Kategorija: Kraji, prostorčki

Objavljeno dne

Amerika v nekaj slikah …. najbolj mučnih najprej

Začela bom zadaj pa bomo videli do kje in do kdaj me bo držalo navdušeno pisanje o Ameriki in njenih prebivalcih.

2 tedna v Ameriki sta veliko. Ogromno vtisov, ogromno razmišljanj …. Na začetku sem si ideje vpisovala v blok, nato sem s tem prenehala in se odločila, da se prepustim vzgibom in kasneje zapišem le tisto, kar mi bo ostalo v spominu in se mi bo zdelo dovolj zanimivo še nekaj dni po vrnitvi.

Vrnili smo se v sredo zvečer. Naj bi se v sredo popoldne, a nas nekdo tam zgoraj očitno ni maral preveč in nas je za nekaj dodatnih ur (natančno za 7 dodatnih ur) postavil na kazensko klop frankfurtskega letališča.

24 ur potovanja nazaj je hudičeva muka, vam povem. Sploh, če gre za vračanje in sploh, če je za tabo 2 tedna precej napornih “pohodnih” dni po raznih ameriških mestih, kjer za konec pustiš najnapornejši New York in predvsem, če imaš ob sebi otroka … pa čeprav ta ni več najmlajši.

Jah, takole je bilo čisto na koncu:

V ponedeljek zvečer po ameriškem času smo sedeli nekje na koncu Manhattna, opazovali jahte, ki so se zibale v marini, opazovali množico urejenih poslovnežev, ki vsak s svojo papirnato skodelico v rokah, ali kakšnim I-podom v ušesih ali pa s knjigo pod pazduho, medtem, ko smo srebali svojo kavico1 …2 … odpočivali3 razbolele noge ter razmišljali in se žalostili, ker gre naš dopust h koncu. V torek4 ob 7h zvečer naj bi imeli let iz letališča JFK in tako kot je pri nas v navadi so se na tisti predvečer pred odhodom začeli v naših glavah vrteti drugačni filmi.

Naš mulac je razmišljal česa vsega še ni uspel videti in na spisek MUSTSEE je dal Madison square garden in American Sport museum. Sreča, da sta oba locirana na Manhattenu. Nesreča, da sta vsak na povsem drugem koncu otočka, naš hotel pa seveda na tretjem.

Moj je razmišljal predvsem o tem, kako bomo zagotovo in sigurno prišli pravočasno na letališče. Zanj PRAVOČASNO pomeni vsaj 4 ure prej, ker se med potjo vedno lahko (beri: se itak vedno) zgodi kaj nepredvidenega, zato je čisto vseeno ali je naš let na koncu ali začetku dneva …. dejstvo je, da se tisti dan ne dela ničesar drugega, kot pripravlja na odhod.

Jaz sem tam nekje vmes … no, priznam bolj na strani tamalga …. a mojega moškega tudi ne smem pustiti nesrečnega …. pa še tista taodgovorna za pakiranje sem. Zato sem že tisti ponedeljek zvečer načela temo z naslovom “Kaj bomo počeli jutri?”

In smo sklenili, da vstanemo ob 8h, spakiramo kufre, se odčekiramo, oddamo kufre v čakanje namenjeno sobo, sploh ne zajtrkujemo … pač po ameriško v prvem Starbucksu zagrabimo vsak svoj lonec kave (ja, priznam celo naš mulc je pil kavo …. no, uno latte whatever … z zelo malo kave, ogromno mleka, karamelnim sirupom … s stepeno smetano na vrhu in nato še dodatek karamelne omake …. na koncu sem bila cel ekspert za naročanje ustreznih kav z vsemi ustreznimi dodatki, okusi in velikostmi 🙂 ), poiščemo prvo postajo podzemne in se odpeljemo do Madison square gardna.

Potem poiščemo še eno trgovino s fotografsko opremo (od tu naprej beri zelo hitro!) …. ki jo je moj na vsak način hotel še obiskati, kajti bojda so cene v USA ful ugodne (japajade) in pri unih italijanarjih, ki ti na glavnih avenijah turijo bogainpol on že ne bo kupoval …. in ker je nekje našel en debel katalog za fotografsko opremo in bo to že morala biti kakšna ornk prava trgovina, bi mi pogledali še to.

Nato pa se spet usedemo na podzemno in hit do športnega muzeja. (tudi tukaj beri hitro!) Od tam nazaj do hotela. Če bo čas, gremo še na kakšno jedačo, drugače pa vzamemo kufre, pokličemo taksi in se odpeljemo na letališče. (Od tu lahko tempo branja upočasniš) Tam MORAMO (tako je rekel moj) biti vsaj 2 uri in pol prej …. ker pot do letališča traja 50 minut (povedali mojemu na recepciji), bomo računali na (saj veste kaj 🙂 ), zato bomo mi krenili na pot vsaj uro in pol prej ….

Seveda se je že zjutraj zataknilo. Vstali smo vsaj pol ure kasneje, kot je bilo planirano.

Jaz sem s pakiranjem zamujala kakšnih 10 minut.

Kave nismo le pograbili, ampak smo morali malce posedeti, ker tamal ni prenesel tempa dirkanja.

Podzemno smo iskali vsaj 20 minut.

Madison square garden smo sicer takoj našli … ja, ja, mami se je pripravila in vse podčrtala kje in kako je treba iz podzemne …. a je stavr zelo velika in smo nekaj časa krožili po vseh ulicah, da smo našli vhod.

Na ogled štadiona nismo šli, ker je bil prvi termin že zaseden.

Trgovino s fotografijami smo našli hitro, a je bila res huuuuuuge in smo kar nekaj časa letali po njej preden smo končno našli oddelek s fotoaparati. Hitro smo ugotovili, da so cene povsem enake našim in da potem aparat vseeno raje kupimo doma. In tako smo že drugič ta dan opravili enveliknič.

Nazaj na podzemno …. a sem omenila, da so podzemne postaje v New Yorku zanemarjene, zatohle in nenormalno vroče?! …. itak nisem skužila njihovega sistema in mi še zdaj ni jasno zakaj njihova modra linija naenkrat zavije drugam, kot je napisano in narisano na mojem zemljevidku???!!! No, v športni muzej smo privihrali dve uri pred predvidenim (po Tomaževem) časom za odhod iz hotela in vsaj 3 ure kasneje, kot smo planirali. Lačni, žejni, prešvicani.

A nam je le uspelo.

Muzej? Ah, ne me vprašat, tamalmu je bil všeč … to je pa edino pomembno, a ne? 😉

Nazaj dirka in pred hotelom še skok v Europacafe, ki je mimogrede najboljša veriga hitre prehrane ever … solate na 1356 načinov … njama. Tam so vsakemu od nas v 3 minutah zmešali solato po želji, nam vse zapakirali v plastične skodele, vrgli v vrečko še pribor in papa ….. Po kufre in skok v taksi!

Ne boste verjeli taksi je rabil do letališča 45 minut in nič nepredvidenega se ni zgodilo na poti (kdo bi si le mislil 🙂 ) in tako smo prišli tja 3 ure pred napovedanim letom.

Sem mislila, da bom dokončala že s prvim postom, vendar ne bom …. nadaljevanje sledi jutri. 🙂

  1. tudi v papirnati šalici [↩]
  2. Starbucks itak, ker ostale pobarvane vode sploh niso prebavne [↩]
  3. ja, ja, vem, da to ni lepa slovenska beseda, ampak primernejše za to pač nisem našla [↩]
  4. to je naslednji dan [↩]
Objavljeno dne

Razstava kiča

Ponovno se javljam iz Amerike. Å e vedno smo v Washingtonu. Danes so ulice polne rdečemodrobelih majic, zastavic, klobukov, dežnikov in podobne krame. Pravzaprav kravji bal po ameriško. Nič drugega, kot kupi klobasic, piva, litri vode, stojnice z neumno kramo, na vsakem vogalu pa nastop kakšne glasbene skupine. Od country zabavljačev, do mehiške glasbe ali kakšnega rocka. V bistvu prava škoda za lepo mesto, kot je Washington DC. Lepe, široke in urejene ulice so v trenutku spremenili v kup gužvancije, ulice zametali z odpadno embalažo, prazne plastenke ležijo vse na okrog, lep in urejen park pa so spremenili v razstavo kiča.

Vroče, vroče, vroče …. je edino, kar lahko rečem. Predvsem, ko na vroči pripeki čakaš v vrsti, da ti skrbni varnostniki pregledajo torbo in spustijo v območje “kravjega bala”.

Å e sreča, da je v istem območju tudi nekaj prekrasno klimatiziranih muzejev. Muzeji so tukaj brez vstopnine in večinoma izredno dobri. Muzej letala in raket smo si ogledali že na enem naših prejšnjih obiskov, tokrat smo si želeli ogledati muzej ameriške zgodovine, vendar je žal zaradi prenove zaprt, zato pa smo pokukali v prirodoslovni muzej, kjer nas je strašanska gužva in polžje pomikanje ter ogledovanje raznih metuljčkov, hroščev, okostij dinozavrov ter nagačenih srn, ki tako ali tako ni v ospredju naših interesov, kaj kmalu prepodila v muzej moderne umetnosti.

Waw! Navdušeni! Mirno, tiho in preprosto navdihujoče. Predvsem pa sproščujoče za naše oči, ki so si lahko po napornem ogledu kiča, tukaj končno lahko spočile.

Objavljeno dne

Hilly Billyji

Baje se kmetavzarju po ameriško reče Hill Billy, ampak meni je spevneje, če še na prvo besedo dodam y.

Po Ameriki potujemo od kraja do kraja, prečkamo države in se ustavljamo kjerkoli že, medtem pa srečujemo razne ljudi.

Vsem je enako, da so izredno, ampak res izredno, izredno prijazni. Od ustavljanja avtomobilov in dajanja absolutne prednosti peščem, do potrpežljivosti, ko totalno zabluziš in stojiš ko hovdre pred semaforjem in nimaš pojma, da lahko na desno zavijaš kljub rdečemu semaforju, do dajanja komplimentov kar tako za lep dober dan, za nudenje pomoči, ko samo z levim očesom trzneš in pokažeš, da ti morda ni vse jasno … in še in še ….

Skupna jim je tudi močna vera v boga. Molitev pred obrokom v javni restavraciji ni prav nič neverjetnega in preden planejo po hrani, sklenejo še roke v obroč okoli omizja ter se zahvalijo bogu za srečne trenutke. Tudi zelo mladi ljudje. In nihče ne trzne niti z očesom, ko to počne osmerica ljudi pri sosednji mizi.

Danes je predvečer pred velikim nacionalnim praznikom – 4. julijem. Patriotizem je prisoten povsod. Ljudje hodijo naokrog oblečeni v barve Amerike, kupujejo zastavice, jih vesijo na okna in na veliko proslavljajo … karkoli že …(( čeprav se mi zdi, da je to dan, ko so pregnali in pobili ogromno Indijancev))

A med mestnimi ljudmi in meščani obstaja nekaj bistvenih in že na prvi pogled vidnih razlik. V mestih so ljudje večinoma vitki in urejeni, na vasi pa deeeeeebeeeeeeli in velikokrat zanemarjeni. Po Washingtonu in Atlanti pa nekateri v kratkih hlačkah in oprijetih majicah tekajo po parkih in skrbijo za svoje fit telo, drugi pa v prekrasnih črnih poslovnih oblekah, kar med potjo pijejo Starbucks kavo, ali pa morda tipkajo po svojem lepem novem prenosnem Macu.

V Tennesseeju smo se v počitniškem kraju Pigeon Forge kar namučili z iskanjem kakšnega teniškega igrišča. Na koncu smo obupali, kajti k našemu avtu, kjer smo se na parkirnem prostoru mučili na navigacijskem sistemu ugotavljati katero od imen športnih objektov bi kljub imenom, ki ne obetajo teniškega igrišča, morda na svojem dvorišču le skrivalo kaj tenisu podobnega, je pristopil domačin. Gospod se je sladko nasmejal in nam povedal, da v te kraje prihajajo le zelo debeli gospodje in gospe, ki zagotovo ne zmorejo več, kot zamah s palico za mini golf in nekaj korakov od parkirnega prostora do restavracije s hitro prehrano. Skratka Hilly-Billyji!

Hilly-Billyjem je na deželi prirejeno vse. Tam je na kupe restavracij s hitro prehrano, trgovin z oblačili v XXXXX (resno!) L številkah, igrišč za mini golf, vozičkov kamor svojo zadnjo plat namestijo debeluhi, ki ne zmorejo niti sprehoda po trgovini in se zato po njej kar vozijo v nekakšnih napol invalidskih vozičkih. Tenis igrišča se nahajajo le za zaprtimi klubskimi vrati kakšnih redkih bogatašev, ki so si morda zgradili hiško na deželi. Tam ni niti trgovin z lepšimi oblačili v manjših številkah ….. in ne boste verjeli, celo knjigarn, ki sem jih tako nestrpno iskala, na deželi ni. Očitno se tam celo od branja utrudijo.

Moj prvi nadrejeni1 šef se je rodil v Teksasu. Sedaj s svojo družino živi v bogatejšem naselju na obrobju Atlante. Torej meščan, bi lahko rekli. Izredno prijeten človek je, mojih let in z njim se razumem kot s kakšnim prijateljem iz šolskih dni. A moram povedati, da mu je dežela očitno pustila svoj pečat, saj bi mu težko pripisali dober okus za oblačenje.

Drugi dan našega obiska v Atlanti smo Tomaž, Jaka in jaz odšli k njemu na dom. Žena je odpotovala k svoji mami v Avstrijo, on pa je ta čas izkoriščal za prenovo kuhinje. Obožuje sestavljanje, zato tega ni prepustil strokovnjakom, ampak se je sestavljanja in popravljanja lotil povsem sam. Po tleh so bili razstavljeni deli kuhinjskih elementov, vse skupaj pa prekrito z rjuhami. Tisti večer nas je vabil na večerjo v bližnjo restavracijo, kamor naj bi odšli z njegovima hčerama, ki naj bi jih spotoma pobrali pri prijateljih. Na sebi je imel neke razvlečene safari hlače do kolen, zgoraj pa oblečeno še bolj razvlečeno polo majico v sprani rjavi barvi z logotipom našega podjetja. Moj dragi Tomaž mu prijazno pove, da se mu zaradi nas res ni potrebno preoblačiti. Auč, napaka, kajti naš dragi Adam se je ŽE preoblekel.

Bogve kakšen je bil pred tem. 😉

  1. po hierarhični lestvici navzgor [↩]
Objavljeno dne

V Ameriki se splača kupovati!

Japajade!

Po dobrih petih dneh potepanja po Ameriki, je glava polna vtisov.

Sicer Amerika zame ni nekaj, kar bi tokrat videla prvič in gledala vse z široko odprtimi očmi, kajti tukaj sem že šestič, a vendar sem kar nekako razočarana. Ker je dolar proti evru tako šibak, ker sem našo prtljago ob odhodu zapakirala le v dva kovčka, si povečala limit na kreditni kartici in nameravala v Ameriki kupiti tretji kovček, ki bi ga seveda zapolnila z novimi fletnimi cunjicami in ker danes ugotavljam, da tretjega kovčka le ne bomo kupili, saj vanj res ne bi imela česa vtakniti, se mi nos od razočaranja daljša.

Res ne razumem frajlic, ki vneto zatrjujejo, da je Amerika raj za nakupovanje, kajti tukaj res, ampak res ni kaj pametnega za kupit. Krpice, ki niso vredne niti šibkega dolarja že ne bodo visele v moji garderobi!

Tukaj je trend v odpiranju outlet nakupovalnih centrov. Na vsakem vogalu najdeš enega, vsak je zgrajen podobno, vsak se razprostira preko ogromnih površin, v vsakem imajo Nike in Gap trgovino in še 100 drugih, trgovine so si podobne, kot jajce jajcu, cene niti niso tako znižane, le da tam res ni najnovejših zadev, ampak tudi prav starih tudi ne in povem vam, da ti po tem, ko vidiš 3, gredo kocine pokonci, ko samo vidiš znak na cesti, ki usmerja k novemu centru.

Palmanova outlet village, mislim da me ne boš več videla!

Danes smo v Pigeon Forge-u, mestu zabave v državi Tennessee, jutri pa krenemo naprej proti Washington DC-ju.

Objavljeno dne

Tudi takšni dnevi pridejo ali Shit happens!

Leto 2008 tako ali tako ni ravno vrhunec mojega življenja. Obetalo je veliko, a uresničilo se je bore malo.

Če štejem samo po potovanjih, ki jih obožujemo, naj bi leto začeli z našim standardnim smučanjem v Italiji. Apartma rezerviran, dopust planiran, z Jakovo sestrično pa fiksno dogovorjeno, da gre z nami.

Pa nam jo usoda zagode in teden pred tem se zgodi bolezen našega dedija in smuka je bila “prestavljena” za nedoločen čas …. Bo že še čas, si rečemo. No, sneg se je sicer dolgo obdržal, a smuka se vseeno ni izšla.

V marcu (vsaj mislim, da je bil marec) naj bi padla poslovna pot v Hannover. Tokrat bi morda še malce pokombinirali in s seboj vzeli še Jako. Nič od tega. Težko je planirati takšno stvar, ko pa je bil dedi slab, mi pa do zadnjega mečkali z rezervacijo. Bo že še priložnost, si rečemo.

Božiček se je v lanskem decembru pošteno namučil, ko je razglabljal kakšno darilo podariti našemu Jaki. Ker mu največ pomeni tenis, je Božičku padlo na pamet, da bi Jako morda “odpeljal” na kakšen večji turnir tenisa, ko smo o možnostih povprašali še njegovega trenerja in ko nam je le ta navdušen pričel razlagati o Roland Garrosu in enostavni možnosti, če prideš v Pariz na začetku turnirja ter tam kupiš karto za celodnevno “sprehajanje” po igriščih, je odločitev padla. Pariz v maju 2008! Odšli bomo z avtom, izkoristili vikend in še kakšna dva šolska dneva, pa bo!

Ah, ko ne bi nekaj mesecev pred tem do mene priromal mail, kjer mi šefi naročajo, da se mi obeta pomembno srečanje v Münchnu in da ni možnosti prestavljanja, saj se bo tam zbrala vsa evropska in še nekaj ameriške smetane. Jaka, oprosti …. se zgodi …. saj bo še priložnost.

Razočaranje nato jok, kasneje pa intenzivno razmišljanje kaj storiti, da po možnosti izpeljemo vse. Ma, saj gre …. iz Münchna se bova vrnila že dan prej, četudi ponoči, za dva dni odšla v pisarno še kaj postoriti, potem pa v soboto zjutraj na pot in v Pariz. Resda ne bomo imeli tiste prvotno planirane, idealne variante, a še vedno je obstajala možnost, da si ogledamo kakšen dvoboj dvojic1 in kakšen dan uživamo v lepotah Pariza. Tisti, ki poznajo mojega, sedaj najbrž začudeno gledajo, kako je to mogoče, da je pristal na kaj podobno stresnega in na huruk skupaj zmetanega2 in povem vam, bilo je težko, res težko. 🙂

Hotel rezerviran, obleke že napol pripravljene, saj časa res ne bo veliko, midva pa na pot v München ….. Pa se spet ni izteklo po planih.

München smo prekinili predčasno, saj je dedi sklenil, da so ga meseci bolezni utrudili in se odločil za večno zaspati. Za Pariz bo res še čas!

In sedaj se počasi pobiramo, življenje gre naprej, veselimo, smejimo, jezimo in žalostimo se ob novih stvareh. Sama se veselim drobnih stvari in letos sem komaj čakala nov kongres blogarjev – Blogres 2008. Lani sem bila novinka in na njem neizmerno uživala. S prijateljem sva uživala v brezskrbni sončni soboti in komaj sem čakala na repete, na nova poznanstva, ponovna srečanja starih obrazov ….. A glej ga hudiča, ravno 20. in 21. junija me čaka eden naših večjih službenih projektov, ki jih organiziramo 3x letno. In eden od teh datumov je padel ravno na ta termin!!! Grrrr! Å e dobro, da smo v Ljubljani (marca smo bili v Mariboru in Novembra bomo spet tam) in bom morda ujela kakšen trenutek, ko bom lahko uletela tudi na ta dogodek. A brezskrbnega sedenja na sončku, spremljanje zanimivih predavanj in čvekanje ob kavici bo moralo počakati na …. ah, saj veste, saj bo še priložnost.

In v tem ritmu se mi dan za dnem kopiči. Kaj že? Ne vem kaj … kr neki. Tažlehna, bi rekla moja pokojna babi. Včeraj zjutraj sem prišla v pisarno in začela pospravljati. Metala sem stare revije, brskala po omarah, arhivirala papirje, ki so se mi nabirali po mizah.

“Ufff, danes boš huda, a ne?!,” je rekla kolegica, ki dobro pozna žensko psiho. Ja, ko sem tečna … tečna nase in tečna na življenje, takrat je čas za pospravljanje.

Včerajšnji sestanek naše ekipe je bil katastrofa. Ne vem kako so ga videli ostali, a jaz vem, da sem bila pravi “pain in the ass” – prava bitchy šefica. Se oproščam vsem vpletenim, ampak tudi tak dan pride.

In danes se je nadaljevalo. Kolegico, ki je živ angel, prijazna, pridna, vedno vse naredi v roku in zelo kvalitetno, sem spravila v jok. Prvič.

Ena navadna zatežena šefica! Pa vraga, saj res ni treba, da vse pokritiziram in vse peljem do optimalnega vrhunca! No, stvar smo uredili in solze posušili, a nekaj ur zatem je na mino priletel naš Jaka. Tipičen Jaka pač … kup pojasnil in izgovorov zakaj se nekaj ni dalo narediti. Ponavadi mama zamahne z roko in si misli bo že … ampak danes pa ne, ne, danes ni bil dan za mahanje z rokami ….. kar vrelo je iz mene. Končno sem povedala vse kar bi morala že davno nazaj!

In zadnji je na vrsto prišel še moj dragi. Ne, nisem znorela neupravičeno, znorela sem le preburno in preveč ihtavo. Ko sva se vozila od našega doma proti domu mojih staršev in je ustavil na semaforju, vmes pa je začel3, nekaj jamrati in težiti, ker … ker ….ah, kar koli že …. pač …. nekaj sem spet (!) naredila narobe, sem jaz preprosto odprla vrata avta, stopila ven, jih zaprla za sabo in odkorakala v nasprotno smer. 3 km do doma, mala malica …. malce sprehoda, da si prevetrim glavo. Dost je vsega!!! Ta dan pač ni ustvarjen zame!

Zdaj vas zanima nadaljevanje filma, kajne? Razplet vam bomo razkrili takoj po reklamah. 🙂

Aha, tokrat bo treba reklamirati Luno. Ste že videli reklame za praške, kjer ženske končno ne doživljajo orgazma ob čistem perilu?! In embalaža?! Bravo za ustvarjalce!

Pa naj še pohvalim podjetje, kjer delam z 20% udeležbo svojega časa4. Ste že slišali za Amec? Ne še? Le kako, da ne?! No, pa še boste, ker so (ups, smo) res dobri.

Reklam je konec in tako vam sedaj lahko povem, da je moj seveda prišel za mano.

Ampak ne si delati utvar, da je bilo vmes kaj drugega, kot čista potreba. Peljala sva se namreč po tamalga, ker naju je nekako pripravil k temu, da bi odšli v Celovec na ogled nogometne tekme Hrvaška : Nemčija. Ne na štadion, na sejmišče, kjer so pripravili namenski prostor za javno spremljanje tekme. Ljubezen je res čudna stvar, ki premika nepremakljivo. Mojega sredi tedna po delavnem tednu … kar tako … brez trdnega načrta in dvotedenskega vnaprejšnjega planiranja, spraviti v Celovec, je hud dosežek. Mene pa je dosežek spraviti na ogled kakršnega športnega dogodka, če pa govorimo o nogometu, pa morate res vedeti, da je dosežek neizmerljiv in edinstven.

Skratka najprej se pelje moj počasi za mano in skozi okno še vedno nekaj tuli in jamra. Se me ne tiče, ker si še nisem shladila glave! In ker je bil promet gost in se z avtom pač ne da voziti 5 na uro ob trapasti babi, ki se ne usede vanj, je bil prisiljen peljati naprej. Pa je čez 10 minut in mojemu prehojenemu kilometru in že shlajeni glavi spet poskusil. Tokrat je prišel po osebno od Jake. In ker je bila glava že hladna, sem se usedla in končno sva lahko nadaljevala pot.

In veste kaj se mi zgodi povrhu vsega?! Na semaforju prečka cesto mala punčka … največ 5 let …. njena babi jo agresivno vleče za roko, ona pa gleda proti meni in mi pokaže jezik. Jezik?! Plavolasi angelček?! Pa kaj so danes meni na glavi zrasli rožički?!

In ker živim v pravljici in ima vsaka pravljica lep konec, ga bo imela tudi tale zgodbica. V Celovec smo se peljali po napol prazni cesti, na Ljubelju smo carino prečkali sami, v mesto smo zapeljali brez gneče in se sparkirali od prve5, mesto dogajanja našli brez težav in prišli tja 1 minuto pred začetkom tekme. Navijali smo6 za Hrvate. In Hrvati so zmagali!

Domov smo prišli brez težav, pomirjeni in veseli.

Pa če to ni bil en krasen dan!

  1. še toliko bolje, če bo v igri naša Kata [↩]
  2. pri njemu mora biti vse strogo urejeno in vsaj leto vnaprej zapisano v zlato knjigo 🙂 [↩]
  3. tako kot to ponavadi redno počne [↩]
  4. ja, tako so se nadrejeni odločili, da delijo moj čas in plačo glede na zadeve, ki jih počnem [↩]
  5. ja, vem, da to ni lepa slovenščina 😉 [↩]
  6. ok, so, ker meni dol visijo [↩]