Končno se vrača naš mulac tanarboltazlat! Čeprav je prišel “smo prišli mi” starci v obdobje, ko “smo ves čas tečni in zoprni”, je to vseeno obdobje, kjer vsako prosto minuto najraje preživljava prav s to malo tečnobo.
Danes prihaja domov s tega njemu pred odhodom tako zoprnega tabora. Prepričana sem, da se je imel lepo in da je ob druženju s sošolci pozabil, da je zaradi tega izpustil 4 dneve treninga tenisa, da tam ni interneta in ne vidi najnovejših športnih dosežkov, tudi televizije nimajo in najbrž je bila te dni na sporedu kakšna tekma, brez katere bo čutil trajne psihične posledice 🙂 , da mu od hrane itak vse smrdi nič ne paše, da se umiva le, ko uspe priti na vrsto do tuša na koncu hodnika, ki je namenjen vsaj 20-im nadebudnim mulcem, ki imajo pred spanjem 20 minut časa za osebno higieno, da spi na kakšnem zmajanem pogradu in da ga moti, ker eden od osmih prijateljev s katerimi se drenja v super majhni sobi, ponoči smrči, drugi dela cirkus vse do enih zjutraj, tretji smrka in jamra, ker bi rad šel domov itd.
Podpiram takšna druženja!
Podpiram pomoč socialno ogroženim, ki si takšnih stari ne morejo privoščit!
Podpiram druženje brez pripomočkov moderne tehnologije!
Podpiram šolo v naravi!
Ne podpiram množično prilagajanje na nivo tistega socialno najšibkejšega!
Ne podpiram PREPOVED nošenja in uporabe pripomočkov moderne tehnologije!
Sem v svetu staršev, svetu šole, šolskem skladu, ekipi za podporo projektu Vrednote … just name it … in tako vem tudi nekaj o težavah pri usklajevanju želja učencev, pravil šole, želja in ovir učiteljev, ugovorov staršev itd. itd.
Lokacija je predaleč, preblizu. Dom je predrag, je precenen, hrana je itak vedno zanič, avtobusni prevozi so le način, kako nekdo pomaga bratu avtoprevozniku, da služi “mastne denarje” in podobne zdrahe, vsako leto znova….
Naš Jaka mobitela praktično ne uporablja. Mobitel je zame, za Tomaža in tako tudi za najinega sina le normalen produkt današnje dobe, ki ga uporabljamo, da nam olajša določene stvari. Pri nas po mobitelih komuniciramo najnujnejše. Je priročen, ker ga imaš vedno pri roki in lahko vedno na hitro pokličeš in se dogovoriš za mesto in uro srečanja. Od mobitela naš Jaka ni odvisen, s prijatelji ne komunicira preko SMS-ov, tudi MSN je zanj izguba časa. Računalnik (ali celo mobitel) uporablja bolj za hiter dostop do internetnih podatkov.
Življenje v “našem času” je takšno, da ga v šolo dostavljamo zjutraj, pobiramo zvečer, vmes je pri mojih starših na krožkih ali treningih. Mobitela ne nosi s seboj, čeprav bi ga včasih potreboval … no, jaz bi potrebovala, da bi ga on potreboval 🙂 Včasih se zgodi, da ne morem priti ponj na trening ob dogovorjenem času ali pa me zanima ali je roditeljski sestanek na šoli res odpadel, mogoče ne bi bilo slabo, da kdaj pa kdaj preverim se pogovorim o njegovem učenju itd. …. Ne, te možnosti nimamo, kajti mobiteli so prepovedani. Zakaj že? Zato, ker so ga nekemu Gašperju ukradli, ker so Anji, Manji in Tanji zvonili med poukom, ker sta si Vid in Maša med poukom pošiljala ljubezenske SMSe, ker je mama nekega Esada vsa zaripla pridrvela v šolo in se drla na ravnatelja, da mora povrniti stroške za razbit telefon, ki ga je sošolec njenega sina baje vrgel po tleh …. Točno! Zato je treba mobitele PREPOVEDATI! Prepovedati popolnoma! Ni odstopanj! Morda bi bilo treba celo učiteljem obračati žepe in zasegati vsak mobitel, ki prestopi prag učene hiše.
Na tabor seveda otroci tudi ne smejo vzeti mobitelov. Učitelji tudi ne?!
Mobilnih številk učiteljev nimamo, tudi učitelji nimajo naših številk, čeprav vnos vseh številk staršev danes res ni takšno čudo in ne vzame ure in ure časa (sploh če ima razred isti razrednik po 3 leta in več) in po prihodu v dom tudi ni nek bavbav ali ekstra usluga, če bi učitelj celotni skupini staršev spustil kratek SMS z obvestilom, da so otroci varno prispeli na cilj!
Na pisnem obvestilu o lokaciji doma je le naslov doma, seveda opozorilo, da so mobiteli prepovedani, telefonske številke, kamor pa bi lahko poklicali starši pa NI. Saj bi jo lahko izvrtala, vendar je želja po nekontaktiranju tako očitna, da se skorajda ne upam biti ravno jaz tista tazoprna mama.
Jaka si je med taborom baje … baje zvil gleženj. O tem me je iz nekega stacionarnega telefona obvestila učiteljica, ki je z njimi. “Jaka je nerodno stopil, ne ni nič hujšega, ga peljemo k zdravniku na pregled, sumimo na zvin. Na svidenje.”
OK, predvidevam, da ni nič resnejšega, saj bi me drugače ponovno poklicali. Vendar pa!!! Jake jaz ne morem poklicati, da bi vsaj preverila kako se počuti. Saj ni govora le o fizični poškodbi! Jaku tenis pomeni veliko in v naslednjem vikendu ga čaka turnir. Å e pred odhodom na tabor je jamral, da bi želel imeti še kakšen trening. Naslednji teden so počitnice, ta teden pa se počasi že končuje. Iz tabora naj bi se vrnili danes ob 5h. Jaka ima ob petkih treninge ob 3:30. Prosil me je naj poskušam urediti, da pride na zadnjo uro treninga ob 5:30. Bodo sploh uspeli priti do 5h? Ima Jaka zdrav gleženj? Naj drvim iz pisarne in stojim oprtana z Jakovo trening torbo pred šolo in držim pesti, da bodo tokrat za spremembo točni? Naj sploh težim trenerju in ga prosim za izjemen termin, saj ne vem, če sploh, …..
Oh, le en klic na mobitel bi olajšal marsikatero nepotrebno pot in odpravil marsikatero skrb. Saj bomo preživeli brez tega, a vseeno ne razumem takšnega načina dela! Kaj ni bolje, da učence naučimo pravilnega ravnanja z napravami moderne dobe, kot da jih raje enostavno prepovemo?
Kolegica v službi zagovarja prepoved mobilnih telefonov, češ mulce se ne da ukrotiti drugače. Aja? Morda bi tudi jaz prepovedala nošenje mobitelov v pisarno, saj nekateri preradi čvekajo med delavnim časom?
In kako rešiti težavo klepetanja otrok med poukom? Obliže čez usta pa bo mir!
In kako urediti promet in zmanjšati število nesreč? Vsem odvzeti avtomobile!
In zmanjšati alkoholizem? Prepovedati alkohol!
Pa bo končno red v deželici naši!