Kategorija: Kraji, prostorčki

Objavljeno dne

Koliko stane usluga?

V Murgle centru imamo mi eno pravo vaško sceno v malem. Ker je naša pisarnica v bližini te velike oranžno plastične stavbe, kjer za čuda še vedno obstaja in živi nešteto takšnih in drugačnih lokalov, jih mi1 tudi s pridom koristimo. Radi popijemo kavico, pojemo kakšno tortico, odidemo na malico, še sreča, da je tam lekarna, jaz mimogrede nakupim hrano za mačka, nabavim sadje in zelenjavo, po novem se je tja preselil celo moj zobozdravnik, naš Jaka je že prevelik in žal smo morali prenehati obiskovati tamkajšnjo pediatrinjo, tam imam stalno prodajalko hlačnih nogavic, ki že vnaprej ve kakšne, v kateri številki, barvi, …. skratka VAS v malem. Ljudje se navidez poznamo, se pozdravljamo in eden o drugem poznamo celo nekaj čenč. Tista tablond se je pred kratkim ločila, tisti gospod, ki kupuje paradižnike je ovdovel, tista dva prijatelja, ki sta vedno kosila skupaj sta se skregala in po novem nobenega več ni naokrog ….

In tako zadnjič v naši Vasi na poti iz kavice, s Tomažem srečava Rasemo. Rasema je šef’ca gostinskega lokala, ki na Vasi skrbi za kosila. Jaz takšne hrane ne maram2 zato me tam vidijo zelo poredko, a Tomaž in vsaj polovica naše ekipe je tam skoraj vsak drugi dan. Tomaž “pada” na prijazno postrežbo in Raseme in njene čevapčarnice nikakor ne bi menjal za kaj drugega. Ona mu namreč vedno doda še malce zelja ali namesto krompirja doda pečeno jajce ali kakšno drugo drobno uslugo, ki jo prav rada naredi za stalne stranke. In seveda Tomaž vedno z veseljem pusti napitnino in ostaja zvesta stranka.

Rasema je takrat ravno prišla iz masaže. V zgornjem nadstropju je kozmetični salon, ki ga vodi teta, katere imena ne poznam … a točno vem, katera teta je to … tista, ki ima zelo rada svetlikajoče pasove in nakit. Seveda teta kozmetičarka redno obeduje pri Rasemi in najbrž tudi njej Rasema rada doda ekstra kepico tenstanega krompirja in malce več paradižnika v solati. In ko je Rasemo zvilo v križu in je končno sklenila, da obišče kozmetični salon in se prepusti rokam izkušene maserke, jo je njena kolegica zmasirala zastonj. Seveda, saj ne more zaračunati kolegici, ki ji že leta dodaja več krompirja, kot vsem ostalim delavčkom pri sosednji mizi!

A Rasemo sedaj skrbi …. počuti se nelagdno, nesigurno, … prav neprijetno, ker ji kolegica ni računala. Kaj naj stori Rasema, ko bo taisti dan teta maserka prišla k njej na kosilo? Naj ji da kosilo zastonj, zaračuna polovico ali nadaljuje v istem stilu, kot leta doslej?

In tako se na tej Vasi vsi šefi poznajo med seboj in tako eden masira, drugi ruva zobe, tretji kuha, četrti ima krasne tortice …. in kot prijatelj prijatelju si izmenjujejo usluge.

Tudi jaz imam prijatelje, ki znajo kaj postoriti. Ki me imajo radi in mi kdaj pa kdaj naredijo kakšno uslugo. Sem in tja kakšna usluga mi prija, mi pokaže, da prijateljstvo šteje, a kje je prava mera dajanja uslug in kje usluge postanejo breme in počasi kradejo občutek svobode in načenjajo sproščene prijateljske odnose?

  1. vsi mi, ki v N21 in Amec-u služimo svoj ljubi kruhek [↩]
  2. klobasice, čevapčiči, meso z veliko začetnico, golaž … [↩]
Objavljeno dne

Pa če še tako hvalite Å mona,

jaz veeno še vedno prisegam na blejske kremšnite iz kavarne Park.

Ker se tile praznični dnevi vseeno že malce … ajde, čisto malce vlečejo in danes nismo imeli nič oprijemljivega v načrtu, smo se odpeljali na Bled.

Bled pa … ahhh!

Saj se trudijo, ni kaj, ampak ahhhh!

Okrasitev tistih ubogih 200 kvadratnih metrov, ki jih premore celotno mesto je bila kot kaže združena z akcijo Počistimo podstrešja. Od snežink, ki se vijejo po glavni cesti, do prekrasne okrasitve dreves, ki so po celotnem deblu in delu vej oblečene v majcene lučke ….res lepo, vendar brez kakršne koli povezave z rumenimi lučkami, ki krasijo nekaj bližnjih stavb, modrih lučk razprostrtih po nekaj krošnjah dreves, nemogoče pajkove mreže alikajnajbitobilo razprte preko Gadafi centra ter višek viška blejske estetike – svetlobnega stolpa na strehi hotela Golf.

Naš itak povsod pade po štantih ….prisežem … in tudi na Bledu je svoj nos vtaknil v vsako kramo. Išče zapestnico …ja, ja, povsod že nekaj let išče lepo, vodoodporno, praktično, takšno, ki je nima ravno vsak … no, tudi na Bledu je ni našel. In medtem, ko on brklja po stojnicah, sva midva z Jako zavila v kavarno Park.

Ej, Bled, lepo vas prosim nekaj naredite že s to “menzo”!

Svetujem vam, da tiste kičaste mavčaste labode vržete v vodo, na vijoličasto in bledo zeleno barvo uvedete absolutno zakonsko prepoved uporabe, vozičke za masovno strežbo v menzah prodate bolgarskim hotelom, toaletne prostore iz katerih že ob vstopu smrdi kot iz najbolj zanemarjenega javnega stranišča pa opremite z vsaj 3 čistilkami, ki bi …..če že nič drugega, vsaj vztrajno zapirala vrata med hodnikom in WC-ji ….. kajti avtomat za zapiranje vrat je najbrž nemogoče draga investicija!

Pa hudiča, ob teh cenah kave in kremšnit se je pa v teh letih že nabralo nekaj cekinov za prenovo!

Čeprav so mi kremšnite iz Parka zelo dišale, mi je vonj ob vhodu in nehuman dren v notranjosti,  pobral ves entuzijazem. Odšli smo raje drugam.

Objavljeno dne

Kaj so čompe?

En band od Janeza Å kofa, ja to itak vsi vemo. A da je to krompir v oblicah, to pa niste vedeli, priznajte! Jaz sem to odkrila včeraj in hkrati s tem odkrila še nekaj, kar se kiti s tem zanimivim imenom – gostilnico, ki se skriva na Trubarjevi 40 in za precej zanikrnim portalom skriva marsikaj dobrega in zanimivega.

Mimo tega lokala sem se že velikokrat sprehodila, vendar ker se v tej isti ulici niza kar nekaj prčvarnic s “pestro” ponudbo kebabov, čevapčičev, sladoledov in podobne južnaške verzije fast food prehrane, nisem nikoli niti v sanjah pomislila, da bi želela spoznati ponudbo lokala na katerem precej utrujenih vratih piše okrepčevalnica in ima na izložbenem steklu nekajkrat nalepljeno ime Čompe.

Pa sva z mojim dragim bila včeraj povabljena na večerjo s poslovnim kolegom in njegovo partnerko in tako je bilo v lokal pač treba vstopiti. In že ob prvem koraku se mi je odprl povsem nov svet. Gostilničarka naju je ža na vratih prijazno in nekako domače pozdravila … kot da smo stari znanci … in naju napotila v spodnjo etažo. Malce začudena nad tem, kako le ve, kam paševa, sva le odkorakala mimo večjega omizja v zgornji etaži do najinih kolegov, ki sta že čakala. Kmalu nama je postalo jasno, saj razen našega omizja v spodnji etaži in večjega omizja v zgornji itak ni bilo ničesar drugega. Zanimiv ambient, kajti lokal je v notranjosti obdržal videz starega, domačega, nekičatega interierja in s tem pustil gostom občutek domačnosti in toplote …. govorim o toploti interierja in ne ozračja, kajti ves čas naše večerje je bilo v prostoru kar malce prehladno.

Glede hrane smo se povsem prepustili prijazni lastnici, ki je s svojo klepetavostjo in odprtostjo dodala še mašno na paket prijetnega vzdušja. Domač pršut, sušen sir, olive za začetek, kasneje mešano meso na žaru, ki sem ga jaz z lahkoto prepustila ostalim bolj mesojedonavdušenim , bučke in radič na žaru, čompe, maslo ki mora biti zraven ter velika skleda solate za glavno mastenje, na koncu pa hruška pečena v teranu in cimetu s sladko smetano … Njam!

Vzdušje je postalo še boljše, ko sta nas namesto glasbe iz zgoščenk, zabavala ruska glasbenika … tista milozvočna pevka in njen spremljevalec na brenkalih, ki že nekaj mesecev nastopata po naših ulicah in smo ju pred nekaj dnevi opazili celo v Trstu …. ja, ja Å engen dela svoje.

Vse naj naj o tej gostilnici …… vse do …. no, nekako se moram spotakniti ob zaključek naše prijetne večerje. Naša večerja za 4 osebe z kar precej popite flaširane vode, pol litra odprtega vina ter dvema aperitivoma nas je prišla nekaj malega preko 100€. Ne, ne, ni znesek to kar mi gre v nos, v nos mi gre dejstvo, da smo ta znesek morali poravnati v gotovini.

Moj se je v trenutku plačevanja znašel v precej neugodni situaciji, saj pri sebi ni imel toliko gotovine in čisto slučajno sem imela toliko s seboj vsaj jaz. Hmmm, če bi nas bilo 6 bi nam že trda predla! Upam, da je omizje v zgornji etaži zbralo dovolj drobiža, da jim ni bilo potrebno pomivati posode ali sredi noči po mrzli Ljubljani iskati bankomat.

Oprostite, vendar res ne razumem logike gostilničarjev, ki v nadomestek prihranjenih 3 procentov, marsikdaj svoje goste postavijo v neugodno situacijo.

Objavljeno dne

Spet smo skoraj zadeli Kio Picanto

Tako kot že lani, smo tudi letos morali1 na košarkarski show All stars v Hali Tivoli. Saj sem uživala a vseeno moj ostri jezik in poredni prsti2 ne morejo mimo tega, da malce popljuvam tole zadevico.  Sama prireditev je za moje pojme boljkotne amaterska … kr neki … od Kocke do Monike Pučelj pa nekih kvazi lepotic, ki se jih na igrišču poleg vsega drenjanja voditeljev, kamermanov, igralcev in kaj vem koga še, sploh ne opazi …… no, pa saj najbrž nismo ničesar zamudili.

Višek umetelnosti so bile sploh mažuretke z imenom Angeli, ki so se oblekle v opravo Božička in plesale na glasbo Grk Zorbe ….. jao!

Organizatorjem bi naslednjič svetovala, da se med odmori in nastopi raznoraznihzvezd vsaj malce poigrajo z osvetljevanjem in na velikem igrišču s svetlobnim snopom označijo bistvo dogajanja …npr. dolge noge Monike Pučelj.

Kljub temu (ali pa ravno zato), da je bilo vse skupaj še najbolj podobni nekakšni vaški veselici sem strašansko uživala. Navijala sem za naše košarkaše3, ploskala z nekakšnimi napihljivimi palčkami in bila impresionirana nad nastopom neke madžarske akrobatske skupine. Ti so bili edina svetla točka med vsemi nastopajočimi.

Že lani so izžrebali vstopnico, ki je domov odpeljala novo Kio Picanto in tip, ki ga je doletela ta sreča, je lani sedel točno za nami, le dve vrsti nad nami. Letos je sreča doletela tipa, ki je sedel točno za mano. Se vam svetlika, kdo bo avto odpeljal naslednje leto?

Sicer pa sem jaz s spominom za obraze že takoj ob prihodu spazila fletnega mladeniča s še bolj fletnim mlajšim spremljevalcem in takoj dojela, da je eden od njiju izjemni fotograf bloger in absolutni vzor našega Jake, drugi pa njegov bratec, ki je že nastopal v vlogi njegovega modela. Ob koncu tekme nas je pozdravil  ….. tastarejši seveda in mene impresioniral še z lepim in prijaznim odnosom. Tale fant je za oženit, vam povem: lep, pameten, sposoben in povrh vsega še prijazen. Jaz pa brez hčere!  Ej, me mame, ane?!

  1. po nalogu …ok želji …Jake [↩]
  2. ki tipkajo po tipkovici [↩]
  3. kdor koli so že bili “naši” [↩]
Objavljeno dne

Nerentabilne stranke

Moja pisarna je sicer topla, prijetna, urejena po mojem okusu in v njej se počutim dobro, a vseeno … čudno … za sestanke se vedno raje dogovarjam zunaj nje.

Kavica tu, kavica tam pa malce menjave okolja in dan je okrog.

A včeraj se je našla babura, ki je sklenila delati red v lokalih in odganjati tiste, ki zapravimo le kakšne 0,1€ na minuto sedenja.

Eko, včeraj zjutraj pridem že na drugo kavo, v drugi lokal. Bolj natančno v Horse pub za Bežigradom. Saj ne vem, kaj me oz. kaj tisto množico ljudi vleče tja, kajti lokal je že malce ofucan, predvsem pa hrupen. Ob 10h zjutraj je komajda bilo mogoče najti prosto mizo, natakarice pa so komajda sfolgale odnašati umazane skodelice z miz, za poteg z mokro krpo po mizi pa tako ni bilo časa1

Ok, ne bom malenkostna, bistvo je, da se dogovorim za posel, četudi s flekom na mizi od skodelice čaja prejšnjega gosta.

Kaj bom? 1 kavo in kozarec vode ….. kaj pa naj? Tudi moj sogovornik naroči nekaj podobnega.

Prijazna natakarica naju okrog desete zjutraj lepo in prijazno postreže.

Ob 11h midva sediva ob praznih skodelicah in kozarcih in vneto debatirava o poslu, ko taista prijazna natakarica prisopiha do naju in prijazno vpraša, če bi še kaj.

“Ne hvala.” In odpujsa nazaj k šanku.

Ob 11:30 pride ponovno. “Res ne bi ničesar več?” …in začne pobirati najini skodelici.
“Ne, ne bi, hvala. A nama lahko pustiš nekaj na mizi, da ne bova sedela ob prazni?”
Kisel nasmešek in ok, milostno nama pusti dva prazna kozarca, skodelici pa pobaše.
Malce se spogledava z mojim sogovornikom, a ne rečeva nič.
Ob 12h midva še vedno sediva ob najinih praznih kozarcih vode, ko ta isto dekle ponovno pride do naju in tokrat ne reče nič le račun, ki leži na najini mizi obrne proti sebi.
“A že zaključujete?”
“Ne, le prišla sem pogledat, ob kateri uri sem vama ŽE postregla.”

Aaaaa?!!!

  1. ali pa volje [↩]