Koliko stane usluga?

V Murgle centru imamo mi eno pravo vaško sceno v malem. Ker je naša pisarnica v bližini te velike oranžno plastične stavbe, kjer za čuda še vedno obstaja in živi nešteto takšnih in drugačnih lokalov, jih mi1 tudi s pridom koristimo. Radi popijemo kavico, pojemo kakšno tortico, odidemo na malico, še sreča, da je tam lekarna, jaz mimogrede nakupim hrano za mačka, nabavim sadje in zelenjavo, po novem se je tja preselil celo moj zobozdravnik, naš Jaka je že prevelik in žal smo morali prenehati obiskovati tamkajšnjo pediatrinjo, tam imam stalno prodajalko hlačnih nogavic, ki že vnaprej ve kakšne, v kateri številki, barvi, …. skratka VAS v malem. Ljudje se navidez poznamo, se pozdravljamo in eden o drugem poznamo celo nekaj čenč. Tista tablond se je pred kratkim ločila, tisti gospod, ki kupuje paradižnike je ovdovel, tista dva prijatelja, ki sta vedno kosila skupaj sta se skregala in po novem nobenega več ni naokrog ….

In tako zadnjič v naši Vasi na poti iz kavice, s Tomažem srečava Rasemo. Rasema je šef’ca gostinskega lokala, ki na Vasi skrbi za kosila. Jaz takšne hrane ne maram2 zato me tam vidijo zelo poredko, a Tomaž in vsaj polovica naše ekipe je tam skoraj vsak drugi dan. Tomaž “pada” na prijazno postrežbo in Raseme in njene čevapčarnice nikakor ne bi menjal za kaj drugega. Ona mu namreč vedno doda še malce zelja ali namesto krompirja doda pečeno jajce ali kakšno drugo drobno uslugo, ki jo prav rada naredi za stalne stranke. In seveda Tomaž vedno z veseljem pusti napitnino in ostaja zvesta stranka.

Rasema je takrat ravno prišla iz masaže. V zgornjem nadstropju je kozmetični salon, ki ga vodi teta, katere imena ne poznam … a točno vem, katera teta je to … tista, ki ima zelo rada svetlikajoče pasove in nakit. Seveda teta kozmetičarka redno obeduje pri Rasemi in najbrž tudi njej Rasema rada doda ekstra kepico tenstanega krompirja in malce več paradižnika v solati. In ko je Rasemo zvilo v križu in je končno sklenila, da obišče kozmetični salon in se prepusti rokam izkušene maserke, jo je njena kolegica zmasirala zastonj. Seveda, saj ne more zaračunati kolegici, ki ji že leta dodaja več krompirja, kot vsem ostalim delavčkom pri sosednji mizi!

A Rasemo sedaj skrbi …. počuti se nelagdno, nesigurno, … prav neprijetno, ker ji kolegica ni računala. Kaj naj stori Rasema, ko bo taisti dan teta maserka prišla k njej na kosilo? Naj ji da kosilo zastonj, zaračuna polovico ali nadaljuje v istem stilu, kot leta doslej?

In tako se na tej Vasi vsi šefi poznajo med seboj in tako eden masira, drugi ruva zobe, tretji kuha, četrti ima krasne tortice …. in kot prijatelj prijatelju si izmenjujejo usluge.

Tudi jaz imam prijatelje, ki znajo kaj postoriti. Ki me imajo radi in mi kdaj pa kdaj naredijo kakšno uslugo. Sem in tja kakšna usluga mi prija, mi pokaže, da prijateljstvo šteje, a kje je prava mera dajanja uslug in kje usluge postanejo breme in počasi kradejo občutek svobode in načenjajo sproščene prijateljske odnose?

  1. vsi mi, ki v N21 in Amec-u služimo svoj ljubi kruhek [↩]
  2. klobasice, čevapčiči, meso z veliko začetnico, golaž … [↩]

Konec …

Kajne, da je dokončanje ciljev lahko tudi takšno, da jih enostavno ČRTAÅ  iz seznama? Ne, ne, ne kot končane, zaključene, ampak kot nezanimive, brezvezne, zatežene, kajmijetegatrebabilo itd.

Letos sem dokončno opustila enega od mojih velikih in dolgoletnih ciljev … no, “valujočih” ciljev1…, morda se val kdaj spet vrne, ampak …hmja, dvomim.

Faks sem sfalirala na celi črti. Uf, že 100 hrvaških let nazaj sem odšla na ekonomijo pogledat kaj naj bi se tam zanimivega dogajalo in tam le “pobrala” moža. Sicer sva pred tem obiskovala isto gimnazijo, a ker se nikakor nisva opazila, sem morala oditi na faks in ga obiskovati še toliko časa, da mu je oko končno zapelo zame.

On je za razliko od mene, poleg ljubezni svojega življenja, tam uspel najti še kaj drugega … no, kakšno področje, ki ga je zanimalo dovolj močno, da je dovolj vztrajno drgnil klopi in preobrnil nekaj knjig, popisal nekaj izpitnih pol in na koncu dobil tisti Papir za katerega mi je mama vedno govorila, da je pomemben. Ahja, jaz je očitno nisem dovolj dobro poslušala in si v življenju priborila le tistega iz matičnega urada … no, ja, morda še kakšnega2, diplome pa nisem in nisem prigrebla, čeprav sem bila na naslednjem faksu – VUÅ -u3, že skorajda tik pred diplomo. Jah, faks je bil lahek …no, da ne bo izpadlo nesramno in arogantno bom raje rekla, da ni bil težak …. in jaz sem v prepričanju, da ga bom z lahkoto dokončala vzporedno z redno službo, ki so mi jo ponudili v podjetju, kjer sem bila res pridna in marljiva študentska delavna sila, sprejela ponudbo za redno delo in ….. Kaj in?! Nič in! Delala sem in delala in vedno znova verjela, da bom faks dokončala kot keks, takoj, ko bom le zbrala dovolj moči, da se ponovno usedem za knjige.

In? Kaj in?! Delo me je posrkalo vase in faks me ni več videl.

VUÅ  – višja upravna šola. Kaj bi počela s tem? Pojma nimam. Vsekakor nič, kar bi me zanimalo. Državna služba? Hmmm! Pardon svakinja in vsi tisti, ki morda imate in uživate v takšnih službah, a zame takšna stvar izgleda silno dolgočasno in sonotme.

Takrat smo se na faksu učili o jugoslovanski (!) upravi! Saj so me obvestili, da mi bo 3/4 izpitov propadlo, če ne pridem takoj in dokončam, kar sem začela in končno svoji mami pokažem tisto, kar si je tako močno želela – PAPIR …. a kaj, ko sem se tistega leta prav intenzivno grebla v takratni službi in res ni bilo časa za študij. Ali pa volje? Ali pa veselja?!

Ne, nisem šla niti pogledat. In ne, ni mi žal. Le kaj bi s Papirjem? Da si ga nabijem na steno v pisarni?

A bili so trenutki, ko sem si ta kos papirja želela. Bili so trenutki in najbrž bodo še prišli, ko se sprašujem predvsem o svoji volji, o vztrajnosti, pridnosti … tudi o svoji pameti (čeprav mislim, da ta nima prav veliko za opraviti pri dokončanju faksa). Bili so trenutki, ko mi je bilo neprijetno, ko je bilo potrebno navesti tudi svojo izobrazbo in so levo, desno, spredaj zadaj … vsi pisali dr.mr.br.sfr , jaz pa …hmja.

Pa sem pred nekaj leti končno prišla do rešitve. Ja, bom odšla na faks, vendar ne zaradi Papirja, ampak zaradi znanja! In niti slučajno ne grem več na VUÅ  ali podobne meni nezanimive dolgocajtarije. Samo še tečaj italijanščine dokončam, sem sklenila, potem pa vpis na ravno na novo priznano fakulteto – Visoko šolo za design.

In moja mama bo srečna. Ona bo dobila Papir, jaz pa znanje iz nečesa, kar me je vedno zanimalo.

Pripravila sem teren in se v šolskem letu 2007/08 za spremembo nisem vpisala v noben tečaj tujega jezika in celo naše člane družine pripravila na to, da bo mama po novem študentka. Po začetnem kolebanju med dvema smerema; notranja oprema in vizualne komunikacije sem se na koncu iz praktičnih razlogov odločila za slednje in pisala na šolo naj mi pošljejo pogoje za vpis.

Prejela pa sem naslednji odgovor:

Spoštovani!

Hvala lepa za vaše povpraševanje. Na vseh treh smereh je razpisanih 30 mest za redni študij in 30 mest za izredni študij. V pripeti datoteki vam pošiljam razpored sprejemnih izpitov. Ti so obvezni za vse, neglede na to za katero obliko študija se kandidat odloči. Pišete, da ste bili že vpisani na Višjo upravno šolo. Predlagam, da nam pošljete kopijo indeksa in potrjene učne načrte, da vidimo, če vam lahko priznamo katerega izmed splošnih predmetov.
Predavanja za izredne študente potekajo v popoldanskem času trikrat na teden, včasih pa tudi ob sobotah dopoldan. Cena študija znaša 13.050,00 EUR za vse tri letnike (1. letnik 3.850,00, 2. letnik 3.850,00 in 3. letnik 5350,00 EUR).

Vljudno vableni!

Vableni ??!! OK, pa saj preživim, če na šoli za DESIGN ne obvladujejo tudi PISANJA, a moram priznati, da me sem bila ob navedbi zneska, milo rečeno, šokirana. 13.050 € za to, da dobim Papir? In ob tem moram narediti še sprejemne izpite? Katere? Seznama namreč v prilogi niso poslali …pozabili.
Ahja, očitno bom raje obiskala nekaj Photoshop tečajev, tečaj za ovo, tečaj za ono …. na koncu resda ne bom ničesar obesila na steno, a bom zagotovo pridobila dovolj znanja, da ga koristno uporabim.

Ne, saj nisem odnehala takoj. Odpisala sem nazaj in jih prosila, če mi lahko res pošljejo tisto prilogo, ki jo omenjajo v mailu, da vidim kaj vse želijo imeti od mene še preden se začnem učiti. Postavila sem še nekaj vprašanj glede načina plačila, vendar ker od njih NIKOLI več nisem dobila ne BU, ne MU, sem ugotovila, da tega – takšnega faksa res ne potrebujem in mi je tudi brez papirja čisto v redu.

Torej v letu 2008 nobenih blodenj o študiju več!

  1. pomeni, da pride pa gre pa spet pride pa spet gre [↩]
  2. bralna značka, pohvala iz lepega vedenja, tekmovanje v krosu …. [↩]
  3. morte misl’t kako nobl stvar se skriva za tako “mondenim” imenom [↩]

Predzakonske zdrahe

Brezveze. Gledala že nekaj časa nazaj, ampak res nisem imela nobenega veselja karkoli zapisati o tem.

Komedija. Romantična. Kr neki. Njega zacumpra neka sošolka v času prvih pubertetniško odraščajočih (ne)izkušenj. On odraste …. no, telesno … a se ne reši uroka, ki ga je spremnil v strašnega žrebca …ja, ja tudi seksa je nekaj … On vsako, ki jo poseksa, popelje tudi pred oltar ….. ne z njim ….. vsaka s povsem novim, sanjskim moškim. In potem on spozna usodno bejbo in oh in sploh …. in na koncu hepiending.

Pa je res potrebno planirati?

Če me poznate, predvsem tisti moji sodelavci, ki tole stran takole na skrivaj prebirate1, potem ste ob tem naslovu pomislili, da se mi je v tem podganjem letu2 začelo počasi in pomalem trgati.

To vprašanje issonotme. Valjda je treba planirati! Vsak dan! Vsako najmanjšo malenkost je treba zapisati, razdeliti na najmanjše prafaktorje, jim dodati še kakšno dodatno točko, označiti z ABCDEFGHKVŽ, imeti vedno pred sabo, prečrtati, prepisati, če ni narejeno in še toliko podobnih neumnosti, kajne?

Ja, res je, sem freak planiranja in ne samo planiranja, celo nekaj od planiranega mi kdaj pa kdaj uspe narediti …. torej tudi izvrševanja nalog. A ne glede na to, da včasih s tem že celo pretiravam, bom, med knjigami, ki jih lahko pri nas v službi izberem in po službeni dolžnosti preberem, vedno znova posegla ravno po takšni, ki le z malce druge perspektive, razlaga o planiranju, postavljanju ciljev in trikih za hitrejšo dosego le teh.

A kakor koli sem že obsedena od pisanja kratkoročnih ciljev, idej in korakov, si svojih življenjskih ciljev nikoli ne zapisujem. Tudi kakšnih želja kot bi bile skok s padalom ali izlet v Indijo3, si nikoli nisem pisala …. in si jih tudi ne nameravam. Tudi enoletnih sklepov si nikoli nisem zapisovala. Spljoh pa tega niti slučajno tega ne bi počela na začetku leta. Kdo pa sploh lahko produktivno razmišlja v takšnem mrazu? Zapisovanje takšnih zadev se mi zdi nesmiselno iz treh razlogov:

  • dolgoročni cilji (sklepi) so tako pomembni, da jih imam zapisane v srcu in zanje ne potrebujem papirja in svinčnika
  • čeprav je moj dnevni pa tudi tedenski in da ne govorim o mesečnem planu, vedno prenatrpan, pa se pri tistih POMEMBNIH konkretnejših4 ciljih, držim načela manj je več. Itak pa je to relativno, kajne?
  • tekom leta si cilje prilagajam in spreminjam. Nekaj kar mi je bilo izredno pomembno na začetku leta 2007, je do danes povsem izgubilo svoj sijaj in namesto tega sem si postavila nov cilj na katerega pa nisem ravno čakala na začetek novega leta.

In tako danes res ne morem reči ali sem izponila vse cilje, ki sem si jih zastavila v začetku leta 2007. Kaj pa vi?

  1. pa ja niste mislili, da ne vem [↩]
  2. baje, čeprav se na te stvari itak ne spoznam [↩]
  3. tega si itak spljoh ne želim [↩]
  4. ne bom jih poimenovala letni [↩]

In kaj je tako lepega v decembru?

Vam prišepnem, da v novoletnih praznikih ne vidim prav nič očarljivega?

1. Mrzlo je in mraza ne maram. Itak me vedno in povsod zebe … celo poleti se mi dogaja, da se včasih pokrivam z dekami, spim pa itak vedno in povsod v nogavicah. In če moram pri -5 po več ur stati na mrazu, si ogledovati kičaste okraske po stojnicah, se drenjati med vinjenimi sprehajalci in navdušeno vzklikati ob pokanju in bliskanju petard in raket, moje navdušenje pade skoraj na stopnjo zunanje temperature.

2. Nakupovanja ne maram. Sem, sem ženska, ampak kaj čem … takšna sem …. tudi bočno parkiranje obvladam v nulo … s Pathfinderjem, če hočete …. za katerega tale moj prijatelj pravi, da je pravi mali avtobus. Nogometa pa ne maram …tako, da me moški hormoni niso povsem obsedli. Å e, še! 🙂 Ja, rada imam lepa oblačila, moda me zanima, sploh imam rada obuvala, očala, nenavaden nakit …bognedaj zlatnino ali drage kamne … in razna odbita naglavna pokrivala a vendar me boste močno kaznovali, če me boste poslali v šoping. Ponavadi kupujem takrat, ko ne nakupujem 🙂 …ko počnem povsem nekaj drugega, … ko mi nekaj pade v oči, ko tako mimogrede opazim v izložbi, vstopim, sprobam1 in kupim. In decembra naj bi kupovala kot nora? In se drenjala med množico na pol norih ljudi?!

3. Nisem žurerka in alkohol še manj pa alkoholizirani ljudje niso prava formula zabave zame.

Edina očarljiva stran tega obdobja je čas, ki ga povsem brez slabe vesti posvetim družini. Sreča, da veliko ljudi že na začetku decembra prenehajo delati, nakupujejo in popivajo in tako tisti, ki jih to ne zanima nimamo s kom poslovati 🙂

Zelo radi potujemo, vendar pa je v tem obdobju še ena sreča v nesreči … ali obratno … ali nesreča v nesreči …. whatever … nesmiselno mi je plačevati dvakratno ceno za enako ali celo slabšo uslugo (ker je itak gneča kamor koli se obrneš) tako se v decembrskih prazničnih dneh nikoli ne odpravimo na nobeno dopustovanje ali organizirano silvestrovanje. In tako te dni preživljamo doma, hodimo na krajše2 sprehode in izlete, rišemo, pišemo, kuhamo, se pogovarjamo, družimo …. skratka lepo nam je.

Silvestrovanje? Tako kot že nekaj let doslej bomo združili želje vseh nas; Jaka bo spuščal rakete, Tomaž bo na zraku in sprehodu, meni pa bodo poskušali olajšati zmrzovanje in poslušanje pokanja, zato bomo do večera doma, nato pa se odpeljemo proti morju … morda v Lignano, morda Portorož … popijemo kakšen vroč čaj ali kuhano vino, spustimo nekaj raket, ki smo jih kupili za Jako, si ogledamo kakšen ognjemet, si nazdravimo, se objamemo, poljubimo …. potem pa hit domov pod toplo odejo.

  1. jaz res ne vem, kakšna lepa slovenska beseda se lahko uporabi hkrati za obuvanje, oblačenje in natikanje na glavo ali nos [↩]
  2. valjda, če je pa mrzlo [↩]