Urgenca četrtič

Ne vem kaj se dogaja z mojim Billom … pa ja ni šel na tako dolge počitnice?!

V glavnem, počasi postajam ekspert za urgentni blok Kliničnega centra. Ne, z mano je vse v redu (no, saj morda pa je z mojim Billom vse v redu, le da se on pač ne vtika v mojo bližnjo okolico), se pa dogaja z mojimi bližnjimi. V zadnjih 4 mesecih smo non-stop po bolnicah in tako tudi kar naprej na urgenci.

Najprej moj tast in njegov srčni infarkt ali kar koli naj bi bilo …ugotovili itak niso ničesar.

Potem moj oče in kap, ki mu je prizadela polovico požiralnika, tako da se sedaj hrani samo še z mehkejšo hrano in še to s težavo.

Å e v istem obdobju, ko je bil moj oče še v bolnici, se zgodi urgenca našemu Jaki in njegovi zlomljeni roki.

Nekaj več kot teden nazaj spet tast in izpuščaji po nogi – baje sladkorna. Tast je že tretji teden v bolnici Petra Držaja, ki je pravi lux hotel v primerjavi s kliničnim centrom.

Včeraj pa spet moj oče in kaj vem kaj. V glavnem izguba zavesti, padec in udarec v glavo …… rešilec, urgenca, šivanje, travmatološka …

Stvari se dogajajo, mi pa vedno znova obiskujemo najprej urgentni blok, potem pa še razne bolnišnične oddelke. Mojemu očetu so na travmatološki zašili glavo, nato pa so se sestre debelo gledale, kajti zanj ni bilo prostora na oddelku. Moral bi iti na nevrološko, vendar so sobe zasedene, tudi na travmi so sobe zasedene. Pa ga dajmo še nezavestnega in z infuzijo v roki za nekaj časa kar na hodnik! Tako to gre pri nas.

Res je, zdravnikov je premalo, prostori so preveč utesnjeni, sob je premalo, sobe so itak prevroče in je v njih nevzdržno že zdravim ljudem, postelje pa še vedno nekako najdejo in bolnike vsaj položijo nanje. Svojci in bolniki smo nestrpni, včasih celo nesramni, zdravniki in sestre pa prav tako ….. na koncu pa itak trpi le pacient.

Tokrat sem urgenco obiskala že tolikič, da poznam postopek, vem da bo čakanje neizmerno dolgo itd. da se temu ne čudim več in tudi jezna več nisem. In tako sem prišla do spoznanja, da bi morda pomirili še kakšnega svojca več, če bi tudi ostale – takšne, kot sem bila prvič jaz, seznanili s postopki, hodniki, pravili ….. Na urgenci se povprečen človek znajde enkrat na 10, 20 let in seveda ti nič ni jasno. Sediš, gledaš, upaš, moliš, jamraš, bentiš …..

Prvič smo prišli brez rešilca. Sedaj vem, da imajo bolniki, ki jih dostavi rešilec, prednost. Pri tastu smo naredili napako in ga dostavili sami in zato čakali 11 ur!!! Pa saj bi morda sedaj naredili enako, vendar bi bilo čakanje povsem drugačno, če bi mi nekdo že v sprejemni pisarni povedal: “gospa, prišli ste na urgenco, tukaj je kaos, pričakujte, da boste tukaj minimalno 5 ur, lahko pa tudi 12” … ej, s to informacijo bi jaz lahko poskrbela, da tastu dostavimo kakšno normalno hrano, da pokličem v službo in odpovem VSE obveznosti in morda še kaj.

Pa če je že težko ubogim nervoznim svojcem to povedati v obraz, zakaj ne bi nekaj vljudnega in uvidevnega obesili na steno v čakalnicah?! V enajstih urah bi vsak prebral tudi to. Da ne govorim o tem, da morda res ne bi bilo težko kakšnega hodnika pregraditi le z enostavno zaveso in prositi svojce in ostale bolnike, da prepustijo prostor za tiste paciente, ki so zaradi pomanjkanja prostora, kar na hodnikih, čeprav ležijo po posteljah. Tako pa vse skupaj izgleda, kot množična hiralnica.

Da ne govorim o tem, da bi se dalo poskrbeti tudi za kakšen zanimivejši program na televiziji (tam se vrti le nekakšen program s pticami in ribami) …ok, saj to pomirja, ampak 11 ur!!!!! ….. pa kakšne knjige, ki bi si jih ljudje lahko sposodili in brali med čakanjem. Če ne drugega, vsaj za otroke.

Sestre hodijo po hodnikih in ne rečejo ne bev ne mev. Saj razumem, če bi se obrnile k enemu pacientu, bi se okrog njih nagnetlo še 20 drugih. Pa vendar mislim, da bi lahko imeli vedno zaposlenega nekega prijaznega “angela” – Zmajčka pomagajčka (ta dva revčka krožita po hudi vročini napravljena v kostum zmaja po ljubljanskih ulicah in kao pomagata ljudem), ki bi vsake pol ure prišel na hodnik in s prijaznim in umirjenim glasom povedal, da se zavedajo, da so hodniki polni, da zdravniki delajo po svojih najboljših močeh ter da se zahvaljujejo za potrpljenje vseh čakajočih. In morda še enostavno vprašanje: “kdo rabi kakšno pomoč?” Pa saj ni treba, da je to medicinsko osebje!!!! Å tudent, ki ima srce na pravem mestu in mu ni škoda dveh besed za pomiritev nervoznih ljudi v čakalnicah!

Za takšne stvari ni potrebno veliko financ, le malce zagnanosti in srčno razmišljanja ter zavedanje, da nekateri tam postanejo še bolj bolani, le zato ker se o njihovem počutju nihče ne vpraša ničesar.

Zakaj vedno spimo v Accor hotelih

O našem tokratnem dopustu še nisem povedala vsega.

Francija v takšni ali drugačni obliki nas spremlja skoraj vsako leto in tudi Provanso smo že obiskali, vendar predlani iz Azurne obale hiteli proti Barceloni, še leto poprej pa tudi iz Azurne proti Parizu. In tako nikoli imeli dovolj časa ali energije za opazovanje širnih polj žita in sivke, ki se raztezajo poProvansi.

fr.JPGfrimg_783311.JPGfrimg_78341.JPGfrimg_78312.JPGfrimg_78061.JPGfrimg_77321.JPGfrimg_77261.JPGfrimg_76962.JPGfrimg_76891.JPGfrimg_75201.JPG

Tiste prve poti proti Parizu smo se poti lotili s šotorom v prtljažniku. Priznam, šotor ima svoj čar, še najbolj, ko ga vsak drug dan postavljaš v popoldanski sopari, ko ti po riti teče znoj, ti pa pritiskaš na tisto pumpo, ki naj bi pomagala pri napihovanju blazine, ki itak drugi dan potovanja ponavadi poči. Da ne govorim o navdušenju, ko lahko takoj za tem odidemo po nakupih in nakupimo vsaj 4 nove pene za na plažo, ki jih itak uporabljamo le za spanje. Kljub 4 penam pa začuda še vedno čutimo vsak kamenček, vendar več jih res ne moremo nakupiti, saj smo z njimi zapolnili še zadnji prostorček v prtljažniku.

Zvečer pa toaletno torbico pod pazduho in med pajke na WC ….. pa pogled pod nebo in pred spanjem en očenaš, da zjutraj ne bi deževalo, saj je treba šotor pospraviti in nadaljevati pot v naslednji kraj.

frimg_74121.JPGfrimg_7654.JPGfrimg_7796.JPGfrimg_7853.JPGfrimg_73141.JPGfrimg_77371.JPG

In tistega dne, ko smo v skrbeh gledali proti temnemu nebu in se na poti do Pariza, nekje v Lyonu, na željo Jake ustavili, da se okrepčamo v McDonalds-u, se nam je pokazala Marija …..ali pa se na je usmilil moj Bill.

Avto parkiramo, se že premikamo k vhodu McDonaldsa, pred tem pa pogledamo proti sosednji smešni kockasti stavbi, na kateri se kiti napis Hotel Formula 1 Price €24. Naš skeptični Tomaž se je ob napisu itak nasmejal in cinično pripomnil nekaj o nategovanju kupcev z velikimi napisi o strašansko nizkih cenah na katere potem dodajo še turistično takso pa davek na turistično takso pa še kakšen prispevek na norce ….. Pa poglejmo to čudo, ki nosi ime Formula 1, sva vztrajala z Jako! Vstopili smo, Tomaž se je s hrbtom naslonil na nekakšno kotno mizo medtem, ko je mene spraševal o tem, kje naj bi bila recepcija. Ja, sediš na njej! 🙂 Recepcija res ni bila razkošna, tudi znanje tujih jezikov ni lastnost, ki bi bila zahtevana pri receptorjih teh hotelov, vse ostalo pa štima v nulo. Res! Cena, ki je bila zapisana pred hotelom je veljala za noč, za vse 3 …no, brez zajtrka, vendar nobenih dodatnih davkov in prispevkov.

frimg_77161.JPGfrimg_77071.JPGfrimg_76771.JPGfrimg_78041.JPGfrimg_78062.JPGfrimg_78071.JPGfrimg_78842.JPG

Soba? Kocka z zakonsko posteljo preko katere je pograd. Omar ni, namesto teh so kovinski nosilci in obešalniki, kamor lahko obesiš svoja oblačila. Vendar tista soba je imela celo klimo in TV. V vogalu sobe je stal še umivalnik, WC in tuš pa si moral obiskati na hodniku. Ja, še vedno boljše, kot v campu. Hotel na katerega smo naleteli je moral biti odprt le nekaj mesecev nazaj. Povsem nov, čist, urejen, z varovanim parkirnim prostorom. Vse to za 8€ na osebo!!!!

V recepciji smo vzeli majceno rumeno knjigico, kjer je bilo zapisanih naslednjih 300 in nekaj hotelov, ki jih ima Formula 1, razpršenih po Evropi in sklenili, da bodo šotor in blazine od tam naprej zatrpani povsem v ozadju našega prtljažnika in se jih ne dotaknemo več.

Formula 1 je najnižji nivo hotelov, ki spadajo v sklop Accor-jevih hotelskih verig. V Evropi ima Accor več kot 2.300 hotelov.

Naslednji nivo, boljši od Formule 1 je Etap. Etap ima sobe podobnega standarda, le kopalnica je sestavni del vsake sobe. V Evropi ima Etap prav tako, kot Formula 1 več kot 300 hotelov vsakega ranga, Ibis, ki je naslednji nivo pa celo blizu 700. Ibis ima le v Parizu okrog 80 hotelov, tako da vsaj glede Francije ni bojazni, da ne bi dobili sobe vsaj v enem od teh.

Ibis ima že tipično klasično recepcijo, ki obratuje celo noč, receptorji obvladajo že tudi kaj drugega, kot le lokalni jezik, sobe pa imajo tudi “normalno” opremo, ki pa je v vseh Ibis hotelih skorajda identična. Ibis ima seveda vse sobe klimatizirane, nekateri od njih pa imajo morda lahko celo bazen in kakšno skromno fitnes sobo. Takšno srečo smo imeli tokrat s hotelom Ibis v Orange-u v Provansi, za katerega smo za nočitev nas treh odšteli 70€.

Od tam naprej gredo kvalitetno in cenovno še višje
Mercuri
Novotel
in najdražji Sofitel

Preizkusila sem že vse, razen Mercuri-ja in prisegla bi na zlato sredino. Ibis je nekaj, kjer se počutiš najbolj sigurno in udobno, vsekakor pa je za kratkotrajno nočitev ali dve na poti, tako Etap, kot tudi Formula 1, odlična rešitev.

Organizacijsko zadeve klapajo v nulo. Vsaka od teh verig ima podobno urejene kataloge, ki ti dajo jasno informacijo o lokaciji in ceni sobe. Pri nizkoproračunskih hotelih, kot so Formula 1, Etap pa tudi Ibis (čeprav slednjega ne bi trpala v skupino nizkoproračuncev) v katalogih ni fotografij samih hotelov, pa saj konec koncev so si vsi zelo podobni. Vsi se načeloma nahajajo malce izven centra (ponekod v industrijskih predelih ali trgovinskih centrih), kjer je zemljišče cenejše, vsi so grajeni v nekakšnih kockah brez balkonov in nepotrebne dekoracije, pa tudi sobe so opremljene na povsem enak način. Kar je krasno, saj točno veš kaj te čaka.

Formula 1 in Etap delujeta v stilu nizkoproračunskih letalskih družb, vendar brezhibno. Rezerviraš lahko po internetu ali telefonu (to zna biti malce zamudno, saj moraš znati francosko in pa pogovarjaš se z avtomatom), odpoveš lahko še isti dan do 17:00 ali nekaj podobnega in to brez stroškov in cirkusa. Plačaš vnaprej tik pred vstopom v sobo, lahko tudi ponoči preko avtomata, ki stoji pred vhodom. Ob plačilu prejmeš kodo, ki jo vtipkaš na tipkovnico, ki se nahaja na vratih sobe. Koda ti odpira vrata do termina, ki ga imaš vplačanega.

V Franciji, kjer je teh hotelov več, priporočam, da izberete hotele z višjo kodo (vsak hotel ima namreč svojo številko), kajti hoteli z nižjimi številkami so lahko že precej stari in obrabljeni in to je edina zamera, ki jo morda lahko imam.

Povezane teme:
McDonald nima več Shake-a
,
Helga nas je peljala,
Naš super izlet v London,
Jakovi zapisi o naših počitnicah v Provansi

Prvi na vasi

Ura je pol devetih zvečer, sedim v jedilnici in pripravljam se k pisanju novega prispevka. Imam idejo o čem bi pisala, vendar sem se ravno ta trenutek premislila. Zakaj? Po televiziji sem slišala največjo bučo ever.

porokaPojma nimam kdo je sploh prižgal televizijo in sploh kdo je izbral program TV Pika, kajti televizijo pri nas gledamo bolj površno ….. in če že, potem je to kak film na HBO-ju ali kakšna aktualna oddaja na POP TV-ju ali A-kanalu, medtem ko NET TV, Paprika ali TV Pika na naš ekran zaidejo po veliki pomoti.

Kakor koli že TV Pika je bila izbrana tokrat in na programu je bila oddaja, ki me spominja na tisto Na zdravje ali kako se že imenuje stvar z Jasno Krasno … oddaja, ki mi resno dvigne kocine in to ne od ganjenosti. Pa me niti ne motijo razni jodl bodl ansambli ala Atomik harmonik in Turbo angels, vmes pa še kakšna Tanja Žagar, Manca Å pik, ali Werner. Čeprav te glasbe ne maram, nekako razumem, da mora na programu biti tudi nekaj za ljudi, ki poslušajo narodno zabavno ali turbo folk glasbo. Pri teh oddajah me motijo predvsem neumni štosi, ki žalijo intiligenco gledalcev in pa trdo zaigrano povezovanje voditeljev, za katere je skorajda očitno, da se v narodno zabavni zgodbi ne znajdejo najbolje. No, oddaja Na zdravje je odšla na počitnice, na TV Piki pa se nas očitno ne bodo usmilili s počitnicami. TV Pika je namreč na spored ob nedeljskih večerih postavila oddajo Prvi na vasi.

Ne, nisem vedela kako se oddaja imenuje …ampak tokrat sem prav nalašč na internetu pobrskala za program TV Pike.

Naj preidem na bistvo; ne vem od kje, kdo, zakaj … ker pač nisem poslušala, v programu TV Pike pa to tudi ne piše …. kar tako iznenada zaslišim, ko novinar sprašuje nekega mladca: “in kaj vam je pri njej tako všeč?” …najbrž je mislil punco, ženo, partnerko …

In mladec pomisli in reče: ” da NI pohlepna.”

Opa, kakšna ljubezen in občudovanje! 🙂 Pa jaz svojega takoj načevljam, če mi takole na televiziji ….pa čeprav le na TV Pika, naredi takšno bruko. Pa naj raje reče “da ma velike joške” ali “da velik čveka”, kot da med moje kvalitete uvrsti to kar jaz NIMAM oz. to kar NISEM.

O, po tej varianti pa jaz res ne bi imela težav pri naštevanju vrlin svojega dragega (drugače bi morala kar pomisliti 🙂 ) ….. tako pa: všeč mi je, da NI majhen, da NIMA čevljev št. 37, da NIMA trebuha, da me NE pretepa, da NE prihaja domov pijan, da NE vpije RAVNO vsakič, ko si kupim nove čevlje, da mu NE smrdi iz ust, da NIMA še kakšne ljubice …

Ej, hvala TV Pika in oddaja Prvi na vasi …. zdaj res vem, da je moj dragi res najboljši …no, prvi na vasi 🙂

Zastonj ogled filma Transporterji. Vauuu!

Tudi Kolosej je prišel do spoznanja, da smo blogerji dober in poceni način oglaševanja. Bravo! In tako je na svoji strani objavil vabilo, za pridobitev zastonj vstopnic. Pred dvemi dnevi sem dobila vabilo in opozorilo na to (saj drugače itak tega na Kolosejevem spletu ne bi opazila) od blogerke Tjaše.

Tjaša je vedela komu naj tako stvar pošlje naprej, saj jaz na svojem blogu objavljam opise filmov, ki jih vidim, filme pa itak nikoli ne snamem iz neta, ampak si jih lepo in po pravilih ogledam v Koloseju. In gledam skorajda vse …. no, ja …. grozljivk ne, pa tudi najbolj otročjih risank ne več … pa tudi do kakšnih kvalitetnejših dram malce bolj težko pridem. Vse to pa zato, ker kot prvo filme gledam zelo rada, ker si doma za to pravzaprav ne vzamem več časa … takšnega, da bi lahko dve uri sedela pred televizijo ne pomnim, kdaj bi ga nazadnje, ….. pa tudi zato, ker se mi zdi obisk kina dogodek, saj ga spremlja pogovor pred in po filmu pa še kakšna pijača in morda še kakšen prigrizek. Predvsem pa hodim v kino zato, ker to obožuje naš sin Jaka. In seveda ima njegov okus prednost, sicer pa me veseli, da se mu tudi ta vse bolj spreminja in morda bomo v naslednjih dveh letih lahko počasi ukinili vse Spider, Super in Bat man-e in si morda celo ogledali kakšen film, kot je bil La vie en rose.

Glede Transformerjev pa takole: hmja. Predfilm sem videla in jasno: ni me ravno navdušil. Kr eni veliki roboti ipd. Halo?! Tako, da bi obisk takšnega filma prišel v poštev res v skrajni sili, ko bi z Jakom res vsa nesrečna stala pred seznamom filmov, ki se predvajajo, zunaj bi padala toča, midva pa bi itak že veliko večino ostalih filmov videla. Pa še takrat bi ga najbrž poskušala pregovoriti, da greva raje v Subito na kakšno pizzo. 🙂

Ampak glede na to, da se na to stvar vabi blogerje, se mi je stvar zazdela zanimiva predvsem s stališča, da bo dvorana polna ljudi, ki jih najbrž poznam le preko nihovih pisanih tekstov. Podobna stvar, ki me je pritegnila na Blogres.

Vendar pa bi sedaj morala nekaj početi …. se prijaviti na Koloseju pa napisati nekoga novega, pa ga linkati …pa pisati mail, potem naj bi me pa oni poklicali ….???? Ej, Kolosej, kaj komplicirate za tisti 2 karti?!!! In potem naj bi baje za pridobitev teh dveh kart stala v vrsti in MORALA iti v kino ravno tisti dan ob tisti uri? Ne hvala. Morda pa pridem takrat naokoli in si karto kupim po redni ceni. Če ne za ta film pa za kakšen drug. Ti dve karti pa bom raje podarila komu, ki ni bloger, saj lahko, kajne?

Eto, reklamo sem jim pa vseeno naredila, saj podpiram takšno stvar, le da bi jo morali malce izpiliti. Naj dajo po 20-50 kart tistim blogerjem, ki imajo veliko obiska na svojih straneh pa naj oni sami naredijo akcijo in razdelijo karte! Had je že eden takšnih, ki je zopet pokazal svojo pripravljenost pomagati takšnim, ki podpirajo blogerje in je reklamo objavil na svoji strani pa ga najbrž tudi ne bo na predstavi. Ali pač?

Če ni jasno iz konteksta …še to: povabila sem Jako seveda. In on pravi, da gre na Transformerje. Oh, ja, zdaj pa mam 🙁

Harry Potter …. no, ja

V svoji mladosti sem pravljice oboževala. Tiste z zmaji in nadzemnimi in pdzemnimi bitji. Iz knjižnjice sem znosila kupe knjig in predvsem oboževala Pravljice Božene Nemcove.

Svet gre naprej in dandanes so tudi pravljice drugačne. Seveda sem ob prvi evforiji nad Harry Potterjem, tudi jaz domov prinesla to čudo in sklenila, da pokukam vanj. Jaka je bil ravno dovolj star, da sva namesto enostavnih slikanic, za lahko noč brala Harry Potterja. Na ta način sva skupaj sem mu brala celo prvo knjigo. Navdušena, to je edino, kar lahko rečem o zgodbi, ki sem jo spoznala. Le kje lahko avtorica dobi tako fascinantne ideje in kombinira zgodbo za otroke z elementi grozljivke, kriminalke, zgodovinske zgodbe ter znanstvene fantastike, da ne omenjam odličnega angleškega humorja?

Čeprav so mnogi filmsko uprizoritev kritizirali, sem bila jaz ravno obratno, nad prvim filmskim izdelkom, naravnost navdušena.

In tokrat sem gledala peti del. Hmja. Ne vem ali na vtis o filmih res vpliva le stanje v katerem se v tistem trenutku nahaja gledalec, ampak mene je film dolgočasil. Jaka je bil povsem navdušen. Iskrečih se oči mi je ob odhodu razlagal, da je knjigo sicer kmalu po začetku branja odložil, ker mu je bila preveč razpotegnjena ….natančno to bi lahko rekla tudi jaz o filmu …. film pa mu je bil napet, zanimiv …skratka fantastičen.

Jaz lahko le rečem, da po toliko nadaljevanjih nad samo zgodbo nisem več impresionirana. Ja, hodijo skozi stene, letajo po zraku, nič kolikokrat zamahnejo s čarobno palico in pričarajo razne ptice, vetrove in bliske …. vmes pa se nemalokrat spopadejo z nekakšnimi zmajevskimi bitji in se tresejo pred SAJVESTEKOM ….. vse skupaj konec koncev diši po Piratih s Karibov ….ok, Pirati dišijo po Harry-ju ….ali pa mogoče Gospodar prstanov po Harry-ju ….Kakor koli že …danes ob polnoči bomo končno zaključili s to jaro kačo in upam, da nam no Rowlingova kmalu postregla s kakšno drugo zanimivo zgodbo. Ja, ženska je fenomen in kapo dol glede njene domišljije in pisateljskih sposobnosti, vendar z dolžino Harryeve zgodbe in debelino teh knjig je res malce preterala, priznate?