Kategorija: jezna sem

Objavljeno dne

Devava sm, devava

Spet je za mano delavni vikend. Saj so že skoraj tako, kot trgovke v Mercatorju 😉 …. vse vikende za ljubi kruhek.

Pja, takle mamo, pač, kaj hoč’mo!

3x letno organiziramo Vikend seminar takoimenovani WES. Takrat je kakšen mesec pred tem precej napeto in stresno, vrhunec pa pride, ko se naša celotna ekipa1, že v petek zjutraj skoraj dobesedno preseli v okolico kakšne športne dvorane.

Malce enostavneje je, ko se vse skupaj dogaja v Ljubljani v Hali Tivoli, malo bolj zanimivo in celo luštno je, ko gremo v Karlovac2, in prav zanimivo a vseeno naporno, je ko gremo v Maribor v Dvorano Tabor.

Tokrat smo bili v Mariboru. Vstajali smo ob šestih zjutraj, spat hodili ob enih ponoči, vmes pa tekali iz enega konca dvorane na drugega, se dogovarjali s tehniki in usklajevali projekcijo na platna, usklajevali snemanje s kamero, zvok po zvočnikih v dvorani, prevajanje v živo iz Angleščine v Slovenščino ter v ozadju v prevajalski kabini v Hrvaščino, se dogovarjali z varnostniki v dvorani, postavljali oder, ga dekorirali, postavljali omizje za pomembnejše goste, usmerjali glavne govornike ter šli skozi celoten program z njimi, skrbeli za tuje govornike, organizirali razne spremljajoče dogodke3, koordinirali prevajalce, razdelili in zbrali prevajalske slušalke, poskrbeli za nastop glasbene skupine, prodajali knjige in CD-je, promovirali te artikle, vmes celo izdelali CD-je, ki smo jih še “vroče” prodajali na samem seminarju, organizirali gala večerjo in nekaj spremljajočih sprejemov, poskrbeli za usklajen potek programa4 , fotografirali in na koncu utrinke prikazali na platnu….. skratka ni manjkalo pestrosti 😉

Včeraj smo po končani prireditvi podrli oder, pospravili prnje5 in se ob 5h zvečer tik pred odhodom domov, posedli v bližnjem lokalu.

Kako pa jutri?6 Ja, kako?! Jutri je nov delovni dan. Žal 🙁 Delo teče naprej in nekdo mora pripraviti robo za izvoz, drugi ima ravno rok za oddajo nekega poročila, tretji je že v zamudi z nekim drugim delom …. a vsi smo utrujeni in siti vsega 🙁

Vsakomur, ki pride k nam na razgovor za službo odkrito in direktno povem, da imamo 3x letno frko in da se takrat DELA7 in da se takrat dela tudi preko vikenda. Vsi takrat veselo kimajo in si mislijo pa kaj je to ..3x letno???!!! In res, to ni veliko, a kaj, ko ob ravno tistih treh napornih pozabiš na vseh tistih 50 in več povsem prostih vikendov, pozabiš, da je plača, za katero si se dogovoril ustrezna tudi temu, da je potrebno 3x letno malce več delati in pozabiš da se ponavadi odhaja domov natančno ob uri in da ponavadi v službi ni ravno strašanskih naporov in je takšna služba prav luštna.
Ne, takrat vsak vidi in čuti le tisti zasedeni, naporni in zoprni vikend!

In tako mi včeraj poklapani in utrujeni sedimo v lokalu, srebamo kavo in razmišljamo kaj vse nas čaka doma in kaj nas čaka v naslednjem tednu. Že dolgo imam običaj, da ljudi v ponedeljek ne napodim direktno v pisarno … takrat si vzamemo dan zase … no, ne čisto popolnoma zase, ampak en tak malce bolj sproščujoči ponedeljek. Zjutraj si vzamemo daljši spanec in se zberemo šele ob 10h oz. tokrat ob 11h8. In to ne v pisarni, ampak v kakšem lokalčku. Sledi kavica, čaj in klepet – kaj se je dogajalo, kje smo ga lomili, kaj smo dobro opravili, še kakšen udaren čvek po babje9, ugotavljamo kaj bi lahko bilo naslednjič bolje, potem pa se okrepčamo še s kakšnim dobrim kosilcem na službene stroške in domov.

Včeraj pa sem dobila insajderski namig, da bi ljudje pravzaprav radi spali doma in sploh ne prišli v službo10. Hmja, saj si lahko vsak vzame dan ali dva dopusta, a ne?! Ja, ampak nihče ne bi dal “svojega” dopusta za to. Kaj pa?! Ja, …. hm …. če bi firma dala 1 dan dodatnega dopusta bi bilo fino … Aja?! Pa dodatni bonus, pa kakšno nagrado, pa osebnega maserja, pa počitnice na Havajih??!!

Na prvem razgovoru se je pa tako malo slišalo 3 vikende letno?! Aja, letos je v program padel še četrti nenačrtovan delavni vikend?! In v letu 2008 bomo ponovno imeli to “nesrečo”, da naše podjetje zasluži za nekaj dodatnih plač za naš kruh in mleko?

A jaz pa veliki izkoriščevalski kapitalist, ki ne razume delavskega razreda? Niti slučajno! Jaz sem le še ena vrstica več na plačilni listi bogatega gospoda iz Amerike. In pravite, da je meni kaj lažje po napornem vikendu oditi v službo? Ne, meni je le jasno, da so tudi drugje kakšne spodnje gate strgane, a tiste se vedno sušijo znotraj lepe in velike hiše ….. zunaj so vedno in povsod obešene le tiste ta lepe.

In konkretno smo za tele “strgane gate” vsi vedeli že takrat, ko smo sprejeli službo. Konec koncev pa: tudi takšne tastrgane čisto lepo služijo svojemu namenu …. če jih le znaš pravilno obleči 😉

  1. 9 nas je bilo tokrat [↩]
  2. pa ne gremo več, ker so brati Hrvati grdi 🙁 [↩]
  3. sestanke in seminarje za manjše skupine [↩]
  4. usmerjali govornike na oder, koordinirali njihove prihode in odhode iz hotelov v dvorano [↩]
  5. vso kramo, ki je bila razpršena širom dvorane [↩]
  6. je udarilo vprašanje, kot iz vedrega neba [↩]
  7. res z veliko začetnico [↩]
  8. ker so me insajderji prepričali, da je tako prav [↩]
  9. čeprav imamo tudi moške člane ekipe [↩]
  10. oz. na službeno kosilo in pogovor [↩]
Objavljeno dne

Kako sem vtikala tamalega

Jan, nisi imel čisto prav …. samo na pol si zadel s tem, ko si med “cvetke” dodal mene. Res je že, da jaz ne sedim križem rok in čakam, da mi bo kdo kaj naredil. Ne, jaz se moram res čisto vsake traparije lotiti sama!!!

In sedaj naj vam priznam sramoto svetovno. Po novem uporabljam Mac-a. Ne, ne nisem med tistimi, ki ga obožujejo in hvalijo na vse pretege. Res je blazno lep. Tistega belega prenosnika z 13″ monitorjem imam. A kaj, ko je bilo za delo v pisarni potrebno urediti še to, da imam na njem Windowse, ki jih itak sedaj stalno uporabljam.

No, na tem Macu imam neviÄ‘eno težav. Med drugim me strašansko jezi, ker nimam tipke za brisanje naprej. Potem mi odpadajo lasje, ko mi v mailu in podobnih zadevah, ki delujejo na Word osnovi, ne deluje afna. Nobena kombinacija ne pomaga. Enostavno1 moram iti nekam drugam, @ skopiram in jo nesem v mail. Ja, ja, tukaj dela, ker sem na netu 😉

In še eno težavo sem odkrila pred kratkim. Namreč ta vrag ima za CD-je le eno režico. Nobenega vodila, ki bi prilezlo ven in bi tja vtaknil CD ali DVD in bi ga vodilo potegnilo nazaj. Pri Mac-u enostavno porineš CD v režo in laptop ga sam “popapa”. OK, zgleda fensi.

A kaj, ko baba, kot sem jaz naleti na problem, da ima nek driver na mini CD-ju in ga vtakne v režo. Ajde, jasno, da večjih CD-jev, kot je luknja ne vzame, a manjše ????!!!

Torej ga porinem notri. Počasi. Nič. Å e malo. Nič. Do konca. Nič. Vraga, premajhen je in ga sistem ne zagrabi. Bi ga jaz zdaj rada ven vzela. Pritiskam na tipko eject in nič. Ne zazna! 🙁 🙁 🙁

Poskušam s pinceto, poskušam tresti. Nič! Pa ne bom si jaz sramote delala in tak laptop zdaj na servis nesla, ali kaj?! Bom že našla rešitev!

Vzamem en velik CD in poskušam tega spraviti v režo. Bo zaznal velikega in oboje vrgel ven. Porinem notri.

Vraga!!! Sedaj imam velikega in malega vtaknjenega v režo. In očitno mi ne preostane drugega, kot da si dam vrečko čez glavo in nesem laptop na servis2.

  1. no, ni ravno enostavno [↩]
  2. je še v garanciji [↩]
Objavljeno dne

Grrrrrr!

Takole pravim tudi jaz!

Včeraj sem spet igrala taksista …. torej iz službe na hitro skok v avto, do mojih staršev, Jaka uleti v avto … prej na zadnji sedež zabriše svojo gromozansko tenis torbo, ki žal sploh ne gre v prtljažnik mojega Minija, moja mama pa za njim vleče kup njegovih cunj, iz katerih se je že doma preoblekel v športna oblačila za trening. Ker se nama mudi, ona vrže obleke v prtljažnik, midva pa se že pripenjava in rineva avto iz dovoza na cesto.

Na trening 5 minut zamudiva ampak na cesti je res noro in nikakor ni šlo drugače. Jaka je živčno vlekel torbo iz avta in vanjo hkrati trpal, res trpal svoje kavbojke, majico in jakno. Ko sem ga želela umiriti in oblačila malce zložiti, je sestavil uno faco … uno … ma saj veste, ki je značilna za mulce med 11 in 18 … mogoče celo 20 leti 😉

Jaz sem se peljala nato naprej proti BTC-ju, po Jako pa je prišel moj svak. Peljali so ga na hokejsko tekmo. Vse ok, če me ne bi kakšno uro po zaključku treninga klical Tomaž, ki se je družbi pridružil. Klical me je z unim glasom ….. unim saj veste, ki je značilna za dedce, ki so že 10 , 15 ali celo 20 let v resni zvezi: “Kje maš od tamalga superge?”
“A? Kakšne superge? Jaz nimam nobenih superg!”
“Ja, tukaj ima samo te teniške!”
“OK?? In kaj imam jaz s supergami?”
“K J E  J I H  I M A Å  ?”
Pa je on čisto gladek, kaj imam jaz s supergami od tamalga?! Nimam jih nikjer! Sem tik pred vhodom v kinodvorano in dajta mi mir s supergami!

Superge so bile pravzaprav v Miniju nekje na dnu prtljažnika. Jih je pozabil stlačiti v torbo.

Danes zjutraj doma naslednja zgodba;
moj mož in podoben glas …uni saj veste …: “kje je moja črna jakna?”
“Ktera črna jakna?”
“Una, ki mi jo je tamal zaplenil”
“Kaj imam jaz s to črno jakno?” …. in tako naprej

Jakno SMO očitno izgubili. Ne najdemo nikjer.

Bistvo je, da sem v obeh primerih dežurni krivec JAZ.
Prvič baje zato, ker tamalmu nisem POMAGALA pri pakiranju iz avta. ??????!!!! POMAGALA! Sem pomagala! In poleg tega POMAGATI pomeni nekaj, kar je dodano in se reče HVALA, HVALA, HVALA. Pomagati ne pomeni nositi odgovornost in biti kriv, če se ne POMAGA do skrajnega konca.

Drugič sem kriva zato, ker pač nekdo mora biti kriv in Jaka pojma nima kje bi jakna lahko bila in zatrjuje, da je on ni imel oblečene, Tomaž pa je to jakno ravno dal Jaki in se je s tem znebil odgovornosti zanjo. Torej???!!

Objavljeno dne

Verižna pisma mi dvigajo pritisk

Sem dovolj firbčna …baba pač … da le odprem skoraj vsak neumen mail, ki mi ga pošiljajo prijatelji. In celo vesela sem jih. Ne, celo preberem jih do konca in kdaj pa kdaj celo kakšnega pošljem naprej.

In odprem tudi tisto pismo, kjer se že na daleč vidi, da je eno izmed trapastih verižnih pisem, ki bo vsem partybreaker-jem povzročilo, da njihova solata še nadaljnih 10 let ne bo delala glavic.

Večina mojih prijateljev že ve, da mi izpadejo vse nepobrite kocine, če moj mail slučajno vidim jasno izpisan v “To:” polju, še vedno pa se mi zgodi, da k meni prileti kaj podobnega, kot danes.

$%!!.*.@##!

Ej, ljubi bogec pa je tale tip, ki je nabil v mail vse maile, vseh ljudi, ki jih je kdajkoli v življenju srečal, čisto gladek?! Pa da ne boste mislili, da je teh 250 naslovov vse, kar je objavil … še enkrat toliko jih je, le da se mi ni dalo kombinirati in lepiti dveh screen shotov skupaj.

In vsebina tako pomembnega maila?

Naslov je: Plz help this cute girl (Must Read)……………………..Do not Delete

V sami vsebini pa je po tem, ko se prebiješ navzdol po 5km-etrskem seznamu mailov in raznem forwardiranju, zapisano naslednje:

Å aljite dalje. Svaki e-mail donosi 10 centi.
Pomognimo zajedno!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!

Forwardiraj te i pomognimo , slike bas ne morate gledati..tuzno je.

Only forward this no money needed………
Please help this girl (she is only 4 1/2 months) and she is very sick and by forwarding this email to all your contacts, you will help her by contributing 10 cents for her operation.

To kar je odebeljeno je narejeno z moje strani, ker nič jasno.
Aaaaa??!!! Kdo, kdaj, komu, zakaj?! Kako se sedaj pomaga?! A 10 centov se bo nekako čudežno snelo iz mojega računa za vsak moj kontakt, ki ga bom tako velikodušno objavila, kot tipček iz mojega primera? On je bil res velikodušen, daroval je najmanj 250€ 🙂 in to neki punčki (baje), ki je iz bogvekje od bokvekdaj …. ob mail so pripete pač še ene slikice enega dojenčka, ki ima na sebi pripetih kup cevk.

Ja, jaz sem pač skeptik in zaradi takšnih traparij včasih ne zaupam tudi takšnim mailom s trdno osnovo in resno potrebo po pomoči. Nekaj mesecev nazaj sem podobno skeptično razmišljala ob pismu o fantu paraplegiku, ki se je kasneje na moj post tudi odzval s komentarjem. Očitno obstajajo tudi resni verižni maili, ki jim lažne neumnosti prav škodujejo.

In tokrat so moje kocine še na mestu, kajti kolegica, ki mi je poslala današnji verižni mail, je mene in moje sotrpine “skrila”. Tako, kot se to dela med pametnimi ljudmi! 🙂

Za konec pa še nekaj izkušenj ljudi, ki so se že srečali z verižnimi mailingi:

  • Zmago J. (54 let) je poslal takšno sporočilo vsem svojim prijateljem že naslednje jutro ugotovil, da je plemenite krvi.
  • Å pančeva Mici (99 let) je nemudoma posredovala sporočilo prijateljici Slavki. Čez dva dni je zadela doživljensko rento v vrednosti 1000€ mesečno.
  • Miša M. (47 let) je prav tako izpolnila svojo nalogo in naslednji dan jo je v nabiralniku čakal paket za nego telesa lift’n’shape.
  • Zlatko Z. (35 let) je takšno pošto poslal prijateljem in že naslednji dan se mu je nasmehnila sreča – kupil si je Å marno goro.
  • George (58 let), teksaški kavboj pa takšnega sporočila ni poslal naprej in še isti dan so mu sesuli New York .
  • Juana (16 let) se je sporočilu prezirljivo nasmehnila in naslednji dan so jo na ginekološkem pregledu po nesreči oplodili s semenom bogataša Armanda. Do danes še ni priznal očetovstva.
  • Natalija V. (27 let) takšnega sporočila ni posredovala naprej. Čez dva dni je navsezgodaj zjutraj tekla na Triglav in zaradi prevelike višinske razlike ji je razneslo oprsje.
  • Steffanio (22 let) ni poslal sporočila svojima prijateljema Denisu in Marku, tako se mu je čez 12 ur zgodila nesreča. Ob uporabi butterfly abbs-a ga je zaradi previsoke napetosti vrglo po tleh – od takrat je vodilni član fantovske skupine, zaradi opečenega lasišča pa še danes na glavi nosi najlonko.
  • Milan K. (60 let) je sporočilo izbrisal in že naslednji trenutek je nehal rasti.
Objavljeno dne

Poslovna komunikacija … še bolj slepi, gluhi, nemi

A mislite, da so slepi, nemi in gluhi le na Å marni? Ne, ne!

Ste že doživeli, da vprašate sodelavca na hodniku, če ima pri sebi morda tisti račun izpred enega tedna …..bla, bla …, on pa nebunemu, odvihra mimo vas, kot da vas ne vidi? Ne? Jaz tudi ne, sem pa že tisočkrat doživela podobno situacijo, če sem to isto vprašanje istemu kolegu poslala po mailu. Po mailu zadeva očitno funkcionira povsem drugače???? Vprašanje postavljeno na ta način, se premleva, stiska, odide na ministrstvo, pregleda pol omare fasciklov??? …… in potem čez en teden prileti odgovor “Sori, ne najdem” A???! Kaj ne najde?!

Tole bo najbrž grda kritika, sploh ker bodo kritizirani tole najbrž tudi kdaj prebrali … ampak morda pa bo pomagalo za vse prihodnje takšne in drugačne dogodke.

Ker sem pred začetkom pisanja bila popolna blondinka (danes sem rdečelaska 🙂 ), sem se glede postavitve bloga povsem prepustila vodenju skupine treh mladih fantov podjetnikov. Fantje so vsi po vrsti izredno bistri, vsak je poseben na svojem področju. Ob svojem študiju počnejo še 1000 in eno stvar in prepričana sem, da vsakega od njih čaka še uspešna podjetniška pot. Postavili so mi blog, uredili gostovanje (kar sem zadnjič ugotovila server sploh ni njihov in pri njih) bloga, svetovali na začetku moje blogerske poti, skratka vse lepo in prav. Komunikacija pa …. hmja … ne vem kako drugje, z mano je precej slaba.

Prvi sestanek; hiter, učinkovit in uspešen.
Drugi sestanek; malce zamikanja, vendar vseeno, učinkovit in uspešen.
Nato pa …… obdobje vakuma …. očitno drugi projekti, premalo časa …. ja, razumem …. se zgodi …..
Pa potem akcija, blog postavljen, nekaj mailov gor in dol … na nekaj pridejo odgovori hitro, kot se šika, na druge čakam tudi po kakšen teden ali celo dva … ok, not a big deal …. na koncu je nekaj vprašanj ostalo v zraku pa nič zato, sem se v vmesnih 2 mesecih že znašla drugače in odgovore pridobila drugje, blog v glavnem deluje in tudi meni se ravno ne da chat-at kar tako.
V glavnem smo srečni vsak na svoji strani in kakšne komunikacije niti ne pogrešamo, minevajo meseci …
mineta 2, jaz še vedno blond …. in …. blog ne dela …. pišem enemu – nič, pišem drugemu – nič, tretji je bil itak nekje v tujini in ga nisem obremenjevala ….. čez 2 dni je zadeva popravljena in temu sledi le kratek odgovor, da je urejeno …. ok, saj se ni treba z mano pogovarjati, samo da je zrihtano 🙂
In spet minevajo meseci, mine skoraj 4 mesece in 19. septembra sesutek …. kaj vem kaj … pač najprej 2 dni kao nek error, blog ne dela …. ne dela tudi Žigi, ki ima blog na istem serverju pa še enemu od teh treh fantov … ajde ne bom takoj težila, bodo že uredili, saj nas je več, katerim blog ne dela. Po dveh dneh le obupam in pišem mail, na dva fanta …. odgovora ni cel dan. Aha, oni so iz tiste skupine, ko začnejo delati in delajo cel mesec in pridejo z odgovorom šele, ko je stvar narejena in stolpnica zgrajena 🙂 Naslednji dan ni več “error”, stran deluje, le da se na mojem naslovu pokaže stran nekega jodlarskega hotela … aha, vsi trije delamo reklamo istemu hotelu 🙂 …. in jaz končno dobim odgovor iz strani tistega tretjega, ki mu sploh nisem pisala. Piše o težavi s to spletno stranjo, ki se je skrivnostno napopala k nam in da bo napaka kmalu odpravljena in ko bo, bodo povedali. Aha! Torej dvojka za nedoločen čas?

Jaz, ki pa sem že stara in tečna šefinja ponavadi takšne stvari skomuniciram tako, da podam termin svojega naslednjega komuniciranja. Npr. težava je v tem in tem, odpravljamo jo,verjetno bo odpravljena v roku 2h ur, če ne že prej, vsekakor se javim čez 3 ure, če stvar še vedno ne bo sanirana. Tako je nekdo na drugi strani potešen in ve, kaj ga čaka. Stvar deluje, vam povem, četudi postavim nesramno dolg rok za odpravo napake ali za dokončanje naloge …. oz. raje vedno podam daljši rok in ga dokončam preje …. ljudje so bistveno bolj zadovoljni 😉

Danes oz. že včeraj je bil blog popravljen. Tudi odgovor sem dobila … ja, po tem, ko je bila stvar sanirana 😉 in zraven opravičilo, da se mi oproščajo za vse neprijetnosti. Neprijetnosti? Pa saj nimam nobenih neprijetnosti, če mi blog 3 dni ne deluje! Bodimo resni, saj je to le blog – spletni dnevnik! Nobenih neprijetnosti ni bilo. Ampak saj tudi ob nepozdravljanju na Å marni ne doživim ravno stresa pa tudi, ko mi nekdo v roko pomoli mlahavo “mrtvo ribo”, ravno ne padem v šok …. naredi pa vtis o osebi na drugi strani, kajne?