Transformers suck!

Ali naj napišem kaj v stilu “Podarjenemu konju se ne gleda v zobe”?

Kje naj začnem? Pri tem, da podpiram vsako akcijo, ki spodbuja bloganje? Čisto vseeno mi je, če je ta akcija, kakor so jo opredelili nekateri blogerji, bolana in nudi premalo …. saj pri darilu nikoli ne gre za vrednost, gre za pozornost in Kolosej se je spomnil blogerjev in nam ponudil brezplačen ogled filma Transformerji.

V življenju nisem “download-ala” niti enega samega filma in ker si pri nas vsi trije zelo radi pogledamo marsikateri film, smo v Koloseju pustili že veliko denarja. 2 karti zastonj? Phh, pa kaj! Si bom kupila pa še ti dve karti, če sem jih v zadnjem letu že kakšnih 50 ali morda celo 100! In ob tem bom lahko celo izbirala termin ogleda.

Pa se konec koncev ni šlo za to. Å lo se je za akcijo in dobro voljo. In včeraj ob 7h zvečer sedimo v restavraciji Caval s Tomažem, Jako in našim ameriškim gostom Johnom. Ura se približuje osmi, ko naj bi se predpremiera Transformerjev začela, midva s Tomažem sva vljudna in želiva ostati z gostom, Jaka pa teži s tem pre**** filmom!!

Ne pomaga noben izgovor in obljuba, da gremo takoj ob naslednji priložnosti. Ne, treba je oditi ravno takrat, saj bodo tam tudi drugi blogerji. OK, Tomaž in John ostaneta v gostilni, midva z Jakom pa drviva po največjem dežju, parkirava kar nekaj metrov stran od DVX-a, kjer je bila predstava …seveda brez dežnika ….pritečeva v hodnik 3 minute pred začetkom in presenečena ugotoviva, da je pred prodajno stojnico dolga vrsta čakajočih ljudi. Vstopnice prodaja le ena oseba???!!! Tik pred predstavo? Kljub gneči? Poleg tega ta ista oseba prodaja še kokice in pijačo? Halo?!

Čakava 20 minut, da prideva končno na vrsto. Se sploh ne sekiram, saj mi itak ni do ogleda tega filma in sem tam zgolj zaradi Jake. Bova pač zamudila prvi del filma. O, pa ne! Kako lepo, počakali so naju. V dvorani je ob 8:20 sicer temno in težko najdeš svoj sedež, vendar na ekranu ni nobene reklame, nobenega predfilma in seveda niti glavnega filma. V dvorani ni niti glasbe. Vsi sedijo in čakajo. Čakava tudi midva. Ob pol devetih nekateri rahlo obupajo in začnejo žvižgati in ploskati.

Ob pet čez pol se film končno začne. Baje so čakali vse, da kupijo karto. Pa kaj smo v vaškem kinu, ko čakajo še na Lojzeta, da pride, saj vedo, da Lojze vedno hodi na premiere?

Film pa: prve pol ure obetajoče …. sicer malce enostaven kot nekakšen mladostniški film, vendar nekaj luštnih šal …. naslednja ura; oh, ja …kot nekakšna pravljica na temo Herby se prelevi v športni avto, zadnja ura in pol; zzzzzzz ….ja, spala bi, če ne bi bilo na ekranu toliko hrupa in toliko bojev med robotki. 2 uri in pol!!! Hudo! Naporno!

Obljubim, naslednjič ne grem več na takšne zastonjkarske akcije.

Predsodki

Ste že slišali za Network 21? Kaj pa Amway? Pa Top-shop? Smiljan Mori? In kaj pomislite ob tem?

O tem sprašujem zato, ker sem se pred dnevi z nekom pogovarjala o podjetju Lisac&Lisac. Podjetje, ki ga jaz osebno zelo cenim. Že nekaj let odlično sodelujemo in o njihovem poslovnem obnašanju in vsem kar sodi zraven nimam pripomb. Pa je oseba ob omembi tega imena zafrknila nos, kot da kaj smrdi. A??!

“Ja, saj verjamem, da so OK, ampak a veš ….oni so tisti, ki ful težijo in posiljujejo folk …..”, mi je oseba razložila.

Neverjetno! Kakšni predsodki! Jaz na Lisac&Lisac gledam iz povsem drugega stališča, saj z njimi sodelujemo že več kot 10 let in preko njih naročamo večino knjig, ki jih ponudimo našim strankam. Našim strankam priporočimo vsaj en nov naslov knjige mesečno, 10 let in več. Ne, ne vseh pri podjetju Lisac&Lisac …. strmimo k temu, da se ne vežemo le na enega dobavitelja, zato redno sodelujemo z vsaj tremi slovenskimi založbami ….. in vendar bi med temi, podjetje Lisac&Lisac uvrstila krepko na vrh seznama glede na lahkotnost sodelovanja in možnost medsebojnega dogovora. Ostala dva založnika smo v teh letih že menjali, a Liscu ostajamo zvesti.
Povrh tega Aleša Lisca tudi osebno poznam in priznam, da sem vedno vesela, če ga imam priložnost poslušati na katerem od njegovih seminarjev. Odličen govornik, ki ima ogromno znanja iz področja direktnega marketinga ter prodaje nasploh.

Smiljan Mori? Njegovo ime sem zgoraj zapisala predvsem zato, ker tega gospoda ne poznam, poznam ga le površno, po njegovih reklamah. Mi je smešen, agresiven, (pre)vesel, (pre)poskočen in ob omembi njegovega imena bi pred nekaj meseci tudi sama najbrž vihala nos, kot prej omenjena oseba nad omembo AlešaLisca. Vendar pa danes … po tej izkušnji in razmisleku, verjamem, da je gospod najbrž zelo bister in sposoben podjetnik, ki se z vso vnemo in očitno tudi zelo dobro ukvarja z nekim poslom …. pač. In to ni preprodaja drog ali orožja. To je povsem normalen posel, ki ima za ciljno skupino mase ljudi.

Amway in Network 21? Å e sreča, da sem se v službo javila pred 11 leti, ko se mi niti sanjalo ni kaj je Amway ali Network 21, saj najbrž danes na razpis ne bi poslala niti prošnje, četudi bi bila brezposelna. Aja, to so uni, ki težijo, bi si rekla in izpustila svojo življensko priložnost zaradi predsodkov in posploševanja.

Nekje v tretjem letu mojega dela pri Networku 21, skorajda ni bilo Slovenca, ki ga ne bi nekdo že povabil “v posel” in ti ljudje itak niso ničesar razumeli (no, saj ne vem, če je danes kaj bolje) in večinoma razmišljali, da vstopajo v neko skupino Network 21**
Ljudje znamo biti manj ali bolj vsiljivi in pri tako širokem obseganju slovenske populacije, se je tudi tistih vsiljivih našalo kar nekaj. In ti so nam in vsem ostallim nalepili nalepko, ob kateri veliko ljudi viha nosove.

Bilo je obdobje, ko sem na vprašanje, kje delam, odgovarjala: “pri eni tuji firmi” … pa potem, če so vrtali: “pri ameriški, ki se ukvarja z organizacijo …..” ….in šele najbolj vztrajnim izustila: “Pri Networku 21. Ampak veš, mi nismo distributerji, mi se z mrežnim marketingom sploh ne ukvarjamo. Mi smo tisti, ki smo redno zaposleni in delamo v pisarni ….in MI delamo za tiste, ki pravijo, da so Network 21, oni so pa Amway …no, niso Amway, ampak delajo za Amway …no, saj ni važno, jaz imam redno službo…”
Halo?! Kam so me pripeljali predsodki družbe?! Kmalu sem dojela, da je delo, ki ga opravljam dobro in častno in da sem lahko na ime podjetja prav ponosna in naj se piše v rit tisti, ki nad tem viha nos!

Amway; tudi to je podjetje, ki je na trgu že častitljivo količino let in podira vse tabuje in je super uspešno.

Top-shop; ja, imajo bolane reklame, ampak te palijo in očitno so dobri, ker ponujajo ravno takšne stvari, ki jih narod kupuje.

Vsekakor pa so to posamezniki ali podjetja, ki so v svojem času posegli po masah ljudi, postavili določene smernice v prodaji in lahko jim le čestitamo.

Pojasnilo zgornjega teksta: ** Posamezniki se vpisujejo v Amway in na ta način postanejo svobodni nosilci posla ter Network 21 uporabljajo le kot opcijo za izobraževalni podporni sistem. Za imenom N21 pa se skriva podjetje, ki se ukvarja z organizacijo seminarjev in maloprodajo izobraževalnega materiala, kot so CD-ji in knjige.

Naključje?

Danes smo Tomaž, Jaka in jaz tavali po mestu. Vroče je bilo in zato smo izkoristili vsako senco za majhen postanek in kratek klepet …..oz. tako moram zapisati, da sva s Tomažem bolj poslušala, kajti Jaka se je vrnil s Krka, kjer je teden dni preživel pri družini Tomaževega brata. Se ustavimo v senci tam ob Modni hiši, kjer Jaka razlaga o družini, s katero so se na Krku družili, ki prihaja iz Ajdovščine. In Jaka reče Ajdovščina, dvigne pogled in se zasmeji. Naključje! Nad nami je napis “Ajdovščina”, stali smo namreč na ploščadi, ki so jo poimenovali po tem primorskem mestu.

In ravno danes nekaj minut pred tem smo v avtu zaslišali glas radijskega komentatorja, ki je povedal, da sta se …. ne vem kje, ne vem kdaj, najbrž danes in možno, da kje v Ameriki, zaletela dva helikopterja. Baje sta oba sledila in snemala nekega pobeglega kriminalca ali nekaj podobnega. Oba sta najbrž razmišljala, da je v zraku malo možnosti, da srečata še koga ravno na tisti višini …… pa sta srečala ravno drug drugega. Bum! Umrli so vsi v obeh helikopterjih. Grdo naključje?

Zelo zanimiva je zgodba našega Jake. Za smisel celotne zgodbe je treba povedati tudi nekaj “intimnih” skrivnosti, vendar ta skrivnost je že davno postala tako javna, da mi najbrž nihče od vpletenih omenjanja ne bo zameril. Jaka je namreč od prvega dne svojega šolanja ….. in šolanje je začel s svojimi še ne šestimi leti (hodi v devetletko od samega začetka) zagledan ….ups, pardon zaljubljen v svojo sošolko.
Pred nekaj leti …morda tremi leti smo se v času jesenskih počitnic odpravili na Dunaj. Prvi dan našega potepanja po tem mestu, sedimo v neki restavraciji in Jaka brblja o njegovi srčni izvoljenki in razlaga, da je tudi ona v tem času na Dunaju, prišla naj bi na obisk k svojemu očetu, ki na Dunaju dela. Morda pa jo srečamo, pove. Ja, ja, seveda, mali …ti kar sanjaj, a sploh veš kako veliko mesto je Dunaj, sva se mu smejala midva s Tomažem.
In 10 minut za tem, na koncu Karenten strasse, kjer stojimo pred Starbucks-om in nekaj minut kolebamo ali naj zavijemo vanj, ali ne in se končno odločimo, da bi pogledali samo še okoli ovinka, kaj se skriva tam ….. in bum ….trčimo (ne čisto dobesedno, ampak srečamo se na razdalji manj kot meter) v Jakovo sošolko in njeno mamo. V trgovini za vogalom sta nekaj kupili potem pa res hiteli k njenemu očetu v službo. Trenutek prej ali kasneje bi se zgrešili.

No, seveda smo se dogovorili za kasnejše srečanje v lokalu sredi Dunaja in preživeli lep večer skupaj.

Je vse skupaj res le maključje?

Outlet nakupovalni center

Na našem zadnjem popotovanju smo tudi nakupovali. Odkrili smo outlet shopping center. V ravno takšnem nakupovalnem centru … ampak res, ravno tako strukturiranem, velikem, z enakim konceptom in celo nekaj podobnimi trgovinami, sem eno leto nazaj nakupovala v Ameriki. Nekje na deželi ob Atlanti, so nas naši šefi odloložili in nas pustili v raju za nakupe, kjer so se bohotile trgovine, kjer so razprodaje preko celega leta.

outlet shopping centerBaje so takšne celoletne razprodaje v prav tako urejenih stavbah, nov trend pri nakupovalnih centrih. Namesto zaprtih dvoran, sedaj gradijo zgradbe, kjer parkiraš nekje na začetku naselja, nato pa se sprehajaš po nekakšnih ulicah, ki ti omogočajo nakupovanje in sprehod po zraku, nad tabo je ponekod sicer tudi streha, da te ne preseneti dež ali prevelika sončna pripeka, na levo in desno pa trgovine ena ob drugi, vse lepo urejene in vse nudijo outlet blago, ki je seveda možno kupiti po nižji ceni, kot to isto blagovno znamko v normalnih trgovinah.

Blagovne znamke, ki jih ponujajo v takšnih shopping centrih pa se raztezajo od nekaj višje cenovnih blagovnih znamk (Calvin Klein, Enrico Coveri, Mila Schon, Cardin, Max Mara, Guess ….) kot športnih (Lotto, Nike, Russel athletic, Kappa ….), otroških (Gap, Benetton …), nižjih (New Yorker ..) do ur (cela trgovina Fossil ur) …. skratka takrat sem nakupila oblačil, kot že dolgo ne in še dolgo po tem, sem o tem razlagala Tomažu, ki se je takrat namesto za šoping, odločil za namakanje v bližnjem jezeru.

Tokrat smo na poti v Provanso, dva dni preživeli v mestu Sirmione ob Gardskem jezeru. Tam smo v našem hotelu v recepciji nabrali nekaj prospektnega materiala in med drugim naleteli na zanimiv letak, ki je imel na naslovnici fotografijo nakupovalnega centra, ki je bil na las podoben tistemu v Ameriki. Ob njej je pisalo Factory Outlet center Franciacorta Brescia. Ker je bila Brescia od našega Sirmiona, oddaljena le kakšnih 20km smer Milano, smo sklenili to čudo pogledati od blizu.

Nakupovalni center je bil tudi v živo izredno podoben ameriškemu. Jaku smo nakupili kar nekaj športnih oblačil v trgovinah Nike, Russel athletic in Lotto, pa tudi jaz bi kupila kaj zase v Max Mari, če ne bi moj malce preveč grdo gledal, saj je bil šele začetek naših počitnic, in po njegovem se ne spodobi že kar takoj izpraznit naših denarnic.

Ravno samo po nakupih, se jaz v Brescio res ne bi spravila, če pa ste že ravno namenjeni otroke peljati v Gardaland, potem pa je nujno potrebno tudi kakšni mami privoščiti en nakupovalni dan v tem centru 😉

Ponoči me ganjajo tisti v belih haljah

Ne čisto dobesedno, ampak zdaj so dohtarji res najbolj aktualni v mojih sanjah, saj o njih berem v časopisih, gledam po televiziji, nato pa jih še v živo srečujem v bolnicah.

Že v prejšnjem sporočilu sem zapisala svoje izkušnje z Urgenco, danes pa ni Urgenca ta, ki jo imam na tapeti, ampak travmatološki oddelek Kliničnega centra.

Naj grem s tole zgodbico malce nazaj v preteklost. Moj oče je bil vedno športen in fit in do svojega 60-tega leta ni imel kakšnih večjih težav razen gripe ali prehlada. Potem pa kar naenkrat …. predvidevamo, da ima vse skupaj opraviti s stresom, kajti njegove težave so se začele, ko je podjetje, kjer je delal od svojega prvega dne zaposlitve, odšlo pa-pa. Zgodil se je stečaj in oče je bil včeraj še VD direktor, naslednji dan pa še ena brezposelna oseba.

Nobena juha se ne poje tako vroča in tudi naš oče je kmalu našel službo in tam preživel še nekaj delavnih let. Pa ga nekega zelo vročega dne …mislim da kakšnih 8 let nazaj …pripelje njegov službeni kolega in pove, da se z njim nekaj čudnega dogaja. Odšel je na službeno pot nekam v nek kraj na drugem koncu Slovenije in se po eni uri vrnil ves bled in odsoten z vprašanjem kam je bil sploh namenjen. Utrujen je, smo sklepali in ga pospremili spat sredi najlepšega dela popoldneva.

Na dogodek bi skoraj pozabili, če ne bi nekaj mesecev kasneje sredi smučanja v Flachau-u v Avstriji med preprostim pogovorom ob kavici s Tomažem in mano, moj oče odtaval “drugam”. Z mislimi in besedami, s telesom je bil povsem v najini družbi, misli pa so odšle kdove kam. Ko sva nekaj minut zatem z očetom sedela na sedežnici in je vsako minuto ponavljal praktično isto zgodbo:” Kje pa smo? Stavil bi, da smo v Kranjski gori …”, sem se zanj močno ustrašila. Naslednji trenutek smo odšli domov in ga odpeljali na urgenco. Izgledalo je, kot da bi v njegovi glavi nekdo izbrisal disk s podatki zadnjih 4 let. Grozljivo je bilo poslušati povsem prisebnega očeta, ki pa v tistem trenutku enostavno ni vedel niti tega, da ima že 4 leta starega vnuka.

Od takrat naprej so se podobne stvari dogajale manj ali bolj pogosto. Oče je doživljal podobne mentalne odklope, telesno pa je ostal povsem “normalen”. Preiskovali in raziskovali so zadeve in odkrivali razna povišanja nekih delcev v krvi, vse skupaj pa je rezultiralo le v predčasno upokojitev, ki pa je itak bila že nekje na poti.

Neke noči me zbudi zvok telefona in paničen glas moje mame, češ da oče brca, opleta z rokami iz ust pa mu teče pena. Kličemo rešilca in pade ugotovitev, da je imel epileptičen napad. Ti so se kasneje začeli ponavljati in vsi skupaj smo se nanje navadili in skupaj z zdravniki prišli do ugotovitve, da je prišlo do neke poškodbe možgan. Kako, zakaj, kdaj ….tega pač ne ve nihče.

Mesec nazaj pa napad ni bil epileptičen, čeprav je najprej moja mama mislila tako. Oče je sredi noči mahal in mojo mamo grabil za lase in jo vlekel, vendar se tokrat ni jezil, ker bi mu slabo zlikala srajco :), ampak se je boril za zrak, saj ga je udarila kap. Naslednje jutro se zbudi krvavih oči, s povešenim očesom in delom ust. Pove, da je tako prehlajen, da ne more ničesar požirati. Å e sreča, da obstajajo ljudje, ki razpoznajo simptome kapi in so nas poslali na urgenco.

Tam tipično čakanje, nato pa nevrološka klinika. In tam? Razne raziskave vendar nič novega. Očetu je odmrl del požiralnika, hrano mu je potrebno sekljati, pazljivi moramo biti, ko dobi napad, saj ima sedaj težave pri požiranju in bi se lahko zadušil. Pa odpustnica in domov.

Tokrat pa ….. ne vem točno kaj … mati me kliče sredi dneva v službo in pove, da je oče krvav po glavi in ne odgovarja prav logično in prisebno. Neka je padel, vendar on ne ve kam, ne kdaj, ne kako. Na moj odgovor naj kliče rešilca začne razlagati, da oče ne želi v bolnico.

Kljub mojemu vztrajanju in celo povišanemu tonu pogovora, se mati odloči, da bo raje reševala stvari po svoje. Očeta namesti v dnevno sobo, sama pa odide za 5 minut v lekarno po gaze in nasvet kaj narediti. Ko se je vrnila, je oče ležal na tleh v kuhinji, okrog njegove glave mlaka krvi, pod njegovimi nogami pa polomljen stol. No, končno je klicala rešilca.

Od tu naprej pa ponovno zgodba, ki me spravlja v slabo voljo. No, ne čisto cela … rešilec je prišel hitro, osebje izjemno prijazno, očeta so nezavestnega naložili na nosila in ga odpeljali na Urgenco.

In kam od tam? Ima rano na glavi, očitno je padel, naj gre na Travmatološki oddelek. Travma je polna, naj ga dajo na nevrološki, saj tja bolj paše …. ja, ampak treba je pogledati glavo in narediti CT … skratka debata sester, ki jo poslušajo svojci. Očetu so zašili rano na glavi in ga postavili na hodnik. Ni prostora!

Ob njem je bila mama in me o situaciji obveščala po telefonu. Ob 8h zvečer (padel je enkrat popoldne) so ga končno namestili v sobo Travmatološkega oddelka. Kaj se je zgodilo, kaj naprej, ….. tega ni znal mami razložiti nihče. Zdravnikov baje ni bilo več in z mamo se je pogovarjal le izredno prijazni medicinski delavec po imeni Miran. Pridite jutri ob 8h zjutraj in se pogovorite z zdravnikom.

Ob 8h sva midve z materjo v bolnici, pred vrati travmatološkega oddelka. In čakava. Sestra v sprejemni pisarni je rekla tako. Čakava pol ure, čakava tričetrt ure. Mimo naju se sprehajajo zdravniki, sestre, bolničarke ….. nihče niti ne pozdravi, niti ne pogleda … žalostno …še na Å marni gori se pozdravljamo med sabo …
Kaj ni to običaj, da se ljudje, ki se srečujemo na istih hodnikih, pozdravljamo?

Mati gre ponovno vprašat, če je kdo morda pozabil na naju. Ne, niso, le vizita je. In zakaj so nama rekli naj prideva ob 8h? Ali ni vizita nekaj običajnega, kar se dogaja že leta vedno ob istem času? OK, bova še čakali. Pa pride mimo Miran …joj, kako so se zasvetile oči moje mame. Miran je sestrič, bratič ….ali kakor koli se že reče medicinskim sestram v moškem spolu 🙂 , ki očitno svoj poklic opravlja z veseljem in odnosom. Povedal ni nič novega, le njegov način je spremenil vse. Prijazno je povprašal, če se je že pogovorila z zdravnikom in nato rekel, da ja, zdravnik je še na viziti, vendar bo le te kmalu konec in … le še nekaj minut naj potrpi potem pa bo … pa še k očetu bo lahko šla potem pogledat.
Moja mati je bila presrečna. Halo?! Pa saj ni povedal ničesar drugega, kot sestra za okencem! Tako malo je treba, kajne?

In pride zdravnik. Travmatolog. Relativno mlad in očitno neizkušen pri pogovorih s svojci. Takole na hitro: “Z vašim možem je vse v redu, naredili smo CT glave in jaz ga bom jutri odpustil.”
A?????
Mama razlaga nekaj o tem, kako je padel in kako je ona šla s kolesom po gaze …. ajde, mama nehaj, to je travmatolog, skrbi za zlome in podobne stvari in mu je čisto vseeno za tvoje kolo in gazo… poskušam jaz z vprašanji o tem, če bodo pogledali zakaj je do tega prišlo.
“Ja, to mora povedati nevrolog, ki ga bomo poklicali na naš oddelek.”
“Kaj ga ne boste preselili na nevrološko?”
“Ne, ni nujno, saj smo ga oskrbeli in rana se celi.”
“In njegova poškodba glave?”
“Saj sem vam že povedal, ni poškodbe glave … smo naredili CT”
“In koliko šivov ima?”
“Je to sploh važno? Rana se celi in je v redu. Pridite jutri spet, vam bo nevrolog kaj več povedal.”

“Jutri” je bilo včeraj in nevrologa ni bilo. Sploh. Isti zdravnik je povedal še krajšo zgodbo in zaključil, da ga bo on odpustil iz oddelka.

Čakajte, oče je padel 2x po tleh, si poškodoval glavo, v glavi ima šive, na srečo ni dobil pretresa možganov ali kakšnih resnejših poškodb, v bolnico so ga pripeljali nezavestnega, v roke so mu natrpali kup cevk in zaradi možnosti oživljanja, sneli uro, poročni prstan in celo zobno protezo, ki je do sedaj še nikoli ni snel …..sedaj pa ga boste kar odpustili, ker se vaša rana celi????!!!!

In jutri, ko bo spet padel skupaj naj ga ponovno pripeljem na travmatološko, kjer ga bodo ponovno zakrpali in opravili tisti del, ki ga mora tisti oddelek pač opraviti?!