Kategorija: ironično

Objavljeno dne

Italiani siamo gelosi

Da je ljubosumje nekaj povsem normalnega za Italijane, mi je razložil kolega iz naše italijanske pisarne, ko me je povprašal, kako kaj moj prenaša, ko se pogovarjam s kakšnim fletnim poslovnim partnerjem.

“To pa mora biti zapleteno in težko, glede na to, da sta zaposlena v istem podjetju, kajne?”

Zapleteno in težko?! Le zakaj?

“Ja, veš, mi Italijani smo itak ljubosumni že po naravi, poleg tega moja žena izgleda dobro … pa tudi rad jo imam, no …. torej je normalno, da sem ljubosumen, ni tako?”

Hmja, ne bi rekla.

Da ne boste mislili, da sem kakšna wunderfrau, ki ni nikoli ljubosumna, žena, ki miži, ko možu pred pranjem iz žepov vleče papirnate robčke, račune in ostale listke in ne trzne niti z očesom, ko se NJEN1 dec odločno predlogo pogovarja in se več kot očitno slini okrog prsate in dolgonoge blondinke, ki mu je prijazno postregla z navadnim kofetom, a on že petnajst minut z njo razglablja o pravi aromi ter videzu in postrežbi te iznenada zanj tako pomembne tekočine. Da ga ne sanjam, pa prava penca in prava skodelica! Se mi zdi, da deklinam s tako globokim dekoltejem res ni treba skrbeti za pravo količino pence na kavi!

No, a ker moj popije dve do tri kave na dan in če bi se grizla za vsak njegov poglobljeno intelektualni pogovor o kvalitetni postrežbi kave, bi mi primanjkovalo še več časa in blog bi pisala še bolj poredko, kot ga pišem zadnje čase.

Čisto resno; ljubosumje je lastnost, ki ne povzroča le zahrbtnega zasmehovanja kolegov in ni dokaz prave ljubezni, ampak je prava razdiralka in uničevalka dobrega partnerskega odnosa.

Bi moj kaj manj sekund gledal v globok dekolte prijazne natakarice, ki z izredno ljubeznijo2 pripravlja penco na njegovem kofetu, če bi jaz ob tem3 zaganjala vik in krik? V moji družbi že mogoče, a to pomeni le, da jaz res nikoli ne bi imela priložnosti izkusiti te izredno precizno pripravljene in postrežene kave4 … kar pa bi bila resna škoda, kajne?

*((za tiste, ki imajo IQ bolj blizu sobne temperature, bom v bodoče očitno morala dodajati opombe, da je komentar sarkastičen, saj res ne želim, da mi natakarice pljuvajo v kavo, šefi pa odpuščajo iz službe … ups, spet moj sarkazem 🙂 ))

Vse kar bi dosegla je laganje, izmikanje, sprenevedanje in več, tokrat bolj utemeljenih, razlogov za ljubosumje in tako še več nerganja in kreganja, še več izmikanja, še dodaten kup laži in v skrajnem primeru “pa-pa, midva se ne razumeva več”.

Sicer pa kar se mene tiče, je ljubosumje le druga beseda za lastninjenje. Ljubim te, dajem ti vse, moj si in ne delim te z nikomer! In ko (če) partner odide, te je izdal, ali kaj? Vse skupaj je le še kakšno stopnjo ali dve hujše od lastninjenja v poslu!

  1. poudarek je na svojini [↩]
  2. sarkazem [↩]
  3. no, ne ravno OB tem, ampak potem doma … [↩]
  4. sarkazem [↩]
Objavljeno dne

Turbolimač trgovina za otroke?

…. ali avtokleparska delavnica ali pa se nekdo dela norca iz nas?

So mi “strokovnjaki” razložili, da je Turbolimač baje prodajalna z otroškimi igračami. Lepo vas prosim, pa v katerem jeziku Turbolimač zveni prijetno in otroškim ušesom vabljivo?!

Pa sem mislila  da sem najhujše že preživela odkar imamo na trgu jogurte z imenom FRUCHTZWERGE ali kakršenkolizvergelže!

Objavljeno dne

Le kaj imam jaz z ministrom za promet?

Janši bi bilo treba priporočiti naj resno razmisli o možnosti, da me vzame za svetovalko pri izbiri ministrov.

Politika me pravzaprav ne zanima, mislim, da so vsi isti1, saj do vrha pridejo vsi več ali manj po enaki poti. Rdeči, beli, zeleni, na koncu so vsi obdelani z istimi kemičnimi sredstvi in produkt je več ali manj predvidljiv.

Na blogu o politiki ne pišem veliko. Če že, potem sem tipično sarkastična (tako o moji tipičnosti pravi moj sin) in se z rahlim pridihom humorja obesim na kakšno javno osebo, ki naj bi bila po mojem mnenju odgovorna za stvari, ki so prebile moj plafon strpnosti.

Prejšnje leto sem nekaj dni bentila in obremenjevala svojo bližnjo okolico s komentarji na temo našega prometnega ministrstva. Cestne oznake, kazni, celoten odnos policistov do prebivalcev so tako ali tako stvari, ki me stalno jezijo, ko pa sem lani pred tunelom Glovec zmedeno zapeljala na napačni pas in ko sem nekaj dni za tem brala o prometni nesreči, ki je na tem istem koncu terjala nekaj življenj, sem svoj gnev in razmišljanje končno besno (pardon, sarkastično) vrgla tudi na ta blog.

Nekaj dni zatem je minister za promet odstopil.

In letos, ko ponovno ves julij in avgust ždim v Ljubljani, ko me zdeluje vročina in ko se dan za dnem spet vozarim po južni obvoznici, se zgodba ponavlja. Spet označbe na cestah, ki zmedejo tudi takšne, ki se vsakodnevno vozimo po isti poti in ponovno že nekaj dni okolico morim s svojimi komentarji in pametovanjem na temo naših politikov. Ne pomaga menjati le ministrov, če v Darsu sedijo isti, če količke po cestah postavlja isti Mujo, ki ga vodi isti Janez, kot leto poprej. “Vse je treba zamenjati!” sem vpila nekaj tednov nazaj. O tunelu, šentviškem tunelu pa se mi niti ni pisalo, saj je stvar tako očitna in v nebo vpijoča, da bi bilo res kičasto še karkoli dodajati tudi z moje strani. Pa sem raje pisala le o tem delčku mojih zadnjih samogovorov.

Na koncu tega prispevka se mi je pred samo objavo zapisala povezava na lanskoletni zapis in komentar, da upam da v nekaj dneh po tem zapisu ne bo odrezan spet kakšen minister, a sem ga vraževerno2 izbrisala.

In danes se mi kolca. Minister za promet je baje ponudil svoj odstop. Japajade ponudil. Ponudil mu ga je Janez, on ga je pa kupil … no, moral kupiti.

In sedaj se res sprašujem kaj tiči za vsem tem. Imam čarovniško moč, sem jasnovidna pa tega še niti ne vem, ali pa nekdo v vladi skrbno in redno prebira moj blog? 🙂

  1. kakršni koli že so to [↩]
  2. čeprav v te čirečare prav nič ne verjamem [↩]
Objavljeno dne

Včerajšnji kruh je treba najprej pojesti

je vedno govoril moj oče. Če prav dobro premislim, tako govori še danes. Jasno, da imamo vsi mi z 40+ na grbi, težave, da še vedno z eno nogo živimo v preteklosti. Nekoč je bilo kruha premalo, novo štruco se je kupilo šele, ko je stara pošla in moj oče se pač še vedno oklepa starih navad.

Jaz pa si mislim le zakaj za vraga bi žulila star in suh kruh, če lahko ravno v tem trenutku skočim po svežo, še vročo žemljico? Ma kaj skočim, spečem si jo lahko, starega kruha pa niti pogledam ne več. Moj ata pa bi ga v skrajnem primeru še posušil in nato iz njega naredil drobtine.

Z očetom suhega kruha sicer ne žulim pogosto, a če ne drugače, se na skupnih smučarskih počitnicah zagotovo vedno znova prerekamo okrog tega ali naj kupim sveže žemlje, ko pa še včerajšnjih nismo pojedli.

Oh, ti starci! A nekaj očetovega imam v sebi. Na stare žemlje sem se spomnila danes, ko je Moj kupil že 23. tekoče milo, ki ga je dodal vsem ostalim že odprtim 22-im v kopalnici. Ampak ta ima vonj po pomaranči, medtem ko imajo ostali vonj po vaniliji, mandeljnih, meloni itd. …. poleg tega pa jih je približno 10 zagotovo že skoraj pri koncu. Ja, 23 tekočih mil, 34 deodorantov, 7 zobnih past, ne vem koliko želejev oz. voskov za lase, 67 kosmičev, celo banane imamo načete le napol …. prisežem!

Danes je Moj kupil milo z novim vonjem in me po tem, ko sem prišla iz kopalnice povprašal o mojih občutkih nad izredno izkušnjo vonjanja novega artikla. Novo milo? Pojma nimam …. ga nisem uporabila. Neeee? Ne, ker sem naokrog obrnila in izpraznila zadnje kapljice trem starim, katerih prazno embalažo bom sedaj mirne duše vrgla v smeti.

Phh, tile dedci!

Objavljeno dne

In kaj ti delaš?

Naj najprej opozorim, da je spodnji zapis plod močne jeze in zapisan v sarkastičnem stilu! Sem izredno strpna oseba in jezi me, če ljudje na ostale gledajo s predsodki pa najsi bodo predsodki usmerjeni na poklic, barvo kože ali kakšne druge telesne lastnosti, spolno, politično ali versko usmerjenost ali karkoli drugega že lahko nestrpnežem pade sploh na pamet!

Naša soseda hodi s policistom. Si lahko predstavljate kaj hujšega?! Morda bi bilo še hujše, če bi izbrala nekoga, ki umiva mrtve v mrtvašnici? Ali še huje – nekoga, ki se ukvarja z MLM (mrežnim marketingom)?

Pri polni zavesti in prostovoljno že ne more nihče izbrati za partnerja kaj tako nemogočega, kajne?! Ampak tip, ki zahaja k sosedom meni deluje povsem normalno. Eno glavo, dve roki, dve nogi, celo pozdravit zna in če nima uniforme na sebi, bi se vam lahko zazdel celo povsem prijeten fant. (thanksgodforsarcasm)

Iz mrtvašnice ne poznam nikogar, a predvidevam, da tudi tam delajo takšni, ki nimajo treh rok in petih glav, a tiste, čudake, ki so si za svoj poklic (ali dodatno zaposlitev) izbrali MLM pa poznam precej dobro. Srečujem jih pogosto in začuda so to prav prijetni ljudje, ki ne tekajo po mestu z lasom v rokah in z njim ne lovijo nič hudega sluteče sprehajalce, jih ne vklepajo v verige, zvežejo in jih nato “obdelujejo” vse dokler ne rečejo “Ja, jutri pripeljem še 3 nove člane!” (thanksgodforsarcasm)

Å e sreča, da sem svojega moža že ulovila, saj bi mi odkar mi zaposlitev nudi Network TwentyOne, trda predla. Najbrž bi tudi jaz po mestu hodila z lasom in se vsakodnevno podajala v lov hkrati z vsemi ostalimi obupanci, ki se kitijo s katerim od imen Amway, Golden, Herbalife, Avon, Lexus ali celo Forex in še kaj. (thanksgodforsarcasm)

Ja, res je, iz mene veje en sam sarkazem!

Z MLM-om jaz osebno nimam praktično nič. Zaposlena sem kot manager v podjetju, ki za tiste, ki se ukvarjajo z mrežnim marketingom, organizira prireditve in tem istim omogoča izobraževanje preko avdio in video medijev ter knjig.

Od ponedeljka do petka od 8h do 4h hodim na delo v pisarno, sedim za mizo z računalnikom in telefonom, moje delo pa obsega nekakšno mešanico organizacije dogodkov, založništva in prodaje …. rezerviram dvorane, najemam tehnike, naročam knjige, prevajam brošure, …nabavljam, prodajam, …. urejam spletno stran, skratka delam precej podobno delo, kot nekdo, ki je zaposlen na DZS-ju1 ali Mladinski knjigi. MLM? Niti slučajno, saj me to niti ne zanima, predvsem pa mi pogodba o zaposlitvi prepoveduje sodelovanje v kateremkoli mrežnem marketingu. Tudi v Amway-u!

In zakaj to pišem? Zato, ker dolgo časa nisem dojela, kje se skriva razlog, da se me nekateri znanci po prvem kontaktu, parih besedah, začnejo ogibati, kot da prenašam najhujšo nalezljivo bolezen.

“Ja, lepo te je spoznati, Saša …. bi šli kdaj na kavo skupaj? … ja? Super! In kaj delaš? Aaaa, N21? Aha, zanimivo … ja, te pokličem, ko bom imela čas …”

In nato je v Indiji, pa Pekingu, pa brat ima rojstni dan … pa strašna gužva ….. ja, ja, bo poklicala.

“Saša, prijetno te je bilo spoznati. Gremo kdaj skupaj še na kakšno pijačo? Bom poklical … kakšen je tvoj mail? A, n-21? A ima to kakšno povezavo z Networkom 21? Aha, ja …. no, prav hvala …. se bova zmenila ..”

In nato je zbolel, potem službena pot v Maribor, pa težave doma …. se bomo že še kdaj srečali.

Halo??!!

Ljudje, NISEM V MREŽNEM MARKETINGU in ne lovim UBOGIH NEDOLŽNIH LJUDI, ki bi jih nato pojedla za malico!

In veste kaj; vsaka čast vsem tistim, ki pa resnično so v mrežnem marketingu, kajti res ne vem, kako ti sploh lahko kupijo liter mleka in kilogram kruha, brez da bi ljudje brezglavo tekli stran od njih. ja, ja, pametno, baje ti taki  odgriznejo glavo takoj, ko jih prijazno pozdraviš! 😉

  1. mimogrede ravno moj Tomaž, ki že 8 let dela pri nas, je bil pred tem v DZS-ju [↩]