Grem sedet za OKROGLO mizo?

Baje. Jutri. CD, knjižni sejem ob 5h. Povabil me je Marko Crnkovič. In to brez posebnih vez in poznanstev, le tistega Porshe-a mu pripeljem domov pa smo kvit.

Ah, Marka Crnkoviča sploh ne poznam … no, poznam njegovo delo, saj ga berem že nekaj let. Ne le njegov blog, tudi kolumne v Sobotni prilogi Dela sem zelo rada brala in se pogosto privoščljivo1 nasmihala ob njegovih pikrostih, s katerimi ni prizanašal niti prijateljem2.

Na njegovem blogu sem parkrat3 komentirala in drugače “delovala v ilegali” in bila zelo presenečena, ko sem nekaj dni nazaj prejela mail, s katerim me vabi na debato imenovano Blogi in zasebnost. Baje me bere?! Halo?! Nič, nič, mi je v čast, kaj pa drugega. Pridem, valjda … samo še k Babsi prej skočim4

Baje tja5 pride tudi med blogerji zelo “priljubljena” Sabina Obolnar in baje zelo neposredna blogerka Katarina Žarki.

Uf, in ne le da postajam “zvezda”6, postajam tudi predmet slovenske nevoščljivosti in težke debate. Zakaj jaz, zakaj ne ona, zakaj ne oni, zakaj le 3, zakaj le ženske, kdo je izbiral, kakšna merila ….. ojojoj! Ja, porshe-a v garažo Crnega pa boste naslednje leto vi na vročem stolu. Sicer pa od branja teh komentarjev naprej se tudi sama sprašujem katera vloga je namenjena meni. Lani so bili v tej debati7 vpleteni Had, Dajana in Robi …. letos pa druge tri konfliktne, zanimive, razburljive, ošabne, prevzetne ????

Bi mi kdo še to zaupal zakaj za vraga je tako pomembno, kdo bo tam? Se kaj potem zgodi? Nam bo kura več jajc znesla ali bo paradižnik drugo leto bolje obrodil?

Vsekakor bom o tem pisala pa boste sami presodili, če se drugo leto izplača pogledati med Masseratiji.

  1. priznam, kaj pa čem [↩]
  2. ki najbrž to potem niso več bili 🙂 [↩]
  3. res parkrat [↩]
  4. al pa ne, ker je ura takšna čudna [↩]
  5. pa ne k Babsi [↩]
  6. oh, ja [↩]
  7. ja, ja, sem pa šla googlat zdaj [↩]

Kolk pa dob’r!

Danes je bil v naši hiši računalniški podpornik1. In tip se je pripeljal … ne z avtom …. ne s kolesom …. valjda da ne z busom … niti ne z motorjem …. Ajde, da ne bom predolgo naštevala, pripeljal se je z neko čudno spravo na dveh koleščkih, velikih kao pri Vespi2 ampak ta dva koleščka sta namesto zaporedno, postavljena vzporedno, vmes pa lih tolk prostora za stat, od tam gor pa en štil.

segway.jpgsegway2.jpg

In vse to dela na elektriko. Nič benzina in osvinčenega in neosvinčenega in onesnaževanja našega lepega ljubljanskega ozračja.

On3 je čist navdušen in seveda je mene pripravil, da sem šla to žval pogledat.

Stopila gor …. in malo potrenirala kar v firmi …. ja, ja, notri v eni majhni sobici …. saj je bil “inštruktor” zraven. Ej, po 2h minutah mi je že laufal 100/h in sva žval postavila ven, na ulico in sem naredila en krog celo z na ful brzino 🙂 Gre 20/h …. ampak, da ne boste mislili, da je to malo …. če stojiš golobrad na takšni stvarci, se ti zdi, da drviš ko strela.

Jaz bi tudi imela, a je huuuuudo drago. No, ni treba benzina tankati, pa ni parkirnine, pa tudi davka za vhod v mesto ne bo. Povsod ga lahko vlečeš s sabo, celo po stopnicah ti prav izi sledi, nafilaš ga seveda na sosedovo elektriko 😉 in mogoče celo not prineseš tistih 7.000 ojrov 😉

Si pa fensi z njim, ni kej!

  1. no, tisti ki nekaj stalno brkljajo po mašinah pa itak ne vemo kaj, ker je več ali manj enako ali slabše, ko oddidejo [↩]
  2. jaz sem iz tiste generacije, ki vse skuterje kličejo Vespa [↩]
  3. ta računalničar [↩]

Kako narediti matematični faks!

Danes sem malce zamenjala lokal za jutranjo kavico. Sedela sem v Hombretu, srebala svojo prvo kavo in se pripravljala za preostale delovne izzive tega tedna. Zraven mene sedijo trije golobradci … takšni štdudentnajbomulčki. Tam okrog 20-ih let, mogoče malo manj ali malo več, a iz pogovora sklepam, da prej malo manj, saj naj bi ravno dobro zaštartali s študijem na matematičnem faksu.

Debata se začne okrog analize … ne Ana-Lize ampak analize. Zame, ki za matematični faks še vem ne, kje stoji, je to izgledalo kot nek sila težak predmet, skozi katerega se bodo očitno težko prebili1 .

In slišim:

“Stari, jaz se bom vrgel na mojo sosedo!”2

Kaj bo? Vrgel se bo?!

Tudi kolegoma nič jasno. A???!

“Ja, nič, stari, edino tko bom naredu ta faks! Bom najprej vprašal, kako ji gre analiza, potem pa muci, buci, kok si ti lepa k ena princesa.”3

A????

“Ja, kaj me gledata?! Sej ni tko grda! Ja, faks bom naredu, saj to je najbolj pomembno! Mi bo mal’ razlagala, mal’ se bova crkljala, potem pa če sem zelo dober4 mi pa lahko celo diplomo napiše.”

Tudi prijatelja sta se kmalu ogrela za idejo in tale soseda Urša5 se morda niti ne bo crkljala s svojim sosedom, ampak jo bo “obdelal” raje kar njegov prijatelj. Žal, sem morala oditi in konca zgodbe nisem slišala, a bi me prav zanimalo, kaj se bodo pogovarjali tam junija, julija 2008 🙂

A takole se danes delajo izpiti na matematičnem faksu? Pa mogoče še kje?! Bogpomagi!

Sicer pa ne vem, zakaj se tak sistem pri meni ni obnesel?! Jaz sem tudi pohopsala tipa6 na ekonomiji in se na koncu celo poročila z njim, samo ne vem zakaj me ni inštruiral in mi naredil diplome?! Aja, to je funkcija za bejbe, jaz sem pa itak zanj bila zgrešena naložba, ker sem kaj hitro sfalirala 😉

  1. moja osebna opažanja [↩]
  2. citiram, ker sem si kar zapisala [↩]
  3. še zmeraj citiram, ker sem ravno kracala po mojem bloku zapiskov [↩]
  4. nedvomno!!! 🙂 [↩]
  5. ja, tako ji je ime [↩]
  6. ni bil ravno sosed [↩]

Baksuz sem!

Rokavice, kape, dežnike, sončna očala …. kupujem le zato, da se imam v življenju za čem sekirati1

Itak kupim kup neumnosti, ki jih nikoli ne uporabim in veliko rokavic leži nedotaknjenih doma. Takšne so “prava in pametna” naložba, ker jih imam lahko2 leta in leta. Imam pa tiste druge, ki me tako navdušijo, da si jih ob prvi priložnosti nataknem na vse mogoče okončine in paradiram z njimi naokrog. No, tiste imajo življensko dobo ….vsaj v našem gospodinjstvu … od 1 tedna do največ 1 meseca.

In tokrat sem spet kupila tiste iz druge skupine! Uaaa3 in grrrr! Tole je itak edina stvar, ki sem si jo “privoščila” na moj DAN!

No, privoščila in imela sem TOLE

blog-005.JPG

in še nekaj v isti barvi, je pasalo zraven in se je nataknilo na bučko. Ful fensi je izgledala kapica …. tak štunf za na glavo nataknit … malce predolg, da se je na vrhu lepo povesila na eno stran. Rokavice sem itak kupila le “za zraven”, ker s tako frjolčasto kapo kao ne bi mogla okrog hodit brez nekega dodatka v isti barvi.

In tako si v prvem hladnejšem dnevu jaz veselo natanem svojo novo kapico in rokavičke. Rokavice so itak namenjene temu, da se jih izgublja, ker kaj konkretnejšega z njimi ne moreš početi med delavniki. Torej rokavice strpam v torbico, ko se usedem v avto. Peljem tamalga v šolo … rokavice so še vedno ob meni …. se peljem v službo …. še vedno ob meni …… najprej na kavico v Murgle Center (ja, kaj jaz morem tak neumen naziv v takšnem zaporedju so si izmislili)) in rokavice za 5m hoje nataknem na roke …. v stavbi jih snamem in vtaknem v žep plašča …… ups ….. ena mi je padla ven in jaz tega sploh nisem opazila.

A še vedno imam eno rokavico in kapico. Rokavica mi moli iz žepa, kapo pa imam na glavi. Opomba: ta status je veljala za termin 14.11.07

Zvečer ob odhodu domov začutim strašansko potrebo po rokavicah in ugotovim, da posedujem le še eno. 🙁 Aha, jasno, pričakovano, a vsaj 1 teden bi lahko zdržale ob meni!!

15.11.07 zjutraj imam na sebi kapo in v žepu eno rokavico. Hmja, saj se da tudi z eno lepo preživeti. Saj so le modni dodatek in lahko iz žepa lepo modno moli le ena rokavica .. saj ne bo nihče opazil 😉

Spet na kavo v Murgle Center. Ups, poglej ga vragca, na stopnišču je obešena moja rokavica! Moj komplet je spet popoln!

18.11.07 gremo v Portorož. Brrrr, mrzlo sto na uro. Piha burja …. itak nam ni jasno zakaj smo želeli iti prav na slovensko obalo. In še sreča, da imam kapo in rokavice. Celo kakšne pol ure sem kapo in rokavice resnično uporabljala. Pa smo šli na kavico v Cacao. Ja, dobra je bila4 …. a kaj, ko me je stala moje nove kape!!

Saj ne vem, če sem jo izgubila v lokalu ali na bencinski postaji v Ravbarkomandi, a dejstvo je, da kape ni več.

Sicer vsako jutro pogledam, če bo slučajno visela na stopnicah v Murgle Centru, a je ni. 🙁

  1. ker gredo hit pa-pa [↩]
  2. doma pač [↩]
  3. takšen uaaa s spremljajočimi solzami [↩]
  4. kavica [↩]

Prijateljstvo vredno piškavega oreha

Zadnjič je spet k meni priromalo eno tistih verižnih pisem, ki bodo povzročila, da bo moja rit 2x prevelika1 in joške do popka2, če ne bom tega razposlala na najmanj 99 naslovov.

In čeprav vsakič znova ob takšnih mailih dobim mumps, škraltinko in ošpice hkrati, moram priznati, da pa maile le odprem in preberem. Moram ja videti, kakšna katastrofa mi sledi, ker pisma ne bom poslala naprej 😉

In tokrat sem dobila 1000 in en nasvet od Dalay Lame. Razen rahlo kičastih slik in tistega rahlo butasto postavljenega teksta, ki se počasi pojavlja na ekranu3 je bila stvar čist ok in prebavljiva in celo nekaj stvari se je našlo vmes, ki so mi dale misliti.

Ne dovoli, da zaradi malega nesporazuma izgubiš veliko prijateljstvo!

Hmmm??!

Ja, sem izgubila veliko4 prijateljstvo in razdrla sem ga (tudi) sama, a ne vem, če je bilo govora le o majhnem5 nesporazumu.

Imela sem prijateljstvo, ki je držalo leta in leta, tisto pravo prijateljstvo, ki nastane brez koristoljubnih misli, tisto mladostno prijateljstvo iz šolskih dni. Bili sva sošolki v osnovni šoli, se družili v razredu, izven njega, skupaj hodili na plese, se zaljubljali6, obiskovali ena drugo, postali skoraj član družine ena drugi, hodili celo na skupne počitnice, delili prve pubertetniške travme, se pogosto sporekli, se zaljubili7, se poročili8 …. vse to je najino prijateljstvo prebrodilo in preživelo.

Srečevali sva sošolce iz osnovnošolskih dni in se smejali začudenim obrazom, ko so naju še pri štiridesetih videvali skupaj. Smešno, najini rojstvi sta 15 dni narazen in obe sva rodili po enega otroka, oba sta sinova, rojena 12 dni narazen. Razumeli sva se midve, razumela sta se najina partnerja in velika prijatelja sta postala tudi najina sinova.

A ta pravljica nima srečnega konca.

Vse lepo in prav do trenutka9, ko se jaz zaposlim v mojem trenutnem podjetju in iščem prve ljudi, ki bi jih zaposlila. Norija, ogromno dela, doma polletni dojenček, američani želijo izvršeno delo, jaz pa niti slučajno časa še za razgovore iskanje in testiranje potencialnih novih članov našega tima. Ja, poklicala sem svojo prijateljico in …. roka roko umije ….in če je ta prijateljičina, še toliko bolje. Ona ni imela konkretne službe niti strašnih izkušenj10, jaz sem na hitro potrebovala človeka, ki mu zaupam in …. pristala je pri nas.

A da ni v redu zaposlovati prijateljev? Se skregam z vsakim, ki bi mi to zatrjeval! Zadeva funkcionira odlično, če so osebe dovolj zrele in če …11 Predvsem je krasen dan, ko se v službo odpraviš na obisk k prijatelju in to dan na dan. In poslovno potovanje lahko postane potovanje s prijateljem, kjer še malce podelaš nujnih službenih zadev, a vmes se zabavaš, pogovarjaš, ustvarjaš spomine…

Å e danes ne vem, kaj se je v resnici zgodilo.
Je bilo krivo to, da sva bili najprej le dve in smo kasneje postali ekipa 10, 18 ljudi? Jaz šef, ona ena izmed?
Je bilo krivo to, da sem v ekipo vzela tudi svojega moža? In to 4 leta kasneje?
Je bilo krivo preprosto naključje dogodkov, ko je moj mož zbolel in je moj čas za obdobje pol leta bil razdeljen zgolj med službo in njim in sem prijateljstvo takrat zanemarila, zapostavila?
Ali pa nekaj, kar je meni še vedno neznanka? Kar naenkrat sem baje postala oh in sploh grozna. Po 35-ih letih?!

Po moji “vrnitvi” v normalen ritem življenja, je bilo nekaj čudnega v zraku. Prijateljstva nekako ni bilo več in tudi poslovni odnosi so trpeli. Na konkretno vprašanje o težavi sem dobila odgovore o manipuliranju, metanju polen pod noge ….. Nikoli razumela, saj sem jo v službo nekako zrinila in ponovno vzela, ko je po 2-ih letih podjetje zapustila v dveh tednih po tem, ko me je obvestila, češ da ima boljšo priliko. Prilika je po dveh letih propadla na celi črti in jaz sem prijateljici znala pomagati le tako, da sem ji ponovno ponudila službo. Prišla je nazaj v naš tim, tim ki je bil takrat že povečan za še enega “prijateja” – mojega Tomaža.

Poskušala sem krmariti, popravljati, zagovarjati, a bredla vse globlje. Vse do usodnega klica mojih nadrejenih. Wake up call, pravijo temu oni, zame pa je bil to precejšen udarec po glavi. V takrat 10 letni karieri mojega dela pri podjetju, sem imela dokaj svobodne roke, predvsem pa popolnoma svobodne glede izbire kadra. Prijateljico sem zaposlila prvič, sem zaposlila drugič, vzela moža, odpustila ene, vzela druge …. nikoli nobene besede ali vpletanja nadrejenih. Takrat sem dobila nalog, da v 14 dneh odpustim 2 delavki, ena od teh je bila moja prijateljica. Å ok. Å ok zame zaradi prijateljstva in šok zame, kot delavca, ki mu naenkrat pokažejo, da so stvari ušle iz kontrole in je potrebno reševati zadeve z višjega nivoja.

A najino prijateljstvo je tudi to prebrodilo! Ne ravno enostavno, nekaj solz, pogledov vstran, nekaj mesecev tišine, potem pa srečanje na ulici v Lignanu. Ona prileti iz trgovine in nama12 plane v objem. Ohh, odpustila mi je, vse je spet krasno in lepo, vsi se razumemo, otroka sta spet prijatelja. A zadeve očitno niso bile razčiščene, nikoli predebatirane in očitno zasidrane nekje v srcu, čakajoč na prvo težavo.

Težava? Ne vem. Res ne. A iznenada pogled spet ni bil več direkten, pogovor ni več stekel, nismo se več obiskovali, le še tisto vljudnostno povabilo na rojstni dan otrok, tam pa itak občutek, da ne spadaš tja.

Brez spora, brez grdih besed, enostavno smo se razšli. Minilo je že več kot eno leto in tokrat ni niti vljudnostnih vabil na rojstne dneve več.

In kaj mi svetuje Dalay Lama? Je vredno razčistiti?

Sklenila sem, da tega ne želim. Preko takšnih izkušenj sem prav v tem istem razmerju že šla. Parkrat. In vedno znova sem jokala in trpela in se potem, kot otrok veselila ponovnega prijateljstva. In če to počnem le sama sebi in se oprijemam tega prijateljstva, kot pretepena žena alkoholika, je to le moj problem, a tukaj in tokrat so v to vpleteni tudi otroci in partnerji. In veš kaj, Dalay Lama?! Jaz mislim, da je bolje ne drezati v rano.

Mi je žal? Ja, zelo. Pogrešam prijateljico. A raje kot prijateljico imam sina in moža in njiju v ta začaran krog, kjer je obdobje lepega druženja, smeha, zabave in potem iznenada umikanje pogleda, ogibanje srečanj, ogovarjanje za hrbtom, ne bom več vlačila.

  1. uf, zdaj pa vem zakaj je tako! [↩]
  2. ja, tudi tukaj sem popušila [↩]
  3. a res ne morejo to v Times roman v Wordu napisati? [↩]
  4. ??? al pa ne?? [↩]
  5. le kako merimo velikost tega? [↩]
  6. pa ne ena v drugo 🙂 ! [↩]
  7. spet ne ena v drugo [↩]
  8. tudi to ne ena z drugo 🙂 [↩]
  9. in še malo dlje od tam [↩]
  10. ni bila tip, ki bi želela delati v “službi” [↩]
  11. pojma nimam kaj, a bil je tukaj še en če .. [↩]
  12. Tomažu in meni [↩]