Kategorija: Hvalim

Objavljeno dne

Kolk pa dob’r!

Danes je bil v naši hiši računalniški podpornik1. In tip se je pripeljal … ne z avtom …. ne s kolesom …. valjda da ne z busom … niti ne z motorjem …. Ajde, da ne bom predolgo naštevala, pripeljal se je z neko čudno spravo na dveh koleščkih, velikih kao pri Vespi2 ampak ta dva koleščka sta namesto zaporedno, postavljena vzporedno, vmes pa lih tolk prostora za stat, od tam gor pa en štil.

segway.jpgsegway2.jpg

In vse to dela na elektriko. Nič benzina in osvinčenega in neosvinčenega in onesnaževanja našega lepega ljubljanskega ozračja.

On3 je čist navdušen in seveda je mene pripravil, da sem šla to žval pogledat.

Stopila gor …. in malo potrenirala kar v firmi …. ja, ja, notri v eni majhni sobici …. saj je bil “inštruktor” zraven. Ej, po 2h minutah mi je že laufal 100/h in sva žval postavila ven, na ulico in sem naredila en krog celo z na ful brzino 🙂 Gre 20/h …. ampak, da ne boste mislili, da je to malo …. če stojiš golobrad na takšni stvarci, se ti zdi, da drviš ko strela.

Jaz bi tudi imela, a je huuuuudo drago. No, ni treba benzina tankati, pa ni parkirnine, pa tudi davka za vhod v mesto ne bo. Povsod ga lahko vlečeš s sabo, celo po stopnicah ti prav izi sledi, nafilaš ga seveda na sosedovo elektriko 😉 in mogoče celo not prineseš tistih 7.000 ojrov 😉

Si pa fensi z njim, ni kej!

  1. no, tisti ki nekaj stalno brkljajo po mašinah pa itak ne vemo kaj, ker je več ali manj enako ali slabše, ko oddidejo [↩]
  2. jaz sem iz tiste generacije, ki vse skuterje kličejo Vespa [↩]
  3. ta računalničar [↩]
Objavljeno dne

Na isti strani mize

Danes sem tekala iz sestanka na sestanek in ob koncu dneva psihično utrujena pregledala zapiske in strnila vtise. Bili so lažji in težji kalibri, odprti, nasmejani, hladni, nezgovorni, dobri pogajalci, trmasti, prijazni, simpatični, manj simpatični ….. skratka različni karakterji, različne zgodbe, različni projekti, različne rešitve ….

Nekateri ti nudijo pijačo1, drugi se ti neumorno smehljajo in zatrjujejo ter prepričujejo, češ da ste strašni prijatelji, tretji te skorajda poskušajo podkupiti, četrti so zoprni in odklonilni2, peti te sprašujejo o otrocih, kot da se vse ženske stopimo ob vprašanju “A otroci so pridni v šoli?”3 ….. a zanimivo prav v srce se mi ni danes usedel prav nihče.

A pravzaprav je formula za to prav otročje enostavna. Le usesti se morajo na mojo stran mize. Metaforično, seveda.

To lekcijo sem se naučila pred nekaj leti ….

Takrat sem že nekaj let vodila podjetje N-21 v Sloveniji in poslovno že sodelovala s podjetjem Lisac & Lisac, kjer sem imela le bežne kontakte s polovico tandema Lisac, Blažem Lisac-om. Podjetje Lisac & Lisac je bilo namreč eno od naših dobaviteljev knjig, ki jih priporočamo in prodajamo našim strankam.

To je bilo leto, ko je na slovenski trg vkorakala nova družba mobilne tehnologije Vega. V podjetju Vega je kot direktor marketinga takrat svoje delo nastopil Aleš Lisac, druga polovica tandema Lisac & Lisac. Aleš je razpoznal priložnost, ki mu jo poslovno lahko nudi skupina ljudi, ki delujejo v mrežnem marketingu, poznal je naše podjetje, saj je z njim sodeloval preko svojega brata in poznal moje ime. Sledil je klic in povabilo na sestanek.

Network 21 in Vega? Čudna kombinacija. Kaj bi mi, kot podporno in izobraževalno podjetje lahko počeli z uslugo mobilne telefonije?

In še eno naključje: ravno v tem času sem se ubadala s poslovnim projektom imenovanim Val4. Val je bila nekakšna zvočna pošta, nekakšna e-mail sporočila5 , ki jih ne tipkaš, ampak jih poveš, se posnamejo, nato pa se preko interneta razpošljejo. Odlična rešitev za ljudi, ki so stalno “na cesti” in imajo opravka s skupinami, ki jim je hitro in enostavno potrebno prenesti ista sporočila. Do takrat je za nas podobno uslugo opravljalo neko madžarsko podjetje. Prišlo je do razdora sodelovanja in na hitro sem morala zagristi v precej kislo jabolko ter čim hitreje urediti podobno uslugo na lokalnem področju. Našla sem podjetje na hrvaškem, ki je bilo pripravljeno sprejeti ta izziv.

In v zgodbo pade Vega in poslovna ponudba, da bi med našimi distributerji tržili naročnino na Vego.

Hmja?? Le zakaj bi se lotila tega? Morda pa le, če lahko eno tehnikalijo združim z drugo. Če lahko Val priključim Vegi in Vego Valu in našim strankam ponudim finančno ugodnen paket?
Da skrajšam zgodbo: iz posla ni bilo nič, ker očitno zvezde niso bile pravilno postavljene in dobre vile niso bile za stvar 🙂 … no, kup naključij6 je botrovalo temu, da nam sicer odlično zamišljenega posla ni uspelo izpeljati, a jaz sem vseeno potegnila iz štorije velik nauk in spoznala osebo, ki jo še vedno cenim in spoštujem.

Takrat namreč Aleš Lisac ni bil le nekdo, ki mi nudi produkt, ki naj bi ga kupila. Bil je poslovnež, ki mi je nudil posel. Bil pa je predvsem tudi velik del teama, ki je skupaj iskal rešitev, kako najbolj funkcionalno7 združiti Val in Vego.

Takrat smo vsi sedeli na isti strani mize.

Če želite nekomu nekaj prodati, pa naj bo to morda le ideja vašemu partnerju, da nujno potrebujete nove čevlje, potem se morate usesti na isto stran mize in “nasprotnika”8 vključiti v reševanje problema9

Zakaj o tem danes?
Ker danes10 je bil eden od sestankov pravo nasprotje temu. Pogovor krasen, nasmeškov obilo, vse oh in sploh super, tudi sodelovanje je in bo …. a jaz sem se še vedno počutila manjvredno, v podrejenem položaju ….. skratka na drugi strani prav dooooooolge in visoke mize.

  1. in kot da ne razumejo, da čisto vsem ni do žganja [↩]
  2. vraga, naj porihtajo težave že doma! [↩]
  3. in kaj če niso [↩]
  4. in to nima popolnoma nobene povezave z blogerko Val [↩]
  5. če že hočete, da razlagam podrobneje [↩]
  6. in tudi nekaj grdih ljudi 🙁 [↩]
  7. tako po tehnični, kot finančni plati [↩]
  8. stranko, partnerja, zaposlene, šefa … [↩]
  9. pa četudi problem naredite le zaradi tega 🙂 [↩]
  10. pa v resnici to ni bilo danes [↩]
Objavljeno dne

Zobar ali porod?

Nekatere pravijo, da gredo raje še enkrat rodit, kot k zobarju in jaz ob tem močno prikimavam. Z rojevanjem itak nimam posebno močnih izkušenj, saj sem skozi to vajo šla le enkrat, za drugo pa še vedno upamo in vztrajno delamo na tem 🙂 , a vseeno lahko rečem, da sem kljub strahu pred bolečino, porod prešla, kot keks.

Imam morda visok prag prenašanja bolečine? Le kdo si je izmislil to kvalifikacijo, ki je nadvse neumna in nemerljiva?! Koga bolj boli, tistega, ki kriči do onemoglosti, ali tistega, ki od bolečine omedleva?

Če sodim po tisti mučni vleki kocin dol z mojih relativno dolgih nog …. ja, hudiča pri takšnih zadevah bi raje imela celo krajše in predvsem ožje noge1, potem sem tam nekje na sredini. Saj kar gre, a pri tasladkih mi le stopijo solze v oči. 🙂

A če pomislim na moje zobopopravljalske obiske, potem sem popolna reva.

Zobozdravnikov se bojim že odkar pomnim. Grizla sem, praskala, letala po zdravstvenem domu, kričala … just name it 🙂 , moja mama pa si je vedno znova izmišljevala nove in nove prijeme, da me zvleče na tisti mučilni stol. In tako je nekoč našla prijaznega gospoda, ki si je zame vedno vzel čas. Pogovarjal se je z mano, mi kazal inštrumente, mi celo podaril zlato ribico2 in mi vmes celo uspel zaplombirati zob ali dva. Dr Rožman je bil edina svetla točka moje zobozdravstvene preteklosti. Potem so prišle razne ambulantne grozilde, ki so opravljale svoje mukotrpno delo za katerega so prejemale borno socialistično plačo in morale prenašati zoprno šolsko mularijo, ki si še zob ni znala umivati dobro. Posadili sta me na stol, mi v usta potisnili nekakšno plastiko, ki mi jih je vztrajno držala narazen ter mi neusmiljeno vrtali po zobeh, medtem pa se pogovarjali o nedeljskem kosilu ali o novi Å kodi za katero so pri eni od njiju že leta nabirali peneze.

Časi so se spremenili, jaz postajala starejša, moji zobje bolj in bolj piškavi, zobozdravniki so postali Gospodje3 in končno sem si zobarja lahko celo izbirala.

Sem nekaj časa strpno in redno obiskovala socialce. “Aha, plomba vam je ven padla …. se bomo naročili …. bo čez 2 meseca v redu?” Pajade v redu! Vmes pride še kup stvari pa bolezen pa kakšna pot, obveznosti v službi …. pa se lahko čez dva meseca spet na novo v vrsto postavim, al kaj?! Moji zobje bodo pa kar čakali?

Nisem najbolj potrpežljive narave, zato sem si raje poiskala nekoga, ki mi je sicer denarce sto na uro iz denarnice vlekel, a je bilo vse skuapj vedno vsaj hitro mimo. Danes ta zob, jutri drugi, čez 3 dni še tretji ….”eto, gospa vse smo uredili, se lahko vidimo čez kakšno leto!”

In sem imela nekaj let eno teto, ki je takoj, ko me je videla na vratih, vzela v roke injekcijo, mi jo zapičila v dlesni, potem pa vrtala sto na uro. Gofljo sem vedno imela, kot Mike Jeager4 , bolelo je pa kljub temu.

In tako nastopi dan, ko se je teta odločila, da je treba en zob ven povleči. Jooooooj! Sedmica spodaj. Vam povem, ko da bi mi ga iz podplata vlekla! Med vleko se je zob razpočil in polovica je odšla ven, druga polovica pa je čakala na novo mučenje. Pa kaj vraga imam jaz tam notri, da se mi vsak zob pri ruvanju razpolovi?! Imam korenine zavezane?

Od takrat me teta ni nikoli več videla.

Pa nekega dne naletim na Dr. Borisa Gašparoviča. Star gospod z majhno privatno ordinacijo5. Slučajno sem sklenila, da je morda čas, da poskusim srečo na novo.

Upam, da ta stric ne bo odšel v penzijo še zelo, zelo dolgo. Obiskujem ga že najmanj 7 let in niti enkrat še ni posegel po igli. Mi je zagotovil, da tega ne potrebujem. Vedno znova mi zagotovi, da ne bo bolelo. Priznam, da kljub temu, da obljubo vedno drži, jaz še vedno na stol sedem popolnoma zelena.

In kaj največ šteje?

Stric me posadi na stol, pogleda zadevo, nato pa mi v roke potisne ogledalo6 , jaz gledam, on razlaga: “Tole bomo tukaj pobrusili, pa dali zalivko, malce bo bolelo, ko pridem do živca, a ne bo hudo ….”. Nato začne in ob vrtanju razlaga:” Å e dvakrat bom ….ja, ja, slišim te žaba7 …. pridna …. ne, nič ne bo sedaj bolelo … pridna žabica”

Naj bo še tako banalno, a jaz medlim in padam na cenene fore in stricu popolnoma zaupam. Žabica? Pri mojih 40+? Lepo vas prosim?! 🙂 A vseeno dobro dene. Očitno profesionalna deformacija, saj je nekoč imel opravka z otroki. Pridna, da sem? Pa samo usta držim odprta! 🙂

Danes sem bila spet pridna. In baje bom čez 2 tedna spet.

  1. in tako bistveno manj travnatega površja [↩]
  2. ki je itak kmalu crknila [↩]
  3. taki z nobl avtomobili in vikendi na morju [↩]
  4. vsaj občutek je bil tak [↩]
  5. nekoč na Dunajski, sedaj v Murglah [↩]
  6. takšnega, kot ga je imela Sneguljčica [↩]
  7. pa jaz le z očmi zažmirkam [↩]
Objavljeno dne

Načrtovanje potovanj in izletov? Ne hvala

Kakšno urico nazaj, smo prišli živi in zdravi nazaj iz Rima. Tako kot vedno, me je tudi tokrat takšno naše potovanje, nadvse veselilo. 24 ur intenzivnega druženja s Tomažem in Jako je prav sproščujoče. Nobene službe, nič računalnika, nič mailov, blogov, nič telefonov, samo družba mojih dveh moških in ure in ure pogovorov.

Na takšne izlete se v večini primerov odpravimo v lastni režiji. Doma se dogovorimo za končno destinacijo, za termin in trajanje, včasih rezerviramo hotel že vnaprej (tokrat smo ga), včasih, ko potujemo iz kraja v kraj pa ne, s seboj vzamemo Helgo, ker ona poskrbi, da se na takšni poti ne skregamo, vse ostalo pa prepustimo naključju in sprotnemu dogovarjanju.

Nekoč sem prelistavala kupe vodičev, si jih nabrala vsaj 5 za s seboj, pregledovala na stotine spletnih strani, a pravzaprav se na koncu načrta sploh nismo držali in je bilo vse skupaj navadno zapravljanje časa.

In tako sedaj pridemo v mesto, ki nas zanima, poiščemo turistične informacije, se oborožimo s prospektnim materialom, odidemo v bližnji kafič in tam naredimo bojni plan. Se obnese.