Skodelica kave brez čika

Skodelica kave, dve ali tri na dan in to brez Cankarja, to je moj obvezni ritual. Zasvojena kofetarka sem, moram priznati. Tri kave na dan, od tega skoraj nujno dve navse zgodaj zjutraj. Pa bi jih še več, vendar sem se nekje morala ustaviti, kajne?

Kave ne pripravljam doma. Praktično nikoli, zato imam resno težavo ob obiskih, ki me niso vajeni, kjer se trudim pripraviti kavo in praskam po napol trdi kavi zraven pa po hiši iščem sladkor, kajti tudi tega pri nas ne uporabljamo ….. razen servirnih vrečk, ki pa jih Jaka zbira, zato se tistih ne smem dotakniti.

Pitje kave je zame Dogodek, event …. na kavo se gre, kava mora biti prava, dišeča, s slojem smetance na vrhu …. ne govorim o mlečni smetani, govorim o tisti peni, ki se naredi na dobro pripravljenjem esspresu. ESSPRESU in ne EXPRESU, kot znajo mnogokrat povedati ravno tisti natakarji, ki to dišečo tekočino dostavljajo precej neekspresno 🙂 .

Med tednom kavo pijem sama, v stalnih lokalih, kjer vedo že vnaprej, da pijem kratko brez in da je ob kavi nujen tudi kozarec vode. Vodo popijem, vendar prvenstveno jo potrebujem, ker še pred začetkom pitja kave, vanjo dodam 2-3 žličke vode. Zakaj? Pojma nimam …. navada pač. Na ta način si jo malce shladim in jo lahko takoj pijem … čeprav je to bolj izgovor, saj sem ob kavi tudi pol ure in več in je zato prav vseeno, če bi počakala nekaj minut in kava bi se shladila kar sama 🙂

Ob vikendih pa kavo pijem s Tomažem. Navsezgodaj, ko veliko ljudi še spi, se midva usedeva v avto in hop na jutranjo kavico v bližnji lokal. Sicer tam prebirava vsak svoj časopis, vendar pa je to tudi čas, ko ga posvetiva drug drugemu. Brez sodelavcev, brez službe, brez otrok, naglice ….. mirno, ob skodelici dišeče kave.

In čik? Nič. Midva ne kadiva, le kavico pijeva, zato naju je mnogokrat motilo, da iz lokala prihajava smrdeča, kot prekajene šunke.

Nedelja zjutraj je za kofetarje težavna in težko je najti lep in prijeten lokal, kjer bi ob 7ih popil skodelico kave, brez zadimljenega in še od ponoči smrdečega in popljuvanega prostora. Danes zjutraj sva se oglasilapri Tomaževem očetu za Bežigradom in nato nadaljevala na Å marno goro, zato sva lokal iskala na predelu Bežigrada in Å iške. Ja, težka je ob pol osmih zjutraj, tako da sva iz obupa strašne odvisnosti od kofeina pristala na črpalki v Å iški in tam presenečeno ugotovila, da je bil danes najin PRAZNIK – rojstni dan nesmrdečih lokalov!

Kljub lepemu sončnemu vremenu in sedežih na vrtu, sva midva zavila v notranjost lokala. Nobene gužve, saj so vsi kadilci sedeli zunaj, nas nekadilcev, ki smo hkrati kofeinski odvisneži pa nas je očitno bore malo, notri svež zrak, klimatiziran prostor, milina! Po Å marni pa še na eno kofeinsko dozo v Kaval. Tudi tam ponoviva zgodbo in kot edina čudaka sediva v notranjosti lokala in ne zunaj. Mega, tako sem navdušena, da bi svoj limit kavic sedaj povišala kar na 4 ali 5 🙂 .

Sem pa opazila, da je Kaval kavici povišal ceno. 1,10€ je sedaj kava pri njih. Prej je bila 1€. Je to posledica protikadilskega zakona, ker pričakujejo drastičen upad pitja kave?
1,10 je dokaj draga kava, vendar poznam hujše primerke. Mons v lokalu ob recepciji jo zaračuna 1,30 ali morda celo 1,40 …. hmja, je pač fancy 😉 , čeprav v spodnjem nadstropju dobiš ravno takšno za 30 centov manj. Absolutni slovenski rekorder, ki sem ga jaz uspela opaziti je hotel Bernardin (ali Grand hotel Emona ..kakorkoli se že imenujejo v tem obdobju), saj njihovo kavo brez cenijo kar 1,80 ali nekaj takšnega.
Saj me ne bo pobralo za cent ali dva dol ali gor, vendar me izredno moti, ko za vodo, ki jo polijejo preko nekaj zrn zmlete kave, nekateri zaračunajo kar dvakrat toliko, kot drugi ….. ker je cena same surovine več ali manj enaka in vode najbrž tudi ne porabijo bistveno več, si predstavljam, da je povečanje marže treba iskati le v potratnem vodji lokala 🙂

No, jaz redno zahajam v lokal, ki ni ne fancy niti ni na “pomembni strateški točki” – slaščičarna v Murglah. Njihova kava je solidna, cena je 0,80€, lokal je nezakajen že od nekdaj, saj se v slašičarni ne kadi pa še občutek imam, da se mi kilogrami topijo že zato, ker se vztrajno in vedno upiram skušnjavi, da bi pojedla tudi kakšno tortico.

Živel 1. maj in 5. avgust! Ahja, kdo ve zakaj 5. avgust? Ima kakšen pomembnež rojstni dan ravno na petega? 🙂

Lulanje v naravi

Moški se obrnejo malce vstran, ga potegnejo ven in lulajo …..kjer koli že, me pa ???!!

Ne, nisem ljubosumna in niti slučajno ne pogrešam te izjemne sposobnosti, ki pritiče le moškim. Pravzaprav mi gre ta lastnost …ups, sposobnost …..izredno na živce. Le kako ženske zdržimo še tistih nekaj dodatnih minut in uspemo najti ustrezen zaprt prostor, ki je ustrezno opremljen in namenjen opravljanju te dejavnosti, moškim pa to nekako ne uspeva?!

To me spominja na nek dogodek, ki mu je pred leti bila priča naša družina. Bili smo na smučanju v italijanskih Dolomitih, sezona, gužva, smučarjev na tone ….. mi sedimo na klopci ob sedežnici in čakamo prijatelje, da prismučajo do nas … zraven nas nekaj podobnega počne družina Čehov. Mama, ata in dva mladostnika, vsi popedenani po zadnji smučarski modi.

Ne, niso lulali tam pred nami, 🙂 se je pa ženski del družine znebil odvečnih telesnih snovi na precej “moški” način. Bilo je seveda mrzlo, pozimi smo vsi malce prehlajeni in pri nas za osmrkovanje ponavadi uporabljamo robčke ….tudi moški 🙂 , pri teh Čehih pa je bila navada drugačna. Najprej mati, nato pa še hči, sta zamašili eno nosnico in skozi drugo močno pihnili ….. na sneg seveda. Brez obračanja, brez kompliciranja ….saj gre vse v naravo, kajne?

Podobno moj dragi argumentira, ko se mu zdi, da je WC preveč oddaljen. 🙂

Ko sem se najbolj osmešila

Ko je razsajala evforija o raznih verigah z 5 naj predmetov, 7 naključnih dejstev, 5 uresničljivih sanj, sem razmišljala o tem, kaj bi me glede podobnih tematik zanimalo o drugih blogerjih in ugotovila, da me zanimajo smešne in prikupne zgodbe. In ker ponavadi vedno izhajam iz sebe, bi bilo prav, da o tem najprej kakšno zapišem kar sama.

In ker to ne bo tipična veriga in vanjo ne nameravam potunkati nikogar, tudi ne bom vnaprej določila števila zgodbic, ki jih nameravam zapisati. Mogoče bo zgodba le ena, morda dve, morda pa se mi v spomin utrne več deset zgodb vrednih deliti jih z vami.

Tokrat bom začela s tisto, ki mi ob spominih še danes požene kri v glavo.

Bilo je kakšnih 15 let nazaj. Zaposlena sem bila v podjetju ATR, ki se je ukvarjalo z distribucijo opreme za računalnike za področje Slovenije in Hrvaške. Na Hrvaškem smo v Zagrebu imeli majhno pisarnico in tam registrirano podjetje Axis, kjer smo takrat zaposlovali dve osebi, zakonski par, ki se v poletnih mesecih nekako ni mogel uskladiti in na dopust oditi ločeno 🙂 . Ni problema, smo razmišljali, bo Saša odšla v Zagreb in tam preživela 14 delavnih dni. Namesto v hotel so me namestili v neko stanovanje kolegice od kolegice, jaz pa polna ambicij napokala oblačila v kovček, lupčka Tomažu …. in odšla v Zagreb.

Kaj naj bi počela cele dneve v meni tedaj neznanem mestu? Delala sem od jutra do večera in praktično niti pomolila nosu iz pisarne, najetega stanovanja ali svojega avta. Pa sem nekega dne sklenila, da je čas, da si ogledam središče mesta in hrvaške mladce. Iz pisarne sem odšla v stanovanje, se stuširala, preoblekla, nanesla frišen make up in se pri tem res močno potrudila in na ustnice nanesla takrat hudo moderno šminko v močni pink barvi.

Tako popedenana sem se sprehajala po mestu in se počutila prav lepo… sama, vendar ne osamljena, nekako svobodna.
Na ulici so prodajali storže pečene koruze. Njama! To obožujem in privoščila sem si enega. Ne vem, če ste med tistimi, ki ste že kdaj jedle koruzo z močno našminkanimi ustnicami, jaz vam lahko danes iz prve roke svetujem, da si šminko pred tem obrišite. Obvezno!!!!
Jaz sem takrat storž lepo vrtela in hkrati s tem svojo roza šminko raznašala po bližnji in širši okolici svojih ustnic. Na lica, konico nosu, ob robove ustnic, na brado …skratka povsod malo. Storž sem seveda kmalu odvrgla in se lepo “urejena” še naprej sprehajala po ulicah Zagreba. Mimoidoči so se mi nasmihali, me opazovali, jaz pa prepričana, da sem tako simpatična, nasmejana vračala poglede nazaj.

Stanovanje, kjer sem živela takrat je bilo v 6. nadstropju nekega bloka in za vrhunec celega večera, sem se do stanovanja popeljala v dvigalu v družbi nekega moškega. Gledal me je precej precenjujoče. Oh, ti Hrvati! 🙂

Vstopila sem v stanovanje in se zagledala v svojo pojavo, ki je odsevala v bližnjem ogledalu.

Od tistega dne se po zagrebških ulicah sprehajam le še s sklonjeno glavo …. in Tomaž, če bom kdaj slavna in bodo kako izvrtali kakšno fotografijo, ki jo je morda posnel kakšen od mimoidočih, prisežem ….. jedla sem le koruzo!!!

Izdajalec

Mega film! Temu ne morem sicer reči film za mojo dušo, saj tako rečem le takšnim, kjer se raznežim in mi zaigra romantična duša, je pa vsekakor vreden ogleda. Izdajalec je označen kot vohunski triler in v skoraj dveh urah z zanimivim pristopom, skozi zgodbo mladega agenta, prikaže zgodbo, ki temelji na resničnih dogodkih ob največji izdaji v zgodovini FBI-ja.

Film sva si ogledala s Tomažem in našim ameriškim gostom Johnom, ki je vse skupaj še potrdil s komentarji, da je zgodba o vohunu Hanssenu med američani dobro poznana. Pravi, da so vsa imena, ki so uporabljena v filmu, prava, povzeta iz resničnega življenja in prav nič spremenjena.

Tomaž je ob koncu filma povpraševal Johna o tem in onem in med drugim razmišljal, če je Hanssenova močno verna žena kdaj izvedela, da je mož snemal njune spolne odnose. No, dilema je razrešena …. če ne prej, sedaj po filmu to gotovo ve. 😉

Menton – italijansko mesto v Franciji

Blaž je obiskal Santorini in nam zelo slikovito skozi opis lepot Santorinija prenesel tudi nekaj dobrih podjetniških nasvetov.

Ob tem sem se ob točki, kjer navaja kako gostilničar privabi stranke, spomnila na izkušnjo iz našega zadnjega popotovanja po Italiji in Franciji.

Monaco in Monte Carlo imata posebno mesto v srcu našega Jake, zato se moramo na poti v Francijo ali naprej v Å panijo, tam obvezno ustaviti. Ponavadi smo izbrali za prenočevanje lokacijo izven Nice ali Cannes-a, tokrat pa smo se odločili, da spoznamo Menton. Menton-krasno mestece tik za italijansko-francosko mejo. Najbrž spada pod Azurno obalo, saj je od Monte Carla in Monaca oddaljen le nekaj minut vožnje po precej zaviti in vzpenjajoči se cesti.frimg_74121.JPG

Prijetno mestece, ki je sicer francosko, vendar v sebi nosi še veliko italijanskega melosa. Prijetna tržnica, stare ulice, polne ljudi, trgovinic in prijetnih lokalov iz katerih diši po sveže pečenih rogljičih.

Zanimivost, ki sem jo opazila in bi je bila vesela tudi pri nas je, da imajo svoje francoske štruce na voljo kar tako na “mimogrede” … lokal s kavico in rogljiči, luknja v steni, v vitrini pa sveže pečene štruce kruha. Ustaviš se, kupiš dve štruci in domov. Pri nas pa za vsako žemljo v velik nakupovalni center, parkiranje in nato nakupovanje še kupa nepotrebne krame …..

No, da se navežem na misel, ki mi jo je vzbudil Blaž. Zvečer se nam je prilegel sprehod ob plaži. V Mentonu so plažo uredili tako, da je koristna tako čez dan, kot tudi ponoči. Na robu plaže, kjer se del dotika mivke, drugi del pa sili k robu nekakšne sprehajalne poti, so produktivni francoski gostilničarji spremenili v nekakšno letno gostilniško naselje. Lokal ob lokalu, vsak drugačen in vsak po svoje zanimiv, vsi na prostem, obkrožajo jih palme, nekakšna provizorična streha …pred lokalom pa seveda stoji nekdo, ki vabi naj vstopimo ….
Bili smo pred težko odločitvijo kam na večerjo. Nekje se nam je dozdevalo, da je lokal preveč fancy za naše žepe, drugje smo imeli občutek, da bomo poleg pomfrija in piščanca težko dobili še kaj drugega ….. Na koncu smo se odločili pravilno in uživali v okusni morski hrani z izredno prijazno postrežbo.

In kaj je prevladalo; vsekakor smo najprej “padli” na lepo dekoracijo. Ves lokal je bil opremljen v nekakšnem bambusu in kombiniran z belimi svečami, belim cvetjem in oranžnimi dodatki, kot so prti, prtički in ostale zadevice, ki pašejo na mizo.

Tudi to je pomagalo, da nas je gospod nagovoril. Meni je dober vtis pustilo to, da je bil gospod starejši, kar mi je dajalo vtis, da me nagovarja lastnik lokala, kar se je kasneje izkazalo za pravilno.

Ampak kljub vsem tem dejavnikom ima pri nas ponavadi glavno besedo Jaka. Presenetljivo, ta isti lokal je bil tudi njegov prvi izbor. Tudi njega je prepričal gospod, vendar ne zaradi njegove starosti, ampak zaradi njegovega oblačila. Gospod je imel namreč oblečeno majico, ki je imela na hrbtu seznam nekih imen, ki meni sicer niso povedala veliko, Jaka pa je takoj opazil, da so to teniški igralci iz nevemkateregaleta in nevemkateretekme.

Gospod nam je seveda svetoval kaj naj izberemo od jedi, ki jih ponuja, se z nami pogovarjal v krasni angleščini, medtem povedal, da je po rodu avstrijec in da je gostinstvo na Azurni obali njegov skok v povsem druge vode, saj je svoje celotno življenje pred tem posvečal treniranju kar nekaj perspektivnih teniških igralcev.

Stavim, da je njegova majica v to gostilno privabila še kakšnega teniškega navdušenca.