Rim prvič

V Rimu smo bili tokrat drugič, a ker predvidevam, da bom o tokratnem obisku Rima napisala več, kot en prispevek, sem tega naslovila z “prvič”.

Italijo imam rada, takšna potovanja, ki se jih lotimo takole, sploh, Rim mi je bil prvič zelo všeč, vreme se je po prvem deževnem dnevu, popravilo v prekrasno sončno in toplo jesen, tako da bi moral ta prispevek imeti v sebi same presežnike, vendar vas bom razočarala. Tokrat mi Rim ni sedel. Ne znam si razložiti kaj je razlog. Morda enostavno to, da postajam iz potovanja v potovanje bolj zahtevna in kritična? Morda to, da sem Rim že videla in sem tokrat pričakovala še nekaj večjega, lepšega, boljšega? Mogoče pa to, da sta dva polna dneva enostavno bila premalo za mirno in sproščeno uživanje v lepotah tega velikega in zgodovine polnega mesta?

Zmotile so me malenkosti in to predvsem neumnosti, ki mi marsikdaj ne bi niti slučajno pokvarile razpoloženja. No, saj mi ga tudi tokrat niso, je pa tipična italijanska zmedenost in zamujanje, vsekakor pustilo določen pečat na vtisih iz tokratne poti.

Zadnjič smo bili v Rimu v nekakšnem starem hotelu, ki ni bil v samem centru mesta, a vendar toliko v Rimu, da smo imeli težave s parkiranjem. Kljub temu smo se do centra vozili z mestnim avtobusom in za hotel plačali mastno visoko ceno. Tokrat smo ubrali drugo taktiko, ki se je izkazala za boljšo. Sicer smo ponovno izbrali hotel s štirimi zvezdicami, vendar je bil ta že povsem izven Rima in je imel zaradi tega (ali pa ne) bistveno ugodnejšo ceno in možnost parkiranja brez poskusov postaviti našega Pathfinderja v navpični položaj 🙂 Poleg tega je imel hotel že na spletni strani zapisano možnost prevoza do mesta z brezplačnim preko hotela organiziranim transportom.

Res ne razumem zakaj ima hotel s kapaciteto za vsaj 300 ljudi, ki je lociran povsem izven organiziranega mestnega transporta, za namen takšnega prevoza le nekakšen podaljšan kombi, ki ima 25 sedežev ta pa vozi le 2x v smer proti mestu in 2x iz mesta nazaj.

Seveda je sedež potrebno rezervirati vnaprej in četudi ima srečo in sedež dobiš v želenem terminu, lahko ob spremembi vremena ali trenutni utrujenosti in želji, da bi se morda iz mesta vrnil prej kot načrtovano (prva vožnja nazaj je bila ob 18:30, druga ob 20:30), to lahko povzroči resen logistični problem. No, mi teh težav sicer nismo imeli, je pa nastala prva težava ob tem, ko je za našo prvo pot v Rim receptorka rezervirala le dva sedeža, namesto treh. Očitna površnost, saj je za pot nazaj odkljukala tri sedeže 🙂 . Sreča naša, da je ta dan deževalo in se nekomu očitno ni dalo raziskovati lepot Rima.

Nazaj grede smo na mesto zbora prikorakali 20 minut prej, takšna sem pač po naravi. Poleg tega pa ob nepoznavanju razdalj v Rimu, to pač ni nič pretiranega. Pretirano pa je, ko 25 ljudi s kupom nestrpnih otrok čaka na svoj prevoz skoraj celo uro.
Tako kot mi, so bili zgodnji tudi ostali, le šofer ne. Za Italijane veljajo posem drugi zakoni glede točnosti 😉 …. Å ofer je zamudil celih 35 minut. Za boljše razumevanje naj povem, da je bil naš hotel 20 minut oddaljen od točke zbora v Rimu.

Tri večere zapovrstjo smo večerjali v hotelu. Prijetno vzdušje, dobra hrana in ponovno zmedeno osebje. Kako je mogoče, da se ob naročilu jedi, ki je v jedilniku in jo naročimo v italijanskem jeziku in jo poleg tega pravilno zapišejo na list z naročilom – široki rezanci s paradižnikom in baziliko, dva večera zapovrstjo prinesejo napačno jed – široke rezance bolognes (faširano meso in paradižnik)?!

Prvič so zadevo uredili hitro – hop cup, že je tudi Jaka dobil svojo naročeno jed, vendar je na njegovih rezancih ostal močan okus po faširanem mesu, saj so rezance le sprali in polili z novo omako. Drugič smo bili izkušeni 🙁 in želeli, da nam pripravijo novo jed …. kar je povzročilo dooooooolgo čakanje že precej lačnega Jaka.

Takšnih in podobnih pripetij je bilo v samo dveh dneh za celo kapo. Res mi je žal, da nismo imeli več časa, če samo pomislim, kako zanimivo in polno dogodkov bi lahko bilo dvotedensko potovanje 🙂

Načrtovanje potovanj in izletov? Ne hvala

Kakšno urico nazaj, smo prišli živi in zdravi nazaj iz Rima. Tako kot vedno, me je tudi tokrat takšno naše potovanje, nadvse veselilo. 24 ur intenzivnega druženja s Tomažem in Jako je prav sproščujoče. Nobene službe, nič računalnika, nič mailov, blogov, nič telefonov, samo družba mojih dveh moških in ure in ure pogovorov.

Na takšne izlete se v večini primerov odpravimo v lastni režiji. Doma se dogovorimo za končno destinacijo, za termin in trajanje, včasih rezerviramo hotel že vnaprej (tokrat smo ga), včasih, ko potujemo iz kraja v kraj pa ne, s seboj vzamemo Helgo, ker ona poskrbi, da se na takšni poti ne skregamo, vse ostalo pa prepustimo naključju in sprotnemu dogovarjanju.

Nekoč sem prelistavala kupe vodičev, si jih nabrala vsaj 5 za s seboj, pregledovala na stotine spletnih strani, a pravzaprav se na koncu načrta sploh nismo držali in je bilo vse skupaj navadno zapravljanje časa.

In tako sedaj pridemo v mesto, ki nas zanima, poiščemo turistične informacije, se oborožimo s prospektnim materialom, odidemo v bližnji kafič in tam naredimo bojni plan. Se obnese.

Sedem dni skomin

Tale film sva si odšla pogledat zadnjič.

Saj ne rečem, sem se zabavala in nasmejala, a vseeno tega filma niti na DVD-ju ne bi nikoli več gledala. Zgodba je precej enostavno smešna: tipu, ki ga igra Ben Stiler se počasi poženijo vsi prijatelji in ne preostane mu drugega, da tudi on popusti pritiskom družbe in predvsem svojega očeta in se poroči.

Poroči se dobesedno s prvo bejbo, ki mu pride nasproti ..no, s prvo lepo bejbo, a kaj, ko jo dodobra začne spoznavati šele na poročnem potovanju in tam ugotovi, da njegova bejba še zdaleč ni njegova idealna kombinacija. Tam v zgodbo pade še druga fejst bejba, ki pa kot kaže je tista Prava.

Zapletov in odpletov ne manjka, vendar proti koncu filma s komičnimi situacijami v stilu Ta veseli dan ali Matiček se ženi, že pretiravajo. Le zakaj se režiser s humorjem ni ustavil le pri duhovitih dialogih.

Vsega preveč!

Stare babe kradejo

Zgodba je povsem resnična, dogodila se je pred kakšnimi 5 leti v okolici Gornje Radgone. Ja, ja tistega mesta, ki je po tem filmu postalo izredno znano. In ki ni v Prekmurju! 😉 Od tam izvira moja babi Micika. Žal je pred malce več kot letom dni moja babi umrla, a pred tem nam je zaupala tole veselo zgodbico. Moja babi je bila vedno pripravljena na neumnosti in vragolije, vendar je v tej zgodbi ona zgolj pripovedovalec, glavne akterke pa so njene prav tako priletne prijateljice.

Tri priletne prijateljice so za dan mrtvih nameravale skupaj z avtom oditi na mariborsko pokopališče. Ceste so bile kot ponavadi zatrpane z avtomobili, zato so se odločile do cilja peljati kar preko Avstrije. V Radgoni čez mejo, pa nekaj km po Avstriji, pri Å entilju pa spet nazaj v Slovenijo in do Maribora.

Se peljejo po lepi in dokaj prazni avstrijski cesti, ko ob cesti zagledajo neko škatlo.Vozeča teta zabremza pritisne na zavore, ostali dve odpreta vrata, stečeta po tisto škatlo, jo vržeta v prtljažnik, se hitro vržeta v avto, vozeča teta pritisne na gas in skupaj oddrvijo naprej.

Baje so bile prepričane, da so pobrale zaboj prepoln koristnih zadev, saj Avstrijci res ne znajo pametno pokoristiti vseh zadev in na cesto zavržejo marsikaj, kar je lahko še dolgo v uporabi …no, nekaj podobnega.

Za njimi pa kmalu sirena in policijski avto.

Avto na stran, babe ven, pa odpret prtljažnik in ven to kar so vzele. Le kakšen zaklad so dobile, da jih ganja celo policija?!

Stare babe so baje ukradle radar! Policisti so ga lepo postavili na cesto potem pa se skrili za prvi vogal, babe pa horuk v prtljažnik z njim 🙂 🙂

Kaj so tetam naredili policisti ne vem, predvidevam pa, da od takrat niso več vzele ničesar, kar niso prej močno pretresle in pregledale 🙂

Obiranje, kvantanje, kokodakanje and com.

Zapisala bom zgodbico, ki sem jo slišala na predavanju, ki se je dogajal takrat in tukaj. Kdo ve od kje izvira, jaz sem jo slišala od Nancy Dornan in že ona je omenila, da jo je slišala od nekoga drugega.

V Spodnjih Butalah je na Butalski 12 živela gospa Kokodak in na Butalski 462 gospa Kikirik. Obe sta se redno dobivali na kavici pri Lojzetu v Zgornjih Butalah, kjer sta kramljali o vsem mogočem …. od vremena do mode in možnih kandidatov za zapolnitev prijetnih domovanj na Butalski 12 ali 462

Nekega dne gospa Kikirik izve, da je gospa Kokodak vrgla oči na mladega in postavnega soseda, za katerega je zapelo tudi njeno oko. Črv ljubosumja jo je tako močno razžiral, da je po Spodnjih in celo po delu Zgornjih Butal razširila kup laži o svoji prijateljici Kokodak. Grde in neresnične laži.

Cela vas je gospo Kokodak gledala postrani, se je ogibala, strigla z ušesi, se nasmihala, medtem ko je uboga Kokodakova doma prejokala nešteto dni in neprespanih noči.

Kikirikovo je kmalu premagala slaba vest in skesana je odšla po pomoč in nasvet k vaškemu guruju.

Guru ji svetuje naj ubije kokoš in z njo v naročju prehodi pot od svojega do doma svoje prijateljice, medtem pa puli perje in ga spušča na tla po prehojeni poti. Naslednji dan naj ponovno pride k njemu.

Rečeno storjeno. Guru ji naslednji dan da nalogo naj odide ponovno na isto pot, tokrat naj vzame košaro in pobere perje, ki leži ob cesti.

???? Perja ni več! No, kakšno pohojeno perje ali dva je še uspela najti.

Guru ji pove: “Izgovorjena beseda je tako, kot izpuljeno in izpuščeno perje. Tako lahko ga je puliti in raztrositi naokrog, a nazaj pobrati ga je praktično nemogoče.”

Je**t ga, tole ni ravno gurujska rešitev, a meni je vseeno dala mislit. 😉