Obvezno učenje dveh tujih jezikov v slovenskih šolah

Mi lahko lepo prosim kdo razloži smisel te veleumnosti?!

Da se razumemo, sem zelo ZA učenje tujih jezikov. Sama jih znam kar nekaj in tudi Jako spodbujamo, da bi svoj posluh za jezike kar najbolj izkoristil. Angleščino se uči že od vrtca naprej1, kasneje je nekaj let obiskoval tečaj italijanščine, sedaj ko pa ima v sedmem razredu možnost izbire izbirnih predmetov pa se je odločil, da izkoristi možnost, ki mu je ponujena in izbral je oba dodatna možna tuja jezika, francoščino in nemščino. Torej ob uvedbi obveznega učenja še drugega tujega jezika pri nas ne bi prav nič spremenilo.

A vendar mi vse skupaj ne gre v glavo. V čem je catch?

Najbrž želimo tujcem, ki bodo za 2-3 ure med potjo do hrvaške obale, postali v naši Sloveniji ….morda celo iz razloga, ker jim je počila guma na avtu, omogočiti obisk mehanične delavnice, kjer jih bo vsak mehanik ogovoril v odlični angleščini in če to ne bo dovolj, bo mehanik znal še italijansko, nekdo drug nemško, tajnica pa bo morda obvladovala tudi ruščino. Če vštejemo tudi to, da bo vsaj polovica prebivalstva odlično obvladovala srbsko ali hrvaško govorico, se bomo poleg največje klobase in plavanja po Amazonkah in Missisipijih, v Guinessovo knjigo rekordov lahko zapisali tudi po obvladovanju tujih jezikov.

Predvidevam, da zaradi učenja dodatnega tujega jezika, ne bodo zvečali tudi količino šolskih ur in bo učenje tega jezika odvzelo nekaj teže učenju angleščine. Morda pa naši politiki vedo kaj več in nas pripravljajo na nove čase, ko angleščina ne bo več zanimiva in bo nujno potrebno obvladovati vsaj osnove mandarinščine. 🙂

  1. to je najbrž jasno kaj so počeli oz nepočeli prva tri leta 🙂 [↩]

A jaz tukaj kaj ne razumem?!

Najbrž sem se v glavo udarla, ko sem not padla, a po polurnem trudu, da bi se mi kotički ust vsaj malce zavihali navzgor, sem Jako končno preprosila, da iz Lada Bizovičarja in Jurija Zrneca, preklopi na Maria. No, ne ravo Maria, kajti srečna sem bila že samo, da prenehamo s poslušanjem bolanih štosov v naši novi nedeljsko večerni oddaji, tako da prenašam tudi zoprno športno komentiranj že 126. športni oddaji, ki jo že gledamo ta vikend.

Baje se Mariu hlače tresejo? My ass, se mu!

Dogodek

O tem, da ima moja dobra prijateljica salon pohištva in dodatkov takšnih1 in drugačnih2 sem že pisala.

In vsako leto v mesecu designa moja prijateljica organizira Dogodek.3 Lani sem imela nek učinkovit izgovor4 , letos pa se temu nisem in nisem mogla izognit. 🙂

Ja, Naca me že pozna in tokrat me je na tole povabila že dva meseca nazaj. Poslala mi je SMS: “Vabljena na dogodek, ki bo 25.10.”

Glede da sem SMSe vajena dobivati bolj za zadeve kot je tole “Sem na poti. Zamujam.” ,sem odgovorila:”A leta 2008?”

No, zadeva se je odvila 25.10.2007 in ne boste verjeli, tudi moja malenkost je bila tam.

Najbrž ste že dojeli, da meni do takšnih Dogodkov ni kaj veliko. Mah, ne počutim se prav dobro v množici lepih ljudi, kjer jih več kot tri četrtine itak ne poznam, kjer se ne počne bogve kaj pametnega, kjer polovico časa stojiš nekje in se nekako mukotrpno prilimaš nekomu, ki ima ravno sekundo časa in je slučajno pogledal k tebi ter začneš pogovor v stilu:”Zoprno vreme, ane?”, kjer v eni roki držiš plašč, v drugi torbico5, v tretji 🙂 pa kakšen kozarec fensišmensi pijače.

A za prijatelje naredim tudi to in se naštriham in pošmiham ter grem v boj. 🙂 … spljoh, če mi ti prijatelji vabilo pošljejo že par mesecev vnaprej, nato pa še dva maila, vabilo po pošti in še poseben reminder po SMSu 🙂

In ta četrtek sem kot nalašč imela kup obveznosti in ob 7h priletela domov, se naštrihala in našmihala, nahecala še Jako, da gre z mano in 15 minut pred osmo sva se že vozila proti Dom Design-u. Ta dan je bil res carski, parking sem dobila čisto v centru, prav zraven Dom Designa …. tam zraven Opera bara …. usta sem imela do ušes, ko sva točno pred osmo stala pred vrati salona. Aaaaa? Nobenega ni še tukaj? Ej, to se lahko zgodi le meni! Pozabila sem, da tokrat lokacija ni bila v salonu, ampak v prostorih Modre hiše na Bravničarjevi. No, v tistem šoku se tudi tega nisem uspela spomniti in poskusila priklicati Naco6, pa potem Tomaža, da poskuša tole lokacijo locirati na netu7, na koncu pa poskusila še z Babzy8 . Aha, Lobi …. pa saj mi je pripovedovala o tem, da bo v salonu premalo prostora, a kaj, ko je bilo to že 2 meseca nazaj.

Naj vam povem, da konec koncev sploh ni bolelo. Celo všeč mi je bilo. Srečala sem nekaj ljudi, ki jih že dolgo nisem, nekaj prijetnih, tudi kakšno dolgo faco, ki se je raje ogibala mojemu pogledu9 ,uživala v nastopu Alenko Godec,10, pomalčkala enih par sušijev, se afnala z neko fensišmensi zeleno pijačo11 , ki mi nekako ni najbolj zdrknila po grlu, se navdušila nad idejo, da bi doma zamenjali kavč za kakšno novo sedalo12, Jaka se je itak takoj vživel v zadevo in z ostalo mularijo vzporedno fural svoj žur …

No, pravzaprav je bilo prav fletno in komaj čakam Dogodke v letu 2008.

Naci hvala za vabilo!

  1. za v stanovanje [↩]
  2. za navesit nase in obse [↩]
  3. kaj čem tako se zdaj tole prevaja v slovenščino 🙂 [↩]
  4. saj se ne spomnim točno, a nekaj je moralo biti [↩]
  5. hmja, če si zaj***l in si nisi s seboj prinesel nekaj, kar si lahko obesiš okrog vratu [↩]
  6. itak, da mi ni ratalo [↩]
  7. kar pa je njemu sploh predstavljalo tehnični izziv [↩]
  8. no, ona je bila dosegljiva [↩]
  9. kdo bi vedel kje jo čevelj žuli [↩]
  10. ki me vedno znova impresionira tako z glasom, kot stasom [↩]
  11. baje nek šampanjec zmešan z nekim sokom [↩]
  12. navdušile so me barve razstavljenih zadev [↩]

Varuškin dnevnik oz. ena na temo druženja z otroki

Film brezvezen. Mislim ….ne, ni mi bil všeč …. kr neki …. nek čudno čuden način mešanja zgodbe in nekakšnega pisanja dnevnika. Sem pričakovala nekaj manj otročjega, bolj romantičnega.

Saj vem, da je naslov Varuškin dnevnik, a na slovenske prevode naslovov se itak ne gre zanesti, a ne?!

A kljub temu mi ni žal da sem si film ogledala. Film nosi sicer precej enostavno in očitno sporočilo … pa vendar, za nas zaposlene mame, nikoli ni preveč slišati sporočilo, da naši otroci ne sanjajo o lepi hiši, krasnih potovanjih in super šolah1 , ampak si želijo le naše bližine in pozornosti.

Zanimivo je pokazan tudi odnos matere in odrasle hčere, kjer pričakovanja in sanje mame o srečni hčerini prihodnosti, obremenjujejo in utesnjujejo tako močno, da je bolje uteči v laž in skrivanje, kot soočiti se z realnostjo in mamo in morda tudi sebe soočiti z realnimi željami.

  1. no, to najbrž nobena mama ni niti nikoli upala, da sanjajo njeni čmrljčki [↩]