Začarana

Pravljica. Mešanje risanke in filma s primesmi mjuzikla . Duhovito in predvsem romantično 200 na uro. Očitno za Tjašo kar preromantično, zame ki pa se malce manj cenim 😉 pa ravno prav.

Jaka je pri tem komentiral, da je animacija bedna. Bedna? Prav luštna je! Takšna, kot je pri “pravih” risankah! A morda pa je tale mama res že malce za luno in se ob takšnih risankah spominja Trnuljčice in podobnih predpotopnih risank. Toliko bolje … kaj ni lepša takšna risanka, kot razkazovanje sposobnosti, da se lik lahko nariše tak, kot je v realnem življenju.

Letni razgovori zaposlenih

Kar nekaj časa sem razmišljala kako Employee review zapisati v lepem slovenskem jeziku. Pregled zaposlenih? Kadrovski pregledi? So to sploh pregledi? Analize? Mah, še najlepše se mi sliši letni razgovori zaposlenih!

Smo pač ameriška firma in kot taki ji pritičejo tudi takšne ameriške finte, kot so razgovori med nadrejenimi in podrejenimi. Prvi tak razgovor sem doživela pred 12 leti. V obdelavo in razmislek sem dobila daljši dokument z nekaj vprašanji v stilu, kaj so moje dobre lastnosti, katere so tiste lastnosti, ki bi jih lahko izboljšala1, kakšne so moje ambicije za obdobje 1 leta, 5 let, 10 let itd.

Ker sem malce obsedena od tega, da je vsako stvar potrebno narediti tako dobro, kot je le mogoče, ker sebe dobro poznam in se vedno rada do onemoglosti analiziram in mi je pisanje ljubo, sem se v zadevo poglobila 100%, tedne sem razmišljala o sebi, podjetju, ciljih, ambicijah in na koncu naredila pravi mali psihološki doktorat. Tudi efekt vsega tega je bil dober, saj sem v času razmišljanja za trenutek stopila “iz zgodbe” in vse skupaj opazovala od zunaj, usmerjeno ter tako videla rešitve, ki mi drugače ne bi padle na pamet.

Če mene vprašate je bila zadeva 90% opravljena že s trenutkom, ko sem vse skupaj spravila na papir in nadaljevanje postopka sploh ni bilo več potrebno. A vseeno vse skupaj se je poslalo mojemu šefu, ta je to pregledal, si zapisal svoje pomisleke in ideje ter ob prvem skupinskem srečanju (moj šef je takrat služboval na Dunaju in pod sabo takrat imel še kakšnih 7 country managerjev2 z vsakim preživel kakšno urico ali dve in mu namignil katere ugotovitve so dobre in katere totalen crap manj dobre 😉

Ker stvari, ki pozitivno vplivajo name, rada hitro skopiram in uporabim pri svojem delu, smo naslednje leto že vsi v naši pisarni pridno izpolnjevali taiste formularje. Vsak od naših je takšno izpolnjeno stvar poslal meni, jaz sem vse skupaj prebrala, pisala tudi svojega za moje šefe in tako je bil tudi vsak moj pregled obsežnejši, saj je obsegal moje osebne cilje, hkrati pa še moje cilje za vsakega posameznika ter moje cilje za celotno ekipo. Ta si želi na tečaj angleščine, drugemu bi dala višjo plačo, po pisarnah je potrebno namestiti klimatske naprave, oni bo v naslednjem letu postal bolj pedanten, zato mu bom svetovala branje te in te knjige, drugi bo več komuniciral v ta namen ga bom na sestankih pozvala, da spregovori …..za boljše vzdušje bi enkrat letno organizirala interni seminar za naše zaposlene. Odšli bi nekam na izlet, imeli nekaj brainstorming sestankov (ekipa pač ni bila velika .. med 10 in 20) ter se malce družili in izobraževali.

Več ko so pisali, več idej sem dobivala, in več sem zapisovala, več planirala, se potem z vsakim pogovorila, ga spodbujala, se zavezala, da mu pomagam, stvari ki so bile povezane s financami predlagala svojim nadrejenim in se seveda hkrati s prošnjo zavezala z obljubo, da bomo v naslednjem letu nekaj dosegli ….

Krasno! Iz leta v leto … iste finte, a več ljudi, več obljub, več razgovorov. Mislim, da me je entuzijazem držal kakšnih 6 let potem pa …. ah, ne vem kaj se je zgodilo. Morda so bila moja pričakovanja vedno prevelika, morda smo postali prezasičeni s tem, morda me moji zaposleni niso dohajali, morda sem vse preveč idej konzumirala jaz in ostali sploh niso prišli do izraza ali pa so nekateri preprosto s svojo slabo voljo začeli okuževati tudi ostale. Naenkrat je pisanje review-ja postalo nebodigatreba, sestanek in pogovor o teh stvareh itak brezvezen saj so vse skupaj le besede, denarja pa itak nič ne pade, interni semnarji pa nekaj, kamor je treba iti, a je največja muka, ko je potrebno še na izletu v Benetke gledati iste službene face.

Lani review-jev nisem dala v obdelavo. Svojega sem naredila, ker ga moji šefi pričakujejo, a dodatnega dela si nisem nakopala, zato lani ni bilo nobenega branja istih domačih nalog, nobenih zavez, da bom pomagala pri tem ali onem in nobenih sestankov. Pa smo kar preživeli! 😉

A vseeno, letos sem jih ponovno aktivirala. Ne, ni slabo, da se vsaj enkrat letno usmerjeno pogovarjamo in razmišljamo o takšnih stvareh.

In te dni sem vse prebrala. Vtisi? Imam nekaj “starih borcev”, ki jih prav tako poznam do obisti in tam ni kaj debatirati o ciljih čez 1 leto, 2 leti, malce utrujeni in se jim o težkih poslovnih podvigih novih poslovnih projektih, ne da ravno razmišljati na veliko. Novi, no, novi pa se še ne znajdejo najbolje in ne vedo, da je kreiranje idej, tisoč idej, dva tisoč idej, predlogov, pri meni več kot želeno.

In tako so tudi letos, tako kot prejšnja leta večinoma vsi komentirali, da morajo bolje planirati, se organizirati, da bi na nivoju firme izboljšali medsebojno komunikacijo3, da bodo prebrali kakšno knjigo4, da so v podjetju zadovoljni5 … potem pa se več ali manj konča.

Sem zadovoljna? Jap, kaj pa naj? Takle mamo! Saj si vsako leto želim, da bo nekdo popisal 50 točk predlogov za stvari, ki jih lahko naredi že sam (kot zaveza) ali kdo drug ali pa kot izziv celotnemu timu (kot pobuda) pa še nismo tam. Bomo, bomo … upanje vedno umre zadnje! 😉

  1. ja, ja, da ne boste mislili, da je bilo kdaj napisano kaj takšnega, kot slabe lastnosti [↩]
  2. kar smo po nazivu takšnile lokalni direktorji [↩]
  3. krasen, priročen in večen argument [↩]
  4. če jih že imamo polne police [↩]
  5. ja, kaj pa naj napišejo drugega, drugače letijo 😉 [↩]

Droga, podkupovanje, mafija, policisti, ugrabitve, streljanje….

Kar tri filme na podobno temo sem gledala v teh dneh. Jah …kaj čem praznični dnevi, pa še doma smo bili, pa še slabo vreme … potem pa po kinematografih lazimo.

Vsi trije podobnega žanra, vsi trije narejeni v nekem novodobnem trendu, ki filmov ne olepšuje in raje prikazuje RL ponekod v precej kruti (kao realni) različici. Ne glede na to, da so vsi trije zelo dobri in vredni ogleda, bi jih vseeno razvrstila od najslabšega do najboljšega (po mojem nestrokovno ljubiteljskem mnenju).

Mafijske noči; kriminalka. Droga in preprodaja droge, ki je nekako glavni sekundarni razlog za razvoj zgodbe, ki pa v ospredje porine bratovsko ljubezen, razlike med njima, očeta in odnos med njimi. Zgodba lepo teče, dobra igralska zasedba pa zagotavlja kvalitetno interpretacijo vsakega karakterja.

Ameriški gangster; kriminalka. Ponovno droga, ki pa je tu še bolj v ospredju. Zgodba o grdih in dobrih. Zgodba o skorumpirani policiji in poštenem policistu … Kvalitetna igra Danzel Washingtona, ki igra grdega mafijca in Russell Crowa, ki igra poštenega1 policista te za trenutek zavede in pomisliš celo, da zgodba temelji na resničnih dogodkih, a ob koncu filma dojameš, da Pepelke in (tako) dobri policisti2 v RL ne obstajajo. Zanimiva odločitev, da lepi Danzel igra negativca, ki pa ti ob samem koncu filma pusti dilemo, da pa morda le ni bil tako “grd”, film naredi še vrednejši ogleda. Zakaj boljši od Mafijskih noči? Ker je igra obeh glavnih igralcev tukaj več kot odlična in ker sem o filmu razmišljala tudi, ko sem dvorano zapustila. Kdo drži v rokah niti pri takšnih poslih? Tukaj se zgodba dotakne skorumpirane policije in vse skupaj prikaže, kot vrh drogeraške mafije. Pa je res to sam vrh? Le do kam segajo takšne stvari? Kdo je tisti, ki res poteguje niti?

Zbogom, punčka; mega film. Zame absolutni zmagovalec zadnjega leta. Čeprav si na platnu raje ogledam lepe stvari in se raje prepuščam romantičnim sanjarjenjem, me je ta film prevzel tudi s svojo robustnostjo in grdoto. Prikazuje bedo in to realno bedo revnega ameriškega sveta. Igralci niso lepi, prej izrazito grdi …bolje rečeno povsem navadni. Zgodba pa ….. pravzaprav je zgodba v zgodbi …. ne vem, začne se z iskanjem izginule punčke. Svetlolasi sladkorček, ki po videzu neverjetno spominja na angleško Madeleine McCann, izgine. Tudi njena mama bi lahko bila po videzu podobna mami angleške punčke, vendar se tukaj vsa podobnost zaključi … ali pa ne??!!. Mama je zadrogirana samohranilka, ki …. ma, poglejte si film sami! Izjemno zanimiv razplet zgodbe in dilema kaj je pravično in kaj pravilno, ne moreta pustiti človeka hladnega.

Da me ne boste socialni prijavili, na oglede teh filmov Jake nisem vlekla s sabo. Čeprav pri trapastih akcijah ne zganjamo prevelikega cirkusa in ga kljub straljanju ne omejujemo (saj mu je jasno, da je to “risanka”), pa pri takšnih filmih raje vidim, da si jih Jaka prihrani za zrelejša leta. So prerealno grobi. Poleg tega pa dvomim, da bi dojel vso njihovo veličino, zato naj počaka še kakšni dve leti.

  1. in naivnega?? [↩]
  2. ne me kregat preden vidite KAKO zelo dober policist je tale [↩]

Sveti trije kralji

Vajena sem mestnega življenja in dokler se nismo preselili na vas, so na naša vrata ob kakšnih posebnih dneh množičneje zvonile le maškare in kakšna mularija, ki ni imela kam s svojim časom. Odkar pa živimo na obrobju Ljubljane, nas vsako leto obiščejo neke druge vrste maškare. V našem okolišu je vpliv cerkve zelo močan in tako otroci vsako leto po novem letu nase navesijo nekakšne halje, zvonijo od vrat do vrat ter zbirajo prispevke. Finančne seveda, tu ne prideš skozi tako zlahka, kot je bilo mogoče pri maškarah, tukaj bonboni ali piškoti ne štejejo.

Od cerkve bi se bilo potrebno učiti, saj marketinške prijeme obvlada bolje od marsikoga.

  • za zbiranje prispevkov aktivirajo otroke. Le kdo ne bi dal denarja prisrčnemu mulčku?
  • našemijo jih v neka oblačila in tako dajo skupinici poseben pečat in znak, da so “njihovi”
  • na našem koncu tile “Sveti trije kralji” ne hodijo naokrog 6. januarja. Ne, takrat veliko ljudi ni več dobiti za domačim ognjiščem. Ne, naši pridejo že takoj po novem letu. So vsi doma in izkupiček je večji. Pa v času praznikov najbrž tudi raje odpirajo vrata.
  • zbirajo za nekaj dobrodelnega. Le kdo ne bi dal za uboge, lačne ali bolne? Pri nas že vsa leta za lačne v Afriki.
  • in za povrh ti v povrat celo nekaj dajo. Na hišna vrata napišejo nekaj meni nerazumljivega ..datum ali kaj … v glavnem vse dokler bomo imeli napis, nas bo Bog ščitil ali kaj? Ja, ja, takoj po tem, ko so odšli so nam tatovi odnesli lučke. Najbrž bi nam kaj več, če ne bi bilo napisa 🙂

A vseeno me bega kako je z denarjem, ki smo ga prispevali. Baje gre denar za lačne v Afriki. Kaj bliže niso našli nobenih lačnih? Mogoče za Klemna1 ali za tiste v Železnikih2 na katere stavim, da so že vsi pozabili? In kako bodo ta denar spravili v Afriko? Menda ga naš župnik ja ne bo v žepu nesel tja? Najprej ga bo treba “oprati”3 in potem z bančnim nakazilom v črno deželo ….. ja, ja, me prav zanima.

  1. saj vem, da sem žleht [↩]
  2. tukaj pa mislim povsem resno [↩]
  3. ker računa nam za prispevek niso dali [↩]

Čebelice

Jaka je moje zlato odkritosrčno dete. Itak je “po mami” in kar srhljivo je, ko pri otrocih opaziš svoje napake … no, saj ne priznam, da bi jim sama rekla napake … In seveda mi je moj dragi sin zadnjič serviral direktno resnico naj na blogu ne pišem več o filmih. To mi baje ne leži. Sploh mi ne leži nobeno opisovanje. Sploh pa naj ne pišem resnih zadev, ker tega ne obvladujem najbolje. Baje sem strašansko dolgočasna. No, saj me je hkrati potolažil, da sem dobra v pripovedovanju zgodb in mi svetoval naj se držim tega.

Khmmm. Bo že nekaj na tem, saj le kdo bi mi resnico znal servirati bolje in konkretneje, kot ravno moj zlati sin.

Pa ravno iz kina domov sva se vozila in razpravljala o Čebeljem filmu. Strašansko všečna risanka o kateri bi lahko zapisala še in več in še več. Že nekaj tednov je od ogleda, a jaz sem le rabila nekaj časa, da premeljem, premislim in se odločim ali naj upoštevam sina ali pa trmasto vztrajam pri svojem.

Trma, kot sem, bom vztrajala pri svojem. Å e vedno bom zapisala nekaj o vsakem filmu, ki si ga ogledam v kinematografu. In še vedno bom raje opisala vse OKROG in NAOKROG … o kokicah, Coca-Coli, gneči, čvekavem sosedu, le same vsebine filma ne, saj znajo to drugi opraviti veliko bolje od mene. Pa kaj, če nekatere to ne zanima! Saj lahko preskočijo in ne berejo. Jaz pa bom le imela na enem mestu vtise o vsakem filmu … ko pa tako hitro pozabim naslove. Pa še vztrajnosti mi ne bo nihče mogel očitati!

Čebelice so pa kul film! Poučen za otroke, prijeten za ogled, luštna animacija, izredno duhoviti dialogi in štosi na ameriške zvezdnike.

Pa Jaka, saj sem povedala zgodbico, kajne? 🙂