Je možno, da teroristi gledajo Hollywoodske filme?

Včeraj je v Afganistanu skrajnež raztrelil sebe in še kup nedolžnih ljudi.

V nedeljo sem v Koloseju gledala odličen film s prav takšno tematiko. Ideja o samomorilskih napadih ni prav nič inovativna, a me je vseeno zbodlo, da se ravno, ko po svetu začnejo vrteti film, ki za čuda kritično opisuje ameriško politiko in poskuša teroriste prikazati kot ljudi s čustvi, zgodi tako velik tragični napad.

Je mogoče, da tak film spodbudi in pohitri njihove planirane napade?

John F. Kennedy je že vedel

JFK je nekoč izrekel tisti svoj stavek: ” Ask not what your country can do for you but what you can do for your country” in ta misel mi pade na pamet vsakokrat, ko se otroci v peskovniku tepejo za eno igračo.

In glej ga vraga, tudi na blogosferi je podobno. Zadnje čase pa postaja že prav vroče. Prvič sem na razmišljanje o zaslužkarstvu na račun nas “ubogih” blogerjev naletela na straneh nekoga, ki sem ga prav rada prebirala … no, še vedno ga, a se pri tem z njim res nisem mogla strinjati.

Jaz sem blog začela pisati iz čistega veselja … najbrž tako, kot večina. Niti v sanjah nisem pomislila, da bi z njim karkoli služila. Ja, blog mi vsekakor pomaga pri nekakšni kvazi promociji same sebe in morda, morda1 mi bo to kdaj le koristilo. Posredno seveda. Ta blog imam na svoji domeni, a razlog za to je prav banalen .. pač tako so mi predlagali in jaz popoln laik na tem področju, sem to “kupila”2. In danes tako na moj račun pač nihče ne služi. Pa mi je žal, da ne. Zakaj pa ne, če bi lahko?! Saj jaz zato nimam nič manj.

Blogos, Drugi svet, Blogorola, E-dnevnik, Večer …. ; kar se mene tiče, me brez težav citirajte, povzemajte, linkajte, samo, da lepo pišete o meni 😉 In če boste na ta račun zaslužili? Bog vam požegnaj! Mogoče name pomislite vsaj v toliko, ko boste nazdravljali svojim uspehom. Ali pa tudi ne, meni bo itak dobro.

  1. ali pa tudi ne [↩]
  2. ja, ja, valjda so uni s tem tudi zaslužili [↩]

Zobar ali porod?

Nekatere pravijo, da gredo raje še enkrat rodit, kot k zobarju in jaz ob tem močno prikimavam. Z rojevanjem itak nimam posebno močnih izkušenj, saj sem skozi to vajo šla le enkrat, za drugo pa še vedno upamo in vztrajno delamo na tem 🙂 , a vseeno lahko rečem, da sem kljub strahu pred bolečino, porod prešla, kot keks.

Imam morda visok prag prenašanja bolečine? Le kdo si je izmislil to kvalifikacijo, ki je nadvse neumna in nemerljiva?! Koga bolj boli, tistega, ki kriči do onemoglosti, ali tistega, ki od bolečine omedleva?

Če sodim po tisti mučni vleki kocin dol z mojih relativno dolgih nog …. ja, hudiča pri takšnih zadevah bi raje imela celo krajše in predvsem ožje noge1, potem sem tam nekje na sredini. Saj kar gre, a pri tasladkih mi le stopijo solze v oči. 🙂

A če pomislim na moje zobopopravljalske obiske, potem sem popolna reva.

Zobozdravnikov se bojim že odkar pomnim. Grizla sem, praskala, letala po zdravstvenem domu, kričala … just name it 🙂 , moja mama pa si je vedno znova izmišljevala nove in nove prijeme, da me zvleče na tisti mučilni stol. In tako je nekoč našla prijaznega gospoda, ki si je zame vedno vzel čas. Pogovarjal se je z mano, mi kazal inštrumente, mi celo podaril zlato ribico2 in mi vmes celo uspel zaplombirati zob ali dva. Dr Rožman je bil edina svetla točka moje zobozdravstvene preteklosti. Potem so prišle razne ambulantne grozilde, ki so opravljale svoje mukotrpno delo za katerega so prejemale borno socialistično plačo in morale prenašati zoprno šolsko mularijo, ki si še zob ni znala umivati dobro. Posadili sta me na stol, mi v usta potisnili nekakšno plastiko, ki mi jih je vztrajno držala narazen ter mi neusmiljeno vrtali po zobeh, medtem pa se pogovarjali o nedeljskem kosilu ali o novi Å kodi za katero so pri eni od njiju že leta nabirali peneze.

Časi so se spremenili, jaz postajala starejša, moji zobje bolj in bolj piškavi, zobozdravniki so postali Gospodje3 in končno sem si zobarja lahko celo izbirala.

Sem nekaj časa strpno in redno obiskovala socialce. “Aha, plomba vam je ven padla …. se bomo naročili …. bo čez 2 meseca v redu?” Pajade v redu! Vmes pride še kup stvari pa bolezen pa kakšna pot, obveznosti v službi …. pa se lahko čez dva meseca spet na novo v vrsto postavim, al kaj?! Moji zobje bodo pa kar čakali?

Nisem najbolj potrpežljive narave, zato sem si raje poiskala nekoga, ki mi je sicer denarce sto na uro iz denarnice vlekel, a je bilo vse skuapj vedno vsaj hitro mimo. Danes ta zob, jutri drugi, čez 3 dni še tretji ….”eto, gospa vse smo uredili, se lahko vidimo čez kakšno leto!”

In sem imela nekaj let eno teto, ki je takoj, ko me je videla na vratih, vzela v roke injekcijo, mi jo zapičila v dlesni, potem pa vrtala sto na uro. Gofljo sem vedno imela, kot Mike Jeager4 , bolelo je pa kljub temu.

In tako nastopi dan, ko se je teta odločila, da je treba en zob ven povleči. Jooooooj! Sedmica spodaj. Vam povem, ko da bi mi ga iz podplata vlekla! Med vleko se je zob razpočil in polovica je odšla ven, druga polovica pa je čakala na novo mučenje. Pa kaj vraga imam jaz tam notri, da se mi vsak zob pri ruvanju razpolovi?! Imam korenine zavezane?

Od takrat me teta ni nikoli več videla.

Pa nekega dne naletim na Dr. Borisa Gašparoviča. Star gospod z majhno privatno ordinacijo5. Slučajno sem sklenila, da je morda čas, da poskusim srečo na novo.

Upam, da ta stric ne bo odšel v penzijo še zelo, zelo dolgo. Obiskujem ga že najmanj 7 let in niti enkrat še ni posegel po igli. Mi je zagotovil, da tega ne potrebujem. Vedno znova mi zagotovi, da ne bo bolelo. Priznam, da kljub temu, da obljubo vedno drži, jaz še vedno na stol sedem popolnoma zelena.

In kaj največ šteje?

Stric me posadi na stol, pogleda zadevo, nato pa mi v roke potisne ogledalo6 , jaz gledam, on razlaga: “Tole bomo tukaj pobrusili, pa dali zalivko, malce bo bolelo, ko pridem do živca, a ne bo hudo ….”. Nato začne in ob vrtanju razlaga:” Å e dvakrat bom ….ja, ja, slišim te žaba7 …. pridna …. ne, nič ne bo sedaj bolelo … pridna žabica”

Naj bo še tako banalno, a jaz medlim in padam na cenene fore in stricu popolnoma zaupam. Žabica? Pri mojih 40+? Lepo vas prosim?! 🙂 A vseeno dobro dene. Očitno profesionalna deformacija, saj je nekoč imel opravka z otroki. Pridna, da sem? Pa samo usta držim odprta! 🙂

Danes sem bila spet pridna. In baje bom čez 2 tedna spet.

  1. in tako bistveno manj travnatega površja [↩]
  2. ki je itak kmalu crknila [↩]
  3. taki z nobl avtomobili in vikendi na morju [↩]
  4. vsaj občutek je bil tak [↩]
  5. nekoč na Dunajski, sedaj v Murglah [↩]
  6. takšnega, kot ga je imela Sneguljčica [↩]
  7. pa jaz le z očmi zažmirkam [↩]

Rim tretjič

Tretjič zato, ker sem ga omenjala že tukaj in tukaj.

Uroš je fotofreak in seveda hoče videti fotke. No, mi nismo ravno neki umetniki fotografiranja, a kakšen lep utrinek se je že ujel v objektiv.
Naj tokrat namesto moje tipične gostobesednosti raje govorijo fotografije 🙂

V Rimu ne kičurijo grobov, kot pri nas

Danes, v nedeljo 4.novembra je naša družina odšla na grob babi Justi, Tomaževe mame in moje babi Tončke. S tri dnevno zamudo, bi najbrž rekel moj oče, ki je precejšen tradicionalist in se mu vedno zdi neznansko pomembno, da se obnašamo tako, kot “je treba”. In obiskovanje in krancljanje grobov na 1.november “je treba”.

Resda smo živeli tik ob Žalah (moja starša sta tam še vedno) in je bil skok na Žale pravzaprav nekakšen dnevni sprehod, čas za spominjanje na nam drage ljudi, ki jih ni več z nami, čas za pogovor s samim seboj in priznam, da me je sprehod med grobovi vedno nekako umiril in sprostil, a vendar mi gre novodobni cirkus okrog dneva mrtvih precej na živce.

Dneva mrtvih se nerada spominjam. Žale sem imela rada v mirnih dneh, v dneh, ko si se med grobovi sprehajal v miru in ko ni pomembno, ali imaš na sebi najnovejši plašč in kako veliko ikebano si postavil na grob svojcev. Dan mrtvih pa je dan, ko smo do vhoda naše hiše komajda našli, ko so se okrog hiše zbirali sorodniki in znanci, ki jih drugače celo leto ni bilo naokrog, ko ni bilo šole, a vseeno nismo počeli nič drugega, kot ždeli doma, ko ponavadi še nismo kurili in je bilo mrrrrrzlo tako notri, kot zunaj, ko smo vsaj 5x odšli na grobove, ko so se domača vrata stalno odpirala in v komajda malce segreto stanovanje, ponovno spustila svež in mrzel zrak.

V študentskih časih sem ta izgubljeni dan izkoristila vsaj tako, da sva s Tomažem izkoristila lokacijo naše hiše in pred hišo postavila stojnico ter prodajala sveče, ki sva jih dobila od svečarja, ki je živel na našem koncu. Na tak način sva zaslužila za najine smučarske počitnice v Italiji in temu “poslu” kasneje pridružila tudi gojenje in prodajo krizantem. Ja, dve leti sva se trudila s tem cvetličarskim poslom in na koncu ugotovila, da se je bolje držati knjig in vzgojo cvetja popolnoma opustila.

Ko sem šla na svoje in sem se spon svojega očeta, končno nekako otresla, pa sem s tem protokolarnim sranjem, popolnoma prenehala. Sedaj za “krompirjeve” počitnice obvezno odrinemo na kakšen izlet, svojih bližnjih pa se spomnimo kakšen dan prej in kasneje.

V Rimu sem opazila, da na grobovih, vsaj kar se sveč tiče, ne zganjajo takšnega cirkusa, kot pri nas. Grobovi so urejeni, ampak le “normalno” urejeni … nobene navlake in 367 sveč na vsakem grobu, nismo opazili, pri nas pa danes polni kontejnerji plastike, po grobovih pa še na stotine že pogorenih sveč.

Kaj res ne gre več tako, da bi na grobu prižgali tisto pravo svečo, s pravim plamenom, ki sicer po nekaj minutah ali pa ji uspe goreti celo nekaj ur, ugasne … pa saj gre le za spomin in pozornost na nam drage ljudi, kajne?