Dragi Miklavž, Božiček in Dedek mraz!

Bila sem še kar pridna in …. hmja, malce manj poslušna, a se boljšam iz desetletja v desetletje, tako da vseeno mislim, da bi kakšno darilce lahko padlo v mojo nogavico.

A ker sem frdamano zatežena kar se daril tiče in imate vsi meni bližnji z mano še večje težave, kot jih imam jaz z vami, bi vam letos kar prišepnila o čem lahko zame pišete tem zgoraj zapisanim velecenjenim možem.

Naš sine je letos pametno izjavil, da si res ne želi ničesar drugega, kot preživljanje kvalitetnega časa z nama in poleg tega še nadaljevati tradicijo, ki smo jo začeli lani, ko je nadvse užival ob skupnem ogledu NBA košarkarske tekme zvezd v Hali Tivoli. Z lahkoto. Pa še zavijati ne bo treba v preveliko škatlo 🙂

Jaz pa, če vam povem čisto po pravici, ravno ne sanjam o obisku košarkarske tekme.

Niti kakšnih dišečih sveč si ne želim, tudi parfum si raje izberem sama, kot da mi ga kdo drug, oblačila si itak vedno želim izbirati le sama, avto imam tak, kot sem si ga vedno želela, torbico si itak prepogosto izberem kar sama, potujem dovolj pogosto oz. kolikor mi le čas dovoljuje, knjig imam dovolj do naslednjega decembra …. torej piš’te me v uh!

Vesela bom le prijazne besede, kakšnega povabila na kavico, pol ure1 vašega časa, če pa se že hočete znebiti denarja, potem pa vam svetujem, da naredite to, kar sem tokrat dala “v delo” našemu tamalmu.

Obdaruje naj me z dobrim delom za nekoga, ki to potrebuje. Lahko podari svoja oblačila, kakšne knjige, žepnino, lahko gre na obisk h komu v bolnico, pomaga kakšnemu starejšemu …. kar koli že, le da bo nekaj lepega in da bo to počel “zame”.

Priznam, da ideja ni čisto moja. Občudovala sem jo pri Alešu. Konec koncev lahko morda darila zame celo združite z njegovimi2 😉

Kot vem iz zelo dobrega vira internih informacij, Aleš še vedno ni organiziral seminarja, s katerim se bo oddolžil vsem svojim “darovalcem” in tudi “darila” še vedno sprejema.

Vem pa zato, ker mu bomo pri organizaciji pomagali mi. Torej še imate čas, da obdarujete Aleša in se morda s tem “našlepate” tudi name3 , ubijete4 dve …ah, več muh na en mah in potem pridete še na seminar, ki bo 17. januarja v Hali Tivoli ((ne, ne, nič bat, to ne bo N21)).

  1. ok, ok, to se samo zaradi lepšega tako reče [↩]
  2. saj ne bova vedela, da ste isto podarili 2x [↩]
  3. to je namenjeno predvsem vsem mojim žlahtnikom 🙂 [↩]
  4. joj, sam ne čisto dobesedno vzet! [↩]

Plehka sem, pa kaj!

Sem že pisala o tem, kaj je moj jezik ljubezni, kajne? Torej, bila sem pečena, že ko sem dobila Crnkovičev mail, kjer me vabi na debato ob kavi v Cankarjev dom. Plačilo? Povej, kam in koliko naj plačam! 😉

Res, dol mi visi1 za plačilo, kupite me takoj le z lepo besedo in pozornostjo.

Ponavadi od takšnih debat in povabil ne pričakujem veliko več kot prvo pozornost ….. sem imela že nekaj izkušenj …. predvsem eno na podobno temo – grenko, nekaj let nazaj s podelitvijo nagrad za Onino poletno zgodbo, kjer sem bila med 10 finalistkami2 … Torej, jasno mi je, da se svet vrti okrog “zvezd” in da smo ostali ponavadi le kurji futr.

In tako sem prišla, se malce spoznavala, odigrala3 svojo vlogo in pričakovala, da takoj zatem odpeketam domov.

Prvo presenečenje in dodatne točke mojemu egu; Luka Novak na koncu4 povabi, da s Katarino dvigneva knjige, ki so jih v zahvalo pripravili za naju.

Aha, dobili bova vrečko “ionakočemobaciti” knjig, se je oglašal moj skeptik v meni. Ponavadi mi je vseeno kakšne knjige dobim v dar, ko pa jih imam polne police tako v službi in doma – po službeni dolžnosti.

Vsak mesec izdamo5 eno novo slovensko, novo hrvaško, po pošti pa dobimo še vsaj eno angleško knjigo. Resda imajo vse precej podobno tematiko (osebna rast, organizacija časa, družinske, voditeljske …), a vseeno, knjige mi res lezejo počasi iz vseh telesnih lukenj. A, če vse preberem? Kaj pa vi mislite? Naj javno priznam, da ne? OK, ne preberem vseh knjig, vsako slovensko in hrvaško pa vsaj prelistam in včasih v roke vzamem in podrobneje preberem kakšno angleško.

No, še malo bom zavila iz začrtane poti: v tujini imajo že veliko knjig posnetih na CD-jih in ljudje lahko knjigo “poslušajo” med vožnjo in bistveno drugače bi bilo, če bi tudi v Sloveniji izdajali takšne – zvočne knjige. Baje, da ljudi to ne zanima? Pravijo založniki. Baje takšnih knjig pri nas nočejo delati? Pravimo kupci. A da nimamo takšnih razdalj? Pa kaj?! Bom pač knjigo poslušala celih 10 voženj v službo in domov! In pazi to: takšne knjige bi lahko “tiskali”((razmnoževali)) celo v naši “tiskarni” in poleg zadovoljnega kupca bi imeli v meni še zadovoljnega šefa, ker bi Amec imel več kšefta.

Pa pojdimo nazaj v Cankarjev dom; Katarina ni šparala svojega jezika in takoj pripomnila, če si knjige lahko izbereva. Lahko, yeee! Presenečenje, prijetno presenečenje! Hvala Vale Novak!

In sva izbirali. Vsaka po 3 knjige. Ne vem kakšni so naslovi Katarininih knjig, vem pa da si je izbrala 3 povsem druge knjige kot jaz. Njene so izgledale bolj poglobljene, moje pa … hmja, plehka sem, kaj čem.

Izbrala sem:

  • Nora Ephron Moj vrat mi gre na živce. Pograbila sem jo takoj, ker mi je uč nanjo padel že zadnjič in baje je ta knjiga bila tudi v izboru tistih, ki nama bi jih tako ali tako podarili6
  • Rhonda Byrne Skrivnost. Videla DVD, ne da verjamem tem stvarem, vendar se mi zdi prebiranje takšnih stvari vedno zanimivo
  • Gordon Ramsay družinska kosila. Morala sem vzeti tudi eno Veeeeeliko knjigo, če že zastonj talajo. Jamieja že imam, ta pa ima lepe slikice in velike črke ..bo že za ponucati.

In za posladek s Katarino nisva dobili le stiska roke in “hvala za udeležbo”, ampak še povabilo na kavo in občutek, da nisva le kurji futr, ki ga je bilo pač treba razmetati po prostoru, da so se ob tem pokazali drugi petelini in kokoške.

Marko, hvala za dodatnih pol ure7 v najini družbi, brez gledanja na uro in prijeten klepet ob kavi.

Z veseljem še kdaj. In morda bom celo lažje zbrala svoje misli in jih formirala v jasno in kratko pojasnilo. 😉

  1. ajde, tako se pač reče [↩]
  2. ja, ja, pri tej isti Obolnarjevi, ki me nekaj let kasneje opiše, kot zafrustrirano internet odvisnico [↩]
  3. kakor koli že [↩]
  4. ja, najprej je bilo le treba do konca zdržati 🙂 [↩]
  5. posredujemo [↩]
  6. joj, torej niso bile ionakočemobaciti [↩]
  7. ali kolikor je že bilo [↩]

Zbila sem psa, popila 3 kave, bila na debati, se sprla s stranko, pojedla dve tableti …

Jauh, naporno, res naporno je bilo danes!

Začelo se je s HITom, tako kot vedno. Ob šestih Tomaž prižge radio in zbudi me Radko ali kaj je že tisti Pečov lik, ki daje kao duhovite nasvete…

Končno se je naš Jaka odgovorno in samostojno lotil jutranjega vstajanja. Parkrat sva že zamudila …pa ne rednega pouka …. ampak tiste neke dodatne aktivnosti, ki jih ima Jaka še pred rednim začetkom. Aktiven je pa itak v 1200 in treh stvareh. Torej zamujala sva vedno1 na neke priprave za šolski radio.

Čeprav se je znal že kar po živalsko dreti, da z atijem sta pa vedno točna, se jaz nikoli nisem dala motiti in sem ga vedno pustila naj se mirno in počasi kobaca iz postelje, vleče, kot megla, saj mi je bilo prvobitnega pomena, da se navadi SAM pogledati na uro in odgovorno in pravočasno obleči in odjadrati2 od doma.

Torej danes sva odšla mirnih živcev s prednostjo celih 10 minut. Kakšnih 5 minut pred ciljem pa Jaka plane v jok. Brez razloga! Držim volan in ne dojemam. Aaaaaa?

Danes je ON POZABIL na priprave na šolski radio, ker “ponavadi tega nimajo ob petkih in ….. SPET je zamudil”, je tulil med jokom. Tokrat je tudi on smatral, da izključno po njegovi krivdi3.

Pa smo se le “pomenili” in pomirili in celo iz rokava sva povlekla temo o kateri naj govori po radiu4. O knjižnem sejmu! A da nič ne ve?! Ma, nakladaj nekaj, saj veš kako izgledajo sejmi!

Rešeno! Baje je super izpadlo.

Potem: ena, dve kavici, nek prijeten sestanek …. potem pa v pisarni 100 telefonov, eden od njih izredno neprijeten. Stranka je našla 100 razlogov, ki jih je nabirala že zadnjih 10 let, zakaj je sodelovanje z nami najbolj grozna stvar na svetu. Itak! Povrh vsega je imel5 zelo prav glede neke naše napake, ki je rezultat popolne šlamparije s strani naših zaposlenih.
Uff, glava je že začela nabijat. Tablet se ogibam in vzamem kakšno proti bolečinam le v ključnih trenutkih … 1x, 2x letno. Tokrat je bilo tisto 1x in kasneje tudi tisto 2x6.

Vmes sem stornirala že vnaprej dogovorjeni sestanek, ker enostavno ni zneslo, še Tomažu sem predala nalogo, ki sem jo včeraj posvojila že jaz in se ob koncu dneva končno spokala na knjižni sejem.

Parking- najtmer. Å e sreča, da imam Minija in da sem res pravi mojster za bočno parkiranje. Spravila sem ga v luknjo iz prve …. popravljanje itak ni bilo mogoče, saj je bilo spredaj 5 cm, zadaj pa približno enako prostora.

V Cankarja priletim ravno ob dogovorjenem času. Pozdrav, toliko da smo se spoznali med sabo, kmalu pa že pod reflektorje in debata. Hmja?! Ne vem. Jaz bi še debatirala. Zdi se mi, da je še ogromno za povedati o Blogih in zasebnosti in da se vsega sploh še nismo dotaknili.

Zase sem imela občutek, da se nisem prav dobro zbrala in zato nisem zadovoljna s svojimi odgovori. S sproščenostjo sicer nisem imela nobenih težav, le bistva odgovora nisem vedno zadela. Vpliv tablet?

Katarina; Povsem drugačna stališča o življenju, blogu, povsem drugačen pristop. Zanimiv, a drugačen.

Marko o katerem sem imela vedno vtis, da je ošaben, prepotenten in ohol, je prav človeški in morda celo sramežljiv …no, ne pred ženskami ..bolj pred publiko, nastopom. Hmja, meni je to všečno.

Sabine Obolnar ni bilo. Žal. Res sem želela, da jo spoznam tudi v živo, saj me ponavadi impresionirajo problematične in zatežene osebe, kajti pogosto se izkaže, da so ravno takšni ljudje v osnovi popolnoma drugačni.
Morda pa to le ni bila neumna odločitev – ne se zapletati globlje v govno, ki si ga je nakopala s posploševanjem v uvodniku, ki ga je pisala letos poleti.

Po debati še klepet ob tretji kavici in domov!

Ah, ne povsem! Å e v videoteko sta me napodila naša dva.

Sicer rada pritisnem na gas, a povsod to ne gre in ravno tam , kjer so ovinki največji in tema na cesti globoka, mi je iznenada pred avto skočil pes. Nekakšen zlati prinašalec. V takšnem trenutku ni kaj narediti. Bum!! Z vso močjo sem ga zadela po vsej dolžini. Zavpila sem, ustavila7 in se tresla, kot šiba. Kuža se je komaj zvlekel na rob cestišča. Jaz proti njemu, slučajni mimoidoči pa: “Ne ga lomit, gospa! Vas bo ugriznil! Odpeljite naprej, čim hitreje!”
“Prosim?!”
“Same težave bodo, gospa! Naprej peljite, saj ne veste kakšni so lastniki!”

Sem odpeljala 10m naprej, da ne zbije kdo še mene, obrnila in nazaj v prvo ulico. Kužata ni bilo nikjer več. Klicala, iskala ..trda tema … njega nikjer. Pozvonila pri prvi hiši …ne, nimajo psa …ja, mogoče pri oni hiši …zvonim ….ne, nimajo psa ..pri oni hiši, morda …

Ej, hiše so 10 m narazen in judje ne vedo kdo ima psa!?

Obupala sem in odšla domov. Morda je bil potepuški.

In doma; maili …nadajevanje sage o napaki iz službe…

Vmes pa še dokončanje naloge za tekmovanje v državnem prvenstvu v direktnem marketingu. Danes8 do polnoči sem imela rok. Oddala nalogo 15 minut pred rokom. Ni mi v čast, res ne.

  1. čisto po resnici 2x [↩]
  2. z mano, kot šoferjem [↩]
  3. drugače sem itak kriva jaz [↩]
  4. saj tudi te naloge ni pripravil [↩]
  5. ON, ja ….. niso le ženske tečne [↩]
  6. pa saj je že december tukaj in lahko ponucam letno kvoto [↩]
  7. ja, ja, vse 4 žmigavce [↩]
  8. ups, vidim, da je to bilo včeraj kajti ura je že 1 zjutraj [↩]

Invazija Oliverjev?

Nekaj čudnega se dogaja v Hollywodu, vam povem!

Itak zadnja leta snamejo le še pravljice1 v stilu Harry Potterja, Gospodarja prstanov, Piratov s Karibov itd.

Poleg tega imam občutek, ko se navdušijo nad enim igralcem, ga potem vtikajo v vse filme in npr. sedaj kar v dveh filmih igra Meryl Streep, ki je mimogrede odlična igralka, opažam pa da prihaja obdobje mojega ljubljenčka Clive Owen-a.

A vse to ni nič v primerjavi z očitno popularnostjo imena Oliver za vse vloge dojenčkov in otrok. V zadnjih treh filmih so vsi otroci nosili ime Oliver. Halo?!

Bivši; namesto imena Hakim za svojega prvorojenca izbereta povsem všečno ime Oliver.

Invazija; Oliver – itak idealno ime za sina glavne igralke.

Postreli jih!; dojenček, ki ga premetavajo sem in tja mora nositi nadvse popularno ime – Oliver.

In če bo v naslednjem filmu spet nastopal Oliver … potem obljubim, obljubim, da bom svojega naslednjega sina imenovala tako …. če mi ga bo le boh dal.

  1. ki mi po pravici povedano gredo na živce [↩]