopala spomin na izgubljene podatke, ki so bili na Mac-u in ravno sem uredila vse potrebno, da sem brez težav dostopala do vseh spletnih strani …. da ne boste mislili, da je to hec, saj poleg mojih blogov, dostopam še do male množice službenih serverjev in spletnih strani, kjer je potrebno vnašati posebna uporabniška imena in gesla, ki jih seveda iznenada nikjer ni bilo shranjenih …. in ravno sem lahko tudi od doma dostopala do mailov ter si inštalirala še vse tiste programe brez katerih mi živeti ni…. no, ravno, ko sem vse to uredila in si tudi nekako že uredila videz svojega bloga, mi začne nagajati tudi Toshiba. Res, ne morem verjeti, a včeraj zvečer mi je odpovedala bluetouth povezava. Iznenada moj laptop ni več spoznal moje miške in je tudi po obupanem iskanju ni in ni zaznal. Ja, ja, baterija je polna in miška vključena in jaz nisem blond! Poleg tega ni zaznal nobenega od naših mobitelov, čeprav so vsi priključeni na BT.
Ajde, a brez te “normalne” miše bi še živela, le da mi wireless povezava dela in posledično povezava z netom. Pa ne, tudi to je crk.
In ker nekako ne verjamem v toliko naključij na kupu, razmišljam, da je razlog za vso to nesrečo in kazen božjo, zagotovo ta, da zadnjega cirkularnega pisma, ja pa tudi predzadnjega in če prav pomislim tudi tistega pred tem, nisem poslala na vsaj 50 svojih prijateljev. Ne, tudi tokrat ne bom, pa če mi crkne še 5 računalnikov pa še bazilika v lončku na okenski polici!

Mogoče pa mi bo pol oproščenega, če na svojem blogu objavim svoj komentar na vso zadevico ter dodam tale link.
Hkmm?! A nakupovanje naj bi bojkotirala? Saj ne vem kaj naj si o tem mislim. Pohvale vredno, da obstajajo entuziasti, ki verjamejo v uspeh takšnih akcij in morda bi ravno iz tega razloga podprla vso stvar, a po drugi strani se sprašujem ali bo to res obrodilo kakšne sadove.
Najprej ne verjamem, da bo to doživelo kaj močnejši odziv, kot če kihne miš
Potem menim, da bodo ljudje zapravili le več in niti slučajno manj. Pred stavko v Mercatorju, bodo šli in nakupili vse “cenejše” Mercatorjeve produkte na zalogo, potem Sparove itd.
Konec koncev pa dragi moji, kaj vam ni jasno, kdo ima platno in škarje v rokah?!
Kaj je že namen tega? Manj davkov? Nižje cene artiklov? Razkrinkati vlado? Višje plače?

  1. Blind Carbon Copy [↩]
  2. Slepa kopija [↩]