En band od Janeza Å kofa, ja to itak vsi vemo. A da je to krompir v oblicah, to pa niste vedeli, priznajte! Jaz sem to odkrila včeraj in hkrati s tem odkrila še nekaj, kar se kiti s tem zanimivim imenom – gostilnico, ki se skriva na Trubarjevi 40 in za precej zanikrnim portalom skriva marsikaj dobrega in zanimivega.
Mimo tega lokala sem se že velikokrat sprehodila, vendar ker se v tej isti ulici niza kar nekaj prčvarnic s “pestro” ponudbo kebabov, čevapčičev, sladoledov in podobne južnaške verzije fast food prehrane, nisem nikoli niti v sanjah pomislila, da bi želela spoznati ponudbo lokala na katerem precej utrujenih vratih piše okrepčevalnica in ima na izložbenem steklu nekajkrat nalepljeno ime Čompe.
Pa sva z mojim dragim bila včeraj povabljena na večerjo s poslovnim kolegom in njegovo partnerko in tako je bilo v lokal pač treba vstopiti. In že ob prvem koraku se mi je odprl povsem nov svet. Gostilničarka naju je ža na vratih prijazno in nekako domače pozdravila … kot da smo stari znanci … in naju napotila v spodnjo etažo. Malce začudena nad tem, kako le ve, kam paševa, sva le odkorakala mimo večjega omizja v zgornji etaži do najinih kolegov, ki sta že čakala. Kmalu nama je postalo jasno, saj razen našega omizja v spodnji etaži in večjega omizja v zgornji itak ni bilo ničesar drugega. Zanimiv ambient, kajti lokal je v notranjosti obdržal videz starega, domačega, nekičatega interierja in s tem pustil gostom občutek domačnosti in toplote …. govorim o toploti interierja in ne ozračja, kajti ves čas naše večerje je bilo v prostoru kar malce prehladno.
Glede hrane smo se povsem prepustili prijazni lastnici, ki je s svojo klepetavostjo in odprtostjo dodala še mašno na paket prijetnega vzdušja. Domač pršut, sušen sir, olive za začetek, kasneje mešano meso na žaru, ki sem ga jaz z lahkoto prepustila ostalim bolj mesojedonavdušenim , bučke in radič na žaru, čompe, maslo ki mora biti zraven ter velika skleda solate za glavno mastenje, na koncu pa hruška pečena v teranu in cimetu s sladko smetano … Njam!
Vzdušje je postalo še boljše, ko sta nas namesto glasbe iz zgoščenk, zabavala ruska glasbenika … tista milozvočna pevka in njen spremljevalec na brenkalih, ki že nekaj mesecev nastopata po naših ulicah in smo ju pred nekaj dnevi opazili celo v Trstu …. ja, ja Å engen dela svoje.
Vse naj naj o tej gostilnici …… vse do …. no, nekako se moram spotakniti ob zaključek naše prijetne večerje. Naša večerja za 4 osebe z kar precej popite flaširane vode, pol litra odprtega vina ter dvema aperitivoma nas je prišla nekaj malega preko 100€. Ne, ne, ni znesek to kar mi gre v nos, v nos mi gre dejstvo, da smo ta znesek morali poravnati v gotovini.
Moj se je v trenutku plačevanja znašel v precej neugodni situaciji, saj pri sebi ni imel toliko gotovine in čisto slučajno sem imela toliko s seboj vsaj jaz. Hmmm, če bi nas bilo 6 bi nam že trda predla! Upam, da je omizje v zgornji etaži zbralo dovolj drobiža, da jim ni bilo potrebno pomivati posode ali sredi noči po mrzli Ljubljani iskati bankomat.
Oprostite, vendar res ne razumem logike gostilničarjev, ki v nadomestek prihranjenih 3 procentov, marsikdaj svoje goste postavijo v neugodno situacijo.