Princip ali tečnoba?

Moj ata je blazno principielen človek. Preveč. In nemalokrat se okrog tega norčujemo in smejimo. Npr. obnašanje na javnih mestih je zelo pomembna vrlina. Že od nekdaj je težil … res težil, da je treba pozdravljati jasno in glasno, da v gostilni ne smeš to in ono, da moraš to in tisto le zato, ker te ljudje gledajo in opazujejo. A res?!! Jaz pa smrklja razvajena sem vedno poskušala inatiti in počela vse kontra.

No, z leti vse to prehaja v skrajnosti in ena takšnih skrajnosti je za moje pojme ta, da že nekaj let hodi na čisto vsak pogreb. Pa od tega soseda in prijatelja od soseda, pa tete od tiste sodelavke …. Halo?! Pa kaj res nimaš kaj pametnejšega početi??! Imam, imam, a vendar to se spodobi, je vedno njegov odgovor.

In tako kot vsa jabolka, se je tudi to iz jablane mojega očeta malce kotalikalo naokrog, a se nazadnje ustavilo v kar precejšnji bližini. Zametki te neumne lastnosti, se vse bolj kažejo tudi pri meni. Seveda se pri nas pozdravlja jasno in glasno in pozdravlja se tudi tiste sosede, ki vztrajno bolščijo v tla …. saj je vseeno, če oni ne odzdravljajo, mi BOMO, ker se spodobi!

Å e bolj zanimiva je ta lastnost pri kakšnem mojem trmarjenju, ko izgubljam živce in sem tečna le zato, ker naši zaposleni s prihodom v službo ali iz malice zamujajo. Včasih sem tisto kotalikasto jabolko in si mislim pakajmebriga, saj to kaj blazno ne vpliva na dobiček firme, še manj na moj odnos do službe, vsekakor pa ne na mojo srečo, a včasih sem tista tečka principielna, ki pravi, da je tako pač treba, tak je red in če smo se tako dogovorili, je to pač treba spoštovati!

Povem vam, še malo manjka pa bom začela prebirati osmrtnice. 🙂

Blondinka na web-u 2.0

Pred letom in pol sem se podala v svet blogerstva. Za blog sem slišala že nekaj let prej od tegale strica, a sem se nad idejo, da bi imela lastnega, navdušila šele, ko ga je začel pisati tale moj prijatelj.

BLOG? Kako se to sploh izgovarja? S širokim ali ozkim O? Zakaj se to čudo sploh imenuje blog, od kje slovenski prevod spletni dnevnik? Zakaj za vraga se posameznim prispevkom reče post in podobne dileme, sem spoznavala sproti in nekatere še do danes ostajajo neznanke.

Ja, ja, bom pisala blog, je bila moja hitra in tako tipična odločitev. Poznaš koga, ki mi bi pomagal pri zagonu? To bomo mi uredili ajnszvajdraj, jaz bom nekaj začela pisariti in počasi že dojela kaj in kako.

Pa je prišel k meni na sestanek tale stric in me spraševal neka čudna vprašanja. Od tega ali bom na blogu predstavljena kot Saša Gerčar, ali si bom dala kakšen vzdevek. Aaaaa? Valjda bom Saša Gerčar, saj se tudi tisti, ki pišejo v časopisih in nekaterih spletnih straneh podpisujejo s svojim polnim imenom. Pa tega so me učili tudi mama in ata. Odkritost, transparentnost, poštenost, prijaznost …. no, ok … prijaznost mi včasih uide iz vajeti. Predvsem, ko me kdo razjezi in iz mene udari sarkazem ….  skratka, to so vrednote, ki naj bi jih cenila in upoštevala tudi v svetu interneta, na Luni ali Marsu.

Kakšna bo moja domena, je bilo naslednje vprašanje. Joj, prejoj, kako zamotana vprašanja, jaz bi rada le blog odprla in pisala o svojih razmišljanjih!

Stric mi je pomagal in predlagal, da naj bo kar sasagercar.com …. če gre bk naj gre še štrk.

OK, www.sasagercar.com , še za barve se zmenimo, eno slikco izberemo pa bom lahko pisala, sem si mislila.

Japajade!

Takoj, ko sem začela pisati, sem začela pogledovati k sosedom in ugotovila, da imajo kup čednih stvari, ki bi jih na blogu želela imeti tudi jaz. Pa so mi strici povedali, da je za takšne hece sicer globalno poskrbljeno pri tistih blogerjih, ki se jim ime bloga konča na siol.net, wordpress.com, ednevnik.si ali še kaj podobnega, pri tistih, ki pa smo si omislili svoj lasten naslov in jih skupnost ne zanima (le kdo bi kaj takega vedel, ko si je izbiral lastno domeno), pa se je potrebno sproti samoizobraževati.

Ej, super, mene itak zanima 100 milijonov in ena stvar. Pa sem se tako naučila nekaj o vtičnikih, pa o tem, da je mogoče postaviti povsem drugačno temo, pa to, da lahko svojo stran obrneš na glavo, spremeniš barvo vsaki črki posebej, ogromnokrat tako zafrkneš, da se na vrhu bloga izpiše le en kratek “error” in si tako najdeš nove prijatelje, ki so v trenutku pripravljeni pomagati in rešiti zablodelo žensko iz težav.

Tale kolega me ponavadi rešuje iz težav, tale mi pa daje kup zapletenih informacij, ki se jih včasih celo lotim razbirati, včasih pa … ahhh, saj razumete, kajne?

Ponosna sem sama nase, da sem na spletu našla temo1, ki jo ne ponuja ravno vsaka blogerska skupnost, ponosna sem nase, da sem si zadevo uspešno naložila in celo prilagodila svojim zahtevam (dodala svojo sliko, dodala nekaj vtičnikov, celo prevedla nekaj osnovnih stavkov, spremenila nekaj fontov), s pomočjo novih net prijateljev mi je uspelo seliti blog na zanesljivejši strežnik, na svoji domeni sem odprla še en blog, tokrat že bolj izkušena in se zadnje čase prenehala sekirati zaradi vsake besede, ki še vedno ni prevedena v slovenščino.

A kljub relativno dolgi dobi mrcvarjenja bloga, kljub mojemu neprestanemu firbcanju in poskušanju novih zadev, se vedno znova znajdem pred novimi izzivi.

Zadnjič me je npr. sprovocirala Sunshine, ki me sprašuje kaj se dogaj s Twitterjem. In sedaj jaz vas vprašam, kaj za vraga se sploh počne s Twitterjem.

Nekoč sem se na povabilo Hirkani priključila na Jaiku, ki je bil prav fleten in uporabniško prijazen. Super stvarca, a ker nisem točno vedela kam naj si jo namažem, sem s tem prenehala. Pa se je začela doba Twitterja in Saša ne bi bila Saša, če ne bi stestirala tudi to. Aha, Twitter je kao neki SMS na netu. Krasno, ker te omejuje z največ 160 znaki, kar je dobrodošlo za takšne kalibre, kot sem jaz. Krasno je, ker lahko z enim samim kratkim obvestilom obvestiš vse, ki jih to zanima, kaj se dogaja s tabo in krasno je, ker na ta način pridobiš nove prijatelje. Super, ko že na blogu zapišeš na dolgo in široko, da greš na počitnice, to potem pišeš še na Facebooku in potem seveda še na Twitterju. Super, res! 😉

Ampak;

  • kako za vraga si uredim, da bom resnično lahko zapisala 160 znakov in ne le 46, kot me z enim SMS omejujej mobilni aparat? In če že, da se na vrhu vidnega polja ne postavi zadnji – tretji del mojega sporočila, pod njim drugi in šele čisto spodaj začetek?
  • medtem sem celo ugotovila kaj je bilo tisto, kar je požrlo živce Nicku in spodbudilo Sunshine, da mi piše. Meni namreč Twitter ni težil z gesli, saj me je vedno razpoznal, a vsem ostalim je grenil živce. Ja, takšne stvari se dogajajo, če daš blondinko v svet weba 2.0
  • Ali lahko spreminjam videz in si na blog naložim kakšno prijaznejšo verzijo, ki bo omogočala izpis vsaj 3 zadnjih sporočil in po možnosti dodajala sliko?
  • morda pa ima kdo od uporabnikov še kakšen pameten nasvet, ki me bo prepričal, da je uporaba twitterja res zanimiva in koristna stvar?

In če smo že pri stvari, naj omenim, da mi zadnje čase izpada precej sicer gostih las, ker mi nagaja vtičnik, ki mi v stranski koloni omogoča izpis nekaj zadnjih postov, ki jih zapišem na katerem od drugih blogov.

Nad tem, da bi na tak način objavljala prispevke iz bloga svojega sina, sem itak obupala. Ne gre in ne gre!

A izpisi iz bloga www.blog.amec.si so še do nedavnega delovali. Od zapisa, ki je bil narejen 5. julija pa tudi ta stvar štrajka. Vtičnik sem na novo namestila, poskušala vnesti URL na razno razne načine …. ne gre in ne gre! Začuda stvar brezhibno deluje na blogu, ki ga vedno bolj zanemarjam www.hujsanje.wordpress.com

Je kje kdo, ki bi mi znal pomagati in mi morda celo cel blog obrnil na glavo in postavil na nove noge?

  1. to ni tista stvar, ki je nasprotna svetlobi, ampak tista, ki bi jo v angleščino prevedli, kot theme []

Napaka, ki stane nekaj življenj

Babica z insekticidi ubila vnukinjo, druga vnukinja v kritičnem stanju.

Na Hrvaškem, nekje blizu Splita sta na obisk k babici prišli dvukinji. 10 in 6 let. Srbela ju je glava, babica je mislila, da imata uši, zato jima je glavi oprala. Pri pranju je pomotoma namesto šampona uporabila insekticid. Punčki so kasneje odpeljali v bolnico, za starejšo je bilo žal že prepozno. Babica je kasneje poskušala narediti samomor. Grozno kajne?

Pred nekaj dnevi je kolega bral Delo in se zgrozil nad člankom, kjer je nekdo v vročini na prkingu v avtu pozabil otroka. Tudi ta zgodba ima tragičen konec.

Tretja zgodba se je dogajala skoraj v našem sosedstvu. Sicer mineva že kakšno leto, če ne že več od tega dogodka, a prav ta dogodek me vsak dan, ko se vozim domov, spomni kako ozka je meja med življenjem in smrtjo. Pozno poletje, visoka trava, kmet ki se je s kosilnico odpravil v košnjo in dva fanta iz sosesdstva, ki sta visoko travo izkoristila za igro skrivalnic. Za enega od njiju se je igra končala tragično.

Zgodbe, ki me pretresejo. Zgodbe, ki mi na lica poženejo solze, čeprav  na lep sončen dan sedim v lokalu in ob tem srebam svojo priljubljeno kavo. Zgodbe, ki imajo za seboj zagotovo še nekaj drugih prav tako žalostnih zgodb. Se je res končalo tragično le za tiste, ki so umrli?

Solze, ki mi tečejo po licih so pravzaprav namenjene tistim, ki so preživeli. Babico, ki je pomotoma vzela napačno flaško, starša, ki je imel morda težave v trgovini, kamor je mislil na hitro skočiti in pozabil na otroka, kmeta, ki pravzaprav ni zakrivil ničesar, le to, da je bil TAM, starše, ki se najbrž milijonkrat sprašujejo, če bi bilo drugače, če bi takrat …….

Majcena napaka, napaka ki jo lahko naredi kdorkoli od nas … in ….

Pridem

Na piknik, ki bo itak za en pljunek stran od mojega doma, tako da bi bilo že grdo, če ne bi prišla pogledat.

Piva ne maram, do čevapčičev mi ni, mravelj in komarjev imam itak na domačem vrtu več kot dovolj, a zanimiva družba je tisto, kar me prepriča, da tam moram biti.

Jaz in tale mali mož prideva.

Tam bo nekaj meni že znanih in dragih obrazov, katere bom z veseljem znova pozdravila, nekaj tistih, ki jih poznam in bi bila njihove družbe nadvse vesela in jih imam v Facebooku med svojimi prijatelji, sem povabila tudi sama …. in sedaj čakam, če se bodo morda le pofočkali.

Obstaja pa nekaj fac, ki jih nisem našla na Facebooku, nekatere še niti ne poznam,  a ker jih redno ali ne tako redno prebiram preko blogov bi me tokrat veselilo spoznati jih tudi v živo.

1tastar, 1danica, Vale, zvitafelgna, dr.Onyx, Nuša in Robi, easyPika, Ovca, Ateistek, DrFilomena, DrMagnum, Aleš Lisac in jackie4grace, Saša Einsiedler, radirka, alcessa, MC, Ciril Jazbec, Peter Kamničar, Anže, Domovoj in Feniks, če me slišite, pridite me pocukat za rokav in pojejte kakšen čevapčič še na moj račun!

Aja, lahko se pa prijavite tudi tukaj: http://www.facebook.com/home.php#/event.php?eid=23197397982

Verižno pozdravljanje

Verjamem, da velikokrat blejem z ovcami in se počasi pomikam s čredo naprej, morda pa kdaj pa kdaj celo nazaj. A na momente, ko se zavem, da sem v čredi, ki gre na desno, se bom uprla z vsemi svojimi tačkami in poskušala zaviti levo.

Ne maram črede, ne maram pravil in če me ostale ovce le spustijo, jim bom ušla drugam.

Na to sem se spomnila povsem naključno, danes, ko mi je na cesti iz nasproti vozečega Audija intenzivno mahal stric, ki ga sigurno še nikoli nisem videla. Ne, ne, pred mano ni bila čreda ovac, tudi ovce nisem imela poleg sebe na sosednjem sedežu in tudi stric, ki mi je mahal, ni asociral na nobeno živalsko vrsto.

Na ovce in izstopanje iz množice enakih sem pomislila ob razmišljanju, da tip ni mahal meni, ampak lastnici precej redko videnega avta. Sicer padam na prvine, kot je moč, hitrost, velikost, design, vendar pri izbiri avta ima največjo prednost unikatnost. Jasno, da si avta, ki bi bil narejen le zame, ne morem privoščiti1, a mi zato kljub temu ni potrebno kupovati ravno srebrnega Clia.

Pred dvema letoma sem zagledala bež Mini Cooper s črno streho in se v trenutku odločila, da je to avto zame. Ni ravno tako velik, kot bi si želela, tudi potegne ne tako močno, kot bi mi leglo na dušo, morda tudi bež ni bila takrat ravno moja sanjska barva, a ker se mi je zdelo, da takšnega avta res ne vidiš pogosto, je bila kupčija hitro narejena.

Danes se še nekaj podobnih avtov potika po slovenskih cestah. Enega takšnega ima celo moja prijateljica in najbrž mi je mahal kakšen njen prijatelj, misleč, da za volanom takšnega avta res ne more sedeti nihče drug, kot ona.

Tudi naš družinski avto ni ravno Citroen Picaso. Resda je srebrne barve … grrrr … vendar smo Mojega priceperformancefreaka, le prepričali, da nekako tudi Nissan Pathfinder lahko pade v to klaso.

In tako se zadnjič z Jako voziva po naših vaških ovinkih, ko mi nasproti pripelje srebrn Nissan Pathfinder. Seveda žmirknem z lučmi, dvignem roko v pozdrav in šoferju v nasproti vozečem vozilu podarim širok nasmeh. Opa, tam sploh ni bil Moj! Naš mali me gleda začuden, jaz pa rečem, sem pač nekomu drugemu pomahala v pozdrav. Saj prijaznost nikomur ne škodi, kajne?

Včeraj se peljemo po dolenjski avtocesti proti Ljubljani, tik pred tunelom prehitimo dostavni Fiat, v katerem se vozi naša včerajšnja družba, moj vključi vse štiri usmernike, dvigne roko in nato pritisne na gas. In glej ga zlomka na naš pozdrav z dolgimi lučmi je odzdravil prekrasen črn kabrio, ki je vozil po prehitevalnem pasu vzporedno s Fiatom. Å e več, tip nas prehiti in pred nami dvigne roko v pozdrav. Aaaa???

Najbrž je bil pozdrav namenjen onemu iz srebrnega Pathfinderja, ki sem ga zadnjič pozdravljala jaz in morda je stric, ki je danes pozdravil mene v kakšnem odnosu z mojo prijateljico, ki pa morda pozna fletnega tipa iz kabria? Jah, saj je vseeno kdo pozna koga, je pa vseeno lepo, če ti kdo sredi ceste namesto srednjega prsta požmirka v pozdrav ali pomaha v slovo. Četudi pomotoma.

  1. še 😉 []