Kategorija: jezna sem

Objavljeno dne

Če ni to šalabajzerstvo!

Kot pravi naš mulc imam jaz itak vedno MNENJE. O vsem in svačem. Ko so se začele razprave o uvedbi vinjet na slovenskem, sem rekla glasno: “Končno!” Že leta sem se ob višku sezone držala za glavo opazujoč kolone vozil, ki so se nagnetle pred vsako našo cestninsko postajo, ki pa jih imamo nastreljene na skoraj vsake 2 km … saj se bojimo, da bi se kak hudič znašel in tik pred plačilnim mestom zavil ven ter se plačilu gladko izognil. In tako se je nič hudega sluteč turist, ki se je vozil po naših cestah od madžarsko-slovenske meje pa do našega morja, ustavljal vsaj 7x1, nekje je pobiral listke, drugje jih je vračal in plačeval, spet nekje je moral kar brez listka že direktno plačevati … haleluja in bogpomagaj pa si predstavljajte sebe na Madžarskem, kjer še imena mest szeckesmekesvekes ne znaš prebrati, kaj šele, da bi dojel kaj hočejo tile s temi kučami in ustavljanjem na vsake 5m povedati.

Torej ne me kregat, če sem takoj vsa vesela hitela ploskat k pametni odločitvi, da se končno ognemo bedastemu večurnemu stanju in zaradi dolgih čakajočih kolon dodatnemu skrajševanju že tako kratkih avtocest.

In že sem se držala za glavo, saj je vsakemu jasno, da temu sledi razburjanje slovenčkov. Zagotovo bodo vinjete predrage ali pa prevelike, imele bodo preveč lepila, morda bodo prekvadratne, za predolgo obdobje ….. zagotovo pa bodo hitro našli tistega, ki bi ga bilo kaj hitro treba križati, saj naj bi zaslužil težke milijone s proizvodnjo teh nalepkic.

35€ za pol leta? Super, kul … meni je v redu. Prej sem imela ABC, si naložila na vsake toliko časa nanj tolikšno vsoto, da je držala vsaj par mesecev, kajti stanje v vrstah zaradi sveteganičesar me strašansko moti.

Ali je to malo, veliko … ali naj velja tudi za obvoznico ali ne …. ma, dajte mi mir, ljudje božji in ne se obremenjevat z malenkostmi, sem si mislila!

Pa se zadnjič pogovarjam z Avstrijcem, ki pogosto dopustuje na slovenski obali. Vsakič se pripelje preko Trsta, se pelje mimo Kopra ter po eni in edini cesti, ki jo pozna (in tudi jaz poznam le to) se pripelje v Portorož. Kaj moram tudi jaz plačati vinjeto, me sprašuje. Ne vem, a zdi se mi, da je kratek repek ob Kopru vreden oznake avtocesta in zaslužka 35€. Je to veliko? Malo? Ne vem, a gre bolj za princip in občutek ….

Hmmm, če bi bila bejba iz Trsta (pa nisem ne iz Trsta, niti ne več kakšna bejba) in bi se še lani tako občasno rada zapeljala na kakšno zabavico na slovenski obali (tudi to se mi ravno ne dogaja), vam rečem, da bi z uvedbo polletnih vinjet, slovenskim žurom obrnila hrbet.

Mi lahko kdo razloži v čem je catch, da ne moremo imeti tedenskih2 vinjet??!! Je to tako zamotano skoordinirati ali pa si resnično želimo pljuvati v lastno skledo?

Prav, ok, naša vlada že ve, kaj počne … valjda imajo kakšnega jokerja v rokavu in so pred uvedbo vinjet naštudirali vsak pro in kontra ter se na menjavo sistema temeljito pripravili, sem si rekla na koncu in se za križe in težave naših tujih sosedov prenehala sekirat. No, pa tudi na dopust sem odšla in se na slovenske ceste vrnila šele po nekaj prvih dneh porodnih krčev.

Jao, jao, le kaj se je moralo dogajati tiste prve dni, ko pa še danes, po enem mesecu stvar ne funkcionira. Na vhodih v avtocesto se bohotijo nekakšne table, ki še meni, ki o vinjetah poslušam že celo večnost, ne povedo kaj dosti.

Ko se vozniki vozimo po cesti, gledamo promet, prometne znake, govorimo po mobitelu, ližemo kornet, zraven se še lovimo z fatalno “dobro” organiziranostjo krajevnih usmerjevalnih oznak, vmes pa naj bi še dešifrirali, kaj naj bi za vraga pomenil tisti okrogli znak pred vstopom na avtocesto??!! In četudi tik pred uvozom uspemo pogruntati ugotoviti, da je treba napopati neko oranžno spako? …. In kaj potem?!

Ste že videli turiste, ki se ustavljajo ob naših zapuščenih kučah na cestninskih postajah in butasto blejijo vanje? Ja, valjda, kaj bi drugega?! Upam, da je na oknu tiste hišice vsaj nalepljen list, ki v kakšnem tujem jeziku sporoča “Sem na malici, pridem kasneje!”

A sodu so izbile dno kolone, ki so nastale v soboto ob ljubljanskem vhodu na primorsko obvoznico. Pa ljudje, kilometrska gužva!! Nič jasno!

Pa povejte, če ni tale projekt eno navadno šalabajzerstvo!

  1. ne me kregat, če sem se zmotila, ampak vem, da je teh kuč ogromno [↩]
  2. dvotedenskih ali 10 dnevnih [↩]
Objavljeno dne

Spet Amerika … tokrat letališče

Kot sem napisala smo bili pridni in na letališče JFK v New Yorku prišli 3 ure pred našim letom. Za vse tiste, ki ste vajeni našega Brnika ..ups, Pučnika – naj povem, da JFK ni le letališče, kjer prideš in najdeš šalter1 za Delto in se tam enostavno postaviš v vrsto za economy napisom (seveda :( ). JFK je letališče, ki ima posebne terminale za vsako letalsko družbo posebej. Torej že taksistu (joj, tudi o tem je treba nekaj napisati – ampak bom o tem raje pisala na svojem drugem blogu) je potrebno povedati, da želite na Deltin terminal in to Deltin terminal za mednarodne lete.

Mislim, da sem iz NY vedno letela z Delto in vedno znova ob vhodu doživljam isto zgodbo ter se vedno znova sprašujem zakaj že ne razširijo terminala ene svojih močnejših družb, saj se vrsta za čekiranje vedno začne že zunaj vhodnih vrat.

V vrsti za oddajo prtljage in check-in smo stali več kot eno uro! Če bi prišli vsaj kakšno uro kasneje bi najbrž čakali pol manj. Američani so namreč izredno prijazna bitja in se očitno želijo ogibati konfliktom ter kričavim Francozom ter jokajočim Mehičanom2, ali pa jih enostavno peče vest zaradi konfuznosti ob čekiranju, zato vsakih 10 minut prihiti človeček, ki na ves glas kriči: “Ali je kdo v vrsti, ki čaka za Paris (vstavi poljubno mesto)?” – in seveda ne glede na pozicijo in pozni prihod čakajočih v vrsti, se iz ogromne vrste vedno znova nabere skupina, ki dobi prednost pred ostalimi, saj je njihov let prvi na vrsti. No, mi klica za Frankfurt nismo dočakali, saj smo bili 3 (!) ure pred letom v doooooolgi in petkrat zaviti koloni.

Utrujeni, prešvicani, tečni – no, a vsaj pravočasni :) – smo se počasi premikali proti pultom za oddajo prtljage, ko nas tisti kričeči človeček, ki nas je non-stop postavljal na rep kolone (ker je pač vedno znova potegnil Francoze, Å pance whatever iz zadnjih na prva mesta), obvesti, da takoj po čekiranju, lahko vsi kar najhitreje odidemo naprej ter izpraznimo prostor. Torej takoj po čekiranju, je potrebno narediti 2m vstran temu pa sledi znano odpenjannje pasov, ur, sezuvanje čevljev in odpiranje torbic za prenosnike -. skratka treba je preko carine, kamor pa seveda ne smemo vlačiti tekočine in hrane.

In naše solate?! In naš edini dnevni obrok?! Sem omenila, da je bila ura že pol petih popoldne? In da smo ravno takrat ugotovili, da v vrečki ni pribora? Ženska na blagajni Cafeevrope nam ga je pozabila nametati v vrečko!

Ker ima Saša vedno pri sebi rekvizite NNP3, je tudi tokrat iz torbe za fotoaparat potegnila eno (!) – žal LE eno -. plastično vilico. Vse 3 solate smo vzeli iz vrečke, si jih postavili na vrh kupa naše prtljage in se z vsem skupaj pomikali v koloni naprej, medtem pa si izmenično podajali vilico. Jah, kaj, drugače ni šlo! V usta smo si zbasali večjo količino solate in med tem, ko je eden prežvekoval je lahko drugi napikal svoj naslednji grižljaj. Kolona je bila zavita kot jara kača, zato so nas s slinami v ustih spremljali predstavniki vseh možnih nacij, spolov in starosti, a kaj – lakota je pač lakota!

Skoraj smo se najedli in napili, ko smo prišli na vrsto, preostanke hitro zmetali v smeti ter se podali preko carine. In tako smo prišli v brezcarinskem območju že 2 uri pred našim odhodom. Tomaž je bil najbrž srečen.

Sem omenila, da sem ravno v tem času ugotovila, da sem vsaj 5 dni prekmalu dobila menstruacijo? Torej sem imela vsaj nekaj dela, da sem po zelo skromnem prodajnem področju, ki ga sestavlja knjigarna, kičbonboniinčasopisštacuna, neka kozmetika, čokoladnica – potem pa le še večji predel, kjer se je in pije, poskušala najti ustrezne temu potrebne rekvizite. Meni najbolj ljubi OB tamponi so tam iluzija, drage moje, zato, če vas pot zanese na ta konec sveta, se raje tovrstno dodobra opremite in poleg plastičnih vilic in žlic, v NNP košarico dodajte tudi tampone. Po nekajminutnem šnofanju in brskanju, ko sem želela te stvari najti sama brez nepotrebnega kričanja in angleškega razlaganja ter mahanja rok, sem le sklenila, da se postavim v vrsto tiste kičbonbončasopisštacune in pred vesoljno publiko povprašam, če imajo slučajno tiste ekstra, ekstra velike in močno vpijajoče tampone.

Imajo, vendar imajo le ene vrste in še to s celim torpedom za lažje vstavljanje4 in to pakirane po 2 skupaj. 2 tampona, ne 2 škatlici! Pa kaj američanke to počnejo drugače in potrebujejo le enega na začetku in drugega na koncu ciklusa??? Ej, kaj čem, kupila sem nekaj kompletov teh torped in hodila na vsako uro na WC – sem imela vsaj kaj početi :)

In potem smo (od tukaj beri zelo počasi) pili kavo -.. in pili sok -. in pojedli muffin -. in pregledali vse knjige v knjigarni -. in kljub polnim kovčkom knjig, kupili še eno novo -. in šli do vhoda na letalo – in čakali -. in čakali -. končno dočakali 7:00PM, ko naj bi naše letalo vzletelo. Nič. Letala še ni bilo. -. in čakali -.. ob 8:00 letalo končno prileti. In mi spet čakamo. Ob 9:00 nas končno spravijo na letalo. In pilot nam pove, da smo 46. na vrsti za vzlet, kar bo trajalo še nekaj časa. Nekaj časa je konkretno pomenilo še ena dodatna ura. Ob 10h smo končno vzleteli.

Sem že povedala, da smo imeli let iz Frankfurta planiran naslednji dan ob 12:05, kar naj bi bilo več kot dovolj časa za miren sprehod iz enega terminala do drugega in do žblj gate-a, kamor ponavadi ruknejo malo in nepomembno Adrio?

No, naše letalo se je frankfurtskih tal dotaknilo ob 11:30 potem pa še 15 minut vozilo po letališču, da se je končno umirilo in smo lahko potniki (s tremi živčnimi slovenci vred) počasi vstali in se pomikali proti vratom. Seveda sem pred tem že zatežila stevardesi, če nam lahko kako pomaga, kajti naš let je nevarno blizu našemu pristanku in prijazna stevardesa je kontaktirala njihovega zemeljskega agenta, ki nas je takoj po vhodu na letališče prijazno obvestil, da lahko poskusimo ujeti naš let, vendar pa so nas že prebukirali na naslednjega, ki vzleti 7 ur kasneje.

Če ste do tukaj še vedno brali zelo počasi, je končno skrajni čas, da začnete tukaj noro hiteti.

Po letališču smo dirkali, kot da nam gori pod nogami – po tekočih stopnicah gor in dol, z vlakcom na naslednji terminal, 3x okrog 400 ovinkov – zadihana sem bila kot vol in na B8, kjer naj bi bil izhod za Adriino letalo smo uleteli ob 12:07. Saj sem rekla, da naj bi imeli naš let ob 12:05, kajne?

Adria vedno zamuja, kajne? Povejte, če ni res! Jaz sem še vedno čakala na vzlet Adrie! Ne, ne, tokrat je bila več kot točna! 2 minuti čez čas leta, v čakalnici ni bilo niti A od Adrie. Napis pospravljen, stevardes nikjer več -.. samo še solze na robu naših oči.

Ste že čakali 7 ur na letališču po tem, ko ste si celo noč tiščali kolena v usta?! Na letališču, kjer so se potrudili, da so sedeži takšni, da ne omogočajo ravno poležavanja? No, mi smo in povem vam, da smo bili presneto zoprni. Å e sreča, da niste prišli mimo, ker jaz sem takrat grizla!

Se vam zdi kava v bivšem Pločniku, zdajšnjem Tromostovju ali karkoli že, draga? Meni se zdi, ampak v lokalu zraven čakalnice, kjer smo preždeli 7 mučnih ur, ti kave ne prinese natakar k mizi -. postrežeš si sam, dobiš jo v papirnatem kozarcu, zanjo pa odšteješ 2,80€ -. kratka kava brez .. da ne bo pomote. In ko prosiš za kozarec vode, ti natakar z močnim turškim naglasom razloži, da vode nima. Le kje za vraga pomiva kozarce!

Ohhhh!

24 ur smo rabili od trenutka, ko smo sedli v taksi pa do trenutka, ko smo pristali na lepih slovenskih tleh! Kljub temu, da imam spisek kaj vse bi delala tej *###!!/&” Delti, ki ni mogla sporočit naj nas z letom v našo odročno vas počakajo, so spomini na naše ameriške počitnice prekrasni.

Objavljeno dne

Tudi takšni dnevi pridejo ali Shit happens!

Leto 2008 tako ali tako ni ravno vrhunec mojega življenja. Obetalo je veliko, a uresničilo se je bore malo.

Če štejem samo po potovanjih, ki jih obožujemo, naj bi leto začeli z našim standardnim smučanjem v Italiji. Apartma rezerviran, dopust planiran, z Jakovo sestrično pa fiksno dogovorjeno, da gre z nami.

Pa nam jo usoda zagode in teden pred tem se zgodi bolezen našega dedija in smuka je bila “prestavljena” za nedoločen čas …. Bo že še čas, si rečemo. No, sneg se je sicer dolgo obdržal, a smuka se vseeno ni izšla.

V marcu (vsaj mislim, da je bil marec) naj bi padla poslovna pot v Hannover. Tokrat bi morda še malce pokombinirali in s seboj vzeli še Jako. Nič od tega. Težko je planirati takšno stvar, ko pa je bil dedi slab, mi pa do zadnjega mečkali z rezervacijo. Bo že še priložnost, si rečemo.

Božiček se je v lanskem decembru pošteno namučil, ko je razglabljal kakšno darilo podariti našemu Jaki. Ker mu največ pomeni tenis, je Božičku padlo na pamet, da bi Jako morda “odpeljal” na kakšen večji turnir tenisa, ko smo o možnostih povprašali še njegovega trenerja in ko nam je le ta navdušen pričel razlagati o Roland Garrosu in enostavni možnosti, če prideš v Pariz na začetku turnirja ter tam kupiš karto za celodnevno “sprehajanje” po igriščih, je odločitev padla. Pariz v maju 2008! Odšli bomo z avtom, izkoristili vikend in še kakšna dva šolska dneva, pa bo!

Ah, ko ne bi nekaj mesecev pred tem do mene priromal mail, kjer mi šefi naročajo, da se mi obeta pomembno srečanje v Münchnu in da ni možnosti prestavljanja, saj se bo tam zbrala vsa evropska in še nekaj ameriške smetane. Jaka, oprosti …. se zgodi …. saj bo še priložnost.

Razočaranje nato jok, kasneje pa intenzivno razmišljanje kaj storiti, da po možnosti izpeljemo vse. Ma, saj gre …. iz Münchna se bova vrnila že dan prej, četudi ponoči, za dva dni odšla v pisarno še kaj postoriti, potem pa v soboto zjutraj na pot in v Pariz. Resda ne bomo imeli tiste prvotno planirane, idealne variante, a še vedno je obstajala možnost, da si ogledamo kakšen dvoboj dvojic1 in kakšen dan uživamo v lepotah Pariza. Tisti, ki poznajo mojega, sedaj najbrž začudeno gledajo, kako je to mogoče, da je pristal na kaj podobno stresnega in na huruk skupaj zmetanega2 in povem vam, bilo je težko, res težko. 🙂

Hotel rezerviran, obleke že napol pripravljene, saj časa res ne bo veliko, midva pa na pot v München ….. Pa se spet ni izteklo po planih.

München smo prekinili predčasno, saj je dedi sklenil, da so ga meseci bolezni utrudili in se odločil za večno zaspati. Za Pariz bo res še čas!

In sedaj se počasi pobiramo, življenje gre naprej, veselimo, smejimo, jezimo in žalostimo se ob novih stvareh. Sama se veselim drobnih stvari in letos sem komaj čakala nov kongres blogarjev – Blogres 2008. Lani sem bila novinka in na njem neizmerno uživala. S prijateljem sva uživala v brezskrbni sončni soboti in komaj sem čakala na repete, na nova poznanstva, ponovna srečanja starih obrazov ….. A glej ga hudiča, ravno 20. in 21. junija me čaka eden naših večjih službenih projektov, ki jih organiziramo 3x letno. In eden od teh datumov je padel ravno na ta termin!!! Grrrr! Å e dobro, da smo v Ljubljani (marca smo bili v Mariboru in Novembra bomo spet tam) in bom morda ujela kakšen trenutek, ko bom lahko uletela tudi na ta dogodek. A brezskrbnega sedenja na sončku, spremljanje zanimivih predavanj in čvekanje ob kavici bo moralo počakati na …. ah, saj veste, saj bo še priložnost.

In v tem ritmu se mi dan za dnem kopiči. Kaj že? Ne vem kaj … kr neki. Tažlehna, bi rekla moja pokojna babi. Včeraj zjutraj sem prišla v pisarno in začela pospravljati. Metala sem stare revije, brskala po omarah, arhivirala papirje, ki so se mi nabirali po mizah.

“Ufff, danes boš huda, a ne?!,” je rekla kolegica, ki dobro pozna žensko psiho. Ja, ko sem tečna … tečna nase in tečna na življenje, takrat je čas za pospravljanje.

Včerajšnji sestanek naše ekipe je bil katastrofa. Ne vem kako so ga videli ostali, a jaz vem, da sem bila pravi “pain in the ass” – prava bitchy šefica. Se oproščam vsem vpletenim, ampak tudi tak dan pride.

In danes se je nadaljevalo. Kolegico, ki je živ angel, prijazna, pridna, vedno vse naredi v roku in zelo kvalitetno, sem spravila v jok. Prvič.

Ena navadna zatežena šefica! Pa vraga, saj res ni treba, da vse pokritiziram in vse peljem do optimalnega vrhunca! No, stvar smo uredili in solze posušili, a nekaj ur zatem je na mino priletel naš Jaka. Tipičen Jaka pač … kup pojasnil in izgovorov zakaj se nekaj ni dalo narediti. Ponavadi mama zamahne z roko in si misli bo že … ampak danes pa ne, ne, danes ni bil dan za mahanje z rokami ….. kar vrelo je iz mene. Končno sem povedala vse kar bi morala že davno nazaj!

In zadnji je na vrsto prišel še moj dragi. Ne, nisem znorela neupravičeno, znorela sem le preburno in preveč ihtavo. Ko sva se vozila od našega doma proti domu mojih staršev in je ustavil na semaforju, vmes pa je začel3, nekaj jamrati in težiti, ker … ker ….ah, kar koli že …. pač …. nekaj sem spet (!) naredila narobe, sem jaz preprosto odprla vrata avta, stopila ven, jih zaprla za sabo in odkorakala v nasprotno smer. 3 km do doma, mala malica …. malce sprehoda, da si prevetrim glavo. Dost je vsega!!! Ta dan pač ni ustvarjen zame!

Zdaj vas zanima nadaljevanje filma, kajne? Razplet vam bomo razkrili takoj po reklamah. 🙂

Aha, tokrat bo treba reklamirati Luno. Ste že videli reklame za praške, kjer ženske končno ne doživljajo orgazma ob čistem perilu?! In embalaža?! Bravo za ustvarjalce!

Pa naj še pohvalim podjetje, kjer delam z 20% udeležbo svojega časa4. Ste že slišali za Amec? Ne še? Le kako, da ne?! No, pa še boste, ker so (ups, smo) res dobri.

Reklam je konec in tako vam sedaj lahko povem, da je moj seveda prišel za mano.

Ampak ne si delati utvar, da je bilo vmes kaj drugega, kot čista potreba. Peljala sva se namreč po tamalga, ker naju je nekako pripravil k temu, da bi odšli v Celovec na ogled nogometne tekme Hrvaška : Nemčija. Ne na štadion, na sejmišče, kjer so pripravili namenski prostor za javno spremljanje tekme. Ljubezen je res čudna stvar, ki premika nepremakljivo. Mojega sredi tedna po delavnem tednu … kar tako … brez trdnega načrta in dvotedenskega vnaprejšnjega planiranja, spraviti v Celovec, je hud dosežek. Mene pa je dosežek spraviti na ogled kakršnega športnega dogodka, če pa govorimo o nogometu, pa morate res vedeti, da je dosežek neizmerljiv in edinstven.

Skratka najprej se pelje moj počasi za mano in skozi okno še vedno nekaj tuli in jamra. Se me ne tiče, ker si še nisem shladila glave! In ker je bil promet gost in se z avtom pač ne da voziti 5 na uro ob trapasti babi, ki se ne usede vanj, je bil prisiljen peljati naprej. Pa je čez 10 minut in mojemu prehojenemu kilometru in že shlajeni glavi spet poskusil. Tokrat je prišel po osebno od Jake. In ker je bila glava že hladna, sem se usedla in končno sva lahko nadaljevala pot.

In veste kaj se mi zgodi povrhu vsega?! Na semaforju prečka cesto mala punčka … največ 5 let …. njena babi jo agresivno vleče za roko, ona pa gleda proti meni in mi pokaže jezik. Jezik?! Plavolasi angelček?! Pa kaj so danes meni na glavi zrasli rožički?!

In ker živim v pravljici in ima vsaka pravljica lep konec, ga bo imela tudi tale zgodbica. V Celovec smo se peljali po napol prazni cesti, na Ljubelju smo carino prečkali sami, v mesto smo zapeljali brez gneče in se sparkirali od prve5, mesto dogajanja našli brez težav in prišli tja 1 minuto pred začetkom tekme. Navijali smo6 za Hrvate. In Hrvati so zmagali!

Domov smo prišli brez težav, pomirjeni in veseli.

Pa če to ni bil en krasen dan!

  1. še toliko bolje, če bo v igri naša Kata [↩]
  2. pri njemu mora biti vse strogo urejeno in vsaj leto vnaprej zapisano v zlato knjigo 🙂 [↩]
  3. tako kot to ponavadi redno počne [↩]
  4. ja, tako so se nadrejeni odločili, da delijo moj čas in plačo glede na zadeve, ki jih počnem [↩]
  5. ja, vem, da to ni lepa slovenščina 😉 [↩]
  6. ok, so, ker meni dol visijo [↩]
Objavljeno dne

Å iroka cesta za velika mesta

Ste me v zadnjih treh mesecih kaj srečali na Kliničnem centru? Ne? Le kako, da ne, ko pa sem v februarju, marcu in aprilu kar naprej krožila tam?!

Oh, o KC-ju bi imela precej za pisati, saj me prsti kar zasrbijo, kadar me kaj razjezi in tam, o ja, tam je veliko stvari, ki me jezijo! Pa ne sestre ali zdravniki, ti so čisto OK, ljudje pač, krvavi pod kožo, včasih prijazni, drugič mrki, včasih zmotljivi, drugič uspešni. Nekdo je za zdravnike rekel:1 “Njihove uspehe osvetli sonce slave, neuspehe skrije zemlja”.

Nekega dne, ko sva z možem odhajala iz obiska pri njegovemu očetu se je ulilo kot iz škafa. Midva sva seveda bila brez dežnika. Mokra, kot cerkvene miši sva prišla do najinega avta, ki sva ga seveda parkirala 5 ovinkov in 7 ulic ter vsaj 4 brezdomcev2vstran.

Pa sem razmišljala kako na obisk prihaja kakšna “mamka” iz Žbljgrada.

Takole se ti najbrž godi, če si “mamka” in prihajaš na obisk k svojemu ateju, ki so ga namestili npr. v 7 nadstropje te veličastne zgradbe.

Ne vem kaj bi se na tak turoben nevihtni dan dogajalo z njo, a recimo, da jo raje postavimo v zgodbo na nek lep sončen avgustovski dan.

Naša3 mamka se torej iz Žbljgrada pripelje s svojo staro Å kodo in recimo da se po ljubljanskih cestah še nekako znajde in da brez težav počasi pritiska na gas po Zaloški cesti.

Išče parkirno mesto in gleda levo desno že od porodnišnice naprej … a mi vemo, da ji mesta ne bo uspelo najti, kajne? Pelje do parkirne hiše Å entpeter4 a ker mamka ve, da so takšne hiše v Ljubljani strašansko drage, poskusi srečo najti drugje. Mi vemo, da ji ne bo uspelo, kajne? Lahko se celo postavi v kolono že čakajočih vozil na ploščadi pred urgentnim blokom, a četudi ima dovolj časa in bo prilezla v posvečeni prostor, bo imela tam nešteto težav, saj mamka ni najbolj vešča manevriranja in svoje Å kode pač ne more postaviti v vsako najmanjšo luknjico.

In končno bo mamka ugotovila, da je najbolje, če le parkira v garažni hiši. Sem že rekla, da ima težave z manevriranjem? No, v garažni hiši jo brez težav spustijo vanjo in tudi “dovolijo”, da se lepo popelje v prvo nadstropje, a tam jo že pričakajo z zvito zavitimi ovinki, ki bodo mamki pričarali potne srage na čelo. A ona se ne da, kljub neznosni vročini in seveda svoji stari neklimatizirani Å kodi, in avto končno stoji na svojem parkirnem mestu!

In sedaj bo potrebno priti ven! Aha, vrata so takoj zraven. Ja, ja piše že, da je ‘namenjeno le zaposlenim’ … a kaj, ko kakšnih drugih vrat ne bo videla pa tudi smerokazov ni nikjer. Opa, ko bo počasi prikrevsljala po stopnicah do pritličja, bodo tam vrata zaklenjena. Itak! Resda so bila zgoraj vrata lepo in vabljivo odklenjena, a kaj mamka ne zna brati?!! Saj lepo piše, da je to izhod ‘le za zaposlene’, ona pa ni zaposlena, kajne?! In to nikjer! Razumljivo, da se zmotim jaz, ki sem pač še vedno ‘zaposlena’ in še blond povrhu5 🙂

Å e enkrat gor pa v drug del stavbe, v dvigalo in ….. končno bo mamka zunaj!

A zunaj bo vroče, sonce bo pripekalo, … aja, obiski so itak le od 12:00 – 16:00 … torej bo zunaj huuuuuudo vroče. Počasi bo krevsljala proti glavnemu vhodu. Mimo kioska s sadjem, a ker težko hodi in bo v kiosku še kakšnih 10 stopinj bolj vroče, se bo preudarno odločila raje kupiti sadje v avli bolnice. Saj bolnice imajo trgovino s sadjem, kajne? Takšne, ki so odprte noč in dan? Pa še slaščičarno in kakšno priročno trgovino?

In krevsljala bo počasi …. počasi po razgreti “avtocesti”, ki je “lepa”, prostrana, zanimiva, granitna in ima ob robovih nekaj malega grmičevja, drugače pa … hmja .. malce manj sence in neke uboge klopce, ki so bile najbrž nekoč namenjene mladim zaljubljenim parom, saj kaj več, kot dve koščeni stiskajoči se riti, tja ne moreš zriniti.

In mamka bo po kakšnih 15 minutah le prikrevsljala do vhoda. Å irokega in impozantnega portala. Vstopila bo in pred njo se bo odprl še bolj impozanten pogled. Pred njo bo širok in odprt prostor. Prostor, ki služi …. hmmm ….. čemu že?

Ona ne bi kupila knjig, ki jih bodo ponujajo na razvlečeni tržnični mizi…. rada bi kupila breskve …. a vraga, ko je ta vlak že odpeljal s tisto razgreto stojnico pred njenim pohodnim podvigom!

Po rahlem kroženju po res impozantnem in prostornem hodniku in brezupnem iskanju sadja ali kakšnih čokoladic, napolitank, bo mamka raje odšla proti dvigalu.

Pred dvigalom že gruča neučakanih ljudi. Le kaj se dogaja danes z dvigali?! Danes? Oh, ja, srečni tisti, ki so nevedni! Dvigalo bo končno prišlo, vrata zapiralo dobrih nekaj minut in se odpeljalo še v klet. Dvigalo polno obiskovalcev, ki bodo pritiskali na edini možni gumb, ki kaže navzgor. Zakaj jih bo peljalo dol?! Klet 1, klet 2 … seveda se bo v vsakem nadstropju ustavilo in enako, ko bo potovalo navzgor. K1, pritličje …. ja, ja, ljudje ne bo šlo več, to dvigalo bo povsem zabito s skupino rahlo preznojenih ljudi …ok, naša mamka bo malce močneje preznojena, a še vedno ne tako močno, kot ata, ki bo stal poleg nje in je prišel v bolnico naravnost z gradbišča. OK, dvigalo se v prvem nadstropju ne bo ustavilo, a drugo, tretje, četrto, peto in šesto – zagotovo.

Končno bo v sedmem nadstropju. Obiskala bo sobico svojega ateja, ga podržala za roko, mu povedala kaj se ji godi, se veselila njegovega stiska rok in pomežika z očmi, kaj več pa niti ne bo pričakovala. Pomahala mu bo v slovo in počasi odkravsljala proti dvigalu.

Čakala bo na dvigalo, se popeljala dol ter počasi, počasi odšla do parkirne hiše. Parkirna ura je sicer draga, a mamka se ne bo preveč obremenjevala saj je bila dokaj hitra … ateja je bila držala za roko le borih 15 minut.

A šok?! Plačala bo 2 uri parkirnine, saj je bila za 2 minuti prepočasi kravsljala po široki in neuporabni “cesti” pred kliničnim centrom!

Pa da se ji naslednjič zgodi, da od vsega hudega kar v bolnici ostane!!!!!

  1. kdo in podobne malenkosti jaz itak sproti pozabljam [↩]
  2. ki imajo stalna “fehtarska” mesta [↩]
  3. pa ne naša-naša … ta iz zgodbe [↩]
  4. al karkoli že je [↩]
  5. ja, ja, spet [↩]
Objavljeno dne

Dol mi visi(ta) za slovenske pokrajine

Ne, nisem vulgarna …. kletvic in ostalega nepotrebnega vstavljanja spolnih organov namesto vejic in ostalih ločil ne uporabljam1 a vseeno grem kljub (oz. prav zaradi) svojim letom v korak s časom in tako rada uporabljam sodobni slovenski jezik in besede ‘huuuudo’ , ‘BTW’ , zeh, bruh … konec koncev dragi moji mi jeziki ležijo pa tudi s sinom se želim razumeti še nekaj dolgih let.

In baje se za nekaj, za kar ti je vseeno …oz. če zadevo prav dojemam, za kar ti dejansko niti NI vseeno in te jezi, živcira, nervira, dviguje kocine jezi in še kaj, reče da “ti dol visi“. No in da ne bo pomote okrog mojega znanja slovenščine in morda še dileme o mojem poznavanju človeške anatomije bom jaz od sedaj naprej uporabljala kar dvojino.

Torej meni dol visita za referendum in za slovenske pokrajine! Pa vraga, kaj res moram doživljati to, da je na oblasti vlada, ki je sploh nisem volila2, da nekako poskušam mirno preslišati vse traparije, ki jih ta moja (po sili razmer) vlada uvaja in si ob tem mislim, tak’le pač mamo …. in če mi kaj ni všeč naj grem pa drugam ….. a tokrat …. ampak res …. tokrat mi pa dol visita! Ok, da si izmišljujejo nove in nove traparije in potem jih mi šimfarimo in pljuvamo …. “it comes with a pacakege” bi jim znal reči moj poslovni kolega, ampak sedaj jim moramo pa še štango držati pri njihovih peskovniških igricah??!!

Pa naj se vraga sami odločijo koliko, kakšne in s kakšnimi imeni pokrajine bomo imeli v naši presvetli domovinici! Je to res tako težko? Se bo kaj bistvenega spremenilo, če bomo imeli 12 ali pa 14 pokrajin? Numerologi bi zagotovo znali kakšno pametno predlagati, morda pa ne bi bilo slabo povprašati tudi kakšnega astrologa ali pravljičarja.?!7 je morda lepa številka …. potem pa po moji laični oceni zeva velika numerološka luknja vse do 21.

Upam, da bomo glasovali po sistemu Eurosonga in bomo vsi Ljubljančani lahko dali glas za vse pokrajine razen svoje in da nam bodo pred tem dali dovolj časa za lobiranje in promocijo!

Res, čisto dol mi že visita, ker se mi povešata že od zastave in grba naprej pa vse do imena same države, ki mi je sicer strašansko všeč, vendar vraga, ko pa se tile Slovaki stalno nekaj zraven guzijo!

Å e bolj pa na gravitacijo mojih dveh vpliva socialno stanje uboge slovenske raje, mutnja okrog gradnje bolnic, gospodarski kriminal, splošno psihotično stanje v naši državi in smer v katero vsi skupaj vztrajno rinemo! OK, priznam nekaj malega ima pri tem tudi EMÅ O 🙂

In zdaj bomo dodatnih nekaj milijonov zapravili za odločanje o zadevi, ki jo za tren oka in male pare reši kakšna Meta Malus?!

Dragi ministri in poslanci, kaj ne veste kam bi ga vtaknili? Denar, mislim.

Imam občutek, da bi želeli biti inovativni in ker vsi stalno gonijo eno in isto zgodbo s temi bolnicami, bom jaz podala povsem nov predlog. Moj sin obiskuje osnovno šolo Jože Moškrič v Novih Jaršah. Å ola, ko šola, par sten, nekaj učiteljev, ravnatelj in kup razgrajačev. Kar koli se vloži vanjo, mali umetniki v nekaj sekundah demolirajo3 Ampak TA šola je povsem enaka že od takrat, ko sem jo obiskovala jaz! Pa nisem v klubu mladih mam!4

Vsako leto znova poslušam debate o nujnih popravkih in vsakič znova ista lajna, da denarja ni, ministrstvo pipce zapira, ministri se menjajo, županom tudi šole ne prinašajo ne vem koliko volilnih točk, pa smo tam kjer smo bili pred 30 in več leti. Po 200 sestankih in 567 krajah bund in čevljev so lani kooooončno zamenjali zjahane garderobne omarice, ki so svoje čase poznale že moje jakne in obuvala.

Jedilnica je majhna, veliko otrok kosi kar na hodniku, hrano jim niti v najbolj okrnjeni obliki ne morejo pripravljati v šoli, knjižnjica je majcena (res majcena) sobica v fajhtnih vlažnih kletnih prostorih, telovadnica je majhen fajhten vlažen prostor z nizkim stropom ….. in z garderobno sobo, ki tega imena niti ne zasluži. Tuši??! Kaj je to?

Vsako leto znova v eni od majskih sobot šola pripravi dan druženja, kjer na dvorišču (no, ta pa je na srečo ooooogroooooomen) pripravi zabavo, prodajo, srečelov, bazar … skratka kup aktivnosti, kjer se učenci predstavijo staršem in ostalim prebivalcem okoliša, ob tem pa s skromno prodajo poskušajo nabrati za žogo ali dve, ki jih nakupijo z ubogim5 izkupičkom od prodaje in srečelova. Ja, žoga ali dve pa kakšen plastičen glasbeni inštrument za prve razrede, še kakšno plačilo šolskih potrebščin za socialno ogrožene, pa se že končajo ‘sanje malega kitajčka’. Obnova telovadnice in ustrezna jedilnica ter knjižnica? Kar lepo še naprej sanjajte, dragi moji! Bistvo, da bomo imeli pravljično število pokrajin.

Tokrat šola ponovno (naivno) upa, da se jim bo prikazal ….. kaj vem kdo ….. Baje naj bi jih letos na dan druženja celo prišel obiskat sam župan gospod Jankovič. Ja, ja …. sanja svinja kukuruz, so znali lepo reči naši sosedje. So ga vljudno povabili. In gospod Jankovič najbrž nima pametnejših opravkov, kot sobotna pohajkovanja po ljubljanskih osnovnih šolah?! No, saj nič ne rečem …. saj je zanimivo … pa še jaz bom tam …. ampak recimo, da bo gospod župan namesto na sprehod po Rožniku prišel na čevapčiče v staro šolo v starem delu Novih Jarš? In?!

Gospod župan se bo zgrozil nad pogoji v katerih se uči naše narodno bogastvo, obljubil polno malho cekinov in živeli bomo srečno do konca svojih dni?
Le kje bi vzel gospod Zoran? Iz tiste srečne skrinje polne zlata, ki se nam bo vedno znova polnila, če bomo izbrali srečno število slovenskih pokrajin? Navijam za 7, kaj pa vi?

Ah, ja, saj res …. vabljeni na dan druženja v soboto 24. maja na Jarško 34!
Å e bolj vneto pa vabljeni s kakšnimi sponzorskimi darili za srečelov … ampak za to se bo pa potrebno kar direktno na šolo obrniti in to kar v teh dneh ….. da še zavijejo 🙂 …. ja, ja, jaz sem malce pozna 🙂

Dodatek: ravno sem izvedela, da gospod župan RES pride …. in to že navsezgodaj zjutraj.

  1. ok, zelo, zelo redko … če me slučajno kdaj slišite skozi kuhinjsko okno, ko mi dop*** 🙂 da mi ne bi potem oponašali [↩]
  2. no, saj tudi tistih drugih nisem 🙂 [↩]
  3. ok, predrugačijo 🙂 [↩]
  4. ja, saj vem, da jih ne kažem 😉 [↩]
  5. kaj naj temu drugače rečem [↩]