Saša Einsidler ogoljufana

Med spleti na katere rada pokukam in katerih zapise pogosto prebiram, je tudi blog Saše Einsidler.

Saša mi je všeč že iz časov, ko se je njena kariera šele začenjala. Po letih sva si nekje blizu (ok, ok, ona je malce mlajša) in tako se je spomnim še iz hodnikov FDV-ja, kjer je pogosto simpatično kramljala s svojima takratnima študijskima kolegoma Igorjem Bergantom in Miranom Ališičem1. Prav simpatično dekle je bila, vedno nasmejano in polno energije.

Kasneje sem jo srečevala pred Jarškim vrtcem, kamor sem jaz vodila našega Jako, ona pa enega od njenih otrok. Ne, sploh se ne poznava, jaz pač nisem tip, ki na ulicah ogovarja ljudi, sploh pa ne znanih slovenskih fac, s katerimi nimam nič konkretno opraviti.

A ker naši mediji redno poročajo o porokah, ločitvah, porodih, selitvah, nakupih in vseh ostalih nam ostalim izredno pomembnih zadevah naših takozvanih zvezd, sem bila vedno na tekočem, kaj se s Sašo dogaja.

Ker sem si vedno želela veliko družino in prav v zadnjih letih vedno znova upala, da nam morda uspe “pridelati” še kakšnega dojenčka, sem s toliko večjim zanimanjem spremljala novice o Sašini treji, pa potem četrti in pred kratkim celo peti nosečnosti in večanju njene družine.

In ko sem nekega dne naletela na informacijo o njenem blogu, sem o Saši vse prej omenjene izredno “pomembne” zadeve, začela spremljati, kar iz osnovnega vira. Danes sem naletela na njen zapis o jumbo plakatih, s katerih nas zadnje čase spremlja njen simpatični pogled. Grdo! Ja, grd je že sam plakat, ampak tukaj govorim o odnosu revije do Saše. O urednikovanju revije ter o medijskem pravu nimam pojma, a vseeno se mi zdi, da bo Saša s tožbo bolj težko kaj dosegla. Če je res, kar pravi ena od njenih komentatork, da za objavo na naslovnici ne potrebuješ posebnega dovoljenja, je toliko bolj možno, da je objava revije s to isto naslovnico na jumbo plakatu, še manj sporna. In če bo Saša že kaj dosegla, si bo revija s samo reklamo pridelala dovolj, da kazen z lahkoto izplača.

Prepričana sem, da bi Saša stvar sprejela povsem drugače, če bi jo bili o svoji nameri obvestili.

Ker se mi zdi stvar moralno sporna, sem sklenila Saši priskočiti na pomoč z objavo na svojem blogu.

  1. mislim, da sta tako onadva, kot tudi jaz kasneje sfalirala []

RBD ali ABBA?

No, glede na to, da sem letnik 1965, vam je najbrž jasno, da v takšni tekmi zmaga Abba. Hvalabogu tudi pri našem 1995 letnikarju absolutno zmago vleče Abba.

Medtem, ko so se gruče pubertetnic gnetle pred Halo Tivoli, sva se midva z Jako odločila, da si ogledava muzikal.

To, da se ob lahkih romantičnih filmih moje srce kar topi, ni skrivnost, o tem sem pisala še v časih, ko sem v kino hodila bolj pogosto ….. no, ko so naši kinematografi imeli na sporedu bolj zanimiv program …, a o tem, da sem nekoč padala na Abbo pa zagotovo še nisem pisala.

Jah, nekoč ni bilo tako, kot danes. Ni bilo i-phonov, i-podov, dvd-jev, cd-jev in podobne šare, ki se nam dandanes kopiči po hiši. Doma smo imeli gramofon in kupe plošč. Kupe tistih malih, na 45 obratov, kjer je bila na eni strani plošče le ena skladba in za poslušanje druge, si moral stopiti do gramofona, dvigniti tačko, prijeti ploščo, jo lepo previdno obrniti in tačko postaviti ročno in z mirno roko na začetek ploščka. Cele žure smo imeli na ta način, da smo na roke pretikali Ivico Å erfezi in Ljubko Dimitrovsko. No, če si bil Ä‘ek si imel pa še par tavelikih plat s kakšnimi Boney M in Abbo. Na LP-ejke (long play – morš misl’t) je šlo na vsako stran vsaj 6 komadov in tako je vsaj pol ure glasba neprekinjeno donela iz škrepetajočih zvočnikov.

In povem vam, Pepel in Kri ter Denis Russos so v mojih očeh popolnoma izgubili ceno, ko je na plan prišla Abba. Vsak rojstni dan, za Dedka Mraza in spričevalo je “padla” njihova nova LP-jka v mojo zbirko in danes bi res lahko rekla, da sem bila Abbina fanica. Po stenah sem lepila posterje in si po zvezkih pisala tekste njihovih pesmi. Vendar, evforija, ki zajema danes mladino ob RBD me ni nikoli grabila. Å e danes ne vem natančno katera od pevk je Anna Frida in katera Agnetha. Who cares?! Poslušam glasbo, uživam v trenutku in to je vse!

Spomnim se, da naj bi nekega silvestrskega večera na avstrijski televiziji po polnoči predvajali koncert Abbe. Tisti, ki ste sedaj v letih, ko mislite, da ste še mladi, a vas v tekmah odbojke uvrščajo v ekipo seniorjev, tisti veste, da takrat koncertov ni bilo ravno veliko, o MTV-ju ni krožila še niti ideja, pod kabel se je takrat razumela le tista električna napeljava nad našimi glavami ter žica, ki je bormašino spravila v pogon, TV programov, vključno z dvema, ki sta imela na sporedu tudi v vročih mesecih, stalno sneženje z občasno nevihto, je bilo na izbiro le 4 ali 5 in na TV Slovenija so pod “zabavni program” šteli 5 minut Toma in Jerryja ter CIK-CAK (reklame), no tisti veste, da je koncert Abbe bil nekaj, kar se ne vidi kar tako.

A Abbamanija ali obsedenost z namišljenimi vzorniki mi vseeno ni zameglila uma. Prijatelji so šteli več, kot sedenje pred tv ekranom. Tisti večer sem odšla na zabavo k prijateljici, kjer Abbe niso “lovili” …. ja, antena pač ni bila dovolj visoka in ni dosegla Kamniških alp. Svojemu očetu pa sem le naročila naj mi koncert posname na kaseto. Pripravila sem mu kasetar (škatlo, kamor si vtaknil plastično ogrodje, ki je imelo v sebi navit trak za snemanje 🙂 ) ter mu naročila, da posname res VSAK komad! In ker ne bi želela ostati brez traku in imeti celotnega posnetka in morda ostati ravno brez Chicitite, sem mu naročila naj ploskanja ne snema, naj snemanje prekine s tem, da pritiska na gumb za pavzo.

Ves navdušen mi je naslednje jutro izročil posneto kaseto, rekoč, da je posnel res čisto vse. Bil je že precej zaspan in utrujen, a je vztrajal do konca in spravil nanjo res vse do zadnjega komada ….. celo obrniti mu je ni bilo treba (ja, ja, kaseto smo obračali in posneli še drugo stran traku).

Tiste Abbe zagotovo ne bom nikoli pozabila. Najprej se je začelo z “klap, klap, klap” in potem se je slišal tihi klik … aha, oče je pritisnil pavzo … in potem “klap, klap, klap” klik in “klap, klap, klap”. Bravo, ata, pavzo je pritiskal ravno obratno in mi posnel res čisto vsa ploskanja.

Danes sem po dolgem času obujala spomine. Briljantno! Krasen film. Vreden ogleda. Morda bi bilo še za odtenek bolje, če bi ga predvajali v Križankah in bi ljudje ob pesmih lahko še rahlo poplesavali ali si celo zapeli. Meril Streep je pa itak zakon.

Rob zvezka

Moj šef mi je nekaj let nazaj, ko sem bila zaradi prenatrpanosti urnika precej psihično podrta, zdrdral naslednje: “Življenski urnik je dobro imeti urejen tako, kot zvezek v osnovni šoli, … na vsaki strani moraš imeti še prostor za širok prazen rob!”

Hmja, to vem, a kaj ko imam po “zvezku življenja” vedno tako veliko za pisati, da je potrebno izkoristiti vsak najmanjši prostorček. Že od nekdaj je tako in iz leta v leto postaja le hujše. Postajam(o) ujetnik(i) svojih navad in četudi vem(o), kaj je najbolje za me/nas, je od postavitve diagnoze, ideje o reševanju, postavitve načrta pa do konkretne spremembe, še veliko, veliko žal mnogokrat neuspešno narejenih korakov.

Meni se iz leta v leto ponavlja enaka zgodba, enak ritem, podobne napake, podobni simptomi in enaki … mah, slabši rezultati. Vedno znova sklenem, da bo odslej drugače, da bom v nov “zvezek” pisala lepo, počasi in imela predvsem en zelo širok rob ob strani, a nekje na poti mi vedno spodleti.

In eto, spet je tukaj moj “priljubljeni” mesec september in že sedaj vem, kakšni meseci sledijo, kako se bom počutila decembra in kako se v bo v januarju stvar končno začela iz popolne katastrofe, obremenjenosti in včasih že depresije, začela obračati na bolje. Vsak mesec bom v lica dobivala malce več barve, v maju že zlezla iz krize, se veselila poletnih mesecev, ko odidemo na dopust in se končno razbremenim nalog in obveznosti povezanih z šolskim letom … potem pa avgust, ko se stvari začnejo ponovno nabirati …. in tako spet jovo na novo.

Pri nas poslovno sicer ne čutimo počitnic in zatišja, tudi v juliju in avgustu se tempo dela ne zmanjša, a na osebnem nivoju se mi utrip dneva vseeno spremeni. Čas, ki ga med letom posvečam sinu, njegovemu šolanju, prevažanju v šolo, spodbujanju k učenju, raznim “pogovorom”1 in razne konjičke, se med šolskimi počitnicami sprosti in naenkrat diham z vsemi pljuči. Zjutraj ni stresa, oblečem se v miru, Jako pustim spati, sama mirno poberem svoje stvari, ki jih potrebujem preko dneva in se miiiiiirno odpeljem proti pisarni. Popoldne je dan daljši, privoščim si lahko celo kakšen skok na Å marno ali pa preprosto uživam v sprehodu po Ljubljani v družbi moža in sina. Vmes si pametno razdelim še obdobja dopustovanja in poleg tega pametno izkoristim tudi čas, ko sicer hodim na delo, a je naš Jaka na počitnicah pri kakšnih tetah, stricih ali babicah in so sproščujoči in mirni celo večeri v dvoje.

A ker sem tip človeka, ki ne more uživati v preveč praznem “zvezku”, si tudi takšne sproščujoče poletne dni, kaj kmalu popolnim z akcijo in delom in če nič drugače tudi miren občasni izlet na Å marno počasi postaja nekaj, kar bi lahko počela vsak dan in kljub vztrajnemu krajšanju dneva in vse več delovnim nalogam, poskušam tudi ta preprost sproščujoči trenutek vrinti v vsako luk prosti termin.

In tako smo spet v starih znanih “tirih”. Pred nekaj več kot tednom dni smo še poležavali na peščenih plažah Lignana, nabirali kondicijo z jutranjim tekom, si privoščili vsaj 2 pravi italijanski kavici na dan ob dolgem in brezčasnem sedenju in početju velikeganičesar, danes pa se izgubljam v kupih neodprtih in neprebranih mailov, občutkom nemoči, neažurnosti in nesposobnosti obvladovanja dela, sebe in družine.

Pred nami je velik projekt na katerega se pripravljamo počasi že skozi celo leto. V Portorožu organiziramo enotedenski dogodek, ki gosti 1300 gostov iz različnih držav Evrope (predvsem dežel zahodne Evrope). Govori, prevodi v 14 različnih jezikov, večerje, prodaja knjig in CD-jev, zabavne prireditve, namestitve, oder, ognjemet, prevozi, pomoč pri pridobivanju viz za obiskovalce določenih držav …. vse skupaj se iz dneva v dan približuje s hitrejšim tempom, vedno več težav, izzivov, prestavljanj letov, menjave sob, težav z vizami (jah, Ukrajince in Turke nekako ne spustijo brez 200 garantnih pisem, 300 klicev in pošiljanj dokumentov sem in tja).

Ob tem sem si na glavo naprtila še projekt, ki ga želim peljati preko našega najmlajšega podjetja, kjer želimo tržiti izjemno knjigo, ki jo je napisal moj dragi prijatelj in izjemna oseba, knjigo, ki je drugačna, knjigo iz katere se bo razvilo še mrasikaj zanimivega. Knjigo želimo plasirati še letos … pred koncem leta, ker je to čas, ki je pravi za nakup takšnih knjig, ki jih podariš poslovnim partnerjem ali prijateljem.

Začenja se novo šolsko leto in kot mama, ki ji je ta del “zvezka” največja prioriteta, imam s tem povezanim milijon in sto tisoč obveznosti. Oviti je treba vse zvezke in knjige. To počnem že od nekdaj. Melanholično in ustvarjalno. Najprej v časopisni papir … vse … zvezke, delovne zvezke, učbenike, beležke … vse, vse … nato preko tega pasove barvnega papirja, da se na oko vidi kaj je matematika, kaj slovenščina. Matematika je pač rumena, slovenščina modra itd. Preko tega pride nalepka z imenom in razredom, nato pa še sijoč prozoren ovitek.

Začenjajo se tudi sestanki na šolah. Itak sem v vseh odborih …. just name them. Sploh ne vem, kako sem se vpletla v vse to; predstavnik staršev razreda, pa svet šole, pa projekt vrednote in še šolski sklad …. če pa med letom še kaj prileti pa bom po neki skriti formuli itak spet nekako padla vmes. Sem se poskušala izmotati iz te klobase pa mi ni uspelo. So me ostali člani spet prepričali, da bom te dve ubogi leti do konca Jakovega šolanja na tej šoli, paja še ostala. OK, naj bo … saj imajo deloma prav. 🙁

Z novim šolskim letom pride tudi poklic mama-taxi. Jah, žal živimo na vasi. Ko pojejo ptički in se ponoči vidi zvezdnato nebo, je življenje na obrobju Ljubljane krasno, a ko prevažaš otroka amotamo, ker je avtobusna postaja žblj avtobusa 2km stran od doma, takrat pa preklinjaš vse ptičke, zvezdice, tenis in osnovno šolo. In vse bi bilo še nekako znosno, če ne bi naš nadebudnež užival v tenisu. Treningi tenisa so seveda na povsem tretjem2 koncu Ljubljane, povezanim z vsemi ostalimi na prav nemogoč način (vsaj 2x prestopanje avtobusa in malo morje hoje). Ja, ja, saj se da tudi tako, vendar pri urniku, ki ga ima ta generacija, se pač ne da zapravljati časa z vožnjo po mestu, zato je še vedno najbolje, da se organiziramo tako, da ga eden od naju dostavlja, drugi pobira, vmes pa opravimo še kakšne nakupe pri našem največjem najboljšem sosedu.

Jah, še ena funkcija me čaka te dni. Jaka ima rojstni dan. Rojstni dan našega sina je datum, ki ne gre nezapažen mimo nas. Spet bova žal ravno na ta dan v Portorožu in spet bova ravno na te dni delala. A vendar bomo to takoj po vrnitvi nadomestili s polno paro. Žal darilo ne pride kar tako mimogrede po pošti, o tem je treba razmisliti, si vzeti čas, ga izbrati, kupiti in izbrano zaviti.

Poleg tega sem zadnje čase še ponosni član Rotary cluba Zg. Brnik, kjer sem si nakopala novo obveznost – skrb za spletne strani3 predvsem pa se veselo in kolikor toliko redno udeležujem tedenskih srečanj.

Razmišljam o šolanju, ki si ga rada privoščim med letom za urjenje možganskih mišic in se resneje spogledujem z idejo o učenju ruščine ali pa konkretnejšemu šolanju na IEDC Bled, a zaenkrat res ne vem v kateri “rob zvezka” lahko to sploh še natlačim, medtem ko postajam povsem depresivna, ko se mi sredi najbolj naložene mize in kupa neodprte pošte, sesuje računalnik.

Stvari se še malce bolj nakopičijo, ker je treba računalnik pustiti na servisu, globoko vdihniti in početi kaj drugega, kot misliti na 200+ neodprte in neodgovorjene pošte, ki se z vsakim dodatnim dnem poveča za najmanj 50 novih sporočil.

Računalnik je spet v mojih rokah, zadnji petek je bil dolg, saj sem si zadala cilj, da me postelja vidi šele, ko odgovorim na zadnjo neodprto sporočilo, a danes se je tehnika spet zarotila proti meni. Morda pa imam v inboxu res preveč pošte ….. bo treba počistiti, sortirati, urejati … Kljub dolgemu petku, imam danes spet novih nekaj 200 sporočil, Portorož se vedno bolj približuje, težav je vedno več, darila za Jako še nimam, šola se je začela, zvezki še niso oviti, spletnih strani se še nisem lotila, blog sameva, drugih blogerskih prijateljev ne spremljam več, kavice s prijatelji sem zaenkrat prestavila na nedoločeno prihodnost, ruščina bo najbrž še čakala….

Vem, točno vem kaj me čaka. Sem že bila tam. 🙁 Občutek nemoči, padec energije, stopnjevanje vse tja do decembra, zanemarjanje prijateljev, zanemarjanje sebe … ja, ja, tudi kilogrami se začnejo nabirati v tem obdobju. Ko pa pride Božiček mi vedno prinese odrešitev: Konec leta … je kar je … začnimo znova!

  1. saj veste uno, ko se je treba s sinom usesti tako, da se POGOVARJATA o tem, kar je TREBA in ne o tem, kar se HOČE []
  2. šolo ima na enem koncu, stanujemo na drugem, treningi pa čisto drugje []
  3. no, zaenkrat se teh zadev še nisem lotila in jih pustila na čakanju do konca Portoroških obveznosti []

Turbolimač trgovina za otroke?

…. ali avtokleparska delavnica ali pa se nekdo dela norca iz nas?

So mi “strokovnjaki” razložili, da je Turbolimač baje prodajalna z otroškimi igračami. Lepo vas prosim, pa v katerem jeziku Turbolimač zveni prijetno in otroškim ušesom vabljivo?!

Pa sem mislila  da sem najhujše že preživela odkar imamo na trgu jogurte z imenom FRUCHTZWERGE ali kakršenkolizvergelže!

Policist naj štrajka!

Čeprav je sosedin snubec prav fejst fant, sem prepričana, da bi bil še bolj fejst, če bi nosil drugačno uniformo … ali pa če je sploh ne bi. Danes imam tele njegove pajdaše še posebej v želodcu, saj s položnico v žepu za 250€ in dodatnim bonusom treh pik, ves dan danes in včeraj poslušam debate o s plačami nezadovoljnih policistih. Baje gredo štrajkat v septembru. Se mi že zdaj tresejo kolena, ker se takrat en cel dan nihče ne bo skrival za drevesi in čakal ter lovil hudo nevarne voznike, ki po ravnem in preglednem klancu navzdol namesto omejenih 40, drvijo kar neverjetnih 55!

Dragi policisti, vam lahko dam nasvet, prosim?!

Ko boste štrajkali, poskusite to početi tako, da boste šefa resnično razjarili, a ljudstvo dobili na svojo stran! Kako? Ljudem poskušajte resnično POMAGATI! Namesto kazni delite odpustke!

In verjamem, da bo tisti dan najbrž precej podoben včerajšnjemu … skoraj podoben. Spet bo kup meni podobnih “podivjanih” bab z brzino 70km na uro drvelo po enopasovnih mestnih cestah in medtem ogrožalo varnost vsaj ducatu nič hudega slutečih mušic in kobilic.

Ja, točno tam stojte, kot ste stali včeraj, le da vam radarjev ni potrebno skrivati v civilnih avtomobilih pod krinko. Morda se lahko celo postavite v samo čudotvorno križišče Litijske in Sostrske in tam mahate s svojimi ročicami ter nam zblojenim in norim voznicam omogočite, da vsaj enkrat iz nemogoče zavite in neprednostne ceste, zavijemo na levo brez nepotrebnega pospešpevanja in posiljevanja drugih vozil ter morjenja nič hudega slutečega mrčesa1.

Velike spremembe na hitro lahko povzročijo veliko depresijo in stres, zato vam morda niti ni potrebno igrati gospoda semaforja in se lahko tudi takrat še vedno skrivate po zakrinkanih avtomobilih, ki jih postavite na tiste vam znane najbolj blagajnepolneče vogale, ki sicer niti slučajno niso nevarni, so pa ugodni za skrivanje in imajo omejitev nastavljeno na nizka števila, ki se jih kaj hitro prekorači za 20 ali celo več procentov.

Tisti dan je lahko res skoraj povsem enak, kot včerajšnji. Jaz bom tako, kot včeraj peljala povsem umirjeno in po pravilih2, …. ja, tudi v septembru bom mimo šole peljala 40/uro, kot sem peljala včeraj, na lep sončen počitniški dan. Tako kot včeraj in vsako jutro ob delavnikih, bom najbrž tudi takrat potiho preklinjala pri sebi, (jah, tamalga imam ob sebi) ko bom stegovala vrat iz neprednostne ceste in pogledovala proti ogledalu na drugi strani Litijske ter upala, da bom le ugledala “luknjo”, ki mi bo dovoljevala hiter vskok med vozeča vozila.
Tako, kot včeraj, bom tudi takrat, močno pritisnila na gas in se po treh minutah čakanja na hitro zapodila med z obeh strani hiteča vozila. Tako, kot včeraj, kljub omejitvi 50/uro, tudi takrat, takoj po zaletu, ne bom ravno stopala po zavori in raje počakala, da se moje vozilo po močnem naskoku dobrih 70/uro počasi ujame v ritem ostale kolone … in ja, tudi takrat se mi lahko zgodi, da mimo zakrinkanega radarja …ravno tistih kritičnih 20m še vedno peljem tistih istih slabih 70/uro. In tako, kot včeraj bom minuto kasneje že umirjeno in počasi peljala mimo gostišča Micka  … počasi v koloni in ob zamahu policijskega loparčka, mirne vesti zapeljala na odsek, misleč, da se mi tistega sončnega dne res ni potrebno česa bati … konec koncev, sem bila zadnja v koloni, peljala sem največ 40/uro, poleg sebe imam otroka, kar je zame dodatno jamstvo, da ne norim, imam vse dokumente (kar se mi sicer zlahka dogaja, da ostajajo v napačni torbi) … torej lep sončen poletni dan …

A takrat bo dan le drugačen. Policisti bodo štrajkali. Zato bo policist počel vse ravno obratno, kot ponavadi. Takrat bo jezil šefa in ne je*** nič hudega slutečih državljanov. Prijazno me bo pozdravil, mi povedal, da sem se najbrž zmotila in nekaj metrov prej preveč pritisnila na gas, kar je njihov radar ujel, vendar mi za to nihče ne bo pisal položnic, kajti oni – policisti so tu, da pomagajo in opozarjajo. Želel bi me le opozoriti na pravila in zakone ter … oh in sploh .. kajti ni vsak dan praznik ..ups, policijski štrajk. Mor’š misl’t?! Japajade!

Ravno smo se vrnili iz počitnic v Italiji. Tam očitno ne štrajkajo le cariniki3, “štrajkajo” tudi policisti. Neke noči smo se štirje osebki vozili po trdi in temni noči. S kolesi brez luči in čelad na naših glavah. Peljali smo se mimo policijskega avtomobila in ob njem stoječih policistov. Le pokimali so v pozdrav in nas pustili pri miru. So raje lovili prave lumpe. Å trajkajo pač!

Naši si takšnega izpusta dodatnega polnjenja proračuna že ne bi privoščili. Razen ob štrajku!

Baje, da se vsi policisti ne skrivajo za drevesi in da nekateri delajo tudi kaj družbeno koristnega. Ja, tudi, ko ne štrajkajo. O, ja verjamem! Sem doživela na lastni koži. Nekaj tednov nazaj sva se s Tomažem izgubila na Ptuju. Helga ne dela po Sloveniji … pojma nimam zakaj, napotki o tem, kako priti na mesto piknika, pa so itak popolnoma zatajili. Kaj bi drugega, kot da je Saša odšla na policijsko postajo prosit za pomoč. Ne, niso nama risali in mahali, policist je odšel v avto in vozil pred nama ter naju pripeljal naravnost pred roštilj. Pa ni štrajkal, majkemi.

Sem včeraj slišala po radiu nekatere, ki so se potegnili za policiste in rekli, da naredijo tudi veliko dobrega. Ja, saj vam pravim, da je res …. in to resnično dobrega in koristnega, a kaj čem, če vtis o slabi “juhi” lahko naredi le malce preveč soli v njej.

Gospod Virant, se da kaj prišparati pri soli?

Baje, da

  1. kakšnega hujšega masakra itak ne naredimo []
  2. čeprav tega ne počnem čisto vedno, priznam []
  3. ti so v mojih mladih letih stalno štrajkali []