Kategorija: Kraji, prostorčki

Objavljeno dne

Malice ukinit!

Zadnjič sem naredila “katastrofalno” napako, nekaj minut čez dvanajsto sem iskala kolegico, jo snela ustavila na stopnicah in milo vprašala, če bi imeli sestanek.
#$!!*!!@! se je skoraj slišalo, a dejansko se je reklo:” Ti, ravno na malico grem. S Tomažem1 bova ful hitra, ker se nama itak obema mudi.” In iz polurne malice sta prišla čez tričetrt ure 45 minut. Raje ne vprašam kako dolgo traja malica, ko se nikomur nikamor ne mudi. ;)

Malica mora bit in pika! Le kako zdržati tempo, ko po desetminutni zamudi ob prihodu na delo in polurnem jutranjem kofetkanju, nepremično zreš v bleščečo se škatlo, dviguješ telefonsko slušalko in neprekinjeno “garaš” vsaj 3 mukotrpne ure. Ob pol dvanajstih je tako nujno potrebno začeti razmišljati o odhodu na malico in se naslednjih 15 minut zbirati, počakati celo kolono bab, ki se morajo tik pred odhodom zvrstiti na našem ubogem in edinem WC-ju, nato pa se z enim avtom odpeljati v enega od bližnjih lokalov.

Pri Rasemi je postrežba hitra, izbor ni ravno pester a nekaterim se vsake toliko časa prileže kakšen čevap, dobra topla lepinja in konkretna doza solate. Nekako bi se malica v pol ure še izšla, če ne bi takoj po kosilu sedla še kakšna kavica, a ker Rasema ni ravno znana po dišeči črni opojni tekočini, se četica premakne nadstropje višje.

Iskanje ustreznega parkinga, trpanje četice v in iz avta, prestavljanje iz lokala v lokal ter zbiranje kovančkov za plačilo malice in kavic, nikakor ne more pasti pod 20 minut in če temu prišteješ še samo malicanje, potem je ustrezno temu “malica” dolga vsaj 50-60 minut.

V razdalji lepega 5 minutnega sprehoda imamo po novem restavracijo Harfa. Vsako nedeljo zvečer nam pošljejo seznam kosil za ves teden in že vnaprej se nam cedijo sline. Haleluja za lokal, ki končno pripravlja tudi kaj drugega, kot pohance, klobase, pomfri in čevape! A kaj, ko natakarji še vedno ne razumejo, da je čas okrog dvanajstih ponekod tudi čas “MALICE “(!). To naj bi pomenilo hop-cup – prinesi, odnesi, vmes se poskusi ne (!) vsaj 3x zmotiti in prinesti soka namesto Coca-Cole in že ob zadnji kavi na mizo postaviti račun, pokasirati v sekundi in BAM, folk na cesto, da se spravi spet delat! Pri Harfi traja samo postrežba vsaj 50 minut in s sprehodom tja in nazaj smo spet na istem. Ahja, pa kuhar obožuje korenček. Vsak obrok ga ima -. jaz pa – oh, samo še rdečo peso ljubim manj2, kot korenček.

10 m razdalje od našega vhoda se bohoti restavracija, ki nudi malice in kosila. Ne, tja ne zahajamo! Smo prenehali že pred kakšnimi 5 leti in tri lastnike nazaj. Tam imam namreč občutek, da vsi vztrajno čakajo na naval težkokategornih rudarjev in železarjev, saj nikakor ne zamenjajo menija in na njihov jedilnik ne postavijo niti kuhanega korenčka, da o zelenjavi na žaru ali kakšnih lažjih testeninah niti ne govorim. Vampi, golaž, z oljem cedeče se jedi so nekaj, kar nam je zadnji lastnik navdušeno poskušal prikazati, kot obrok prihodnosti, ko nam je pošiljal vabilo na kosila. Å e kavice ne gremo sprobat!

Mene še najbolj mika Separe cafe restavracija. Tam na korenček še nisem naletela. Lokal so odprli skoraj istočasno, kot Harfo in še enega3. Tri dobre restavracije za lažja kosila v razdalji 100m, pred tem pa le težko kategorne restavracije z vampi in golažem? Le kaj so mislili?!

No, da se vrnem v Separe; kosila so krasna, kuhar na srečo korenček prepušča tistim iz Harfe, morda so cene za vsakdanja obedovanja rahlo previsoke, a kljub temu je Harfa vedno korak pred Separejem. Po Harfi se nam namreč cedijo sline, vonjave Separe-ja pa žal ne pridejo do nas4.

A boljše osebje so očitno pobrali slednji. Medtem, ko v Harfi strežejo fantje, ki imajo ne le dve, ampak tri leve roke, so vse “tadesne” očitno pobrali v Separe-ju. Priznam, da sem bila sprva malce presenečena, ko me je natakar vzel za “svojo” in me že po drugem obisku tikal, a vse skupaj sem vzela za kompliment, češ da bi me zlahka dodal med študente :) , osvojil me je s tem, da je že pri drugem obisku povprašal, če mi spet prinese kratko kavo brez in kozarec vode, ko pa mi je danes na mizo postavil še krožnik naložen s češnjami in rekel, da jih mora pač razdeliti, saj jih ima preveč in bodo drugače zgnile, pa me je oborio s nogu očaral.

A konec koncev kljub čevapom pri Rasemi, golažu pri sosedu, korenčku pri Harfi in češnjam pri Separeju, jaz ostajam zvesta svoji “menaški” – posodici, ki jo prinesem od doma, kjer včasih naložim solato, drugič testenine, tretjič meso. Je poceni, parkinga mi ni potrebno iskati pa še natakarji me ne spravljajo ob živce. Ahja, pa z malice “pridem” še prej, kot v pol ure.

  1. mojim, ki itak brez malice ne more preživeti dneva [↩]
  2. da ne rečem bljuk in bljak [↩]
  3. katerega še nisem uspela spoznati [↩]
  4. le zakaj se tudi tam ne spomnijo na pošiljanje jedilnikov [↩]
Objavljeno dne

München – mesto klobas, piva in jerhastih hlač

Čisto nič od zgoraj napisanega me sicer ne navdušuje pa vendar imam München vedno raje.

Nekaj mojih prvih srečanj z njim je bilo takšnih, ko sem morala nase natakniti najdaljše in najširše možno krilo, iz prašička izbezala težko privarčevane solde, svoj stari prenosni in škripajoči tranzistor pa namesto, da bi romal v koš, odnesla k babici, sama pa se nadejala nakupa čisto novega, strašno želenega novega hi-fi-ja. Nakupa tiste strašne novotarije, ki je imela zvočnike ločene od radia in ki jo lahko kupuješ “po delih”, najprej tuner, potem kasetar in če si strašno kul potem kupiš še poseben ojačevalec.

Za vsak del posebej izprazniš svojega prašička, se s kakšno prijateljevo zjahano stoenko vedno znova zapelješ v mesto klobas, si vsakič oblečeš tisto široko švercarsko1 krilo in si vsak del posebej postaviš med noge in si počasi doma postaviš stolp. kakšnih 9, 10 takšnih izletov ti ne gane …. ja, res da je moj hi-fi imel le 3 dele, ampak solidarno sem krilo oblekla tudi za kakšnega prijatelja, ki v hlačnice pač ni mogel spraviti kaj drugega, kot kakšen kabel ali dva. Seveda v Münchnu vsakič nabaviš še kakšne blazno kul čevlje in kakšno hudo majčko. V ta namen smo vstajali ob petih ali celo bolj zgodaj, se ob 11h primajali v mesto, opravili ‘nujne’ nakupe na periferiji, zavili v McDonalds, ki je bil takrat višek inozemskega doživetja ter jo potem počasi mahnili nazaj.

München v tistih časih? Hmja.

Ob koncu prvega leta prvega letnika prvega faksa 🙂 sem svoje neplodno pohajkovanje po univerzitetnih prostorih končno začinila s pametno odločitvijo in se odpravila na utrjevanje svojega ravno na novo osvojenega znanja nemškega jezika in tako v Münchenu preživela kar mesec dni.

München v tistih časih? Siv, deževen, dolgočasen. Ni mi bil všeč. Niti malo. Ves čas sem ga primerjala s podobno izkušnjo učenja tujega jezika, ko sem nekaj let prej mesec dni preživela na jugu Anglije. Neprimerljivo drugače. No, saj sta to dve povsem drugačni deželi in v zagovor Nemčiji je potrebno povedati, da je bila Anglija v prednosti že zato, ker sem bila tam mlajša in je bil to takrat moj prvi daljši izlet, kjer sem se losala rešila starcev.

V tistem času mojega bivanja v Münchenu sem že hodila s Tomažem, ki je name čakal v Ljubljani, jaz pa sem v Münchenu naletela na enega najbolj mrzlih in deževnih julijev ever. Pa še družina pri kateri sem bivala je mene in mojo sostanovalko strpala v mrzlo klet.

Kasneje sem München obiskala še nekajkrat zaradi razprodaj. Ja, bili so časi, ko pri nas trgovci enostavno niso znali izkoristiti fenomena razprodaj in so ob koncu sezone znižali cene le za kakšnih 5 ali največ 10%, v Münchenu pa se je dogajalo …. razprodaje, kjer so se ženske teple za oblačila na katerih seveda tudi Saša ni smela manjkati. 🙂

Kakšni dve leti nazaj smo ga obiskali z Jako. Obredli smo bavarske gradove in pred obiskom gradov Ludvika drugega v Neuschwansteinu smo prenočili v Münchnu. Jaka je itak navdušen nad vsakim novim mestom in prav tako ga je očaral tudi München, jaz pa sem počasi poskušala spregledati, da mi na vsakem koraku nudijo pivo, katerega vonj me prav odbija in kjer se mize šibijo od mastnega pohanja, pomfrija ali klobas in zelja ter mesto opazovala skozi navdušene oči našega Jake.

Ta teden pa se je zgodil München po službeni dolžnosti.

Tja sva se seveda peljala z avtom. Pot, ki bi jo tisto nedeljo najbrž prevozila v štirih urah, se je zaradi zastojev na cestah2. Helga nama je omogočila, da sva hotel našla iz prve. Hotel, ki so nam ga namenili je bil od zunaj videti bolj pusto, a notranjost je kazala pravo nasprotje. Prelepa recepcija, prostorna soba, krasna obedovalnica z obilnim izborom zajtrka, spa center, bazen, jacuzzi, fitness …. ni da ni.

Predvsem pa me ja navdušila bližina centra. Hotel je bil od začetka glavne nakupovalne avenije, ki sega od Karlsplatza pa vse do Marienplatza, oddaljen le borih 100 metrov, vreme je bilo sončno, šefi pa so nam dali prosto celo ponedeljkovo popoldne in midva s Tomažem sva se sprehajala in sprehajala …..

München postaja turistično mesto, polno prijetnih lokalov, prijaznih ljudi, urejenih trgovin, prijetno za sprehode, a še vedno ostaja čisto in ne prenatrpano nadležnih turistov, ki kot ovce hodijo za dvignjenim dežnikom.

Mislim, da se bom še vrnila in tokrat brez dolgega in širokega krila.

  1. ja, ja, kaj pa ste mislili, da smo mi plačevali hude carine 🙂 [↩]
  2. baje so se ravno končale neke nemške počitnice [↩]
Objavljeno dne

Å iroka cesta za velika mesta

Ste me v zadnjih treh mesecih kaj srečali na Kliničnem centru? Ne? Le kako, da ne, ko pa sem v februarju, marcu in aprilu kar naprej krožila tam?!

Oh, o KC-ju bi imela precej za pisati, saj me prsti kar zasrbijo, kadar me kaj razjezi in tam, o ja, tam je veliko stvari, ki me jezijo! Pa ne sestre ali zdravniki, ti so čisto OK, ljudje pač, krvavi pod kožo, včasih prijazni, drugič mrki, včasih zmotljivi, drugič uspešni. Nekdo je za zdravnike rekel:1 “Njihove uspehe osvetli sonce slave, neuspehe skrije zemlja”.

Nekega dne, ko sva z možem odhajala iz obiska pri njegovemu očetu se je ulilo kot iz škafa. Midva sva seveda bila brez dežnika. Mokra, kot cerkvene miši sva prišla do najinega avta, ki sva ga seveda parkirala 5 ovinkov in 7 ulic ter vsaj 4 brezdomcev2vstran.

Pa sem razmišljala kako na obisk prihaja kakšna “mamka” iz Žbljgrada.

Takole se ti najbrž godi, če si “mamka” in prihajaš na obisk k svojemu ateju, ki so ga namestili npr. v 7 nadstropje te veličastne zgradbe.

Ne vem kaj bi se na tak turoben nevihtni dan dogajalo z njo, a recimo, da jo raje postavimo v zgodbo na nek lep sončen avgustovski dan.

Naša3 mamka se torej iz Žbljgrada pripelje s svojo staro Å kodo in recimo da se po ljubljanskih cestah še nekako znajde in da brez težav počasi pritiska na gas po Zaloški cesti.

Išče parkirno mesto in gleda levo desno že od porodnišnice naprej … a mi vemo, da ji mesta ne bo uspelo najti, kajne? Pelje do parkirne hiše Å entpeter4 a ker mamka ve, da so takšne hiše v Ljubljani strašansko drage, poskusi srečo najti drugje. Mi vemo, da ji ne bo uspelo, kajne? Lahko se celo postavi v kolono že čakajočih vozil na ploščadi pred urgentnim blokom, a četudi ima dovolj časa in bo prilezla v posvečeni prostor, bo imela tam nešteto težav, saj mamka ni najbolj vešča manevriranja in svoje Å kode pač ne more postaviti v vsako najmanjšo luknjico.

In končno bo mamka ugotovila, da je najbolje, če le parkira v garažni hiši. Sem že rekla, da ima težave z manevriranjem? No, v garažni hiši jo brez težav spustijo vanjo in tudi “dovolijo”, da se lepo popelje v prvo nadstropje, a tam jo že pričakajo z zvito zavitimi ovinki, ki bodo mamki pričarali potne srage na čelo. A ona se ne da, kljub neznosni vročini in seveda svoji stari neklimatizirani Å kodi, in avto končno stoji na svojem parkirnem mestu!

In sedaj bo potrebno priti ven! Aha, vrata so takoj zraven. Ja, ja piše že, da je ‘namenjeno le zaposlenim’ … a kaj, ko kakšnih drugih vrat ne bo videla pa tudi smerokazov ni nikjer. Opa, ko bo počasi prikrevsljala po stopnicah do pritličja, bodo tam vrata zaklenjena. Itak! Resda so bila zgoraj vrata lepo in vabljivo odklenjena, a kaj mamka ne zna brati?!! Saj lepo piše, da je to izhod ‘le za zaposlene’, ona pa ni zaposlena, kajne?! In to nikjer! Razumljivo, da se zmotim jaz, ki sem pač še vedno ‘zaposlena’ in še blond povrhu5 🙂

Å e enkrat gor pa v drug del stavbe, v dvigalo in ….. končno bo mamka zunaj!

A zunaj bo vroče, sonce bo pripekalo, … aja, obiski so itak le od 12:00 – 16:00 … torej bo zunaj huuuuuudo vroče. Počasi bo krevsljala proti glavnemu vhodu. Mimo kioska s sadjem, a ker težko hodi in bo v kiosku še kakšnih 10 stopinj bolj vroče, se bo preudarno odločila raje kupiti sadje v avli bolnice. Saj bolnice imajo trgovino s sadjem, kajne? Takšne, ki so odprte noč in dan? Pa še slaščičarno in kakšno priročno trgovino?

In krevsljala bo počasi …. počasi po razgreti “avtocesti”, ki je “lepa”, prostrana, zanimiva, granitna in ima ob robovih nekaj malega grmičevja, drugače pa … hmja .. malce manj sence in neke uboge klopce, ki so bile najbrž nekoč namenjene mladim zaljubljenim parom, saj kaj več, kot dve koščeni stiskajoči se riti, tja ne moreš zriniti.

In mamka bo po kakšnih 15 minutah le prikrevsljala do vhoda. Å irokega in impozantnega portala. Vstopila bo in pred njo se bo odprl še bolj impozanten pogled. Pred njo bo širok in odprt prostor. Prostor, ki služi …. hmmm ….. čemu že?

Ona ne bi kupila knjig, ki jih bodo ponujajo na razvlečeni tržnični mizi…. rada bi kupila breskve …. a vraga, ko je ta vlak že odpeljal s tisto razgreto stojnico pred njenim pohodnim podvigom!

Po rahlem kroženju po res impozantnem in prostornem hodniku in brezupnem iskanju sadja ali kakšnih čokoladic, napolitank, bo mamka raje odšla proti dvigalu.

Pred dvigalom že gruča neučakanih ljudi. Le kaj se dogaja danes z dvigali?! Danes? Oh, ja, srečni tisti, ki so nevedni! Dvigalo bo končno prišlo, vrata zapiralo dobrih nekaj minut in se odpeljalo še v klet. Dvigalo polno obiskovalcev, ki bodo pritiskali na edini možni gumb, ki kaže navzgor. Zakaj jih bo peljalo dol?! Klet 1, klet 2 … seveda se bo v vsakem nadstropju ustavilo in enako, ko bo potovalo navzgor. K1, pritličje …. ja, ja, ljudje ne bo šlo več, to dvigalo bo povsem zabito s skupino rahlo preznojenih ljudi …ok, naša mamka bo malce močneje preznojena, a še vedno ne tako močno, kot ata, ki bo stal poleg nje in je prišel v bolnico naravnost z gradbišča. OK, dvigalo se v prvem nadstropju ne bo ustavilo, a drugo, tretje, četrto, peto in šesto – zagotovo.

Končno bo v sedmem nadstropju. Obiskala bo sobico svojega ateja, ga podržala za roko, mu povedala kaj se ji godi, se veselila njegovega stiska rok in pomežika z očmi, kaj več pa niti ne bo pričakovala. Pomahala mu bo v slovo in počasi odkravsljala proti dvigalu.

Čakala bo na dvigalo, se popeljala dol ter počasi, počasi odšla do parkirne hiše. Parkirna ura je sicer draga, a mamka se ne bo preveč obremenjevala saj je bila dokaj hitra … ateja je bila držala za roko le borih 15 minut.

A šok?! Plačala bo 2 uri parkirnine, saj je bila za 2 minuti prepočasi kravsljala po široki in neuporabni “cesti” pred kliničnim centrom!

Pa da se ji naslednjič zgodi, da od vsega hudega kar v bolnici ostane!!!!!

  1. kdo in podobne malenkosti jaz itak sproti pozabljam [↩]
  2. ki imajo stalna “fehtarska” mesta [↩]
  3. pa ne naša-naša … ta iz zgodbe [↩]
  4. al karkoli že je [↩]
  5. ja, ja, spet [↩]
Objavljeno dne

Lignano

Odkar sem objavila nekaj zapisov … pa še nekaj, pa še tole,  … aja, pa še naš tamal je zapisal tole …o mestu, ki v naših srcih zaseda prav posebno mesto, sem dobila že precej e-mailov s prošnjami naj posredujem kakšne konkretnejše informacije o Lignanu, aktivnostih, namestitvah, restavracijah, zabavi …. skratka postala sem mala ambasadorka mesta Lignana. Upam, da se župan tega mesta zaveda tega in bo kdaj v prihodnosti vsaj nazdravil v mojem imenu.

Lignano Sabbiadoro je očitno mesto, ki je preblizu našim krajem in tako našim turističnim agencijam povsem nezanimiv, saj o možnostih počitnikovanja v teh krajih, ne najdeš prav nikakršnih informacij.

Pot iz Ljubljane vse do centra Lignana traja slabi dve uri (ob upoštevanju vseh novih hitrostno zaviralnih predpisov 🙂 ) in je še do nedavnega ob turističnih konicah zaradi neprekinjene avtocestne povezave med Ljubljano in Latisano, omogočalo skorajda najhitrejši dostop do morja.

O Lignanu sem sama slišala prvič pred davnimi leti, ko se je tam odvijal nek festival italijanske popevke in takoj ob prvih izletih z lastnim avtom, pred približno 18, 20 leti, je Tomaž na moje prigovarjanje zavil iz avtoceste in naju popeljal na sprehod po tem obmorskem mestu.

V obdobju, ko še nisva imela otrok (pa tudi denarja ne prav veliko) sva Lignano obiskala bolj poredko in še to izključno zaradi obiska vodnega zabaviščnega parka Aquasplash, od trenutka, ko je na svet prijokal naš mulo pa Lignano obiskujemo več, kot redno. Zakaj? Ker je kraj mali raj za otroke in je naš Jaka vanj popolnoma zaljubljen.

Tradicijo smo začeli že v moji nosečnosti, kjer sem morala od 3. meseca naprej večino časa preležati in se mi je od štirih sten že po malem mešalo. Po posvetu z ginekologom smo se v mojem 8. mesecu nosečnosti dogovorili, da bi dopust na kakšni bližnji plaži, kjer z lahkoto priletimo v porodnišnico, bil več kot priporočljiv in padel je Lignano.

Naj za uvod preden začnem opisovati kakšne namestitve smo že preizkusili, zapišem, da Lignano leži na nekakšnem polotoku, ki se zajeda globoko v morje. Mivkasta plaža sega na kilometre daleč in Lignano deli v 3 predele: Lignano Sabbiadoro (zlata mivka) je najbolj hrupen, zabaven, poln zabaviščnih parkov, trgovin, lokalov in seveda tudi hotelov, Lignano Pineta (borov gozdiček) ima svoj manjši center s trgovinami in lokali, vendar je bolj umirjen, primernejši za tiste, ki želijo ponoči spati mirno in v tišini, ter tretji Lignano Riviera, ki naj bi bil še najbolj umirjen, vendar glede na njegovo oddaljenost od ostalega dogajanja, meni najmanj ljub.

Tale hotelček, ki nas je razvajal tako in drugače je bil naša prva namestitvena izkušnja. V času moje visoke nosečnosti je bil še tik pred popolno prenovo1 in bil glede na takratne 3 zvezdice cenovno dosegljivejši, kot danes. Po nekaj letih razno raznih poizkusov, smo letos spet preživeli nekaj dni v njem. V apartmaju, ki jih imajo v zgornjem nadstropju in moram priznati, da je božansko. Soba je carska, jacuzzi banja v kopalnici te razvaja tudi tik pred spanjem, če masažne kopeli nisi izkoristil že preko dneva na njihovi prekrasni terasi. Å epajo jim zajtrki, priznam, saj bi lahko imeli veliko boljšo ponudbo, a je glede lokacije in opremljenosti ta hotel vseeno vreden svoje cene.

Kasneje smo preizkusili camp, kjer sama prisegam na tistega v Sabbiadoru pred tistim v Rivieri. Čeprav je Sabbiadoro bolj hrupen in zagotovo bolj natrpan, ima njegova bližina centru in dogajanju, svojo prednost. V sezoni je vsak premik z avtom nespametna ideja, zato relativno velike razdalje (za počitniški kraj) mi ponavadi premagujemo s kolesi, ki jih obvezno vzamemo s seboj, sicer pa se jih da tam tudi izposoditi, nekateri hoteli pa jih imajo vključene že v svojo ponudbo. Od predela Lignano Riviera do Lignano Sabbiadoro je kar precejšnja razdalja, ki je tudi s kolesom kar izziv (sploh če imamo s sabo otroke). Camp je zelo urejen, čist in ima znotraj ograde tudi svoj bazen in nekaj ostalih “pritiklin”, če se nam ravno ne da gužvati se po mestu.

Včasih obiščemo Lignano le za en dan. Ob 9h ali celo ob 11h se z avtom zapodimo iz Ljubljane, tam na plažo do 7h zvečer, tuš, preobleka, večerja v nam najljubši restavraciji v centru Pinete – Sandrocchia, ki nudi od pizz, testenin, mesa in rib po nam povsem sprejemljivi ceni. Npr. pizze ali testenine dobite po cenah od 6 – 9€, povsem solidna porcija rib pa se suče med 10 in 12€ Å e malce zmigamo noge in izpraznimo denarnico, saj so v Lignanu tako vse trgovine in igralnice za otroke odprte v petek in svetek vse do enajstih zvečer, potem pa se navadno odpravimo domov.

Včasih pa se nam zljubi in v Lignanu ostanemo preko vikenda. Takole za nekaj dni zna v Lignanu sredi sezone biti težava najti solidno prenočišče po zmerni ceni. Hotelov in apartmajev je sicer malo morje in izven julija in avgusta sobo tudi ob vikendih dobiš brez večjih težav, četudi je ne rezerviraš vnaprej. Mi imamo našega “ata”, ki ga načeloma ne želim izdati, saj se tale usluga potem ne bo več izšla. “Ata” je starejši gospod, ki poseduje nek hotelčič – ma, bolj penzion z nekaj 10 sobami. Govori italijansko in nekaj malega nemško. Sobe nič posebnega, vendar mene vedno prevzame njegov vrt, kjer zjutraj postreže zajtrk. V miru, soncu v družbi le še nekaj drugih gostov, lahko mirno posedaš še ure v pozno dopoldne in nihče te ne ne bo podil, odnašal krožnike in očitno kazal, da je čas da se spokaš iz jedilnice.
Ata ima za nas Slovence vedno na rezervi še kakšno sobo in mislim, da je res edini v Lignanu, ki je na televiziji v sobah, našel tudi slovenski program. Ko vidi slovensko registracijo že maha, ker je itak prepričan, da so to eni od “njegovih”. Nočitev v sobi s tremi posteljami s klimo in tv-jem ter zajtrkom je bila pri njem lani na višku sezone 100€ na sobo, izven sezone pa okrog 80€.

Če gremo za več dni in nam z dopustom znese tako, da smo lahko odsotni od sobote do sobote, potem najamemo hiško ali apartma. Tega je v Lignanu res na tone. Stanovanja v 15 nadstropnih stolpnicah ali vile z 200 kvadrati, bazen pred hišo ali le prostor za avto – kar koli že imate v mislih. Stanovanja dajejo v najem agencije, ki jih je tam ogromno. Agencija ima zakupljenih nekaj kapacitet v svoji okolici, tam se zmenite za vaše želje, oni vam dajo ključ, poskrbijo za menjavo plina in kakršnekoli druge težave, razložijo kako do konkretnega stanovanja ali hiške in to je to. Tukaj smo preizkusili že nekaj različnih zadev in imamo kar nekaj izkušenj.
Apartmaji so VSI, kar smo jih preizkusili (in poskusili smo vsaj 10 različnih zadev, če ne več) znotraj zelo ubogo opremljeni. Zunaj še nekako izgleda, v notranjosti pa agencije, ki zakupijo določeno količino hišk ali stanovanj, namestijo pohištvo, ki ga očitno večinoma kupujejo na bovšjakih.

Mi apartma izbiramo raje, kot po izgledu na spletni strani ali v katalogu, glede na lokacijo. Mi se Sabbiadora ogibamo zaradi hrupnega nočnega življenja, zato najraje bivamo v senčni Pineti. Glede na to, da je v Lignanu mali milijon agencij in vsaka trži bivanje v svoji bližini, se mi obračamo direktno na agencijo, ki je na tisti lokaciji, ki nas zanima. Dobre izkušnje imam s 3 agencijami (vse so iz Pinete) Valparaiso je super, ker se nahaja takoj pri vhodu v Lignano (vodomet na rondoju), Unitasmarina je ena večjih in dobro organiziranih agencij pa tudi pri Agenciji Lignano smo že našli ugodno namestitev.

Vedno smo drugje, ker ponavadi stanovanje najemamo kakšen teden preden gremo, takrat pa je izbor dosegljivih kapacitet že precej omejen. Ponavadi grem kar na uradno stran Lignana in tam odtipkam zahteve, ki jih imam -. ponavadi je to predvsem datum in število sob ter želja, da smo locirani v Pineti …. in rezerviram.

Ufff, dolga sem že. Naslednjič sledi še nekaj obvestil o zabavi. Pred tem pa morda še 3. zadnji del mojega pametovanja o avtomobilih in njihovih voznikih.

  1. nekaj sob so že prenovili in mi smo bili ravno v teh [↩]
Objavljeno dne

Le koliko časa bo zanimivo?

Se še spomnite nakupov v Palmanovi? Jaz spadam še v tisto množico, ki je v študentskih časih z največjim navdušenjem s prevozom kakšnega prijatelja, ki mu je oče posodil avto, rada odjadrala v Palmanovo in tam na nek specifičen, meni do takrat1 povsem tuj način, izbirala, natikala in kupovala, čevlje. Sredi takrat2 meni ogroooomnega nakupovalnega centra so bile postavljeni akvariji steklene vitrine, skozi katere si lahko z vseh strani ogledoval in občudoval tam na ogled postavljene čevlje, ki pa si se jih lahko dotaknil le, če si na temu namenjene listke, ki so se valjali na zgornji strani vitrine, zapisal kodo artikla in številko čevlja, ki te zanima. Å tevilke, ki so bile na voljo, so bile urejeno zapisane pred vsakim razstavljenim modelom. Z izpolnjenim lističem si se na to postavil pred pult, kjer ti je prodajalka prinesla vse želeno ter na pult, ki se je dvigoval med njo in tabo, postavila teh nekaj škatel. Malce moteče je bilo le to, da si čevlje natikal in jih ogledoval kar pred pultom, kjer je tik za tvojo ritjo stala še kopica ljudi, ki so nestrpno čakali, da svoj listek porinejo pred prodajalkin skladiščničin nos. Seveda je sprehajanje pred boljšo polovico odpadlo in srečen si bil, če si bil dodobra razgiban in si lahko dvignil nogo do nosu ter s tem svojemu dragemu dal možnost presoje ali ti šolenčki pristojijo. Itak, da … saj je bilo vse skoraj napol zastonj3, zato smo kupili, četudi nisi bil gotov, če ti rjava res najbolj paše k novi modri obleki.

Oh, ja, kaj vse smo počeli za nove “italijanske”4 čevlje!

Center je bil tako obiskan, da so kmalu poleg njega postavili še center z opremo za dom in nekaj let kasneje še prehrambeno trgovino Interspar. Meni se je počasi dvignil nos in zadnjih pet, sedem let me za nobeno ceno nisi več spravil po nakupih v napol zasmrajeni, nametani in natrpani center Emme-zeta. OK, razen po nakupih za kakšno poročno darilo zelo oddaljenim sorodnikom.5

Nakupovalni centri so začeli rasti tudi pri nas in počasi sem zasičena tudi teh zaprtih kockastih škatel in viham nos nad vsakim novim centrom, ki ga odprejo.

Pred nekaj leti pa sem v Ameriki naletela na prav zanimiv koncept nakupovanja. Peljali so me v Outlet Village, kjer so zgradili pravo naselje trgovinic. Parkiraš na parkircu pred “vasjo”, potem pa se ure in ure sprehajaš po naselju, kjer stoji trgovina poleg trgovine. Na ulicah ni avtomobilov, celo kolesarjev ne, WC je v stavbi in zaradi lulanja ni potrebno popiti dveh kav in ene Radenske in lepo razporejen na vsakih 5 minut hoje6, kjer so kavarnice razporejene na “pravih” koncih in kjer je vse “poceni”7, saj je vse outlet.

Itak, da se mi je takrat v Ameriki strgalo in sem se k Tomažu vrnila8 s polnimi vrečami večalimanj neuporabnih cunj.

Joj, ko bi kaj takšnega imeli tudi pri nas, sem sanjala!

In, bum …. na našem popotovanju po Italiji v nekem hotelu naletimo na letak, kjer kaže na nekaj temu podobnega v Brescia-i …. ej, pravi nakupovalni outlet CENTER v Evropi!!!! Juhu, carsko!

Prvič smo vse to gledali s široko razprtimi očmi in navalili, ko svinja v koruzo, drugič smo se že rahlo zmrdovali, češ saj cene so podobne, kot pri nas na razprodajah (pa še roba je enaka), tokrat pa smo nekaj takšnega obiskali že tretjič. Taisti center smo tokrat odkrili v naši bližini, odprli so prav takšnega v Palmanovi! No, ja …. saj je super, ko se končno med nakupovanjem celo sprehajaš po svežem zraku, nad tabo pa se vije prostrano nebo, a povem vam, da me počasi že mineva veselje in ko bo tak center stal v Ljubljani, si bom spet začela oblačila šivati sama!!!

A vseeno vam priznam, da sem ga9 malce poskenirala10 in vsa navdušena tam našla trgovinico, ki me je navdušila.

Ixos je mala trgovinica z neko odštekano žensko modo, pri katere oblačilih nič ne stoji na pravem mestu 🙂 . Ni ravno najnižji cenovni razred, a tukaj je vse itak outlet … ugodno torej11. In tako, če že zaradi ničesar drugega, bom tja vsaj nekaj časa zahajala vsaj zaradi te štacunce trgovine.

  1. če prav pomislim, tudi kasneje tega nisem videla nikjer drugje [↩]
  2. ja, pač takrat so bili drugi časi [↩]
  3. ja, ja, kar verjemi, če češ [↩]
  4. kao italijanske, itak je vprašanje, kateri Indijček jih je šival [↩]
  5. ja, saj vem, grdo od mene [↩]
  6. če seveda ne štejem tri zapravljene ure v trgovinah, ki so na poti [↩]
  7. mor’š misl’t 🙂 [↩]
  8. on je ta čas raje presedel na sončku ob jezeru v dobri moški družbi [↩]
  9. Oultet center Palmanova [↩]
  10. 1 uro so mi dali, da se prešpanciram preko njega [↩]
  11. če verjameš 😉 [↩]