Kategorija: ironično

Objavljeno dne

Nisem baš neka intelektualka

Čeprav bi se mi prav fino zdelo, če bi se lahko pohvalila, da imamo doma polne police Cankarja, Jurčiča, da njune pa še kakšne Tolstojeve ali Stendhalove knjige vedno znova prebiram, da mi je poezija Franceta Prešerna blizu, sem abonirana na filharmonične koncerte, teater obiščem še kdaj drugič, kot le ob predstavah Å pas teatra, balet in opera pa sta itak nekaj, o čemer sanjam noč in dan, žal temu ni tako.

Eh, kaj čem lagati, poslušam v glavnem pop glasbo, klasika je bolj izjema, kot pravilo, jazz mora biti precej lahek, da mi sede, filharmonijo sem videla znotraj le ob obveznem šolskem obisku in še takrat sem ves čas nastopa, raje ponavljala biologijo1 , kot uživala v glasbi, v galerijah ne razlikujem originala od Cannonove fotokopije, za poezijo sem preveč nestrpna in realistična2, knjige pa uporabljam zgolj, kot izobraževalno orodje ali način sprostitve in takrat bolj, ko je čtivo lahko, sproščujoče in neumno, bolje je. Pot me pogosto zanese v kino, romantične komedije so moja šibka točka, rumeni tisk pa nekaj kar me spremlja vsakodnevno.

Priznam, pogosto poskeniram3 Lady, Novo ali Leo, preberem Modno Jano ali Gloss, celo poskušam razumeti kaj vraga ženske najdejo v Cosmopolitanu (a  žal tega po nekaj listanjih še vedno nisem uspela odkriti), a vendar NE Å TEKAM, NE DOJAMEM … kaj vraga je tako dobrega v Razočaranih gospodinjah in še manj dojemam, kaj ženske pripravi do gledanja Seksa v mestu.

In sedaj so nas obarili še s celovečercem Seks v mestu??!! Haleluja! No, morda ima film vsaj rep in glavo in ne le kup čevljev, oblek, par puhlih pogovorov o seksu in štiri odcvetele bejbe4, ki ne vedo prav dobro kaj bi same s sabo!

  1. in povem vam, da to ni bil ravno moj omiljen predmet [↩]
  2. no, vsekakor sem čisto premalo zasanjana [↩]
  3. to je tisto, ko premikaš oči, listaš in …. 15 minut pa je konec [↩]
  4. ja, ja, saj vem, da so mojih let [↩]
Objavljeno dne

Hvala se pod mizo vala

Danes sedim v svojem običajnem kafiču, na svojem običajnem mestu in pijem svojo običajno pijačo, v naročju pa blok, kamor si zapisujem ideje, razmišljanja. Tja prihajam v službenem času po dozo miru. Res, naj se sliši še tako neverjetno, v lokal pridem po mir!

Lokal ni nič posebnega po opremi …. prej pajzl, kot karkoli drugega, nahaja se v prvem nadstropju že tako ne blazno obiskanega centra, povrh tega je to slaščičarna, kjer alkohola ne točijo v potokih1, ker je znotraj stavbe in nima vrta, odpadejo tudi vsi kadilci, poleg tega pa je lastnica očitno ena varčnejših2 in tako v tem lokalu ne predvajajo glasbe. Nobene. Že od nekdaj. Jah, to je eden od lokalov, ki mu je že po tanizki tarifi bilo težko plačevati SAZASU, zato sedaj očitno nima nobenih težav pri uvedbi SAZAS-ovih novih tarif.

Ker prihajam po “mir” in eno3 dozo kofeina, si izberem vedno mesto, kjer za majhno mizico na enem na steno pritrjenem sedišču, sedim jaz, na drugi strani mizice pa je mesto le še za enega in skorajda ni potreben napis DRUŽBA NEZAŽELENA.

Danes je bilo v lokalu še posebej mirno in tiho. Vse mize prazne, gostov nikjer, le jaz sem v tišini pisarila po svojem bloku in srebala svoj kufe svojo kavo. V tem trenutku se od nekje pojavi stara gospa …. gleda levo in desno ter se mi približuje. Naravnost k meni! V lokalu, kjer je popolnoma praznih še vsaj 7 miz in najmanj 20 sedišč, se ostarela dama usede za “mojo” mizo. ????!!

Nič jasno. OK, lahko ima milijon razlogov: boji se samote, rabi družbo, ravno tam je najbolj ugodna klima, to je “njeno” mesto, jaz ji izgledam strašansko simpatično, noge jo bolijo in se je morala na hitro usesti ….. ampak … halo!! Olika!! Mogoče kakšen: “Oprostite, ali lahko prisedem?”

Å iroko odprtih oči sem strmela vanjo in jo po prvem šoku le vprašala: ” A ravno tukaj vam je najbolj všeč?” Sem vsaj upala, da je gospa slabovidna in me morda ni opazila. A ona: “Ja. Je kaj narobe?”

Nič, nič, le vljudnost vam je padla iz košare!

Odkar sem na blogu pisala o Lignanu, sem dobila že nekaj vprašanj izven “etra”. Ne vem sicer zakaj ne vprašajo kar na blogu …. ampak OK …. so pač sramežljivi. Pišejo mi ljudje, ki o tem kraju nimajo informacij in jih zanima možnost namestitve, na katero agencijo naj se obrnejo, koliko tam stvari stanejo in še tristo petinpetdeset drugih stvari. In jaz, ki sem sentimentalno vezana na ta kraj, pišem dolge maile in odgovarjam vsakemu posebej. Vsi do zadnjega so se mi lepo zahvalili, le pri zadnji sem dobila občutek, kot da je to v opisu mojih del in nalog …. !!??? Če že pišem na blogu o tem in če mi že mesto Lignano plačuje mastno provizijo od tega?! Kaj pa kakšen hvala na koncu??? Res ste prijazni????? Nikoli pozabila???? Vam bom pisala kartico iz Lignana???? Resda je bilo že vprašanju pripisano ‘za vaš odgovor se vam že vnaprej zahvaljujem’ … ampak še en hvala za nazaj bi bil pa že odveč? 😉

Ste že kdaj spustili dali prednost šoferju z nesrečnim obrazom, ki leta in leta stoji na neprednostni cesti in vse tako kaže, da bo tam še naslednjih 15 let? Jaz to počnem stalno. Če le nisem preveč zamišljena in kdaj pa kdaj koga ne opazim (tole sem napisala za vse tiste, ki mi včasih trobijo (!) ali celo kažejo srednji prst, kadar mirno vozim po svoji prednostni cesti, se ne vržem ravno na glavo in stopam po bremzi zavori, da bi njihovo velecenjenost v kakšnem najnovejšem dirkalniku vljudnostno izpustila predse(!)). Od tistih, ki sta jih mama in ata lepo vzgojila dobim v povračilo dvig roke, vklop 4 žmigavcev smernih kazalcev ali celo nasmeh in kimanje z glavo. Obstajajo pa cepci takšni, ki mislijo, da je tudi to v opisu mojih del in nalog in ne mrdnejo niti z očesom. Najbrž si mislijo: “No, skrajni čas že, koza stara!”

Jah, tudi v službo sem že vzela takšne …. ne le vzela, še vedno jih imam tukaj. Lastniki so mi že pred leti omogočili, da vsako leto napolnim malho daril4, ki jih zaposebnezaslugenaroda lahko delim med zaposlenimi. Trije večji projekti tekom leta in tri možnosti za ‘deljenje daril’. Nisem lastnik in stvar itak ne gre iz mojega žepa in to vsak od naših ve. A vseeno to je nekaj o čemer v pogodbi o delu nič ne piše, ekstra, dodatek, smetana o kateri ob sprejemu službe nihče ni nič vedel, lahko bi jih ne razdelila oz. dala več tistemu, ki je tega vesel ali se za ‘darilo’ vsaj zahvali. Nekateri so takšnih ‘daril’ že vajeni, a se vendar vsakič znova zahvalijo … nič spektakularnega …enostaven hvala5, drugi pa tega ne naredijo nikoli. Ali pa mogoče pišejo samemu lastniku? Pajade!

Morda pa si mislijo podobno, kot šoferji, ki jim je težko dvigniti roko v zahvalo …. ali pa jih mama in ata enostavno nikoli nista vprašala: “A hvala se pod mizo vala?”?

  1. bolj pod pultom stalnim strankam postrežejo s kakšnim pivom [↩]
  2. da ne bom rekla škrtih [↩]
  3. ajde …. priznam, včasih dve [↩]
  4. gnarčka valjda [↩]
  5. kot pomežik z lučjo pri šoferjih [↩]
Objavljeno dne

Jacuzzi v vse slovenske zapore!

A tudi zaporniki volijo? Najbrž in očitno je nekdo v neki stranki naredil domačo nalogo, malce preštel zapornike in dobil idejo za pridobitev nekaj novih volilnih glasov. Hmja, drugače si jaz vseh teh razprav okrog slabo oskrbljenih zaporov, ne znam predstavljati.

Saj tudi delikventom privoščim jacuzzi v vsaki celici (ops, sobi), res … naj uživajo, kar se mene tiče … sploh, če bo to vodilo h glavnemu cilju zaporništva – spreobrnitvi vsakega delikventa, ampak morda naj pred tem vsaj v sobe kliničnega centra namestijo klime in uredijo tuše v vsaki sobi posebej!

Pred nekaj tedni je imela moja mama operacijo na žolču. Medtem, ko je tast po več kot 3 mesecih še vedno ležal na enem od oddelkov kliničnega centra, je moja mama zadela Jack pot. Povsem po redni poti so jo napotili v Kirurški sanatorij v Rožni dolini, kjer paciente tretirajo človeku primerno. Ne, nič izjemnega se tam ne dogaja, zgolj normalnega. Vsi, ki smo mamo obiskali smo izpuščali waw in oh in vou in peli slavospeve povsem normalno prijaznemu sprejemu na recepciji sanatorija, povsem povprečnemu zelenemu tapisonu, ki se vije po celotni stavbi in utiša marsikateri hitri in odločni korak zdravnikov ali obiskovalcev, povsem poznani in danes že prav nič luksuzni klimi, ki se tam nahaja v vsaki bolniški sobi in tako omogoča normalno dihanje 3 bolnicam, ki so tam nameščene tako, da ob vsakem obratu v postelji, s komolcem ne dregnejo ravno sosede pod rebra, kjer imajo nameščen televizor, ki ga lahko enako dobro vidijo vse pacientke, kjer sestra hodi po sobah na vsake pol ure in ob vsakem (!) obhodu izmeri pacientkam pritisk.

Mama mi je vsa navdušena razlagala, da za zajtrk lahko iz košare izbira ali bi jedla Nutello1, marmelado, med ali pašteto in za nameček si lahko izbere celo vrsto kruha. Luksuz na kvadrat, kajne?! 🙂

Å e oče je pristavil svoj del hvalnice in razložil, da sta bila naročena ob 7h zjutraj, prišla sta točno in takoj po prihodu je stekel postopek, v pižamo, posteljo in v pol ure je bila že na poti v operacijsko dvorano2, skratka nobenega čakanja v čakalnici, gledanja v prazno in tresenja pred neznanim. Waw, kajne?

Pravijo, da lahko ob doplačilu za enoposteljno sobo, dobiš celo takšen luksuz in to niti ne po odiralsko visokih cenah. Pa da si želiš kar za stalno ostati tam! 😉

Dan po odpustu je pri moji mami zazvonil telefon. Sestra iz sanatorija je preverila, kako se odpuščena pacientka počuti. Halo?! Pa saj ni mogoče, da pri nas obstajajo bolnišnice, kjer je komu res še mar za pacienta, ko zaprejo vrata za njim?! In to jih najbrž “stane” največ pol ure časa neke medicinske sestre, ki so ji to nalogo zapisali v opis del in nalog.

Morda pa lahko zapornike preselijo v vile z jacuzziji, v zaporniške stavbe pa preselijo tiste uboge paciente, ki jih nameščajo po starih popolnoma razpadajočih bolnicah Poliklinike!

  1. ajd, mogoče je celo Viki krema [↩]
  2. ne me kregat, če sem morda pobrkala kakšno minuto gor ali dol [↩]
Objavljeno dne

Le koliko časa bo zanimivo?

Se še spomnite nakupov v Palmanovi? Jaz spadam še v tisto množico, ki je v študentskih časih z največjim navdušenjem s prevozom kakšnega prijatelja, ki mu je oče posodil avto, rada odjadrala v Palmanovo in tam na nek specifičen, meni do takrat1 povsem tuj način, izbirala, natikala in kupovala, čevlje. Sredi takrat2 meni ogroooomnega nakupovalnega centra so bile postavljeni akvariji steklene vitrine, skozi katere si lahko z vseh strani ogledoval in občudoval tam na ogled postavljene čevlje, ki pa si se jih lahko dotaknil le, če si na temu namenjene listke, ki so se valjali na zgornji strani vitrine, zapisal kodo artikla in številko čevlja, ki te zanima. Å tevilke, ki so bile na voljo, so bile urejeno zapisane pred vsakim razstavljenim modelom. Z izpolnjenim lističem si se na to postavil pred pult, kjer ti je prodajalka prinesla vse želeno ter na pult, ki se je dvigoval med njo in tabo, postavila teh nekaj škatel. Malce moteče je bilo le to, da si čevlje natikal in jih ogledoval kar pred pultom, kjer je tik za tvojo ritjo stala še kopica ljudi, ki so nestrpno čakali, da svoj listek porinejo pred prodajalkin skladiščničin nos. Seveda je sprehajanje pred boljšo polovico odpadlo in srečen si bil, če si bil dodobra razgiban in si lahko dvignil nogo do nosu ter s tem svojemu dragemu dal možnost presoje ali ti šolenčki pristojijo. Itak, da … saj je bilo vse skoraj napol zastonj3, zato smo kupili, četudi nisi bil gotov, če ti rjava res najbolj paše k novi modri obleki.

Oh, ja, kaj vse smo počeli za nove “italijanske”4 čevlje!

Center je bil tako obiskan, da so kmalu poleg njega postavili še center z opremo za dom in nekaj let kasneje še prehrambeno trgovino Interspar. Meni se je počasi dvignil nos in zadnjih pet, sedem let me za nobeno ceno nisi več spravil po nakupih v napol zasmrajeni, nametani in natrpani center Emme-zeta. OK, razen po nakupih za kakšno poročno darilo zelo oddaljenim sorodnikom.5

Nakupovalni centri so začeli rasti tudi pri nas in počasi sem zasičena tudi teh zaprtih kockastih škatel in viham nos nad vsakim novim centrom, ki ga odprejo.

Pred nekaj leti pa sem v Ameriki naletela na prav zanimiv koncept nakupovanja. Peljali so me v Outlet Village, kjer so zgradili pravo naselje trgovinic. Parkiraš na parkircu pred “vasjo”, potem pa se ure in ure sprehajaš po naselju, kjer stoji trgovina poleg trgovine. Na ulicah ni avtomobilov, celo kolesarjev ne, WC je v stavbi in zaradi lulanja ni potrebno popiti dveh kav in ene Radenske in lepo razporejen na vsakih 5 minut hoje6, kjer so kavarnice razporejene na “pravih” koncih in kjer je vse “poceni”7, saj je vse outlet.

Itak, da se mi je takrat v Ameriki strgalo in sem se k Tomažu vrnila8 s polnimi vrečami večalimanj neuporabnih cunj.

Joj, ko bi kaj takšnega imeli tudi pri nas, sem sanjala!

In, bum …. na našem popotovanju po Italiji v nekem hotelu naletimo na letak, kjer kaže na nekaj temu podobnega v Brescia-i …. ej, pravi nakupovalni outlet CENTER v Evropi!!!! Juhu, carsko!

Prvič smo vse to gledali s široko razprtimi očmi in navalili, ko svinja v koruzo, drugič smo se že rahlo zmrdovali, češ saj cene so podobne, kot pri nas na razprodajah (pa še roba je enaka), tokrat pa smo nekaj takšnega obiskali že tretjič. Taisti center smo tokrat odkrili v naši bližini, odprli so prav takšnega v Palmanovi! No, ja …. saj je super, ko se končno med nakupovanjem celo sprehajaš po svežem zraku, nad tabo pa se vije prostrano nebo, a povem vam, da me počasi že mineva veselje in ko bo tak center stal v Ljubljani, si bom spet začela oblačila šivati sama!!!

A vseeno vam priznam, da sem ga9 malce poskenirala10 in vsa navdušena tam našla trgovinico, ki me je navdušila.

Ixos je mala trgovinica z neko odštekano žensko modo, pri katere oblačilih nič ne stoji na pravem mestu 🙂 . Ni ravno najnižji cenovni razred, a tukaj je vse itak outlet … ugodno torej11. In tako, če že zaradi ničesar drugega, bom tja vsaj nekaj časa zahajala vsaj zaradi te štacunce trgovine.

  1. če prav pomislim, tudi kasneje tega nisem videla nikjer drugje [↩]
  2. ja, pač takrat so bili drugi časi [↩]
  3. ja, ja, kar verjemi, če češ [↩]
  4. kao italijanske, itak je vprašanje, kateri Indijček jih je šival [↩]
  5. ja, saj vem, grdo od mene [↩]
  6. če seveda ne štejem tri zapravljene ure v trgovinah, ki so na poti [↩]
  7. mor’š misl’t 🙂 [↩]
  8. on je ta čas raje presedel na sončku ob jezeru v dobri moški družbi [↩]
  9. Oultet center Palmanova [↩]
  10. 1 uro so mi dali, da se prešpanciram preko njega [↩]
  11. če verjameš 😉 [↩]
Objavljeno dne

Mobitele v smeti, čez usta pa obliže!

Končno se vrača naš mulac tanarboltazlat! Čeprav je prišel “smo prišli mi” starci v obdobje, ko “smo ves čas tečni in zoprni”, je to vseeno obdobje, kjer vsako prosto minuto najraje preživljava prav s to malo tečnobo.

Danes prihaja domov s tega njemu pred odhodom tako zoprnega tabora. Prepričana sem, da se je imel lepo in da je ob druženju s sošolci pozabil, da je zaradi tega izpustil 4 dneve treninga tenisa, da tam ni interneta in ne vidi najnovejših športnih dosežkov, tudi televizije nimajo in najbrž je bila te dni na sporedu kakšna tekma, brez katere bo čutil trajne psihične posledice 🙂 , da mu od hrane itak vse smrdi nič ne paše, da se umiva le, ko uspe priti na vrsto do tuša na koncu hodnika, ki je namenjen vsaj 20-im nadebudnim mulcem, ki imajo pred spanjem 20 minut časa za osebno higieno, da spi na kakšnem zmajanem pogradu in da ga moti, ker eden od osmih prijateljev s katerimi se drenja v super majhni sobi, ponoči smrči, drugi dela cirkus vse do enih zjutraj, tretji smrka in jamra, ker bi rad šel domov itd.
Podpiram takšna druženja!
Podpiram pomoč socialno ogroženim, ki si takšnih stari ne morejo privoščit!
Podpiram druženje brez pripomočkov moderne tehnologije!
Podpiram šolo v naravi!

Ne podpiram množično prilagajanje na nivo tistega socialno najšibkejšega!
Ne podpiram PREPOVED nošenja in uporabe pripomočkov moderne tehnologije!

Sem v svetu staršev, svetu šole, šolskem skladu, ekipi za podporo projektu Vrednote … just name it … in tako vem tudi nekaj o težavah pri usklajevanju želja učencev, pravil šole, želja in ovir učiteljev, ugovorov staršev itd. itd.

Lokacija je predaleč, preblizu. Dom je predrag, je precenen, hrana je itak vedno zanič, avtobusni prevozi so le način, kako nekdo pomaga bratu avtoprevozniku, da služi “mastne denarje” in podobne zdrahe, vsako leto znova….

Naš Jaka mobitela praktično ne uporablja. Mobitel je zame, za Tomaža in tako tudi za najinega sina le normalen produkt današnje dobe, ki ga uporabljamo, da nam olajša določene stvari. Pri nas po mobitelih komuniciramo najnujnejše. Je priročen, ker ga imaš vedno pri roki in lahko vedno na hitro pokličeš in se dogovoriš za mesto in uro srečanja. Od mobitela naš Jaka ni odvisen, s prijatelji ne komunicira preko SMS-ov, tudi MSN je zanj izguba časa. Računalnik (ali celo mobitel) uporablja bolj za hiter dostop do internetnih podatkov.

Življenje v “našem času” je takšno, da ga v šolo dostavljamo zjutraj, pobiramo zvečer, vmes je pri mojih starših na krožkih ali treningih. Mobitela ne nosi s seboj, čeprav bi ga včasih potreboval … no, jaz bi potrebovala, da bi ga on potreboval 🙂 Včasih se zgodi, da ne morem priti ponj na trening ob dogovorjenem času ali pa me zanima ali je roditeljski sestanek na šoli res odpadel, mogoče ne bi bilo slabo, da kdaj pa kdaj preverim se pogovorim o njegovem učenju itd. …. Ne, te možnosti nimamo, kajti mobiteli so prepovedani. Zakaj že? Zato, ker so ga nekemu Gašperju ukradli, ker so Anji, Manji in Tanji zvonili med poukom, ker sta si Vid in Maša med poukom pošiljala ljubezenske SMSe, ker je mama nekega Esada vsa zaripla pridrvela v šolo in se drla na ravnatelja, da mora povrniti stroške za razbit telefon, ki ga je sošolec njenega sina baje vrgel po tleh …. Točno! Zato je treba mobitele PREPOVEDATI! Prepovedati popolnoma! Ni odstopanj! Morda bi bilo treba celo učiteljem obračati žepe in zasegati vsak mobitel, ki prestopi prag učene hiše.

Na tabor seveda otroci tudi ne smejo vzeti mobitelov. Učitelji tudi ne?!

Mobilnih številk učiteljev nimamo, tudi učitelji nimajo naših številk, čeprav vnos vseh številk staršev danes res ni takšno čudo in ne vzame ure in ure časa (sploh če ima razred isti razrednik po 3 leta in več) in po prihodu v dom tudi ni nek bavbav ali ekstra usluga, če bi učitelj celotni skupini staršev spustil kratek SMS z obvestilom, da so otroci varno prispeli na cilj!

Na pisnem obvestilu o lokaciji doma je le naslov doma, seveda opozorilo, da so mobiteli prepovedani, telefonske številke, kamor pa bi lahko poklicali starši pa NI. Saj bi jo lahko izvrtala, vendar je želja po nekontaktiranju tako očitna, da se skorajda ne upam biti ravno jaz tista tazoprna mama.

Jaka si je med taborom baje … baje zvil gleženj. O tem me je iz nekega stacionarnega telefona obvestila učiteljica, ki je z njimi. “Jaka je nerodno stopil, ne ni nič hujšega, ga peljemo k zdravniku na pregled, sumimo na zvin. Na svidenje.”

OK, predvidevam, da ni nič resnejšega, saj bi me drugače ponovno poklicali. Vendar pa!!! Jake jaz ne morem poklicati, da bi vsaj preverila kako se počuti. Saj ni govora le o fizični poškodbi! Jaku tenis pomeni veliko in v naslednjem vikendu ga čaka turnir. Å e pred odhodom na tabor je jamral, da bi želel imeti še kakšen trening. Naslednji teden so počitnice, ta teden pa se počasi že končuje. Iz tabora naj bi se vrnili danes ob 5h. Jaka ima ob petkih treninge ob 3:30. Prosil me je naj poskušam urediti, da pride na zadnjo uro treninga ob 5:30. Bodo sploh uspeli priti do 5h? Ima Jaka zdrav gleženj? Naj drvim iz pisarne in stojim oprtana z Jakovo trening torbo pred šolo in držim pesti, da bodo tokrat za spremembo točni? Naj sploh težim trenerju in ga prosim za izjemen termin, saj ne vem, če sploh, …..

Oh, le en klic na mobitel bi olajšal marsikatero nepotrebno pot in odpravil marsikatero skrb. Saj bomo preživeli brez tega, a vseeno ne razumem takšnega načina dela! Kaj ni bolje, da učence naučimo pravilnega ravnanja z napravami moderne dobe, kot da jih raje enostavno prepovemo?

Kolegica v službi zagovarja prepoved mobilnih telefonov, češ mulce se ne da ukrotiti drugače. Aja? Morda bi tudi jaz prepovedala nošenje mobitelov v pisarno, saj nekateri preradi čvekajo med delavnim časom?

In kako rešiti težavo klepetanja otrok med poukom? Obliže čez usta pa bo mir!
In kako urediti promet in zmanjšati število nesreč? Vsem odvzeti avtomobile!
In zmanjšati alkoholizem? Prepovedati alkohol!

Pa bo končno red v deželici naši!