Invazija

Predvčerajšnjim nisem gledala tega, ampak ta film, a bom vseeno šla po vrsti in najprej pisala o tem, ki sem ga videla še nekaj dni prej.

Tomaž, ki si je film ogledal z nama1 pravi, da je zgodba že znana in da jo je že videl v drugem filmu. Čeprav sem ga tudi jaz sigurno videla, se takšne zgodbe ne spomnim, vendar verjamem, da je bilo na isto ali podobno temo bilo posnetih že na stotine filmov.

Sama zgodba nič strašanskega … rahlo znanstveno fantastična zasnova, borba dobrega in zlega, zmaga dobro, malce ljubezni, akcije … a teče. Jaka ne mara filmov z grdimi srhljivimi prizori, kjer režejo prste in sekajo glave in tukaj ni ravno tega …. a vseeno, virus, ki “napade” ljudi ovije v nekakšno sluz, kokon in zadeva izgleda precej srhljivo. Jaka je že na začetku omenil, da je film “ful bad” a na moja vprašanja, če greva ven, je vedno znova odgovarjal, da še ne. Zgodba je bila napeta in ga očitno prilepila na sedež.

Razen napete in gledljive zgodbe me je prevzela tudi glavna misel celotne zgodbe – čustvovanje. Razmišljanje o čustvih, ki so izvor zla (vojn, pobijanja) in izvor lepega (ljubezni, veselja, smeha). Enega brez drugega ni. Vse prihaja v paketu.

  1. seveda z Jako in mojo malenkostjo [↩]

Kaj folk dela ponoči!

Tale Google analytic me včasih s podatki, ki mi jih servira prav impresionira.

Recimo odkar pišem blog in spremljam analizo dostopanja do bloga, vem, da večina človeštva med 4 in 6 uro spi. Takrat skorajda ni norca, ki bi klikal in bral moj blog. Se pa najde vedno kakšen, ali dva ali trije, ki ponoči ne vedo kaj bi drugega, kot klikali po netu.

Danes sem sicer ob 12h pogledala koliko obiska sem imela na svojem blogu. Ker se mi je številka 21 … pa res 21!!! Network 21? Tale številka 21 je očitno zame usodna 🙂 …. no, ponavadi imam v dopoldanskih1 urah precej višji obisk, zato sem pogledala analizo po urah in ugotovila, da Google malce zamuja in mi je serviral le podatke od polnoči do 7ure zjutraj.

Tokrat sta kar dva kerlca čutila strašansko potrebo po dozi interneta celo ob 4h in 5h zjutraj2
Pa me je še to zanimalo ali je teh 21 iskalo prav mene ali pa so name nabasali po golem naključju.

Mi je res v čast a 17 se jih je očitno ob samotnih nočnih urah želelo “družiti” prav z mano. Nekateri direktno na moj blog, drugi so v iskalnik Najdi. si ali google vpisali Saša Gerčar na nekaj različnih načinov (z velikimi, majhnimi, s šumniki ali brez, skupaj, narazen …)

No, štirje reveži pa so iskali povsem nekaj drugega.

  1. računalniški triki; hmja, upam da sem tisti pravi geek, ki je lahko kaj pomagal 😉
  2. rojstni dan; ufff, spet si zaj*** in potem je treba ob 4h ponoči po netu surfati in iskati darilo! 🙂
  3. urgenca; upam, da dolžina mojih prispevkov3 ni usodno vplivala na tistega, ki je urgenco potreboval
  4. zobna ordinacija boris gašparovič; auč! Če še kaj pomaga tukaj je telefonska: 01/28.343.28
  1. službenih seveda 🙂 [↩]
  2. če se temu sploh lahko reče zjutraj [↩]
  3. prav na hitro se nobenega mojega posta ne prebere [↩]

Moč pohvale

Moj jezik ljubezni je pozornost. Pozornost v vseh barvah, oblikah in agregatnih stanjih.

V bistvu mi je skorajda vseeno ali bom za svoje delo dobila plačano v zlatih palicah ali v kurjem futru, le da me nekdo pogladi po glavici in me iskreno in od srca pohvali. Jah, ob drugi opciji sicer težava nastane doma, kajti ob obilici kurjega futra in posledično “preveliki” moževi pozornosti, slej ko prej upade tudi moj širok nasmešek.

In ob storjenih napakah ne potrebujem nikogar, ki bo pokazal nanje. Grrr! Tiho bodite in me pustite pri miru! In če se le da, pohvalite moje čevlje ali frizuro. In če nič drugega, lahko omenite, da končno pada sneg in ….. ja, ne vem, samo ne recite, da bo treba kidat in da je pred nami še dooooolgo obdobje zmrzovanja.

Pa vendar, če se najde junak, ki bo v moji prisotnosti pokazal na napako in če kojim slučajem preživi 🙂 , potem lahko v nadaljevanju opazuje primerek izjemne trme v akciji.

Pohvala za dolgo in neumorno funkcioniranje.
Kritika pa za pospeške. To je formula uspeha za mašinco, ki laufa v meni.

Na isti strani mize

Danes sem tekala iz sestanka na sestanek in ob koncu dneva psihično utrujena pregledala zapiske in strnila vtise. Bili so lažji in težji kalibri, odprti, nasmejani, hladni, nezgovorni, dobri pogajalci, trmasti, prijazni, simpatični, manj simpatični ….. skratka različni karakterji, različne zgodbe, različni projekti, različne rešitve ….

Nekateri ti nudijo pijačo1, drugi se ti neumorno smehljajo in zatrjujejo ter prepričujejo, češ da ste strašni prijatelji, tretji te skorajda poskušajo podkupiti, četrti so zoprni in odklonilni2, peti te sprašujejo o otrocih, kot da se vse ženske stopimo ob vprašanju “A otroci so pridni v šoli?”3 ….. a zanimivo prav v srce se mi ni danes usedel prav nihče.

A pravzaprav je formula za to prav otročje enostavna. Le usesti se morajo na mojo stran mize. Metaforično, seveda.

To lekcijo sem se naučila pred nekaj leti ….

Takrat sem že nekaj let vodila podjetje N-21 v Sloveniji in poslovno že sodelovala s podjetjem Lisac & Lisac, kjer sem imela le bežne kontakte s polovico tandema Lisac, Blažem Lisac-om. Podjetje Lisac & Lisac je bilo namreč eno od naših dobaviteljev knjig, ki jih priporočamo in prodajamo našim strankam.

To je bilo leto, ko je na slovenski trg vkorakala nova družba mobilne tehnologije Vega. V podjetju Vega je kot direktor marketinga takrat svoje delo nastopil Aleš Lisac, druga polovica tandema Lisac & Lisac. Aleš je razpoznal priložnost, ki mu jo poslovno lahko nudi skupina ljudi, ki delujejo v mrežnem marketingu, poznal je naše podjetje, saj je z njim sodeloval preko svojega brata in poznal moje ime. Sledil je klic in povabilo na sestanek.

Network 21 in Vega? Čudna kombinacija. Kaj bi mi, kot podporno in izobraževalno podjetje lahko počeli z uslugo mobilne telefonije?

In še eno naključje: ravno v tem času sem se ubadala s poslovnim projektom imenovanim Val4. Val je bila nekakšna zvočna pošta, nekakšna e-mail sporočila5 , ki jih ne tipkaš, ampak jih poveš, se posnamejo, nato pa se preko interneta razpošljejo. Odlična rešitev za ljudi, ki so stalno “na cesti” in imajo opravka s skupinami, ki jim je hitro in enostavno potrebno prenesti ista sporočila. Do takrat je za nas podobno uslugo opravljalo neko madžarsko podjetje. Prišlo je do razdora sodelovanja in na hitro sem morala zagristi v precej kislo jabolko ter čim hitreje urediti podobno uslugo na lokalnem področju. Našla sem podjetje na hrvaškem, ki je bilo pripravljeno sprejeti ta izziv.

In v zgodbo pade Vega in poslovna ponudba, da bi med našimi distributerji tržili naročnino na Vego.

Hmja?? Le zakaj bi se lotila tega? Morda pa le, če lahko eno tehnikalijo združim z drugo. Če lahko Val priključim Vegi in Vego Valu in našim strankam ponudim finančno ugodnen paket?
Da skrajšam zgodbo: iz posla ni bilo nič, ker očitno zvezde niso bile pravilno postavljene in dobre vile niso bile za stvar 🙂 … no, kup naključij6 je botrovalo temu, da nam sicer odlično zamišljenega posla ni uspelo izpeljati, a jaz sem vseeno potegnila iz štorije velik nauk in spoznala osebo, ki jo še vedno cenim in spoštujem.

Takrat namreč Aleš Lisac ni bil le nekdo, ki mi nudi produkt, ki naj bi ga kupila. Bil je poslovnež, ki mi je nudil posel. Bil pa je predvsem tudi velik del teama, ki je skupaj iskal rešitev, kako najbolj funkcionalno7 združiti Val in Vego.

Takrat smo vsi sedeli na isti strani mize.

Če želite nekomu nekaj prodati, pa naj bo to morda le ideja vašemu partnerju, da nujno potrebujete nove čevlje, potem se morate usesti na isto stran mize in “nasprotnika”8 vključiti v reševanje problema9

Zakaj o tem danes?
Ker danes10 je bil eden od sestankov pravo nasprotje temu. Pogovor krasen, nasmeškov obilo, vse oh in sploh super, tudi sodelovanje je in bo …. a jaz sem se še vedno počutila manjvredno, v podrejenem položaju ….. skratka na drugi strani prav dooooooolge in visoke mize.

  1. in kot da ne razumejo, da čisto vsem ni do žganja [↩]
  2. vraga, naj porihtajo težave že doma! [↩]
  3. in kaj če niso [↩]
  4. in to nima popolnoma nobene povezave z blogerko Val [↩]
  5. če že hočete, da razlagam podrobneje [↩]
  6. in tudi nekaj grdih ljudi 🙁 [↩]
  7. tako po tehnični, kot finančni plati [↩]
  8. stranko, partnerja, zaposlene, šefa … [↩]
  9. pa četudi problem naredite le zaradi tega 🙂 [↩]
  10. pa v resnici to ni bilo danes [↩]

Nesporazum v komunikaciji

Ste že kdaj dobili hruške, ko ste dedca poslali po jabolka? Sicer nisem želela pisat o sadju, vendar me je tole spomnilo na dogodek iz Lignana, ko smo skupaj počitnikovali moja visoko noseča prijateljica in njen mož ter visoko noseča jaz in moj. Seveda sta naju možička stregla spredaj in zadaj in tako se je nekega dne moj odpravil po sadje za svoje počasi okrogle babnice. Jaz bi japčke, prijateljica pa nektarine. Pa prinese nektarine in nektarine. Ene malo večje in druge malo manjše. Une tamanjše je poimenoval nektarine, une malo večje pa japčke. Priznam, res so bile podobne japčkam, a niso imele muhice in tudi okus niso imele prav nič japčkasti. Nesporazum v razumevanju italijanščine in poznavanju agrokulture. 🙂

Sicer pa sem danes želela pisat o tem, ko razlagaš o “jabolku” …. in razlagaš 3 ure, a dobiš “hruško”. Nesporazum v komunikaciji.

Moj prvi vikend seminar1 je bil prava nočna mora. Moji šefi so mi pošiljali kupe informacij, ki sem jih poskušala čim bolje absorbirati.

  1. bili so itak Američani in vse kar funkcionira tam, pri nas ni nujno, da sploh obstaja.
  2. govorili so angleško, kar zna kdaj pa kdaj pri jabolkih in hruškah povzročati težavo v sporazumevanju
  3. govorili so o stvareh, ki sem jih prvič slišala

Poišči živahno glasbo za čas, ko se zbirajo v dvorani, preveri jakost mikrofone, prevajalske slušalke, najdi udoben in velik Mercedes za prevoz, uredi okusne obroke, poskrbi za hiter pretok na vratih …. živahno, udobno, okusno, hitro, lepo …. hmja, kar je lepo zame, ni nujno da je lepo zanje ….

Dan pred začetkom “cirkusa” pride na našo prireditev v pomoč2 američanka Colleen.

Imate to, imate ono???
Ja, ja, imamo.
“Imate barvaste papirje?”
Aaaaaa????!
“Barvaste papirje za oznake rezerviranih sedišč! Za Smaragde ena barva, za Rubine druga, za Safirje tretja, za ELC-je druga barva ….!” Ja, takšne značke imajo določeni ljudje, ki obiskujejo naše seminarje.
Ufff! Mi smo pa enostavno na bele A4 liste natisnili velik napis ELC  in mislili, da je to dovolj očitno in vidno, da Slovenčki najdejo pot do svojega sedeža???!
“Ne, ne, morate natisniti na barvaste papirje!”

Ok, šef je šef, vse gre v rok penzije, pa smo šli po nakupih. Nakupili oranžne, rdeče, zelene, rumene … papirje in vse do polnoči tiskali, fotokopirali, urejali.

Ob 6h zjutraj z nasmeškom na licu prinesemo kupe barvastih papirjev. Colleen je postala bolj zelena od naših zelenih papirjev: “Kaj pa je TO?!”
“Barvasti papirji.”
“Ja, ampak kaj piše na njih?!”
“Aaaa?! Na teh rdečih piše Smaragdi, na teh zelenih Rubini, na rumenih ELC ….”
“Kaj vam ni jasno, da Smaragdi sodijo na zelene, Rubini na rdeče ….??!!”

Ne, sori, ni mi bilo jasno, ker mi je bilo itak popolnoma neumno in nesmiselno, da je potrebno rezervacije, ki se vidijo iz aviona, natisniti na barvaste papirčke in mi itak do takrat niti na pamet ni padlo, da bi razmišljala kakšne barve so dragi kamni. Itak pa za polovico njih do takrat še nikoli nisem slišala, niti si jih pobliže ogledala!

Sedaj vem, a Colleen ne prihaja več k nam in mi oznake tiskamo na bele papirje 😉

  1. to so takšni malce večji seminarji, ki jih organiziramo 3x letno [↩]
  2. ja, ja pa kaj še, v kontrolo [↩]