Jacuzzi v vse slovenske zapore!

A tudi zaporniki volijo? Najbrž in očitno je nekdo v neki stranki naredil domačo nalogo, malce preštel zapornike in dobil idejo za pridobitev nekaj novih volilnih glasov. Hmja, drugače si jaz vseh teh razprav okrog slabo oskrbljenih zaporov, ne znam predstavljati.

Saj tudi delikventom privoščim jacuzzi v vsaki celici (ops, sobi), res … naj uživajo, kar se mene tiče … sploh, če bo to vodilo h glavnemu cilju zaporništva – spreobrnitvi vsakega delikventa, ampak morda naj pred tem vsaj v sobe kliničnega centra namestijo klime in uredijo tuše v vsaki sobi posebej!

Pred nekaj tedni je imela moja mama operacijo na žolču. Medtem, ko je tast po več kot 3 mesecih še vedno ležal na enem od oddelkov kliničnega centra, je moja mama zadela Jack pot. Povsem po redni poti so jo napotili v Kirurški sanatorij v Rožni dolini, kjer paciente tretirajo človeku primerno. Ne, nič izjemnega se tam ne dogaja, zgolj normalnega. Vsi, ki smo mamo obiskali smo izpuščali waw in oh in vou in peli slavospeve povsem normalno prijaznemu sprejemu na recepciji sanatorija, povsem povprečnemu zelenemu tapisonu, ki se vije po celotni stavbi in utiša marsikateri hitri in odločni korak zdravnikov ali obiskovalcev, povsem poznani in danes že prav nič luksuzni klimi, ki se tam nahaja v vsaki bolniški sobi in tako omogoča normalno dihanje 3 bolnicam, ki so tam nameščene tako, da ob vsakem obratu v postelji, s komolcem ne dregnejo ravno sosede pod rebra, kjer imajo nameščen televizor, ki ga lahko enako dobro vidijo vse pacientke, kjer sestra hodi po sobah na vsake pol ure in ob vsakem (!) obhodu izmeri pacientkam pritisk.

Mama mi je vsa navdušena razlagala, da za zajtrk lahko iz košare izbira ali bi jedla Nutello1, marmelado, med ali pašteto in za nameček si lahko izbere celo vrsto kruha. Luksuz na kvadrat, kajne?! 🙂

Å e oče je pristavil svoj del hvalnice in razložil, da sta bila naročena ob 7h zjutraj, prišla sta točno in takoj po prihodu je stekel postopek, v pižamo, posteljo in v pol ure je bila že na poti v operacijsko dvorano2, skratka nobenega čakanja v čakalnici, gledanja v prazno in tresenja pred neznanim. Waw, kajne?

Pravijo, da lahko ob doplačilu za enoposteljno sobo, dobiš celo takšen luksuz in to niti ne po odiralsko visokih cenah. Pa da si želiš kar za stalno ostati tam! 😉

Dan po odpustu je pri moji mami zazvonil telefon. Sestra iz sanatorija je preverila, kako se odpuščena pacientka počuti. Halo?! Pa saj ni mogoče, da pri nas obstajajo bolnišnice, kjer je komu res še mar za pacienta, ko zaprejo vrata za njim?! In to jih najbrž “stane” največ pol ure časa neke medicinske sestre, ki so ji to nalogo zapisali v opis del in nalog.

Morda pa lahko zapornike preselijo v vile z jacuzziji, v zaporniške stavbe pa preselijo tiste uboge paciente, ki jih nameščajo po starih popolnoma razpadajočih bolnicah Poliklinike!

  1. ajd, mogoče je celo Viki krema []
  2. ne me kregat, če sem morda pobrkala kakšno minuto gor ali dol []

Mobitele v smeti, čez usta pa obliže!

Končno se vrača naš mulac tanarboltazlat! Čeprav je prišel “smo prišli mi” starci v obdobje, ko “smo ves čas tečni in zoprni”, je to vseeno obdobje, kjer vsako prosto minuto najraje preživljava prav s to malo tečnobo.

Danes prihaja domov s tega njemu pred odhodom tako zoprnega tabora. Prepričana sem, da se je imel lepo in da je ob druženju s sošolci pozabil, da je zaradi tega izpustil 4 dneve treninga tenisa, da tam ni interneta in ne vidi najnovejših športnih dosežkov, tudi televizije nimajo in najbrž je bila te dni na sporedu kakšna tekma, brez katere bo čutil trajne psihične posledice 🙂 , da mu od hrane itak vse smrdi nič ne paše, da se umiva le, ko uspe priti na vrsto do tuša na koncu hodnika, ki je namenjen vsaj 20-im nadebudnim mulcem, ki imajo pred spanjem 20 minut časa za osebno higieno, da spi na kakšnem zmajanem pogradu in da ga moti, ker eden od osmih prijateljev s katerimi se drenja v super majhni sobi, ponoči smrči, drugi dela cirkus vse do enih zjutraj, tretji smrka in jamra, ker bi rad šel domov itd.
Podpiram takšna druženja!
Podpiram pomoč socialno ogroženim, ki si takšnih stari ne morejo privoščit!
Podpiram druženje brez pripomočkov moderne tehnologije!
Podpiram šolo v naravi!

Ne podpiram množično prilagajanje na nivo tistega socialno najšibkejšega!
Ne podpiram PREPOVED nošenja in uporabe pripomočkov moderne tehnologije!

Sem v svetu staršev, svetu šole, šolskem skladu, ekipi za podporo projektu Vrednote … just name it … in tako vem tudi nekaj o težavah pri usklajevanju želja učencev, pravil šole, želja in ovir učiteljev, ugovorov staršev itd. itd.

Lokacija je predaleč, preblizu. Dom je predrag, je precenen, hrana je itak vedno zanič, avtobusni prevozi so le način, kako nekdo pomaga bratu avtoprevozniku, da služi “mastne denarje” in podobne zdrahe, vsako leto znova….

Naš Jaka mobitela praktično ne uporablja. Mobitel je zame, za Tomaža in tako tudi za najinega sina le normalen produkt današnje dobe, ki ga uporabljamo, da nam olajša določene stvari. Pri nas po mobitelih komuniciramo najnujnejše. Je priročen, ker ga imaš vedno pri roki in lahko vedno na hitro pokličeš in se dogovoriš za mesto in uro srečanja. Od mobitela naš Jaka ni odvisen, s prijatelji ne komunicira preko SMS-ov, tudi MSN je zanj izguba časa. Računalnik (ali celo mobitel) uporablja bolj za hiter dostop do internetnih podatkov.

Življenje v “našem času” je takšno, da ga v šolo dostavljamo zjutraj, pobiramo zvečer, vmes je pri mojih starših na krožkih ali treningih. Mobitela ne nosi s seboj, čeprav bi ga včasih potreboval … no, jaz bi potrebovala, da bi ga on potreboval 🙂 Včasih se zgodi, da ne morem priti ponj na trening ob dogovorjenem času ali pa me zanima ali je roditeljski sestanek na šoli res odpadel, mogoče ne bi bilo slabo, da kdaj pa kdaj preverim se pogovorim o njegovem učenju itd. …. Ne, te možnosti nimamo, kajti mobiteli so prepovedani. Zakaj že? Zato, ker so ga nekemu Gašperju ukradli, ker so Anji, Manji in Tanji zvonili med poukom, ker sta si Vid in Maša med poukom pošiljala ljubezenske SMSe, ker je mama nekega Esada vsa zaripla pridrvela v šolo in se drla na ravnatelja, da mora povrniti stroške za razbit telefon, ki ga je sošolec njenega sina baje vrgel po tleh …. Točno! Zato je treba mobitele PREPOVEDATI! Prepovedati popolnoma! Ni odstopanj! Morda bi bilo treba celo učiteljem obračati žepe in zasegati vsak mobitel, ki prestopi prag učene hiše.

Na tabor seveda otroci tudi ne smejo vzeti mobitelov. Učitelji tudi ne?!

Mobilnih številk učiteljev nimamo, tudi učitelji nimajo naših številk, čeprav vnos vseh številk staršev danes res ni takšno čudo in ne vzame ure in ure časa (sploh če ima razred isti razrednik po 3 leta in več) in po prihodu v dom tudi ni nek bavbav ali ekstra usluga, če bi učitelj celotni skupini staršev spustil kratek SMS z obvestilom, da so otroci varno prispeli na cilj!

Na pisnem obvestilu o lokaciji doma je le naslov doma, seveda opozorilo, da so mobiteli prepovedani, telefonske številke, kamor pa bi lahko poklicali starši pa NI. Saj bi jo lahko izvrtala, vendar je želja po nekontaktiranju tako očitna, da se skorajda ne upam biti ravno jaz tista tazoprna mama.

Jaka si je med taborom baje … baje zvil gleženj. O tem me je iz nekega stacionarnega telefona obvestila učiteljica, ki je z njimi. “Jaka je nerodno stopil, ne ni nič hujšega, ga peljemo k zdravniku na pregled, sumimo na zvin. Na svidenje.”

OK, predvidevam, da ni nič resnejšega, saj bi me drugače ponovno poklicali. Vendar pa!!! Jake jaz ne morem poklicati, da bi vsaj preverila kako se počuti. Saj ni govora le o fizični poškodbi! Jaku tenis pomeni veliko in v naslednjem vikendu ga čaka turnir. Å e pred odhodom na tabor je jamral, da bi želel imeti še kakšen trening. Naslednji teden so počitnice, ta teden pa se počasi že končuje. Iz tabora naj bi se vrnili danes ob 5h. Jaka ima ob petkih treninge ob 3:30. Prosil me je naj poskušam urediti, da pride na zadnjo uro treninga ob 5:30. Bodo sploh uspeli priti do 5h? Ima Jaka zdrav gleženj? Naj drvim iz pisarne in stojim oprtana z Jakovo trening torbo pred šolo in držim pesti, da bodo tokrat za spremembo točni? Naj sploh težim trenerju in ga prosim za izjemen termin, saj ne vem, če sploh, …..

Oh, le en klic na mobitel bi olajšal marsikatero nepotrebno pot in odpravil marsikatero skrb. Saj bomo preživeli brez tega, a vseeno ne razumem takšnega načina dela! Kaj ni bolje, da učence naučimo pravilnega ravnanja z napravami moderne dobe, kot da jih raje enostavno prepovemo?

Kolegica v službi zagovarja prepoved mobilnih telefonov, češ mulce se ne da ukrotiti drugače. Aja? Morda bi tudi jaz prepovedala nošenje mobitelov v pisarno, saj nekateri preradi čvekajo med delavnim časom?

In kako rešiti težavo klepetanja otrok med poukom? Obliže čez usta pa bo mir!
In kako urediti promet in zmanjšati število nesreč? Vsem odvzeti avtomobile!
In zmanjšati alkoholizem? Prepovedati alkohol!

Pa bo končno red v deželici naši!

Pa da ga sanjam, al tepem, al hvalim, al kaj?!!!!

Naš mulc je sila bister fant. Ja, saj vem, da itak vse mame hvalijo svoje otroke, a vedite, da sem jaz sila1 kritična in da zame nič nikoli ni dovolj dobro, zato takrat, kadar povem nekaj pozitivnega …. sploh o ljudeh, ki so mi blizu … , takrat ima to res veliko težo.

Torej mulc je bister, a len. Len za stvari, ki ga ne zanimajo in popolnoma predan stvarem, ki ga. Oh, kot da mi je to od nekod poznano 😉

Treningi tenisa so nekaj kar ga zanima. Lani je začel s treningi v najslabši skupini, 2x na teden. Letos so ga prestavili v višji rang, treningi 3x na teden. Poleg rednih treningov je doma še nabijal na steno, ob sobotah in nedeljah pa igra s Tomažem. Tenis, tenis, tenis! Nekaj mesecev nazaj so ga vključili v treninge še boljše skupine in mu jih povišali na 4x tedensko ter ga prijavili na prve turnirje. Četudi z razbito ustnico (kar se je zgodilo danes), malce vročine ali v grozovitem vremenu, za trening bo vedno volja in čas.

Å port na televiziji je druga obsesija. Ne zanima ga Big Brother ali ostale abotne televizijske oddaje, ne zanima ga brezciljno buljenje v ekran, a tenis (!) …ja, ja celo budilko si je navijal ob 3h ponoči za spremljanje tekem Australian Open-a … hokej, košarka, nogomet, smučanje, skoki, celo kakšna odbojka ….. in tega hudiča je ogromno na televiziji.

Računalnik pri nas ni grožnja. Uporablja se za igranje kakšne igrice2, to je res, a kakšen teden se ga niti ne pritakne, v naslednjem pa zaživi le za kakšno urico. Å e blog ima prednost pred tem.

Knjige so bile obsesija nekoč, danes jih je premalo, skoraj nič, razen obveznega branja.

Å ola pride na koncu, kot nekaj kar je “mus”. V šolo iti je še veselje, a učenje …oooh …. no, naloge se naredijo na pol stoje, jeziki mu ležijo in petke padajo brez kakršnihkoli naporov. Angleščina, nemščina, francoščina … če ga šola ne bi omejevala z maksimalnim …ja, maksimalnim (!) številom ur, ki jih lahko ima pri izbirnih predmetih, bi zagotovo izbral še kakšnega. Ostali družboslovni predmeti, ki se jih je treba učiti, se še nekako obnesejo, a narava, matematika, naslednje leto se pridruži še fizika in kemija …. ooooh … kr neki. Pade petka, pade štirica, pa celo trojka, no, bolje rečeno trojkE in tudi kakšna dvojka se zgodi. Halo?! Otrok, ki lahko pri tujih jezikih dobiva le (!) petice in to brez učenja?!!!

Mama pa teži z vedno isto zgodbo, da se je treba učiti, a kaj ko nič ne zaleže.

Ne, ne grem na stara pota (v prvih petih razredih), ko sem prijela knjigo v roke tudi jaz in ga spraševala, se učila z njim (no, najbrž skoraj namesto njega) in se vsakič znova jezila, ko sva tik pred kontrolno ugotovila, da tisto kar njemu pomeni znati, meni pomeni blef.

Vse kar lahko naredim je, da mu non-stop nakladam o pomembnosti znanja in čakam, da bo dojel. Preveč liberalna? Mah, mogoče, a prepričana sem, četudi bi me danes še poslušal, bo pri petnajstih počel točno samo to, kar bo ON hotel početi pa naj se jaz na glavo postavim. Zato mu raje danes, ko me še posluša, poskušam reprogramirati mind set up.

Konec koncev pa ni vse v ocenah! Če borba za dobre ocene postane krojač naših življenj in se vse vrti le še okrog tega, potem res ne vem, na kakšno pot nas je zaneslo!

Grrrrr, a vseeno me jezi tale mulc frdamani. Ja, trojko je prinesel domov danes.

  1. beri pretirano []
  2. jasno, da za nogomet, hokej, tenis []

In kdo je naš Big Brother?

Naš dvanajstletnik je seveda prepričan, da bi svet brez enega dneva televizije, če že ne propadel, vsaj doživel majhno krizo svojega obstoja. No, morda bi še zdržal brez poročil, risank, poljudnoznanstvenih oddaj, vsekakor bi preživel brez španskih nadaljevank, zdržal brez filmov, a nikakor prenesel niti enega sušnega dne brez športnih prenosov.

Pri nas je dom razdeljen na spalni, toaletni in dnevni prostor in v dnevnem se dogaja vse …. v njem ni pregrad, sten ali vrat, ki bi razdeljevale ali povezovale kuhinjo, jedilnico, dnevno ali delovno sobo. Tam delamo na računalniku, se učimo, kuhamo, obedujemo, pomivamo posodo in seveda gledamo televizijo. Vse to počnemo v enem prostoru. In tako se kljub dejstvu, da mene televizija niti ne zanima, zgodi da mi tako kot včeraj, oko zastane na kakšni televizijski oddaji.

Tako sem včeraj vsa zgrožena opazovala oddajo, ki naj bi bila …. pravzaprav je … komercialne narave, a bi jo prej imenovala dokumentarna oddaja o psiholoških poskusih na ljudeh. Big Brother je prešel vse mere dobrega okusa!!!! Naš Jaka je pred leti v Gonfaronu ure in ure strmel v majhne želvice, ki so se kobacale ena preko druge in želele priti iz zaboja, kamor so jih zaprli lastniki želvastega živalskega vrta1 , jaz pa še pomnim čase, ko so ljudje uživali v opazovanju šimpanzov, ki so se v kletki tepli za zadnjo banano. A očitno so ti časi minili. Ljudi ne zanimajo več enolična opravila šimpanzov, želv ali celo ljudi, ki so v prvih resničnostnih šovih le (!) stregli, se malce sporekli in tekmovali v tem, kdo bo Baru prinesel večji zaslužek! Celo seks pred očmi javnosti ni več nič posebnega. Dajmo ljudi spraviti na nivo živali, jih zapreti v kletko, na drugo stran postaviti kup “banan”, do katerih lahko pridejo le ob sprostitvi svojih najbolj bazičnih lastnosti.

Oprostite, a odgovorne za scenarij zadnje oddaje Big Brother bi bilo potrebno prijaviti varuhu človekovih pravic ali še kakšni drugi ustanovi, ki preprečuje poskuse in nasilje nad človeškimi bitji!

Sicer pa sem ob spremljanju včerajšnje oddaje pomislila, da smo tako ali tako vsi ujetniki takšnega ali drugačnega resničnostnega šova. Le kdo postavlja banane pred mojo kletko? In kako daleč sem pripravljena iti jaz, da dobim luksuzni del kletke? Se tudi jaz ogibam brezdomcem? Me moti smrad soljudi? Objemam le takrat, ko objemam pravzaprav svoj ego? Khmm???

  1. ali kakorkoli se že imenuje []