Kategorija: Hvalim

Objavljeno dne

Strah je votel, okrog ga pa nič ni

Če lahko to verjameš …

Zadnjič je v našem Rotary klubu tekla debata o svobodi. Baje je človek svoboden v tistem trenutku, ko ga ničesar ni strah.

In če je to res, sem prejšnji konec tedna ugotovila, da je moja absolutna svoboda popolna utopija.

Ja, strah me je marsičesa, a med največjimi in najstrašnejšimi strahovi je strah pred bolečino.

Porod smo preživeli brez večjih travmiranj … jah, tam ni kaj drugega, kot da pride ven ….. in itak imaš že vsega polno kapo in nekako že komaj čakaš, da boš končno lahko pogledala konice svojih čevljev. Adrenalinski športi in podobne vaje, niso zame, jaz padam po tleh že na navaden dolgočasen dan, ko se zapodim proti vhodu trgovine, kaj bi šele bilo, če bi se vrgla iz letala (s padalom, seveda). A, kakorkoli se že ogibam bolečini, me ta vedno nekje ujame. In tokrat me je lovila kar nekaj zadnjih tednov. Stiskala sem čeljusti, tlačila kruh v usta, masirala dlesni s Propolisom, a vrag ni odnehal. Počasi sem le sprejela dejstvo, da bo treba spet k zobarju.

Ampak tokrat naj bi bilo drugače. Že zadnjič je zobar sumljivo pogledoval po moji osmici in mi grozil, da bo naslednjič potrebno iz mojega telesa odstraniti tisto edino sled moje modrosti. Ah, modrost bi še pogrešala, nikakor pa ne pristanem na bolečine! Jaz namreč vem, prav dobro vem, da ruvanje zoba ni kačji mašelj …. ne vem sicer, kako to preživljajo ostali, a moje dvakratno puljenje, je pustilo na meni nepozabne posledice. Ja, poleg praznega prostora v ozadju moje ustne votline! Obakrat se je zob med postopkom zlomil in vlečenja kar ni hotelo biti konca ne kraja.

Svoje prejšnje “mesarje” sem že zamenjala s prijaznim in nežnim starejšim zobozdravnikom in v zadnjih treh letih njegovih poseganj v moje zobovje, je minilo brez bolečin, a človek nikoli ni dovolj previden in ustrahovan, zato sem tokrat še pred obiskom mojega zobozdravnika, zavila do ambulante, kjer ti naredijo slikico zobovja. Nisem se pustila odpraviti, ko mi je dotični gospod rekel naj vprašam raje zobozdravnika, če je to res potrebno in kaj konkretno naj slika. Ne, jaz že vem, da pred izruvom želim imeti še spomin na lepe dni, ko sem se še vesela, optimistična in predvsem svobodna smehljala v širni svet. 11€ in 10 minut in slikica je bila v mojem žepu.

Naslednji dan pa na obisk k stričku zobarju! Moja “svoboda” je šla rakom žvižgat, roke so se mi tresle, kot vibrator v delujočem stanju in ko je stric zobar rekel, da imam le zabasane žepke ob dlesnih, bi ga najraje objela in kušnila na njegova zgubana lica. Je podrgnil, podmazal in jaz sem vesela in spet svobodna odcapljala iz njegove ordinacije.

Četrtek je bil to. V petek me je čakal ples. Tak šmensi-fensi, ki mi ga moj dragi privošči le na vsake 5-7 let. Moj zob je še nekaj ščemel in morda celo bolel, vendar kaj bi to v primerjavi s popolno svobodo, ki me je prevevala po odpravi strahu pred ruvanjem. Odplesala sem svoj sanjski ples, zjutraj pa  …… hmmm …. ponovno potiskala pest v svoje boleče lice. Pa kaj je s temi mojimi žepki?! Tokrat tudi stiskanje, kruh in Propolis nista pomagala in muk me je začasno in nekako odrešil le Nalgesin.

A bolečina je postajala vse hujša in postalo mi je jasno, da bo treba v lov za novim zobozdravnikom, takim, ki dela tudi ob vikendih. Moj “stric” svojo ordinacijo zapira v petek popoldne, Metelkova dežurna ordinacija pa baje pomaga le tistim, ki se opogumijo in “osvobodijo” šele ponoči ali v nedeljo. Ne bom vam razlagala iskalne akcije, telefonarjenja in moledovanja za številko tistega, ki bi pogledal mojo ustno votlino in me rešil muk. Nič od nič … in tako sem tisto soboto ob 15h le sedla v avto in se odpeljala na Metelkovo. Bo že kdo tam, ki bo ob nežnem utripanju mojih trepalnic, sklenil, da meni ubogi revici pomaga in ji odpre vrata svoje ordinacije.

Jah, prišla sem do vratarja, zatrepetala s trepalnicami, on me je poslal v zdravstveni dom v bližini, tam sem ponovno trepetala, oni so ostali bolj hladni in me poslali naprej v zdravstveni dom v Mostah. Prazen parkirni prostor, prazni hodniki in prazna čakalnica. Nok, nok, jaz že bistveno manj “svobodna”, potrkam na vrata, na katerih piše nekaj o drm.mr.kr (skratka cela gora jih je bilo) dr. Groznik. G.R.O.Z.N.I??? in še en K na koncu?!

No, stric Grozni K me je sprejel, tolkel po mojih zobeh in na koncu rekel, da ne ve kaj naj naredi, če še sama več ne vem kje natančno me boli. Sem že odhajala proti vratom, ko se spomnim na moj spominek vreden 11€. Potegnem slikico iz torbe, on jo pogleda in mrtvo-hladno reče: “Usedite se nazaj, bova osmico izruvala!”

Kaaaaj??!! O, ne, to pa ne bova takole na hitro opravila! “Ne, ne, ne moreva kar ruvati!”

“In zakaj ne?”

“Jaz vas sploh ne poznam in še tako grozen priimek imate!”

Sestro je od šoka vrglo za meter nazaj, nato pa se je pričela krohotati.

“Ja, res imam grozen priimek, pa grozne klešče in grozno pulim,” mi ni nič prav pomagal.

In seveda sem jaz na to pograbila svojo zdravniško kartico, se poslovila in odpujsala po stopnicah navzdol, nato pa naravnost v varni objem svojega v bližini parkiranega avta. In tam sem sedela. Uboga reva z nevzdržno bolečino v levem licu ter neobvladljivim strahom, ki se je zavlekel v zadnjo celico mojega telesa. Hvalabogu za izume moderne tehnologije, ki poleg neomejenih možnosti komunikacije, omogočajo tudi rahle psihoterapevtske prijeme! Najprej sem poklicala svojega najdražjega in mu potožila o brezizhodni situaciji. Nekako bedasto se sliši, ko nekomu razlagaš, da si po tem, ko si se ravno nekaj trenutkov pred tem mrzlično ukvarjal s težavo, kako najti zobozdravnika, ki dela tudi ob sobotnih popoldnevih in ko si končno našel nekoga, ki ti je odprl vrata svoje ambulante, urno pobral šila in kopita … pa še vse zobe zraven.

Ker me Moj ni ravno najbolje razumel, sem poskusila s tistim, ki me vedno posluša in napisala sporočilo na svoj FaceBook profil. Malo v šali, malo zares sem omenila ta grozni priimek mojega …. no, ni bil ravno moj …. skratka, zobozdravnika. In moj dragi FaceBook mi je odgovoril! Hitro sem prejela zelo spodbudni komentar svoje virtualne prijateljice, da obstajata dva Groznika in oba sta “fejst”. Karkoli je že bilo mišljeno s tem, je pomagalo. Le to sem potrebovala … no, pa še tisto tretjo tableto, ki sem jo še vrgla vase in pa nebogljeni pogled na avtomobilsko digitalno uro, ki se je pod stropom mojega avta neutrudno pomikala naprej. Minilo je kar 45 minut, ko sem končno vsa tresoča sklenila, da počakam le še toliko, da se zadnja številka na uri obrne na 0 in takrat dokončno izstopim in odkorakam naravnost nazaj v ambulanto, se usedem na stol in pogumno in odločno odprem usta … pa naj se zgodi, kar se mora. In veste kaj?! V tistem trenutku mimo mene prikoraka moj ….. no, ni bil še moj …. torej, zobozdravnik. Veselo odprem vrata, misleč, da je g. Groznik dokončno zaprl vrata svoje ordinacije in meni tako ali tako ne bo preostalo drugega, kot da se odpeljem domov. A mi je gospod povedal, da le izkorišča odmor za nakup v bližnji trgovini. Potem pa poti nazaj res ni bilo več, saj če me ob njegovem prihodu ne bi bilo več na njihovem koncu, bi zgodba o prestrašeni pacientki zagotovo šla v dnevno časopisje, jaz pa bi po njihovi ulici hodila le še z vrečko na glavi.

In tako sva čez 20 minut družno vkorakala v ambulanto, sestra se je le vztrajno smejala … pojma nimam zakaj 🙂 …… jaz sem še nekaj duhovičila, da bi le pregnala tistega, ki je votel, okrog ga pa nič ni, dobila dve injekciji, nato pa hop-cup in zob je bil zunaj. Nič! Čisto nič! Niti najmanjši aw! V trenutku sem bila rešena, odšel je zob, bolečina, predvsem pa tisti, ki je votel, kot najdaljši tunel, okrog pa tudi ne vem, če ga res nič ni!

Objavljeno dne

Gremo v London!

London je velemesto, ki me vedno znova navduši. S svojim utripom, spektrom raznolikih narodnosti, popolnim prometnim kaosom, ki se dogaja nad in redom in hitrostjo, ki se dogaja pod zemljo, miljaužnt dogodkov, koncertov, tekem … skratka dogajanja, s spremembami, ki jih je opaziti vsakič, ko ga obiščem in še in še bi se našlo.

Nekoč, ko sem v London letela po službeni dolžnosti, se z izbiranjem avio-prevoznikov  nisem ravno močno ubadala, odkar pa naš najmlajši član družine hlepi po potovanjih, se je tudi s takšnimi zadevicami treba spoprijeti.

Pri nas se potovanje ponavadi začne z dobrim družinskim prepirom in tudi tole naše zadnje ni bilo izjema.

Jaka je že v septembru začel izbirati kraj za izlet v času “krompirjevih počitnic”.  Stockholm je bil njegov absolutni favorit.
Brrrrr, pa ja ne mislite, da sem ga jaz zmrzljivka resno vzela? Vedela sem, da naš pater famiglia itak ne bo za stvar, saj je splošno znano, da Å vedska ravno ne slovi po nizkih cenah1 … in tako sva starejša člana naše družine že začela iskati opcije za obisk Istanbula, ki se je nekako ujel z mojo zmrzljivo in Tomaževo varčno naravo.

Ko pa je napočil dan družinske debate, … hmja …. se je mahalo, jokalo, usklajevalo in iz Istanbula, Madrida, Barcelone – pa spet Stockholma, smo se obrnili na Portugalsko in ko je naš najvarčnejši član družine demonstrativno odkorakal s prizorišča debate, sva midva bolj potovalno navdahnjena člana le ugotovila, da bo na ta način v tej bitki zmagal on in mirno varčeval doma, če hitro ne najdeva cenovno sprejemljivega in marketinško dodelanega pristopa.

Marketinškega pristopa vam tu ne bi razlagala, a povem vam, da ima tudi moj mož nekaj pri tem, da sem v tem vse boljša in boljša 🙂 , cenovnega pa bom opisala tukaj. Če ne vam, bo pa meni zagotovo še koristil kdaj v prihodnosti.

Najprej sem se zadevice lotila preko FB in na vprašanje o najcenejšem letu dobila namig za Ryanair, a vseeno preverila še vse ostale možnosti.

Letalski prevozi:

  • Adria leti direktno iz Brnika, a njeni leti so bili v trenutni situaciji, najdražji. V terminu, ki je zanimal nas so se cene povratne vozovnice vrtele okrog 250€/osebo Kljub vsemu se kdaj pa kdaj splača leteti z njimi, saj v primeru težje prtljage, manj časa in kakšnih povezanih letov, ni slabo računati na nekaj bolj  – hmmm – saj ne vem kako naj se izrazim -. mogoče manj kompliciranega in zamudnega glede prijav. Nekoč je bila Adria kljub višji ceni zanimiva zaradi pristanka na londonskem letališču Heathrow, ki je takorekoč že v mestu in povezano s podzemno, odkar pa je njihov cilj Gatwick in se je do mesta tako ali tako potrebno prekladati iz avtobusa na vlak itd, mi je naš nacionalni prevoznik postal veliko manj zanimiv, čeprav so njihove ure odhoda iz Ljubljane in Londona veliko lepše, kot pri ostalih prevoznikih.
  • Iz Ljubljane leti tudi Easyjet , kjer se lahko povratno vozovnico dobi že za kakšnih 50€ pa tja do 100€ (odvisno kako fleksibilni ste lahko pri datumih). Vsak kos prijavljene prtljage (dovoljeno do 20kg) vas bo stal še dodatnih 22€. V Angliji je mesto pristanka tega prevoznika, od samega Londona še bolj oddaljeno, kot v primeru Gatwicka, a ker Stanstead postaja vedno večje (in lepše)letališče nizkoproračunskih letalskih prevoznikov, je povezava z Londonom postala tako urejena, da je občutek ob vožnji z vlakom, precej podoben ali še boljši, kot pri vožnji s podzemno železnico.
    Pri najnižjih cenah letov so temu ustrezni tudi neugodni časovni termini (tja priletiš dokaj pozno zvečer, odhodi pa so seveda zgodnejši). Mene je od tega leta odvrnila predvsem izredno zgodnja ura odhoda (ob 7:40 zjutraj) iz letališča Stanstead, kar bi pomenilo, da moramo iz hotela oditi že pred peto uro zjutraj -. In ker vseeno govorimo o DOPUSTU, sem na koncu izbrskala Ryanair-ovo varianto.
  • Malo mi je le smrdelo, da se je namesto do Brnika potrebno peljati čez tisti zoprni hrib, kjer smo svoje čase ure in ure stali v koloni, da smo prišli do svoje kilce dišeče kavice – ki smo jo potem itak kmalu dali sestri za “posebne” čakalne usluge pri zdravniku, a pri tej cenovni razliki, smo tudi to prežvečili.
    Torej Ryanair iz Celovca (Klagenfurt) v Stansted (kljub varki na njihovi spletni strani, da so cene kart nižje, kot se kasneje izkaže, da v resnici so (ker davek prištejejo šele v drugem koraku), vas lahko takšna povratna karta pride od 60€ pa tja do 150€. Tudi tukaj se vsak kos prtljage plača dodatno, njihova spletna stran in način prijave pa je tako odvratno mučna in vam zraven za muke preživete ob računalniku še dodatno računa 15€ stroškov za prijavo preko web-a2 , da bi se med postopkom skoraj premislila in raje vzela morilsko zgodnjo opcijo leta z Easyjetom.
    Torej pri Ryanairu vas prijava dodatne prtljage, katere omejitev  je tukaj še za 5kg nižja, kot pri Easyjetu stane še dodatnih 30€  -.. čudo, čudno za manj kg, moraš tukaj plačati več – ampak ah, tista jutranja ura –

Ker je naš mulo pri Ryanairu (pa tudi pri Easyjetu-u, ne pa pri Adrii) do 16-ega leta še vedno tretiran za otroka, smo malce prihranili še tu in za naše tri karte z dvema prijavljenima kufroma in nekim trapastim zavarovanjem (ker se mi je zdelo, da se bi brez tega lahko ekstra potrudili, da našo prtljago izgubijo), plačali 275€

Ko sem preklikala vseh miljaužnt podstrani obupno kičaste in nametane strani spletnega bookiranja pri Ryanairu in vse skupaj plačala, sem mislila, da je že vseh muk konec. A ne, ne! Pri Ryanairu se ne dajo!

Nekaj dni kasneje ti pošljejo obvestilo, da si se totalno nateg***, če si mislil, da boš prijavil le dva kufra, med osebno prtljago pa vlekel za sabo polno šajtrgo krame, ki ti je le nebi uspelo stlačiti v tista dva majhna 15kg kuferčka. Povedo ti, da na letalo lahko vsaka oseba odnese le še EN kos prtljage. Pod EN kos pa štejejo vse, kar ne moreš navesiti nase – torej večji fotoaparat v posebni torbici je že “pobral” opcijo za prenos dodatnega dežnika ali osebne torbice. Kar pa je še huje, otrok (in naš je juhuhu do 16-ega štet za otroka) nima dovoljenja niti  za ta 1 ubogi kos prtljage. In da ne bi mi Balkanci potem vse marele, torbice, laptope in fotoaparate, strpali v veliko vrečo za smeti in jo prijavilo, kot en kos osebne prtljage, so napisali dimenzije največje možne taške in seveda njeno največjo možno kilažo.

Oh, ja, ja, smo doma kombinirali in vagali, a nam je na koncu le uspelo!

Ste mislili, da je že konec?
Ne, ne, potem sem dobila še en mail. V njem je pisalo, da se moram sedaj s tisto svojo kodo še enkrat prijaviti, da bomo na letalo, res, res prišli. Kaj, a bi naše karte še komu prodali, če nas ne bi bilo?!

Bomo o samem letu kaj več rekli naslednjič, pojdimo sedaj še na

pot do Londona.

Že vnaprej sem na tej strani rezervirala in plačala karte za vlak do Londona.
Postaja se drži letališča, vlak pelje vsakih 15 minut, ustavi pa se praktično v samem centru mesta – Liverpool street.  Hitro in enostavno! Povratne karte za nas tri so nas prišle 67£ (74€)3.

Po plačilu dobiš kodo, ki jo vpišeš na avtomat pri izhodu iz letališča (nobene čakalne vrste) in v parih minutah ti avtomat iztiska karte.

Karte za podzemno železnico smo kupili na postaji Liverpool street (podzemna železnica se nahaja v istem poslopju, kot končna železniška postaja), pot pa nam je bila poznana že pred tem. Našla sem namreč spletno stran , ki ti na podlagi začetne in končne postaje, predlaga več možnih poti, z natančnimi opisi pešačenja in trajanja vsakega delčka poti.
Tukaj pa še zemljevid podzemne železnice

Hotel

Naš hotel se je žal nahajal še nadaljnjih 45 minut vožnje, hoje in prestopanja, stran, a je bil vsaj vreden svoje cene (glede na vse moje sedanje izkušnje je bilo to najboljše razmerje cena-kvaliteta).
Tudi hotel sem rezervirala po netu. Poskušala sem najti nekaj v bližini Liverpool streeta, saj sem predvidevala (pravilno 😉 ), da bomo ob pozni uri prihoda, kar težko prestavljali kuferčke in bi se nam čim hitreje prilegla topla posteljica.

Hotelov sem se lotila dokaj pozno in tako 4 dni pred našim odhodom, nikakor nisem uspela najti nekaj v predelu City of London (kjer je tudi Liverpool street), in po nekajurnem mučnem klikanju in spoznavanju vseh predelov Londona, sem končno naletela na krasno spletno stran , ki ima najboljše brokerske cene hotelov v Veliki Britaniji. Kljub relativni oddaljenosti, sem se na koncu odločila za Accorjev hotel Novotel v londonskem predelu Excel. Navadno se takole pri takšnih izletih poslužujemo Ibisa (tudi Accorjev hotel, ki je za stopnjo nižji), vendar pa je bila tokratna ponudba za ta hotel cenovno primerljiva z Ibisom, da smo se odločili rezervirati kar to.  Celotna vrednost 4 nočitev za vse tri je bila 386£

Morda še parking …. za 5 dni spanca našega avta v Celovcu smo odšteli 32€

  1. vam je jasno iz katerega predela Slovenije prihaja, kajne? [↩]
  2. jah, kako pa, če se ne da drugače???! [↩]
  3. tu ima otrok 50% popusta in za otroka so tukaj smatrani tisti do 15 let [↩]
Objavljeno dne

V tednu dni gori doli naokoli

Našo družino sestavljajo trije trmasti in pogosto glasni osebki, kjer ima vsak svojo predstavo idealnih počitnic. Najglasnejši je seveda naš mali, ki je že nekaj časa fantaziral o tem, da si je letos potrebno ogledati Madrid.

Večer pred našim odhodom smo sedeli v eni od ljubljanskih kavarn ter debatirali o tem ali bomo našo Helgo nastavili na Madrid, Dubrovnik ali dolino Rena v Nemčiji. Huh, težka so bila pogajanja in po parih urah hude debate je padla odločitev, da nas bo pot tokrat ponovno peljala do našemu Jaki tako ljube Azurne obale, nato do Provanse, od tam pa naj bi nas pot peljala proti severu do Å vice, krog potovanja pa bi zaključili tako, da preko Bavarske prečkamo še Avstrijo in se po tednu dni vrnemo v Ljubljano.

Avtodom? Ne, niti slučajno se mi s tem okornežem ne da drenjati po evropskih mestih! Tudi šotor ni opcija. Smo že poskusili pa si res ne želim pospravljanja in postavljanja šotora, ko ti dež namaka hrbet in se ti blato prijema nog vse do kolen in ga še kakšno kilo ali dve pospraviš v prtljažnik in tovoriš še pol poti naprej.

Že nekaj let nazaj smo se dodobra opremili s katalogi raznih hotelskih verig. Najboljše so opcije Accorja (Formula 1, Etap, Ibis, Mercure …) Ti hoteli nudijo opcijo namestitev s trdno streho nad glavo, pogosto klimatizirano sobo, čisto posteljnino in čistimi toaletnimi prostori za prav soliden denar. V Franciji lahko v Formuli 1 (najcenejša verzija) dobiš triposteljno sobo (kopalnice ni v sobi, na hodniku, skupna 4-6 sobam) že za približno 40€.

V Ibisu, ki pa je povsem soliden hotel s tremi zvezdicami, kjer se poleg klime, TVja v sobi in restavracije v sklopu hotela, lahko nadejaš tudi kakšnega bazena, pa se soba za 3 giblje v krogu 80€.

Torej; v zgodnjem sobotnem jutru smo v avto nametali nekaj oblačil, torbo z brisačami in kopalkami za plažo, nekaj jopic za mrzle dni, ki bi nas (in so nas) lahko doletele v hladnejši Å vici, tenis torbo z opremo za vsakega od nas, Helgo, tiste prej omenjene kataloge, nekaj zemljevidov in veliko dobre volje …. hmja, no ja … takrat je še ni bilo ravno na odmet, a se je z vsakim dnem dopusta sunkovito povečevala.

Od sobote do sobote smo prevozili 2.500 km, doživeli obilo sonca, nekaj dežja, sopihali po hudi vročini 40-ih stopinj celzija in se naslednji dan zavijali v puloverje na vetrovno deževnih 14-ih, videli veliko, veliko krajev, popili precej kav, pojedli nekaj odličnih večerij, slastnih zajtrkov, se zmrdovali nad skiksanimi odločitvami izbora restavracije, zamenjali 8 različnih hotelov, se sporazumevali v 5 različnih jezikih in se imeli noro lepo.

Kaj več o dogodivščinah pa v naslednjih dneh.

Objavljeno dne

Kdo je zvezda na koncertu Elde Viler?

Je kraljica večera Elda sama, njena hči Ana Dežman, kdo od ostalih gostov ali povezovalka programa Bernarda Žarn?

Čeprav znam mojemu kdaj pojamrati, da me “nikoli nikamor ne pelje”,  dejstvo o mojem ‘nikamor in nikoli’ ne bi moglo biti bolj  oddaljeno od resnice. Stalno nekam hodim. Razen službe, ki je itak mus in nas še vedno nekako sili, da vstajamo ob kolikor toliko utečenih jutranjih urah, se našminkamo, peremo zobe, če smo ravno pri volji še kaj zlikamo preden vržemo nase, se sama udeležujem 1000 in en različnih dogodkov, sestankov, srečanj, predstav in športnih udejstvovanj. Zaenkrat na mojem urniku (žal) ni jezikovnih tečajev, imam pa tečaj tenisa, razne sestanke na Jakovi šoli (svet staršev, svet šole, projekt vrednote in še kaj se najde), redna tedenska Rotaryska srečanja, predavanja ta in ona, skoraj obvezno je četrtek (vsaj to šolsko leto glede na Jakov urnik) dan za kino, petek je zadnje čase dan za posedanje na vrtu teniškega kluba Olimpije in klepet s prijatelji, vikendi so rezervirani za kofetkanja, obiske prijateljev, izlete in obvezno Å marno goro in tako za bloganje zmanjka časa (kar se opazi, kajne 🙂 ), še huje pa je z obiski kakšnih gledaliških predstav ali koncertov.

A včeraj se je le izšlo. Ker je moj dokaj navdušen nad vižami … no, v bistvu nad glasom Elde Viler in še bolj nad vokalom njene hčere Ane Dežman, sem se le odločila za meni tako zoprno vnaprejšnje nakupovanje vstopnic.

Križanke so zame prostor, ki me vedno znova očara. Poletna vročina pomešana s hladnim večernim vetrom, ki se je kmalu spremenil v hud naliv, katerega dostop, je preprečila platnena streha razprostrta visoko nad našimi glavami.

Čeprav je v Eldinem glasu že čutiti pridih njenih let, se gospa s svojim simpatičnim duhom in energijo, uspešno spopada z odrom. V duetu s svojo hčero Ano Dežman je očarala celo tako mlade poslušalce, kot je naš Jaka. Ana pa je vsekakor popolnoma očarala mojega Tomaža. Že dolgo ga nisem videla tako navdušeno ploskati, kot je to počel takoj, ko je prvo pesem odpela Ana Dežman.

Mene pa je tako kot vedno očaral moj Oto. Ne, ni moj … a tako ga kličem, ker je Oto Pestner eden redkih slovenskih izvajalcev, pri katerem navdušeno vztrajam že leta in leta. Nikakor se ne naveličam njegovih starih viž in v nasprotju z sprejemanjem vseh možnih novotarij in odštekanega oblačenja, pri glasbi konzervativno še vedno ostajam Otojeva oboževalka. Ga ne zamenjam za Plestenjaka za nič na svetu.

Zdenka Kovačiček je ponovno potrdila rek, da se strup skriva v majhnih stekleničkah. Gospa z glasom in energijo, kot bi jih imela šele 20 in ne bila najbrž kar Eldina vrstnica.

Vse zvezde večera so nas očarale z odličnim nastopom in impresivnimi vokali … ter popolno inštrumentalno spremljavo (simfonični orkester RTV in Big band), Bernarda Žarn, ki je prireditev povezovala pa se je očitno domislila, da njeni talenti ne bodo v popolnosti vidni, če se ne bo izpostavila s kar najbolj raznoliko garderobo.

O Bernardi nisem imela ravno izdelanega mnenja, zdela se mi je cortkana pupa z dokaj poslušljivim vokalom, ki včasih zaide v smer interpretacije Jožeta Potrebuješ (tiste, ki tudi starejše nagovarja z akcentom publike Krokodilčkov), a njeno vztrajno menjavanje toalete za vsaka 2 stavka, ki ju je zdeklamirala na odru, ji je v mojih očeh zbilo nekaj pik.

Takšno maškeriranje je najbrž zaželeno pri vodenju kakšne Eme, Victorjev ali podobnih pasjih procesij, a pri koncertu takšnih pevskih div, kjer se nihče razen Elde sploh ni preoblekel, Elda pa le enkrat samkrat, je Bernardino paradiranje v sedmih različnih toaletah, bilo pretirano in rahlo kičasto …. če smem temu tako reči.

Objavljeno dne

Za vse firbce

Prejšnjič sem preskočila pomemben delček svoje šopkaste dogodivščine.

Mudilo se mi je v službo, imela sem še toliko za povedati, zgodba pa se ni in ni hotela razplesti v lep in romantičen konec. V tem grmu tudi tiči edini zajec, da sem vas pustila tako dolgo trpeti in ugibati.

Torej film zavrtimo malce nazaj … tja k omizju, ko medtem, ko moj mrko gleda in nekaj mrmra, jaz rdečelična in močno udarjajočega srca s svojimi kolegicami glasno ugibam, kdo vse pozna številko mojega mobilca, ve kje delam in ve, da ni za tvegati in dostavljalcu šopkov dovoliti, da brez vnaprejšnjega preverjanja moje lokacije, šopek kar dostavi. Hihitajoče smo jih naštele lepo število, a pri vsakem kaj hitro odmahnile z roko, ko smo v izbor vključile tudi kriterij okusa, saj v cvetličarno Lovšin res ne zaide vsak “Lojze”, predvsem pa smo obupale, ko smo na vse to dodale še vprašanje o galantnosti in pozornosti. Ne, ne, TAKÅ NIH danes res ne delajo več! Vsaj v konfekcijskih količinah ne!

Ko smo izčrpale ves nabor, smo spontano ponovno začeli udrihati po današnjih manirah, na plan povlekli tisto najbrž že precej kolcajočo gospo, ki stalno zamuja, na listo kolcajočih in morda že rigajočih primerkov dodali gospoda, ki nas pokliče le, ko nas lahko pošlje v materino deželo, pa tiste primerke, ki mislijo, da je nasmeh kot grd gnojni mazolj, ki bo počil, če se bo preveč razširil po lastnikovem obrazu.

Moj še vedno mrko gledajoči mož (a stavim, da zato, ker je v mislih že štel cekine, ki jih bo moral v prihodnosti odšteti, da bo v mojih očeh vsaj približno dosegel šarm skrivnostnega pošiljatelja cvetja) je nekaj pripomnil na temo zahvaljevanja in površnosti teh ali onih primerkov in kot naročeno mu je pod roke prišel “stric” – poslovni partner, ki smo mu prejšnji dan uslužno nakazali sicer pripadajoče mu denarčke, ki bi se po pogodbi sodeč, lahko še nekaj dni medili na našem računu.

“No, se ti je ON zahvalil?!” je pompozno oznanil in že mislil, da je našel nekaj na kar se bo obešal še nekaj naslednjih dni in mi tako vztrajno dokazoval, da sem pred več kot 20 leti, v zadnjem trenutku le ujela edini primerek moškega osebka sebi primernih let, ki sicer ni edinstveni dar narave, a vseeno močno nad povprečjem ostalega nepozornega moškega sveta, ki me obkroža.

“Ni, a ne?!”

“Veš, kaj, ON pa na zahvalo ne pozabi! Resda tole vnaprejšnje plačilo ni bilo nekaj ob čemer smo zašvicaLLi fuLL, a vem, da ON nikoli ne pozabi na zahv… Ej, punce imamo ga, šarmerja !….”

Seveda, kako mi ni padlo na pamet že prej?! Å opek ni od moža, trenerja, vrtnarja ali ljubimca …. za tem stoji povsem preprosta in prav nič romantično zaljubljena zgodba, a vseeno vredna utrinka solz iz kotičkov oči mojih romantičnih bralcev.

Å opek je bil poslan, kot zahvala za uslugo. Zahvala za preprosto uslugo pri kateri se navadno pogajam za posebne poslovne pogoje. A nekaterim ljudem usluge naredimo z veseljem, brez pričakovanj, brez pogajanj …nekateri ljudje nas preprosto prepričajo s svojim načinom sodelovanja, odnosa. Tudi tokrat bi bil dovolj preprosti “Hvala”.

In jaz sem mislila, da o poslu vem že veliko?! Kako preprosta gesta, ki ne omehča kolen le takšni dami v letih, kot sem jaz, pustila je vtis na celotnem osebju. Tudi moj se je zamisli, čeprav je še ves dan nekaj mrmral in brundal.1 Jaz, kot vseh trikov vajena starejša dama, bom seveda naslednjič pri poslu s tem istim gospodom trdno stala na svojih nogah in se za vnaprejšnje plačilo močno pogajala2 a lahko si mislite, kako se bodo v bodoče s takšnim šarmerjem pogovarjala naša dekleta 😉 !

Poslovneži, učite se! 😉

Samo, da ne bom od sedaj naprej same šopke dobivala 🙂 !

  1. malo pretiravam, saj veste, kajne 🙂 [↩]
  2. morte misl’t [↩]