Kategorija: Hvalim

Objavljeno dne

Ta pa zna!

Čeprav redko hodim na skupinsko zapravljanje službenega časa, ki sliši na ime “malica”, me je zadnjič omemba filane paprike le zvabila k Rasemi ter v družbo mojih službenih kolegov, med katere sodi tudi moj dolgoletni partner in zakoniti mož (hmja, takrat sem še naivno verjela, da je takšne zadeve bolje na papir spravit pa še uradno te mora dedec vsaj enkrat v življenju plesat peljat).

In tako mi brbljamo in čvekamo o brezveznih stvareh, kot se za pravo službeno malico tudi spodobi in vmes šimfamo kritiziramo naše poslovne partnerje (pa koga bi drugega, če je zaradi moje prisotnosti odpadla najljubša obmalična tematika – kaj je spet hot’la zaje*** šefica).

In ker svoje napake itak najhitreje opazimo (na drugih osebkih, seveda) in je naša malica že krepko posegala v čas, ko se bi bilo že treba potiti iza sevajočih ekranov, smo se lotili tistih grdih in nemarnih zamudnikov. Dandanes ljudje ne znajo biti točni! Zamujajo, mi čakamo in potem, ko končno uletijo (pardon, se primajejo) se mično nasmejijo, kot da jim je nerodno, ker so prišli malce bolj zgodaj, kot je to v njihovi navadi. NeBUneMU v opravičilo za zamudo! Ja, valjda da ne, ker bi jim debata o vremenu in opravičevanje za zamude požrla ves čas, ki ga imajo še na razpolago do naslednjega zamujenega sestanka!

Ravno v zanosu razlage, da se mi je nekaj podobnega zgodilo dan poprej, sem bila, ko mi zazvoni telefon.

Le kdo me moti v logično dodanem (ups, vzetem si) času (70% odsopanja so razumljiva, kajne?) na polure sindikalno obveznem psihofizičnem odmoru?!1, me je prešinilo tik preden sem vljudno zažvrgolela v svoj aparat.

“Aaaaa?! Å opek bi mi dostavili? To bo absolutna pomota!” Moj mož …. jah, moj mož pač nima te navade ….. ABSOLUTNO nima te navade …. niti prebliska, kaj šele navade …..itak pa bebavo strmi v moj začudeno rdečeličen ksiht! Rojstni dan, god, Valentin, dan feministk in podobna krama je že davno za nami oz. 24. rok za popravca je še daleč v prihodnosti in moj ležerno razmišlja kvečjemu o tem, kako mi bo na njem (popravcu namreč) ponovno razložil, da je bila 365 dnevna doba spet absolutno prekratka za izbiro ustreznega darila.

“So me klicali iz cvetličarne Lovše oz. Lovšin ali nekaj podobnega. Å opek mi želijo dostaviti. Posvetilo je baje priloženo.”

“Wow! Lovšin! Najdražejša in najlepejša cvetličarnica v Ljubljani,” so v galop skočile moje sodelavke in z nagajivim nasmeškom pogledovale mojega.

“Ne, ne, NI moj in sanja se mi ne, kdo bi bil!” sem dokaj resno, a vseeno veselo ugibajoče pripomnila jaz.

“Ah dej, traparije,” je moj prhnil na vse vzdihljaje in veselo hihitajoča ugibanja vseh ostalih prisotnih dam o mojem skritem oboževalcu.

Hmmm, osebnega trenerja fitnesa moj trebušček in lepo obložena bedrca že nekaj let niso videle …. torej to ni.

Tudi tale “zamudnik”, ki se mu je še nekaj minut nazaj nesramno kolcalo, ni bil. Nemogoče! Saj je zmedeno zamujalska osebica, ki se ne zna opravičiti, ženskega spola.

Tisti stric, ki me je pred leti prav dobro zmasiral, bi znal pošiljati šopke, a se mi zdi, da gredo ti zgolj v moške rokice. 🙂

Naš vrt je majhen, zato vrtnar odpade, iz istega razloga odpade tudi prostor za bazen, zato tudi zagoreli čistilec tovrstnih nepremičnin, ne pride na listo možnih kandidatov.

Moj učitelj tenisa je resda obtesan, zagorel in dokaj postaven mladec, a kaj, ko se mi zdi, da tudi on izhaja iz tiste skupine sesalcev, kjer so vsi geni zmutirali v kepo, ki trza le na konjske moči zaprte pod plehnato streho, frgazarje in dvojne auspuhe.

Ostanejo še tisti moji Rotaryski kolegi, ki so me ravno zadnjič, podprti z nekaj promili alkoholnih substanc, prepričevali, da na šarm pravega moškega, slej ali prej pade VSAKA ženska. No, morda so po mojem agresivnem zagovarjanju ženskih možganskih celic, za katere sem prepričana, da so v nasprotju z njihovim mišljenjem, večje od zrna koruze in mojem predčasnem odhodu iz njihove šarmantne družbe, staknili svoje zrnate možgane (sori, prijatelji to ni osebno …. leti na ves moški svet) ter stkali strateški plan, ki bo dokazal, da se še tako zaje**i in vseh moških trikov (no, ja, če se temu lahko tako reče) vajeni izkušeni dami pravih let, ob pravi potezi, lahko zašibijo kolena. Ja, v bistvu bi jim tokrat lahko celo uspelo!

Konec koncev pa dragi moji, pomislila sem celo na briljantni um kakšne od mojih kolegic. Bravo! Takoj, ko izvem katera je to, bom tudi jaz vrnila uslugo in ji poslala “rojstnodnevno darilo” v obliki pozornosti skritega oboževalca, ki bo posledično obrodilo vsaj 14 dnevno partnerjevo uslužnostno poskakovanje z jezikom do tal in rokicami pripravljenimi poprijeti za vsako delo, ušeska pa pristriženo pripravljena v posluh še tako banalnim težavam, s katerimi se sooča njihova partnerka.

Hmmm, to je sumljivo, saj vsaka intiligentna ženska (no, torej VSAKA ženska, ker pridevnik intiligentna je tukaj nepotreben) ve, da še tako dobra strategija, pri moškem ne zdrži dlje od 1 meseca. Zato bi bilo kaj podobnega potrebno storiti največ 1 mesec pred mojim rojstnim dnem ali božičem. In vsaka moja prijateljica ve, da sta to meseca september ali november! Takšni prazniki so pač najbolj primeren termin za nakup tiste pregrešno drage torbice na katero ponavadi začnem kazati že par tednov pred pomembnim datumom. Res! Včasih se zgodi celo, da vzdihujem par dni pred božičem, pišem pismo Božičku in ga po pomoti pozabim zapakirati v kuverto in odposlati …. torbico rezerviram na svoje ime in prodajalki dostavim fotografijo mojega, če se slučajno primaje tam mimo …. a povem vam, da NIČ …. NIČ. On mi par dni po božiču pove, da je zame res težko ugotoviti, kaj bi želela imeti. Torej tudi prijateljica odpade!

Vas zanima kdo je ta šarmer, kaj?! Jah, malo bo treba še počakati! Tudi jaz in moje kolegice smo trpele mučne pol ure, ko smo se živčno sprehajale do okna in nazaj ter čakale na prijaznega dostavljalca cvetja, ki mi je dostavil šopek s priloženim posvetilom.

  1. za tiste, ki me ne poznajo najbolje in pa tiste pri nas na novo zaposlene posameznike, naj tukaj z namenom, da ne pride do nesporazuma, da sem že ves čas sarkastična [↩]
Objavljeno dne

Verjamete v duhove?

Verjamete v tisto, kar ne razumete, ne vidite in ne čutite? Jaz sem en čuden tič, kar se teh stvari tiče. Po eni strani mi je jasno, da danes zagotovo ne poznamo še vsega in da zagotovo obstajajo dimenzije in stvari, ki so nam danes popolna neznanka, a po drugi strani nikakor ne morem iz svoje kože, da ne bi vsako stvar povezovala z meni poznanimi logičnimi sklepanji.

Pred nekaj meseci je na redni sestanek v našem Rotary klubu pridrvel Žiga in malce zmedeno a hkrati navdušeno začel pripovedovati zanj precej čudno zgodbo. Razlagal je o nekakšnem nedavnem srečanju z neko mlado damo, vmes nekaj zmedeno razlagal o preteklosti, ko sta se bojda skupaj igrala v peskovniku, medtem pa na mizo vrgel Jano odprto na strani, kjer se je bohotil precej senziaconalistični naslov “Dekle, ki se pogovarja z mrtvimi“. “Saša, to dekle moraš spoznati!” mi je rekel. Ah, daj, ne me ……. Jaz pa spiritualizem in pogovori z mrtvimi! Seveda sem v mojem vehementnem stilu navrgla nekaj sarkastičnih pripomb, članka sploh nisem prebrala, na vse skupaj pa hitro pozabila. A december je mesec, ko meni energija pohaja. Decembra sem psihično precej pri tleh in Žiga je našel svoj trenutek, ko mi je svetoval, naj ne bom takšna zadrta krava (ok, ni uporabil ravno takšne terminologije, a najbrž si je kaj podobnega le mislil), si vzamem nekaj časa ter se odprem priložnosti spoznati tudi ljudi, ki so morda malce drugačni. Baje me lahko psihično dvigne ter mi nalije nekaj nove energije ter upanja. Ker res ne želim živeti z mislijo, da mi ustreza naziv zadrte krave, sem gospodično poklicala in se dogovorila za sestanek. Ne, ne želim se pogovarjati z mrtvimi, naj ostanejo tam kjer so, tudi po svoji prihodnosti ne želim ravno brkljati, preizkušanje ljudi z vprašanji o tem in onem iz moje preteklosti pa preziram, zato sem se na srečanje odpravila povsem brezciljno, z namenom, da spoznam novo osebo in vidim kaj je na gospodični tako karizmatičnega, da je očarala mojega povsem prizemljenega prijatelja. Pogovarjali sva se uro in pol, pogovor je tekel, kot namazan, dekle je več kot simpatično, daleč od šlogarc, prerokovalcev, vračev ali čarovnic in kot blisk je razblinila moje dvome o šarlatanki, ki na svoj zviti način uspeva naivcem puliti denarce iz žepov. Ne vem koliko več ali dlje od mene res vidi, a tega pač ne bova mogli nikoli primerjati. Morda imam tudi jaz sposobnosti videti nekaj, kar morda moj sosed ne vidi, morda ima soseda večje sposobnosti, kot vsi vedeževalci skupaj, a jaz si časa za razmišljanje o tem pač ne vzamem. Počnem tisoč in eno stvar, ki ni niti malo povezana z duhovnostjo, poglabljanjem v samo sebe in pogosto si tudi za čustva drugih ne vzamem dovolj časa. A ona počne vse to! Prebrala je precej knjig, pogovarjala se je z ljudmi, ki so z njo delili svoje izkušnje in si na koncu za svoje življensko poslanstvo izbrala pot, ki se vijuga nekje med psihiatrom, psihologom, coachom in “ciganko” 🙂 S svojimi prijetnim in toplim pristopom razveže jezik, razbremeni duha in razbremeni dušo.1 In prejšnji teden smo Tejo Melinc povabili v krog naših Rotarijskih prijateljev. Naši zvedavi druščini je razložila kako jo je pot zanesla v tokove medijstva, kaj počne, z nami pa delila tudi nekaj zanimivih izkušenj ali celo zgodb na meji verjetnega. Nič neumnega, nikakršen čira-čara ali bav-bav … povsem logične in razumljive zadevice! Jaz sicer še vedno ostajam povsem prizemljena, skeptična, sarkastična …. ja, ja zadrta krava … a Tejo Melinc cenim in spoštujem in postavljam v povsem drug predal, kot šarlatane, ki v kavni usedlini vidijo mojo nadvse srečno prihodnost.

  1. če naj se tudi jaz začnem izražati malce bolj spiritualistično 🙂 [↩]
Objavljeno dne

Klubi, mreženje, prijateljstva …

Dobri dve leti sta minili odkar pišem blog.

Z blogom se mi ni odprl le svet pisnega izražanja, kajti ta je bil odprt tudi brez javnega objavljanja mojih misli, ampak se mi je odprl tudi svet novih poznanstev in novih prijateljstev.

Pred več kot letom dni je urednica One Sabina Obolnar posplošujoče in omalužavajoče udrihala po blogerjih, kot zavrtih, zapitih, skorajda zafiksanih in zafrustriranih frikov, ki pozabljajo na družabno življenje in se jim oči svetijo kot ekrani njihovih računalnikov.

Hmja, zase lahko rečem, da sem bila preden sem se spustila v globine bloganja, hiperaktivno in precej družabno bitje, z blogom pa sem to svojo lastnost le še nadgradila. Upadla sem v skupino ljudi, ki jih druži ljubezen do pisnega izražanja, ki so v povprečju bolj ekstrovertirani, kot ne, kar najbrž pomeni, da se radi družijo, zabavajo in jim računalnik zagotovo ne pomeni edinega tolažnika v njihovem življenju.

In z blogom so prišli tudi Karmen, Maša, Jan, Boštjan, had, Val, Uršula, Denis, Roman, Alex, Cuzak, MC …. kup prijateljev … ponekod le znancev (zaenkrat), ki so obogatili moje življenje, ki niso le virtualna bitja brez resnične podobe, temveč so osebe, ki sem jim zrla v oči, segla v roko, popila kavico, dve, se z nekaterimi spoprijateljila in so pustili sled v mojem življenju.

I ne le to …. blog in čari virtualne komunikacije so me peljali naprej. Seveda sem morala poskusiti vsako novo stvar, o kateri so blogerji tako veselo pisali. In prijavila sem se na Twitter in ga veselo začela uporabljati. Po nekajkratni uporabi, sem sicer ugotovila, da me omejenost pri kratkosti sporočil, preveč omejuje …. kaj češ, sem pač gostobesedna punca … in zadevo opustila.

Prijavila sem se tudi na Plaxo,  Linkedin pa Jaiku, pa Netlog …. a po pravici povedano vse to ne vem natančno na kateri kruh naj namažem 🙂 ….

Pa sem pred kakšne pol leta naletela na E-cademy. Obiskovala sem Londonsko šolo PR-a1 in na eno od predavanj je prišla Andreja Lajh z gospodom iz Maroka. Gospod je predaval o mreženju, pomembnosti poznavanja novih ljudi v sedanjem poslovnem svetu in nekaj dni zatem je v moj nabiralnik priletelo Andrejino prijazno povabilo za priključitev v novo internetno socialno mrežo in ker sem bila vajena prijavljanja na takšne stvari, svojo sliko namenjeno takšnim zadevam sem imela že pripravljeno, klik, klik, klik …. in tudi tam sem ustvarila svoj profil. V prvih dneh so me kontaktirali ljudje s celega sveta, kontaktirali so me resni, zreli poslovni ljudje in ne kup otrok, ki ne vedo kam s svojim časom. Pisali so prijazna pisma, se predstavljali, mi nudili svojo pomoč in sama sem navdušeno odgovarjala vsakemu in poskušala v skupino povabiti tudi svoje prijatelje.

Danes se mi sporočil, ki jih dobivam na E-cademyju ne da niti odpirati. Vabijo me v takšne in drugačne skupnosti, ki podpirajo mir na svetu, opice v džunglah, deževnike v sušnem obdobju, breje čebele brez čebelnjakov …. ok, ok, malce sem zašla, vendar bistvo ste dojeli, kajne?

A tudi E-cademy mi je prinesel na pot nekaj novih prijateljev in ne dvomim, da jih bo še nekaj. Ena od najbolj aktivnih oseb na slovenskem delu E-cademyja je zagotovo Andreja. Iz internetnega pisarjenja in druženja pri kvazi podpiranju brejih čebel, je druženje prenesla v realno življenje in ga razširila tudi na prijatelje, ki E-cademyja sploh ne poznajo. Z Žigo sta druženju in spoznavanju dala povsem drug nivo, mu dala smisel, ime, frekventnost, ga sistematizirala in verjamem, da se bo iz te vrste prijateljskega druženja še marsikaj zanimivega razvilo.

In na koncu je tukaj še FaceBook.

Facebookov profil osebe Saša Gerčar.

Na Facebook sem se prijavila …. khmm … ma ne vem kdaj …. enkrat po Plaxu in Linkedinu in začetku bloganja ter pred vsemi ostalimi neumnostmi. Vpisala nekaj svojih podatkov, naložila sliko, poklikala tiste 3 ali 4 prijatelje za katere sem vedela, da so tam, potem pa na to pozabila, tako kot na vse ostalo.

Ahja, še neka neumnost, ki mi ne dopusti dolgega pisanja in razglabljanja in za katero spet ne vem na kateri kruh naj jo namažem!

A danes je Facebook nekaj, kar mi omogoča hitro komunikacijo z veliko znanci in prijatelji. Odkar uporabljam Facebook sem šele spoznala, koliko ljudi spoznam, se z njimi celo spoprijateljim, pozabim prepisati podatke z vizitke, bejbe se ločijo pa spet poročijo, petkrat preselijo … in naši stiki se porazgubijo.

Odkar sem na Facebooku, za vsakega novega kolega najprej pobrskam po FB-ju, ga kliknem in že sva na vezi. Ne bo šel v pozabo, zagotovo ne! Poskušala sem najti bivše sošolce (sošolke so itak že najmanj 3x spremenile priimke 🙂 )), a žal se očitno moja generacija ni ravno premaknila mnogo dlje od priročnega majhnega kalkulatorja. Tudi pri bivših kolegih nisem imela bistveno več sreče … no, enega ali dva sem le uspela izbezati na površje ….

Baje se ljudje bojijo kraje identitete in kaj še vem česa?! Zakaj za vraga bi nekdo želel biti jaz?! Če že krade identiteto si bo ja izbral kakšno mljašo in bolj prsato in usato bejbo 🙂 ….. no, konec koncev pa si takšni paranoiki lahko na FB nabijejo le ime in priimek, dovolijo vpogled v njihove podatke le narbltabližjim prijateljem in za sliko pustijo tisto sivo belo glavo gospodične Nobody!

  1. v Ljubljani … žal, žal 🙁 [↩]
Objavljeno dne

Eh, peh, o Emi bom pisala

Pa najsi bo še tako cenena ali butasta, komadi pa na naslabšem možnem nivoju, jaz Emo in prav tako izbor za pesem Evrovizije, še vedno prav rada spremljam.

Ne morem natančno opisati tistega, kar me privleče pred televizor, … najbrž so to spomini na mladost, podobno, kot pri vonju po cimetu, ki me vedno spomni na toplino babičine kuhinje, kjer se je vonj po cimetu širil iz okusnega vročega jabolčnega štrudla, ki ga je pekla moja babica.

Večina pesmi mi tako ali tako ni všeč in moj okus je vedno daleč stran od tistega splošnega, ljudskega, a ogled in komentiranje Eme že ob samem gledanju, ali pa kasneje ob prijateljskem popoldanskem čveku s službenimi kolegi, je užitek, ki si ga ne pustim vzeti.

Letos smo bili glede Eme nedosledni in tako smo, raje kot zdolgočaseno čakali na začetek Eme, lep sončni dan izkoristili za ležeren sprehod po Trstu. Dan je bil tako lep, da smo nekaj minut pred osmo šele lezli v avto, a kot zvesti privrženci Eme (OK, mojega moža tukaj izvzemite, a kaj ko je bil pač zaprt v isti kovinski kletki z nama z Jako), smo takoj preklopili na 2. program radia Slovenije in si velik del predizbora Eme ‘odposlušali’.

Očitno stvar občutiš povsem drugače, če jo spremljaš le z ušesi, kajti povezovanje Petra Poleša in Maje Martine Merljak v predizboru, se mi je za razliko od naslednjega dne, zdel popoln fijasko …. no, če sem natančna, mi z njunim načinom vodenja ni bilo prav nič napačnega, temveč sta se mi ubožca smilila, ker sta morala duhovičiti z domislicami, ki niso uspele zavihati niti vršičkov naših ustnic. Pa smo se trudili, verjemite! Naslednji dan sem morda znižala kriterije, a vse skupaj se mi je zdelo prav prisrčno, voditelji pa prav simpatični.

Če bi morda še tiste abotne predstavitve malce obdelali, bi bila Ema povsem prebavna …. sploh, ko med nastopajočimi ni bilo več hudih kiksov, kot je bila Glorija Gianni Rijavca. Sorry, ampak to je bilo res preveč za moja ušesa (to skladbo sem namreč le slišala).

Sama od osnovne šole naprej …. ne, ne morda že od male šole naprej, ne padam več na poskočnice tipa Hojla, hojla, bamba la bamba in glasbo ocenjujem prvenstveno glede na kvaliteto vokala, izvirnost, šele nato ocenim melodijo, morda se kdaj spotaknem ob besedilo, dolžina nog, dekolte in nepotrebne kičarije, ki vedno bolj pogosto spremljajo glasbenike, pa so mi sploh nepotrebna kramarija. Ja, pri nas najraje poslušamo Georga Bensona in temu podobno glasbo.

Ob svojem ocenjevanju skladbe ne razmišljam o tem ali bomo zmagali ali pa bomo morda pristali pri repu, prav malo me briga ali imamo dovolj srbskih ali turško grških ritmov, da bi za nas lahko dovolj številčno glasovali tudi vsi evropski gastarbajterji ….. pa v čem je fora, da bi morali zmagati??!!!

Jaz enostavno poskušam najti izvajalca in skladbo, ki mi sedeta.

Danes sem poslušala užaljene komentarje vseh tistih, ki jih je bojda strokovna komisija vedno puščala praznih rok. Natalija Verboten, Saška Lendero, Langa in Karmen Stavec (čeprav je med naštetimi Karmen za moj okus še vedno za veliko stopnico boljši vokalist) se čudijo, da se okus komisije tako močno razlikuje od okusa ponarodele preproste množice.

In … hmja …. verjamem, da je Brigita Å uler izredno simpatično dekle, tudi Langa in Manca Å pik so se najbrž močno trudili in verjeli v svoj komad, a vendar ne morem spregledati, da je tukaj izredno malo teže na vokalu, veliko na hopsa bobsa ritmih, čisto preveč na kičasti maškaradi (vsaj kar zadeva nastop Brigite Å uler).

Pa vsi ti ponarodeli ljudski izvajalci res nikoli kritično ne poslušajo svojih skladb?!

Tudi jaz rada pisarim, a se niti slučajno ne morem šteti med literate. Morda imam več bralcev, kot kakšen duhomorni pesnik, a me to nikakor ne uvršča v vrste tistih, ki pridobivajo kakršne koli literarne nagrade.

Ej, kapo dol vsem zgoraj naštetim izvajalcem ….. celo Brigiti (čeprav ob njeni glasbi resnično ugasnem sprejemnik). Odlično tržijo to kar množice pograbijo.

Ob lansko zmagovalko Rebeko, sem se lani malce spotaknila, … ne sicer tako močno, kot ob Lango, vendar se nisem spotikala ob Rebeko osebo in ne Lango, kot pripadnike romske narodnostne skupine. Rebeka je občudovanja vredna dama. Všeč mi je njena energija, celo tista njena “horjulska udri po blagu” (ki jo prevečkrat posedujem tudi jaz), občudujem njene sposobnosti biti povsod razpoznavna in imeti tako širok spekter znanj in sposobnosti.

Tudi Langa zna najbrž narediti žur in pol, a to še vedno ne more biti merilo, ki ga uporabi strokovna komisija pri ocenjevanju glasbe.

Langa, Rebeka, Saška, Atomik harmonik, Turbo Angels, Brigita Å uler in morda lahko v to druščino dodam celo Freddy Mullerja in Damjana Murka, so ljudski zabavljači, ki pa pri ocenjevanju strokovnih komisij nikakor ne morejo premagati pevk, kot je Alenka Godec, Jadranka Juras, letošnja Lea Sirk (ki me je popolnoma navdušila), Omar Naber ali Nuška Drašček.

In kaj pravim na zmagovalce? Å koda, da niso za pevko izbrali nekoga z močnim in kvalitetnim vokalom. Ne, saj punca ne fuša …. ampak …. no, ja … so pa med možne glasovalce zajeli tudi naše brate Hrvate …

Pa smo spet tam pri začetku, ko je pomembno predvsem na katerem mestu smo.

Objavljeno dne

Spomin za ljudi

Povej mi s kom se družiš in povem ti kdo si! To je nekdo rekel … pojma nimam kdo, ampak očitno mora biti ta izjava blazno pametna, ker marsikdo (vključno z mano, hehe) veselo opleta s tem stavkom.

Sicer v tem stavku ni napisano, da naj bi nas pomembne in pametne delalo že dejstvo, da se s takšnimi družimo, a zdi se mi, da večina pod to izjavo razume ravno to. In kar je še huje, dovolj jim je, da ob pogovoru, navržejo par imen, ki naj bi v “pomembnih” krogih nekaj pomenila in že mislijo, da so postali nadvse zanimivi.

“Poglej, tam je gospod taintapomembnež! Včeraj sva skupaj lovila ribe.”

“Včeraj sem bila pri pedikerju. Veš kdo je sedel poleg mene?! Gospa taintavelepomembnica. Me je pozdravila.”

Oh in sploh!

A potemtakem je mati Tereza bila povsem nepomembna persona, saj se večino svojega življenja ni ravno družila in kofetkala s temintemvelepomembnežem?

A nisem želela o tem. Danes sem v roku pol ure srečala dve popolnoma drugačni osebi, ki imata na druženje in odnose z ljudmi povsem drugačen pogled.

Prvi je natakar v lokalu, ki ga obiščem občasno … morda enkrat mesečno. Danes sva tja zašla z mojim in takoj po prihodu, mi je natakar prinesel mojo pred nekaj tedni izgubljeno kapo ter me vprašal, če je moja. Ne moreš verjeti?! Sem le njihova občasna jutranja gostja, ki nekaj tednov nazaj v lokalu pozabila sivo1 naglavno pletenino.

In tokrat ne le, da sem dobila kapo nazaj, ampak sem bila postrežena z občutkom, da nisem le ena od nešteto gostov, ki se pojavijo tam.

“Kot vedno? Kratko kavo brez?”
Kot vedno?! Pa saj sem bila pri tem natakarju morda le 3x v zadnje pol leta? Si zapomni vse stranke? No, da sem le jaz tako zanimiva, si pri svojih 40+ več ne delam utvar 🙂 .

Ja, baje si jih res. Se potrudi, pravi.

No, saj to je njegovo delo, boste rekli. Res? Večina natakarjev si zapomni naročilo le do šanka, nekaterim pa celo to ne uspeva najbolje.

Če si tale tišček zapomni najljubše pijače strank v lokalu, sklepam, da najbrž nima težav tudi s tem, kakšno glasbo posluša njegova najdražja ali ob kateri torbici so se ji zadnjič orosile oči.

In nekaj minut kasneje, sva v sosednjem lokalu naletela na gospoda, ki je hrupno vstal, naju pozdravil, potem pa nekaj hitel razlagati o tej in oni nepomembnosti. Med našim kratkim pogovorom je pomahal še dvema mimoidočima in kot ponavadi navrgel komentar, češ kako je tainta pomemben. Vedno znova nama pripoveduje iste zgodbe, nevedoč, da sva jih slišala že najmanj 3x.

Zadnjič, ko sem ga srečala v drugačni kombinaciji in poleg mene ni bilo mojega moža, sem ga pozdravila, on je veselo odzdravil in zraven navrgel:”A si še vedno tam?”

A??!!! Kje?! Prav butasto sem ga gledala, saj svojih življenjskih lokacij2 kar nekaj let že nisem spreminjala.

“Ja, ja, še vedno sem pri N21in še vedno živim v Sostru.” In potem je bil z butastim pogledom na vrsti on.
“joj, oprosti sem se zmotil!”

Ja, ja, res se je, ampak ne v tem, kar je mislil on. Zmotil se je že takrat, ko si ni vzel dovolj časa in ljudem, s katerimi se je pogovarjal, ni resnično prisluhnil.

Jaz bi rekla raje takole; “Povej mi, kako mar ti je za ljudi, s katerimi se družiš in povem ti, kdo si!”

  1. res nezanimivo in prej dolgočasno [↩]
  2. služba ista, družba ista, bajta in mož pa itak [↩]