Blog

Objavljeno dne

Le kaj imam jaz z ministrom za promet?

Janši bi bilo treba priporočiti naj resno razmisli o možnosti, da me vzame za svetovalko pri izbiri ministrov.

Politika me pravzaprav ne zanima, mislim, da so vsi isti1, saj do vrha pridejo vsi več ali manj po enaki poti. Rdeči, beli, zeleni, na koncu so vsi obdelani z istimi kemičnimi sredstvi in produkt je več ali manj predvidljiv.

Na blogu o politiki ne pišem veliko. Če že, potem sem tipično sarkastična (tako o moji tipičnosti pravi moj sin) in se z rahlim pridihom humorja obesim na kakšno javno osebo, ki naj bi bila po mojem mnenju odgovorna za stvari, ki so prebile moj plafon strpnosti.

Prejšnje leto sem nekaj dni bentila in obremenjevala svojo bližnjo okolico s komentarji na temo našega prometnega ministrstva. Cestne oznake, kazni, celoten odnos policistov do prebivalcev so tako ali tako stvari, ki me stalno jezijo, ko pa sem lani pred tunelom Glovec zmedeno zapeljala na napačni pas in ko sem nekaj dni za tem brala o prometni nesreči, ki je na tem istem koncu terjala nekaj življenj, sem svoj gnev in razmišljanje končno besno (pardon, sarkastično) vrgla tudi na ta blog.

Nekaj dni zatem je minister za promet odstopil.

In letos, ko ponovno ves julij in avgust ždim v Ljubljani, ko me zdeluje vročina in ko se dan za dnem spet vozarim po južni obvoznici, se zgodba ponavlja. Spet označbe na cestah, ki zmedejo tudi takšne, ki se vsakodnevno vozimo po isti poti in ponovno že nekaj dni okolico morim s svojimi komentarji in pametovanjem na temo naših politikov. Ne pomaga menjati le ministrov, če v Darsu sedijo isti, če količke po cestah postavlja isti Mujo, ki ga vodi isti Janez, kot leto poprej. “Vse je treba zamenjati!” sem vpila nekaj tednov nazaj. O tunelu, šentviškem tunelu pa se mi niti ni pisalo, saj je stvar tako očitna in v nebo vpijoča, da bi bilo res kičasto še karkoli dodajati tudi z moje strani. Pa sem raje pisala le o tem delčku mojih zadnjih samogovorov.

Na koncu tega prispevka se mi je pred samo objavo zapisala povezava na lanskoletni zapis in komentar, da upam da v nekaj dneh po tem zapisu ne bo odrezan spet kakšen minister, a sem ga vraževerno2 izbrisala.

In danes se mi kolca. Minister za promet je baje ponudil svoj odstop. Japajade ponudil. Ponudil mu ga je Janez, on ga je pa kupil … no, moral kupiti.

In sedaj se res sprašujem kaj tiči za vsem tem. Imam čarovniško moč, sem jasnovidna pa tega še niti ne vem, ali pa nekdo v vladi skrbno in redno prebira moj blog? 🙂

  1. kakršni koli že so to [↩]
  2. čeprav v te čirečare prav nič ne verjamem [↩]
Objavljeno dne

Včerajšnji kruh je treba najprej pojesti

je vedno govoril moj oče. Če prav dobro premislim, tako govori še danes. Jasno, da imamo vsi mi z 40+ na grbi, težave, da še vedno z eno nogo živimo v preteklosti. Nekoč je bilo kruha premalo, novo štruco se je kupilo šele, ko je stara pošla in moj oče se pač še vedno oklepa starih navad.

Jaz pa si mislim le zakaj za vraga bi žulila star in suh kruh, če lahko ravno v tem trenutku skočim po svežo, še vročo žemljico? Ma kaj skočim, spečem si jo lahko, starega kruha pa niti pogledam ne več. Moj ata pa bi ga v skrajnem primeru še posušil in nato iz njega naredil drobtine.

Z očetom suhega kruha sicer ne žulim pogosto, a če ne drugače, se na skupnih smučarskih počitnicah zagotovo vedno znova prerekamo okrog tega ali naj kupim sveže žemlje, ko pa še včerajšnjih nismo pojedli.

Oh, ti starci! A nekaj očetovega imam v sebi. Na stare žemlje sem se spomnila danes, ko je Moj kupil že 23. tekoče milo, ki ga je dodal vsem ostalim že odprtim 22-im v kopalnici. Ampak ta ima vonj po pomaranči, medtem ko imajo ostali vonj po vaniliji, mandeljnih, meloni itd. …. poleg tega pa jih je približno 10 zagotovo že skoraj pri koncu. Ja, 23 tekočih mil, 34 deodorantov, 7 zobnih past, ne vem koliko želejev oz. voskov za lase, 67 kosmičev, celo banane imamo načete le napol …. prisežem!

Danes je Moj kupil milo z novim vonjem in me po tem, ko sem prišla iz kopalnice povprašal o mojih občutkih nad izredno izkušnjo vonjanja novega artikla. Novo milo? Pojma nimam …. ga nisem uporabila. Neeee? Ne, ker sem naokrog obrnila in izpraznila zadnje kapljice trem starim, katerih prazno embalažo bom sedaj mirne duše vrgla v smeti.

Phh, tile dedci!

Objavljeno dne

In kaj ti delaš?

Naj najprej opozorim, da je spodnji zapis plod močne jeze in zapisan v sarkastičnem stilu! Sem izredno strpna oseba in jezi me, če ljudje na ostale gledajo s predsodki pa najsi bodo predsodki usmerjeni na poklic, barvo kože ali kakšne druge telesne lastnosti, spolno, politično ali versko usmerjenost ali karkoli drugega že lahko nestrpnežem pade sploh na pamet!

Naša soseda hodi s policistom. Si lahko predstavljate kaj hujšega?! Morda bi bilo še hujše, če bi izbrala nekoga, ki umiva mrtve v mrtvašnici? Ali še huje – nekoga, ki se ukvarja z MLM (mrežnim marketingom)?

Pri polni zavesti in prostovoljno že ne more nihče izbrati za partnerja kaj tako nemogočega, kajne?! Ampak tip, ki zahaja k sosedom meni deluje povsem normalno. Eno glavo, dve roki, dve nogi, celo pozdravit zna in če nima uniforme na sebi, bi se vam lahko zazdel celo povsem prijeten fant. (thanksgodforsarcasm)

Iz mrtvašnice ne poznam nikogar, a predvidevam, da tudi tam delajo takšni, ki nimajo treh rok in petih glav, a tiste, čudake, ki so si za svoj poklic (ali dodatno zaposlitev) izbrali MLM pa poznam precej dobro. Srečujem jih pogosto in začuda so to prav prijetni ljudje, ki ne tekajo po mestu z lasom v rokah in z njim ne lovijo nič hudega sluteče sprehajalce, jih ne vklepajo v verige, zvežejo in jih nato “obdelujejo” vse dokler ne rečejo “Ja, jutri pripeljem še 3 nove člane!” (thanksgodforsarcasm)

Å e sreča, da sem svojega moža že ulovila, saj bi mi odkar mi zaposlitev nudi Network TwentyOne, trda predla. Najbrž bi tudi jaz po mestu hodila z lasom in se vsakodnevno podajala v lov hkrati z vsemi ostalimi obupanci, ki se kitijo s katerim od imen Amway, Golden, Herbalife, Avon, Lexus ali celo Forex in še kaj. (thanksgodforsarcasm)

Ja, res je, iz mene veje en sam sarkazem!

Z MLM-om jaz osebno nimam praktično nič. Zaposlena sem kot manager v podjetju, ki za tiste, ki se ukvarjajo z mrežnim marketingom, organizira prireditve in tem istim omogoča izobraževanje preko avdio in video medijev ter knjig.

Od ponedeljka do petka od 8h do 4h hodim na delo v pisarno, sedim za mizo z računalnikom in telefonom, moje delo pa obsega nekakšno mešanico organizacije dogodkov, založništva in prodaje …. rezerviram dvorane, najemam tehnike, naročam knjige, prevajam brošure, …nabavljam, prodajam, …. urejam spletno stran, skratka delam precej podobno delo, kot nekdo, ki je zaposlen na DZS-ju1 ali Mladinski knjigi. MLM? Niti slučajno, saj me to niti ne zanima, predvsem pa mi pogodba o zaposlitvi prepoveduje sodelovanje v kateremkoli mrežnem marketingu. Tudi v Amway-u!

In zakaj to pišem? Zato, ker dolgo časa nisem dojela, kje se skriva razlog, da se me nekateri znanci po prvem kontaktu, parih besedah, začnejo ogibati, kot da prenašam najhujšo nalezljivo bolezen.

“Ja, lepo te je spoznati, Saša …. bi šli kdaj na kavo skupaj? … ja? Super! In kaj delaš? Aaaa, N21? Aha, zanimivo … ja, te pokličem, ko bom imela čas …”

In nato je v Indiji, pa Pekingu, pa brat ima rojstni dan … pa strašna gužva ….. ja, ja, bo poklicala.

“Saša, prijetno te je bilo spoznati. Gremo kdaj skupaj še na kakšno pijačo? Bom poklical … kakšen je tvoj mail? A, n-21? A ima to kakšno povezavo z Networkom 21? Aha, ja …. no, prav hvala …. se bova zmenila ..”

In nato je zbolel, potem službena pot v Maribor, pa težave doma …. se bomo že še kdaj srečali.

Halo??!!

Ljudje, NISEM V MREŽNEM MARKETINGU in ne lovim UBOGIH NEDOLŽNIH LJUDI, ki bi jih nato pojedla za malico!

In veste kaj; vsaka čast vsem tistim, ki pa resnično so v mrežnem marketingu, kajti res ne vem, kako ti sploh lahko kupijo liter mleka in kilogram kruha, brez da bi ljudje brezglavo tekli stran od njih. ja, ja, pametno, baje ti taki  odgriznejo glavo takoj, ko jih prijazno pozdraviš! 😉

  1. mimogrede ravno moj Tomaž, ki že 8 let dela pri nas, je bil pred tem v DZS-ju [↩]
Objavljeno dne

Pa smo spet pri avtomobilih

Nekega lepega pomladnega dne, ko me je očitno navdihnilo sonce in zmotiviral vonj avtomobilskih izpuhov, sem imela v mislih zapisati kratko analizo o tem kakšen avto paše h kakšnemu tipu človeka, po netu sem malce pobrskala še o tem kaj naj bi o tem povedale barve in dobila kup zmedenih podatkov, nato pa se lotila pisanja. Misli so se kar kresale in namesto kratkega uvoda je nastal kar cel prispevek.

Kup pohval me je malce zabremzal zaustavil, kajti ravno prav zagrete publike res nisem želela razočarati s skopim nadaljevanjem in suhoparnim nizanjem barvne lestvice s kratkim naštevanjem nekaj tipičnih človeških lastnosti. In po enem celem tednu cincanja in mencanja sem izstisnila tole.

V mislih sem imela že 3. (barve) 4. del (brandi) in 5.del (kako jaz ustrezam vsem tem stereotipom), a pod pritiski pričakovanj in vedno novimi in svežimi dogodki, ki me vedno znova spodbujajo k novemu razpredanju, sem na vse skupaj pozabila.

Danes pa nekje naletim na ta test , ga seveda stestiram na sebi in seveda v težki dilemi pri vprašanju ali ljubim dež enkrat odgovorim z DA in postanem

I’m a Chevrolet Corvette!

You’re a classic – powerful, athletic, and competitive. You’re all about winning the race and getting the job done. While you have a practical everyday side, you get wild when anyone pushes your pedal. You hate to lose, but you hardly ever do.

drugič z NE in postanem

I’m a Ferrari 360 Modena!

You’ve got it all. Power, passion, precision, and style. You’re sensuous, exotic, and temperamental. Sure, you’re expensive and high-maintenance, but you’re worth it.

“Take the Which Sports Car Are You? quiz.

Mislim, da je čas, da vam razložim, da nisem ne Corvette in ne Ferrari, predvsem pa nisem RDEČ avto! Zato se bom v naslednjih dneh morala resno lotiti smrtno resne analize o lastnikih jeklenih konjičkov.

Objavljeno dne

Če ni to šalabajzerstvo!

Kot pravi naš mulc imam jaz itak vedno MNENJE. O vsem in svačem. Ko so se začele razprave o uvedbi vinjet na slovenskem, sem rekla glasno: “Končno!” Že leta sem se ob višku sezone držala za glavo opazujoč kolone vozil, ki so se nagnetle pred vsako našo cestninsko postajo, ki pa jih imamo nastreljene na skoraj vsake 2 km … saj se bojimo, da bi se kak hudič znašel in tik pred plačilnim mestom zavil ven ter se plačilu gladko izognil. In tako se je nič hudega sluteč turist, ki se je vozil po naših cestah od madžarsko-slovenske meje pa do našega morja, ustavljal vsaj 7x1, nekje je pobiral listke, drugje jih je vračal in plačeval, spet nekje je moral kar brez listka že direktno plačevati … haleluja in bogpomagaj pa si predstavljajte sebe na Madžarskem, kjer še imena mest szeckesmekesvekes ne znaš prebrati, kaj šele, da bi dojel kaj hočejo tile s temi kučami in ustavljanjem na vsake 5m povedati.

Torej ne me kregat, če sem takoj vsa vesela hitela ploskat k pametni odločitvi, da se končno ognemo bedastemu večurnemu stanju in zaradi dolgih čakajočih kolon dodatnemu skrajševanju že tako kratkih avtocest.

In že sem se držala za glavo, saj je vsakemu jasno, da temu sledi razburjanje slovenčkov. Zagotovo bodo vinjete predrage ali pa prevelike, imele bodo preveč lepila, morda bodo prekvadratne, za predolgo obdobje ….. zagotovo pa bodo hitro našli tistega, ki bi ga bilo kaj hitro treba križati, saj naj bi zaslužil težke milijone s proizvodnjo teh nalepkic.

35€ za pol leta? Super, kul … meni je v redu. Prej sem imela ABC, si naložila na vsake toliko časa nanj tolikšno vsoto, da je držala vsaj par mesecev, kajti stanje v vrstah zaradi sveteganičesar me strašansko moti.

Ali je to malo, veliko … ali naj velja tudi za obvoznico ali ne …. ma, dajte mi mir, ljudje božji in ne se obremenjevat z malenkostmi, sem si mislila!

Pa se zadnjič pogovarjam z Avstrijcem, ki pogosto dopustuje na slovenski obali. Vsakič se pripelje preko Trsta, se pelje mimo Kopra ter po eni in edini cesti, ki jo pozna (in tudi jaz poznam le to) se pripelje v Portorož. Kaj moram tudi jaz plačati vinjeto, me sprašuje. Ne vem, a zdi se mi, da je kratek repek ob Kopru vreden oznake avtocesta in zaslužka 35€. Je to veliko? Malo? Ne vem, a gre bolj za princip in občutek ….

Hmmm, če bi bila bejba iz Trsta (pa nisem ne iz Trsta, niti ne več kakšna bejba) in bi se še lani tako občasno rada zapeljala na kakšno zabavico na slovenski obali (tudi to se mi ravno ne dogaja), vam rečem, da bi z uvedbo polletnih vinjet, slovenskim žurom obrnila hrbet.

Mi lahko kdo razloži v čem je catch, da ne moremo imeti tedenskih2 vinjet??!! Je to tako zamotano skoordinirati ali pa si resnično želimo pljuvati v lastno skledo?

Prav, ok, naša vlada že ve, kaj počne … valjda imajo kakšnega jokerja v rokavu in so pred uvedbo vinjet naštudirali vsak pro in kontra ter se na menjavo sistema temeljito pripravili, sem si rekla na koncu in se za križe in težave naših tujih sosedov prenehala sekirat. No, pa tudi na dopust sem odšla in se na slovenske ceste vrnila šele po nekaj prvih dneh porodnih krčev.

Jao, jao, le kaj se je moralo dogajati tiste prve dni, ko pa še danes, po enem mesecu stvar ne funkcionira. Na vhodih v avtocesto se bohotijo nekakšne table, ki še meni, ki o vinjetah poslušam že celo večnost, ne povedo kaj dosti.

Ko se vozniki vozimo po cesti, gledamo promet, prometne znake, govorimo po mobitelu, ližemo kornet, zraven se še lovimo z fatalno “dobro” organiziranostjo krajevnih usmerjevalnih oznak, vmes pa naj bi še dešifrirali, kaj naj bi za vraga pomenil tisti okrogli znak pred vstopom na avtocesto??!! In četudi tik pred uvozom uspemo pogruntati ugotoviti, da je treba napopati neko oranžno spako? …. In kaj potem?!

Ste že videli turiste, ki se ustavljajo ob naših zapuščenih kučah na cestninskih postajah in butasto blejijo vanje? Ja, valjda, kaj bi drugega?! Upam, da je na oknu tiste hišice vsaj nalepljen list, ki v kakšnem tujem jeziku sporoča “Sem na malici, pridem kasneje!”

A sodu so izbile dno kolone, ki so nastale v soboto ob ljubljanskem vhodu na primorsko obvoznico. Pa ljudje, kilometrska gužva!! Nič jasno!

Pa povejte, če ni tale projekt eno navadno šalabajzerstvo!

  1. ne me kregat, če sem se zmotila, ampak vem, da je teh kuč ogromno [↩]
  2. dvotedenskih ali 10 dnevnih [↩]