Pripovedovalka dobrih zgodb
So besede našega dvanajstletnika, ki z nama z možem spremlja današnja Trenja. Pa hudiča naj že kdo kdaj Slaka povabi za omizje, da ne bo vedno le v “ozadju”, saj ima toliko za povedati!
A danes je res prekosil samega sebe! Pa kaj je imel delnice v Pivovarni Laško ali kaj?! Obdolževanje in napadanje je prešlo že meje dobrega okusa za nekoga, ki je v oddaji le VODITELJ in ne eden od povabljenih.
Takoj pri izhodu iz dvorane sva se z mojim že prerekala o tem ali je stvar izredno dobra, kot je trdil on, ali povsem BV, kot še vedno zatrjujem jaz.
Ta in pa film Zgubljeno s prevodom sta edina filma za katera pomnim, da sta bila zame enako zgubljena (četudi razlog pri nobenem ni prevod), medtem ko je moj trmasto zagovarjal njuno kvaliteto.
V nobenem od filmov ne morem oporekati izjemnim igralskim interpretacijam in tokrat vsa hvala in moje občudovanje fantastični igri glavnega igralca Daniel Day-Lewisa, vendar pa za dokaz izjemnega talenta igralca, ubogih gledalcev res ni potrebno mučiti skoraj tri dolge ure. Vse skupaj se kaže, kot izjemno dober načrt in dogovor med režiserjem Paul Thomas Andersonom ter igralcem Daniel Day Lewisom, kako javnosti prikazati izjemen talent igralca in v ta namen v ozadje dogajanja spraviti kar se da dolgočasno zgodbo, ki pozornosti gledalca ne more niti za trenutek preusmeriti na karkoli drugega, kot le občudovati interpretacijo glavnega igralca.
No, to jim je očitno izredno dobro uspelo, kajti jaz še sedaj ne vem, kaj so mi z zgodbo želeli sporočiti. Moj je skakal in ugovarjal, češ pojma nimam, kajti prikazali so osebnost in trdoto osebe, ki je živela v obdobju črne mrzlice. Exactly! In? Kaj tega niso mogli prikazati hkrati s kakšno zgodbo?
Ja, rada imam plehke romantične komedije, vendar zanje vem, da jih nihče ne kuje v nebo in da je njihov namen sprostitev in smeh, tu pa sem iz kina prišla zamorjena in slabe volje, z občutkom, da nekaj manjka.
No, ja, zame je tudi to zgubljeno s prevodom.
Končno se vrača naš mulac tanarboltazlat! Čeprav je prišel “smo prišli mi” starci v obdobje, ko “smo ves čas tečni in zoprni”, je to vseeno obdobje, kjer vsako prosto minuto najraje preživljava prav s to malo tečnobo.
Danes prihaja domov s tega njemu pred odhodom tako zoprnega tabora. Prepričana sem, da se je imel lepo in da je ob druženju s sošolci pozabil, da je zaradi tega izpustil 4 dneve treninga tenisa, da tam ni interneta in ne vidi najnovejših športnih dosežkov, tudi televizije nimajo in najbrž je bila te dni na sporedu kakšna tekma, brez katere bo čutil trajne psihične posledice 🙂 , da mu od hrane itak vse smrdi nič ne paše, da se umiva le, ko uspe priti na vrsto do tuša na koncu hodnika, ki je namenjen vsaj 20-im nadebudnim mulcem, ki imajo pred spanjem 20 minut časa za osebno higieno, da spi na kakšnem zmajanem pogradu in da ga moti, ker eden od osmih prijateljev s katerimi se drenja v super majhni sobi, ponoči smrči, drugi dela cirkus vse do enih zjutraj, tretji smrka in jamra, ker bi rad šel domov itd.
Podpiram takšna druženja!
Podpiram pomoč socialno ogroženim, ki si takšnih stari ne morejo privoščit!
Podpiram druženje brez pripomočkov moderne tehnologije!
Podpiram šolo v naravi!
Ne podpiram množično prilagajanje na nivo tistega socialno najšibkejšega!
Ne podpiram PREPOVED nošenja in uporabe pripomočkov moderne tehnologije!
Sem v svetu staršev, svetu šole, šolskem skladu, ekipi za podporo projektu Vrednote … just name it … in tako vem tudi nekaj o težavah pri usklajevanju želja učencev, pravil šole, želja in ovir učiteljev, ugovorov staršev itd. itd.
Lokacija je predaleč, preblizu. Dom je predrag, je precenen, hrana je itak vedno zanič, avtobusni prevozi so le način, kako nekdo pomaga bratu avtoprevozniku, da služi “mastne denarje” in podobne zdrahe, vsako leto znova….
Naš Jaka mobitela praktično ne uporablja. Mobitel je zame, za Tomaža in tako tudi za najinega sina le normalen produkt današnje dobe, ki ga uporabljamo, da nam olajša določene stvari. Pri nas po mobitelih komuniciramo najnujnejše. Je priročen, ker ga imaš vedno pri roki in lahko vedno na hitro pokličeš in se dogovoriš za mesto in uro srečanja. Od mobitela naš Jaka ni odvisen, s prijatelji ne komunicira preko SMS-ov, tudi MSN je zanj izguba časa. Računalnik (ali celo mobitel) uporablja bolj za hiter dostop do internetnih podatkov.
Življenje v “našem času” je takšno, da ga v šolo dostavljamo zjutraj, pobiramo zvečer, vmes je pri mojih starših na krožkih ali treningih. Mobitela ne nosi s seboj, čeprav bi ga včasih potreboval … no, jaz bi potrebovala, da bi ga on potreboval 🙂 Včasih se zgodi, da ne morem priti ponj na trening ob dogovorjenem času ali pa me zanima ali je roditeljski sestanek na šoli res odpadel, mogoče ne bi bilo slabo, da kdaj pa kdaj preverim se pogovorim o njegovem učenju itd. …. Ne, te možnosti nimamo, kajti mobiteli so prepovedani. Zakaj že? Zato, ker so ga nekemu Gašperju ukradli, ker so Anji, Manji in Tanji zvonili med poukom, ker sta si Vid in Maša med poukom pošiljala ljubezenske SMSe, ker je mama nekega Esada vsa zaripla pridrvela v šolo in se drla na ravnatelja, da mora povrniti stroške za razbit telefon, ki ga je sošolec njenega sina baje vrgel po tleh …. Točno! Zato je treba mobitele PREPOVEDATI! Prepovedati popolnoma! Ni odstopanj! Morda bi bilo treba celo učiteljem obračati žepe in zasegati vsak mobitel, ki prestopi prag učene hiše.
Na tabor seveda otroci tudi ne smejo vzeti mobitelov. Učitelji tudi ne?!
Mobilnih številk učiteljev nimamo, tudi učitelji nimajo naših številk, čeprav vnos vseh številk staršev danes res ni takšno čudo in ne vzame ure in ure časa (sploh če ima razred isti razrednik po 3 leta in več) in po prihodu v dom tudi ni nek bavbav ali ekstra usluga, če bi učitelj celotni skupini staršev spustil kratek SMS z obvestilom, da so otroci varno prispeli na cilj!
Na pisnem obvestilu o lokaciji doma je le naslov doma, seveda opozorilo, da so mobiteli prepovedani, telefonske številke, kamor pa bi lahko poklicali starši pa NI. Saj bi jo lahko izvrtala, vendar je želja po nekontaktiranju tako očitna, da se skorajda ne upam biti ravno jaz tista tazoprna mama.
Jaka si je med taborom baje … baje zvil gleženj. O tem me je iz nekega stacionarnega telefona obvestila učiteljica, ki je z njimi. “Jaka je nerodno stopil, ne ni nič hujšega, ga peljemo k zdravniku na pregled, sumimo na zvin. Na svidenje.”
OK, predvidevam, da ni nič resnejšega, saj bi me drugače ponovno poklicali. Vendar pa!!! Jake jaz ne morem poklicati, da bi vsaj preverila kako se počuti. Saj ni govora le o fizični poškodbi! Jaku tenis pomeni veliko in v naslednjem vikendu ga čaka turnir. Å e pred odhodom na tabor je jamral, da bi želel imeti še kakšen trening. Naslednji teden so počitnice, ta teden pa se počasi že končuje. Iz tabora naj bi se vrnili danes ob 5h. Jaka ima ob petkih treninge ob 3:30. Prosil me je naj poskušam urediti, da pride na zadnjo uro treninga ob 5:30. Bodo sploh uspeli priti do 5h? Ima Jaka zdrav gleženj? Naj drvim iz pisarne in stojim oprtana z Jakovo trening torbo pred šolo in držim pesti, da bodo tokrat za spremembo točni? Naj sploh težim trenerju in ga prosim za izjemen termin, saj ne vem, če sploh, …..
Oh, le en klic na mobitel bi olajšal marsikatero nepotrebno pot in odpravil marsikatero skrb. Saj bomo preživeli brez tega, a vseeno ne razumem takšnega načina dela! Kaj ni bolje, da učence naučimo pravilnega ravnanja z napravami moderne dobe, kot da jih raje enostavno prepovemo?
Kolegica v službi zagovarja prepoved mobilnih telefonov, češ mulce se ne da ukrotiti drugače. Aja? Morda bi tudi jaz prepovedala nošenje mobitelov v pisarno, saj nekateri preradi čvekajo med delavnim časom?
In kako rešiti težavo klepetanja otrok med poukom? Obliže čez usta pa bo mir!
In kako urediti promet in zmanjšati število nesreč? Vsem odvzeti avtomobile!
In zmanjšati alkoholizem? Prepovedati alkohol!
Pa bo končno red v deželici naši!
Tole namreč!
6. aprila prvič, 20. aprila drugič, naprej še poročam …..
Tisti, ki imate otroke, ki so že odšli na kakšen šolski tabor, poznate takšne zgodbe, tisti ki pa ne, pa bodite srečni in si obliznite vseh deset prstov!
V mojih časih1 smo bili srečni, da nam je uspelo iti vsaj na tisto zimsko šolo v naravi … ok, da ne omenjam, da smo se smučanja učili v “znanem” smučarskem središču imenovanem Travna gora …. exactly Travna in ne Snežna 🙂 .
Poletne šole v naravi nismo imeli. Ni bilo denarja, najbrž pa tudi veselja ne …. veselja starcev in učiteljev mislim. Takrat so itak vsi mislili, da je 5 dni letovanja s takratno mladino nekaj nevzdržnega. Ja, ja, še niso poznali naših mulcev! 😉
In ker smo še vsa leta za tem cmizdili in jamrali (saj so generacije pred in za nami imele poletno šolo v naravi) ter se na koncu odpovedali zaključnemu plesu2, so se nas končno usmilili in nas peljali na dvodnevni končni izlet v Pulo. Jah, spali smo v nekih zanikrnih smrdečih hiškah, a druženje je bilo nepozabno.
Sedaj pa ima mularija vsaki leto en teden tabora. Kočevje, Pohorje, Ptuj, Zaplana … letos Peca. Namestitev res ni takšna, kot bi jo izbrali za naše počitnice, a vsekakor je najslabša od različic, še vedno mnogo, mnogo boljša od tega kar smo imeli mi. Sama bi vsekakor imela precej za pripomniti pri vsakem od taboru, a se v prid Jaki, vsake kritike raje vzdržim in za ceno podrejanja skupnosti in odobravanju takšnega načina šolanja, Jaki in njegovim pripombam raje oporekam.
Za Jako je to že 7. razred in tako 7. tabor, zato res ni za pričakovati, da bo od vznesenosti in pričakovanja skakal do stropa. Že vnaprej “ve”, da bo hrana obupna, da bodo sobe grozne, da bodo vanje namestili po 4 ali celo 8 učencev od katerih zagotovo kakšen vedenjsko zelo odstopa, da ne bo utečenih načinov zabave, saj tam ni računalnikov (čeprav oprostite, ne razumem zakaj ne, saj je to dandanes povsem normalen učni rekvizit), tokrat ni celo televizije, ni mobitelov (česar tudi ne razumem, saj jih takšni otroci v “normalnem” življenju, redno uporabljajo) in ni nobenih elektronskih igrač. Skratka Big Brother!
Naš je cmizdil, jamral in javkal že nekaj tednov in malodane iskal izgovore, da ostane doma. Počasi se sprašujem, če z vsemi njihovimi omejitvami takšni tabori postajajo nasprotje temu, kar naj bi bili. Kaj ne bi raje prihranili učiteljem nekaj živcev, staršem nekaj denarja, otrokom pa slabo voljo in takšne tabore zredčili na polovico?
A kakorkoli že, včeraj je odšel. Ne brez težav!
Zbor pred šolo je bil 7:15 zjutraj. 7:15?! Ja, saj veste kako je s tem, ko naj bi se dobili s prijateljico, ki stalno zamuja? Tudi vi začnete zamujati. In ker ona počasi ugotovi, da zamujate, bo svoje zamujanje še podaljšala itd. Takšna je najbrž zgodba s temi zbori pred šolo. Avtobus naj bi odšel ob 8:00, zbor je ob 7:15. Zakaj že potrebuje 40 dvanajstletnikov 45 minut?
Ker jaz nisem prava oseba za zganjanje terorja nad tamalim, ko je vprašanje točnega odhoda od doma, takšne zgodnje izjeme obdela moj mož. Kljub jutranji paniki in nekaj povzdignjenim tonom, sem moža umirila, da je povsem vseeno, četudi zamudita in se pred šolo narišeta šele ob kakšnih pol osmih ali še kasneje.
Danes sta me dokaj resno upoštevala in na cilj prišla šele okrog 7:40. Kot najbrž še 90% ostalih izkušenih staršev. A groza, grozna, tako kot 6.aprila, ko je šofer tudi bil moj mož, se je tudi tokrat v Jarše pripeljala le ena sama torba. Potovalka je prišla do želenega cilja, nahrbtnik pa je počival doma na stolu v hodniku. Nahrbtnik z denarnico, s potrjeno zdravstveno izkaznico in knjigo za branje.
Kaj je mami drugega preostalo, da je na brzino hitro nase nataknila čevlje in še ona odbrzela proti šoli. Z nahrbtnikom vred, jasno.
Kako pa super, da avtobus nikoli ne pride ob dogovorjenem času. Prehitevala sem vse avtomobile, prevozila vse rumene in zadihana pritekla pred šolo ob 8:10. Ne, ne, nihče mi še ni ušel. Avtobus sploh še ni prispel!
Drugo leto bomo zamudili vsaj 1 uro in pol, tako da računajte na to, ko boste pisali uro zbora!
Katera napaka je večja? Tista kjer ne narediš skorajda nič narobe, morda le v trenutku nezbranosti postaviš škatlico vžigalic preblizu šopa starih časopisov, preskoči iskra iz bližnjega kamina, zagori, adijo hiša in morda celo kuža in muca, ki sta spala v njej? Ali pa je večja tista, ko svojemu otroku dan na dan ne posvečaš nobene pozornosti, ga zanemarjaš, prepuščaš ulici, a on se ne da, vztraja in odraste v krasnega človeka?
Se velikost napak meri po velikosti posledic? Ali po slabonamernosti? Morda po dolgoročnem ponavljanju iste napake?