Kategorija: Kraji, prostorčki

Objavljeno dne

Jaz pa nočem stadiona

Spet seminar, spet vikend, ki je drugačen, spet neurejena prehrana, stres, veliko dela tudi ogromno sedenja, čakanja, veliko prijetnih srečanj, pogovorov, veliko idej za življenje, za delo in tudi za blog.

Vikend seminar ali WES se v našem poslu reče seminarju, ki ga organiziramo enkrat na kvartal. Prireditev, ki se odvija preko vikenda, kjer združujemo slovenske in hrvaške slušatelje, kjer so dvorane v hotelih postale premajhne in moramo seminarje organizirati v športnih dvoranah.

Å tadion bomo gradlili? Le za koga? Dvorane potrebujemo! Resnično! Vse poslovne dvorane so narejene za največ 400 ljudi. Å e sreča, da smo v zadnjih letih dobili Mons in Domino, ki sta borni beri dvoran pridružila dve novi, a vendar je organizatorjem takšnih dogodkov še vedno težko. Nad dvoranami s 400 sedeži, je tukaj še Festivalna dvorana, kjer je mogoče posedeti okrog 700 ljudi, Cankarjev dom, ki je za moj okus še vedno predrag1 , potem pa se “zabava” konča.

Za nas organizatorje potem pridejo v poštev le še športne dvorane. Poslovni seminar v športni dvorani? Ja, gre, če ne gre drugače. Tudi v ledeni dvorani. Več dela za nas, prekrivanje ledu, odstranjevanje bankin, kranclanje, ki omili športni videz in doda pridih resnosti, postavljanje miz, tapicirani stoli, profesionalno ozvočenje, govorniški oder, oder, zavese, profesionalna osvetlitev in počasi zadeva postaja bolj podobna prostoru za seminar. Ogromno koordinacije usklajevanja in vodenja delavcev različnih podjetij (dvorane, varnostne službe, gasilcev, cateringa, tehnikov za osvetljevanje, kamermani, zvok, snemanje, po možnosti tudi podjetja za prevajalske slušalke) in na koncu pridemo le na stopnjo, ki jo profesinoalne dvorane že v osnovi.

A smo se navadili in postopke uskladili do najmanjše podrobnosti. In potem naš glavni govornik iz Avstralije nima časa ali pa ne dobi dobrega leta in prišel bi en teden kasneje?!! In naša glavna in skorajda edina dvorana, ki se brez težave trži, Hala Tivoli, ima termin rezerviran za košarkarsko tekmo. Å port ima v športni dvorani pač prednost …. In mi? Gremo v Maribor. 🙁

Nič napačnega v Mariboru. Å portna dvorana Tabor je solidna, a problem, na katerega naletimo tam je ta, da so ob počitniških dneh (predvsem v času smučanja) hotelske kapacitete povsem zasedene.

S temi težavami se spopadamo že 12 let. Uspešno. A vseeno letos bom Božičku pisala naj Jankoviču prišepne na uho, da naj namesto štadiona, raje zgradi še eno športno dvorano …. ali dve 🙂 Dvorane, ki jih z lahkoto zatemniš, dvorane, kjer iz WC-jev ne smrdi 100 m naokrog, kjer so hodniki lepi in spodobni in kjer imajo upravitelji malce manj zavezane roke glede trženja.

  1. vendar si glede na situacijo to očitno lahko privošči [↩]
Objavljeno dne

Rim tretjič

Tretjič zato, ker sem ga omenjala že tukaj in tukaj.

Uroš je fotofreak in seveda hoče videti fotke. No, mi nismo ravno neki umetniki fotografiranja, a kakšen lep utrinek se je že ujel v objektiv.
Naj tokrat namesto moje tipične gostobesednosti raje govorijo fotografije 🙂

Objavljeno dne

Rim prvič

V Rimu smo bili tokrat drugič, a ker predvidevam, da bom o tokratnem obisku Rima napisala več, kot en prispevek, sem tega naslovila z “prvič”.

Italijo imam rada, takšna potovanja, ki se jih lotimo takole, sploh, Rim mi je bil prvič zelo všeč, vreme se je po prvem deževnem dnevu, popravilo v prekrasno sončno in toplo jesen, tako da bi moral ta prispevek imeti v sebi same presežnike, vendar vas bom razočarala. Tokrat mi Rim ni sedel. Ne znam si razložiti kaj je razlog. Morda enostavno to, da postajam iz potovanja v potovanje bolj zahtevna in kritična? Morda to, da sem Rim že videla in sem tokrat pričakovala še nekaj večjega, lepšega, boljšega? Mogoče pa to, da sta dva polna dneva enostavno bila premalo za mirno in sproščeno uživanje v lepotah tega velikega in zgodovine polnega mesta?

Zmotile so me malenkosti in to predvsem neumnosti, ki mi marsikdaj ne bi niti slučajno pokvarile razpoloženja. No, saj mi ga tudi tokrat niso, je pa tipična italijanska zmedenost in zamujanje, vsekakor pustilo določen pečat na vtisih iz tokratne poti.

Zadnjič smo bili v Rimu v nekakšnem starem hotelu, ki ni bil v samem centru mesta, a vendar toliko v Rimu, da smo imeli težave s parkiranjem. Kljub temu smo se do centra vozili z mestnim avtobusom in za hotel plačali mastno visoko ceno. Tokrat smo ubrali drugo taktiko, ki se je izkazala za boljšo. Sicer smo ponovno izbrali hotel s štirimi zvezdicami, vendar je bil ta že povsem izven Rima in je imel zaradi tega (ali pa ne) bistveno ugodnejšo ceno in možnost parkiranja brez poskusov postaviti našega Pathfinderja v navpični položaj 🙂 Poleg tega je imel hotel že na spletni strani zapisano možnost prevoza do mesta z brezplačnim preko hotela organiziranim transportom.

Res ne razumem zakaj ima hotel s kapaciteto za vsaj 300 ljudi, ki je lociran povsem izven organiziranega mestnega transporta, za namen takšnega prevoza le nekakšen podaljšan kombi, ki ima 25 sedežev ta pa vozi le 2x v smer proti mestu in 2x iz mesta nazaj.

Seveda je sedež potrebno rezervirati vnaprej in četudi ima srečo in sedež dobiš v želenem terminu, lahko ob spremembi vremena ali trenutni utrujenosti in želji, da bi se morda iz mesta vrnil prej kot načrtovano (prva vožnja nazaj je bila ob 18:30, druga ob 20:30), to lahko povzroči resen logistični problem. No, mi teh težav sicer nismo imeli, je pa nastala prva težava ob tem, ko je za našo prvo pot v Rim receptorka rezervirala le dva sedeža, namesto treh. Očitna površnost, saj je za pot nazaj odkljukala tri sedeže 🙂 . Sreča naša, da je ta dan deževalo in se nekomu očitno ni dalo raziskovati lepot Rima.

Nazaj grede smo na mesto zbora prikorakali 20 minut prej, takšna sem pač po naravi. Poleg tega pa ob nepoznavanju razdalj v Rimu, to pač ni nič pretiranega. Pretirano pa je, ko 25 ljudi s kupom nestrpnih otrok čaka na svoj prevoz skoraj celo uro.
Tako kot mi, so bili zgodnji tudi ostali, le šofer ne. Za Italijane veljajo posem drugi zakoni glede točnosti 😉 …. Å ofer je zamudil celih 35 minut. Za boljše razumevanje naj povem, da je bil naš hotel 20 minut oddaljen od točke zbora v Rimu.

Tri večere zapovrstjo smo večerjali v hotelu. Prijetno vzdušje, dobra hrana in ponovno zmedeno osebje. Kako je mogoče, da se ob naročilu jedi, ki je v jedilniku in jo naročimo v italijanskem jeziku in jo poleg tega pravilno zapišejo na list z naročilom – široki rezanci s paradižnikom in baziliko, dva večera zapovrstjo prinesejo napačno jed – široke rezance bolognes (faširano meso in paradižnik)?!

Prvič so zadevo uredili hitro – hop cup, že je tudi Jaka dobil svojo naročeno jed, vendar je na njegovih rezancih ostal močan okus po faširanem mesu, saj so rezance le sprali in polili z novo omako. Drugič smo bili izkušeni 🙁 in želeli, da nam pripravijo novo jed …. kar je povzročilo dooooooolgo čakanje že precej lačnega Jaka.

Takšnih in podobnih pripetij je bilo v samo dveh dneh za celo kapo. Res mi je žal, da nismo imeli več časa, če samo pomislim, kako zanimivo in polno dogodkov bi lahko bilo dvotedensko potovanje 🙂

Objavljeno dne

Načrtovanje potovanj in izletov? Ne hvala

Kakšno urico nazaj, smo prišli živi in zdravi nazaj iz Rima. Tako kot vedno, me je tudi tokrat takšno naše potovanje, nadvse veselilo. 24 ur intenzivnega druženja s Tomažem in Jako je prav sproščujoče. Nobene službe, nič računalnika, nič mailov, blogov, nič telefonov, samo družba mojih dveh moških in ure in ure pogovorov.

Na takšne izlete se v večini primerov odpravimo v lastni režiji. Doma se dogovorimo za končno destinacijo, za termin in trajanje, včasih rezerviramo hotel že vnaprej (tokrat smo ga), včasih, ko potujemo iz kraja v kraj pa ne, s seboj vzamemo Helgo, ker ona poskrbi, da se na takšni poti ne skregamo, vse ostalo pa prepustimo naključju in sprotnemu dogovarjanju.

Nekoč sem prelistavala kupe vodičev, si jih nabrala vsaj 5 za s seboj, pregledovala na stotine spletnih strani, a pravzaprav se na koncu načrta sploh nismo držali in je bilo vse skupaj navadno zapravljanje časa.

In tako sedaj pridemo v mesto, ki nas zanima, poiščemo turistične informacije, se oborožimo s prospektnim materialom, odidemo v bližnji kafič in tam naredimo bojni plan. Se obnese.

Objavljeno dne

Dogodek

O tem, da ima moja dobra prijateljica salon pohištva in dodatkov takšnih1 in drugačnih2 sem že pisala.

In vsako leto v mesecu designa moja prijateljica organizira Dogodek.3 Lani sem imela nek učinkovit izgovor4 , letos pa se temu nisem in nisem mogla izognit. 🙂

Ja, Naca me že pozna in tokrat me je na tole povabila že dva meseca nazaj. Poslala mi je SMS: “Vabljena na dogodek, ki bo 25.10.”

Glede da sem SMSe vajena dobivati bolj za zadeve kot je tole “Sem na poti. Zamujam.” ,sem odgovorila:”A leta 2008?”

No, zadeva se je odvila 25.10.2007 in ne boste verjeli, tudi moja malenkost je bila tam.

Najbrž ste že dojeli, da meni do takšnih Dogodkov ni kaj veliko. Mah, ne počutim se prav dobro v množici lepih ljudi, kjer jih več kot tri četrtine itak ne poznam, kjer se ne počne bogve kaj pametnega, kjer polovico časa stojiš nekje in se nekako mukotrpno prilimaš nekomu, ki ima ravno sekundo časa in je slučajno pogledal k tebi ter začneš pogovor v stilu:”Zoprno vreme, ane?”, kjer v eni roki držiš plašč, v drugi torbico5, v tretji 🙂 pa kakšen kozarec fensišmensi pijače.

A za prijatelje naredim tudi to in se naštriham in pošmiham ter grem v boj. 🙂 … spljoh, če mi ti prijatelji vabilo pošljejo že par mesecev vnaprej, nato pa še dva maila, vabilo po pošti in še poseben reminder po SMSu 🙂

In ta četrtek sem kot nalašč imela kup obveznosti in ob 7h priletela domov, se naštrihala in našmihala, nahecala še Jako, da gre z mano in 15 minut pred osmo sva se že vozila proti Dom Design-u. Ta dan je bil res carski, parking sem dobila čisto v centru, prav zraven Dom Designa …. tam zraven Opera bara …. usta sem imela do ušes, ko sva točno pred osmo stala pred vrati salona. Aaaaa? Nobenega ni še tukaj? Ej, to se lahko zgodi le meni! Pozabila sem, da tokrat lokacija ni bila v salonu, ampak v prostorih Modre hiše na Bravničarjevi. No, v tistem šoku se tudi tega nisem uspela spomniti in poskusila priklicati Naco6, pa potem Tomaža, da poskuša tole lokacijo locirati na netu7, na koncu pa poskusila še z Babzy8 . Aha, Lobi …. pa saj mi je pripovedovala o tem, da bo v salonu premalo prostora, a kaj, ko je bilo to že 2 meseca nazaj.

Naj vam povem, da konec koncev sploh ni bolelo. Celo všeč mi je bilo. Srečala sem nekaj ljudi, ki jih že dolgo nisem, nekaj prijetnih, tudi kakšno dolgo faco, ki se je raje ogibala mojemu pogledu9 ,uživala v nastopu Alenko Godec,10, pomalčkala enih par sušijev, se afnala z neko fensišmensi zeleno pijačo11 , ki mi nekako ni najbolj zdrknila po grlu, se navdušila nad idejo, da bi doma zamenjali kavč za kakšno novo sedalo12, Jaka se je itak takoj vživel v zadevo in z ostalo mularijo vzporedno fural svoj žur …

No, pravzaprav je bilo prav fletno in komaj čakam Dogodke v letu 2008.

Naci hvala za vabilo!

  1. za v stanovanje [↩]
  2. za navesit nase in obse [↩]
  3. kaj čem tako se zdaj tole prevaja v slovenščino 🙂 [↩]
  4. saj se ne spomnim točno, a nekaj je moralo biti [↩]
  5. hmja, če si zaj***l in si nisi s seboj prinesel nekaj, kar si lahko obesiš okrog vratu [↩]
  6. itak, da mi ni ratalo [↩]
  7. kar pa je njemu sploh predstavljalo tehnični izziv [↩]
  8. no, ona je bila dosegljiva [↩]
  9. kdo bi vedel kje jo čevelj žuli [↩]
  10. ki me vedno znova impresionira tako z glasom, kot stasom [↩]
  11. baje nek šampanjec zmešan z nekim sokom [↩]
  12. navdušile so me barve razstavljenih zadev [↩]