Zadnjič sem jamrala in bentila čez poslovne partnerje, ki nam v večini nekaj poskušajo ali nam prodajajo ali nas na kakšen drug način servisirajo … ampak tisto je bila le pobožna želja, da bi spoznali, kako bi lahko bolje sodelovali. Takrat me ni nihče prizadel ali razjezil, danes pa piham in praskam. Hudo jezna sem!
Veste mi – pisarna Network 21 nismo čisto tipično maloprodajno podjetje.
Ja, smo d.o.o., tržimo knjige, CD-je, DVD-je in še kakšen material, ki izobražuje ali lahko kako drugače pomaga pri prodaji in prodajamo vstopnice za seminarje, ki jih organiziramo. Vse to tržimo končnim kupcem, ki se jim reče stranka, kajne? Ampak tržimo tako, da zanje in v njihovem imenu pri nas naročajo vodje skupin t.i. leaderji. Kdo je vodja skupine? Ma, ne kompliciramo, ampak uporabimo kar nazive in dosežke, ki jih dodeli Amway. Torej, ko Amway, nekomu zaradi dosežkov, ki jih jaz niti ne poznam najbolj podrobno, nekomu podeli “značko” za Platino, potem je to znak za nas, da ima ta oseba dovolj veliko skupino, za katero lahko odslej skrbi in glede tega komunicira z nami.
In te osebe postanejo …. kaj??? Niso stranke. Niso niti pravi partnerji. Morda agentje? Mi jim pravimo distributerji, SNP-ji – samostojni nosilci posla.
Ker čisto prave-končne stranke ne poslujejo direktno z nami, so ti SNP-ji za nas takorekoč stranke, predstavniki strank.
In s stranko se ve, kako je potrebno delati: v rokavicah, prijazno, “na isti strani mize”, kooperativno ….
Poleg tega so naše stranke celo več kot stranke – nadstranke, saj so predstavniki celih skupin.
In poleg tega nam američani že od prvega dne žugajo in nas usmerjajo naj bomo povsem in popolnoma uslužni.
Ja, mene so že strenirali in iz precej cepetajoče in samovoljne dečve so naredili razmišljjočo in mirnega razgovora in rešitve željno poslovno žensko …. Ne verjamete? Da bi me videli 13 let nazaj! 🙂 …. A še vedno je v meni nekje skrit hudiček, ki v skrajnih primerih najprej piha, nato pa pove vse kar je treba in ni treba.
In takšnh nadstrank imamo vseh vrst … tako kot povsod v življenju, unih tafletnih, ki bi jih potavil doma na nočno omarico in tistih, ki bi jih zaprl v pasjo kučo in nabil napis “Pozor laja in grize!”
Na srečo imamo tistih za na nočno omarico večje število, a vseeno mi tista manjšina včasih posivi lase.
In tako sem danes spet naletela na mino. Imamo gospoda, ki je vajen, da pred njim vsi stojijo ravno. Gospod je že večkrat tudi glasno izjavil, da smo mi tukaj zato, da jim strežemo in poskrbimo zanje (za nadstranke seveda). Seveda smo tu v pisarni zaposleni sami kretenčki in debilčki, ki niso sposobni dekagrama razmišljanja, zato se na nas obrne le, ko potrebuje pobrisan prah na mizi na prireditvi in dodaten WC papir v toaletnih prostorih športne dvorane, kjer organiziramo prireditve.
OK, tudi takšni morajo obstajati na svetu in jaz se s tem ne bom obremenjevala. Težava je le v tem, da takšne nadstranke producirajo znotraj svoje skupine podobno misleče in iznenada jih je vsaj ducat, ki pokličejo le takrat, ko zmanjka WC papirja in ko so se jim čevlji preveč zaprašili.
Ker smo dobri in poskrbimo, da WC papirja nikoli ne zmanjka in da takšni gospodje vedno hodijo po čistih preprogah, mine tudi leto ali dve brez kakršnekoli komunikacije.
Pa se je le našlo nekaj, čemur gospod ni bil kos in to 5 minut preden smo v živo začeli s programom našega seminarja. Jaz s slušalkami, s katerimi sem povezana s tehnično mizo za ozvočenje, video, kamero in svetlobo, na glavi, kamor mi nekdo ravno odšteva minute do pričetka prireditve, okrog vratu fotoaparat, ker je to itak moj hobi in je dobro imeti par dobrih fotografij na koncu, zraven pa še kup ljudi vpletenih v program. On pa prav tisti trenutek, prav počasi do mene … pazi! po dveh letih, ko ni poslal ne maila, ne klical, ne pisal … in začne o nekih ljudeh, ki bi mogoče nekaj v neki drugi državi …
“OK, OK, a se lahko o tem slišiva po tem seminarju?”
Jaz sem pod pritiskom raznih pomembnih dogodkov na njegov “problem” takoj pozabila in se nanj spomnila šele teden dni kasneje, ko me je poklical po telefonu.
Aha, razumem kaj želite …bom, ja … vas pokličem nazaj. In jaz v svoji nevednosti sklepam, da tale zadevica le ni tako nujna, kot 254 drugih stvari, ki jih imam na spisku.
Je pa malce drugačna in poslati je potrebno nekaj mailov sem in tja, ker v tem primeru potrebuje pomoč pisarne, ki ni čisto, čisto v sklopu naših N21 pisarn širom sveta. Pišem mail američanom 2 dni kasneje in jih vprašam, če bi jaz lahko kar to, kar mislim, da bi. In v Ameriki te dni lovijo purane in jim pulijo perje ter jih ubožčke spečejo in pojejo, na maile pa nihče ne misli, zato še 10 dni po mojem vprašanju ni odgovora.
Ja, saj priznam, jaz bi že lahko urgirala, klicala, težila, naredila itak tisto, kar sem hotela brez, da bi kaj vprašala … ampak priznam … sem pozabila. Ampak ajde, a ne bi bilo lepo, če bi me takle gospod poklical in rekel: “Ej, Saša saj vem, da imaš veliko dela, ampak a veš, meni pa tisto veliko pomeni … saj se sliši brez veze ….. ampak, a imaš slučajno odgovor?”
Ne, tip je šel pisat pismo drugemu tipu! In to PRITOŽBO, češ da itak nikoli nič ne naredimo. Ej, halo?! Itak gre za nalogo, ki je precej identična dodajanju WC papirja v toaletnih prostorih, a ker gospod ne zna ravno angleško, mu je prav prišlo, da nalogo “delegira” pisarni, ki je tukaj le zato, da briše smrklje in pošilja naokrog maile, ki bi jih lahko poslal tudi sam.
Grrrrr!!!!
PS To sem spisala že nekaj dni nazaj, ko se je tale stvar resnično zgodila in jo, kot ponavadi naredim s takšnimi vročimi in kadečimi se zadevicami, raje postavila za nekaj dni v “hladilnik”, da se malce pohladi in da se pohladim tudi sama . Po določenem času jih vzamem iz hladilnika in pogosto velik del zoprnije spremenim v kaj smešnega ali celo pobrišem.
No, včeraj sem pisala o enem težaku in tako pozabila na tega izpred nekaj dni, danes imela strašansko gužvo in glej ga vraga, post se je kar objavil. Pa naj bo! Saj me je jeza že minila in tisti gospod od včeraj se je tudi opravičil, a tale iz te zgodbe, še vedno na nas gleda zviška in še vedno je aroganten in napihnjen. To kar je potreboval, smo že davno uredili, podatke sem mu poslala po mailu, a gospod ni odgovoril niti BU, niti MU. Itak!
To nima nobene povezave s predmetom najine debate, spljoh pa ker tokrat ni v igri nobena napaka, ampak prosiš za “uslugo” – preko reda …grrrr! 
In če nočem, potem bomo pa packali, kajne?!
Uffffff, takšna svarila name zagotovo učinkujejo blažilno in me spremenijo v ubogljivo ovčko.
