Kategorija: Bi bilo lahko boljše

Objavljeno dne

Naj par besed posvetim Blogoroli

Sram me bodi! Do danes nisem še prav nič napisala o tiskani Blogoroli.

Danes me je zapekla vest in naj bo … nekaj besed namenjenih tej izredni ideji.

Kljub temu, da prenašam laptop kamor koli že, da ga brez sramu potegnem ven tudi v kakšnem lokalu, pa še vedno najbolj prisegam na dobre stare cajtnge. Pri nas smo itak zbiralnica tiskanega papirja. Knjige, še več pa revij in časopisov se valjajo vsepovsod. No, ni ravno tako hudo, ker te stvari vsakodnevno spravljam na kupe, a vseeno, če bi morali zategovati pas, bi lahko temeljito prihranili že s tem, da popolnoma ukinemo takšno in drugačno duhovno hrano.

In z idejo o tiskanih blogih, so mene res zelo osrečili. Blogorole nikoli ne berem doma, čeprav jo dobivam v domač nabiralnik. Vtaknem jo v torbo in jo prebiram po obrokih od začetka do konca ob jutranjih kavicah.

Vsebina sama … no, ja … se bere. Mene ni v njej 🙂 No, saj se sploh ne trudim. Nekako mi ni do tega, da pišem na ukaz. Do sedaj nisem še zapisala niti enega posta na temo, ki je bila predlagana. Ponavadi razmišljam o tem in bi čez kakšen teden ravno na to temo imela kaj povedati, a se mi ne da še enkrat pogrevati že 100x pogrete juhe.

Papir – sem že videla kaj bistveno boljšega. Mi je prav hudo, da se ta časopis tiska na tako1 neatraktivni kvaliteti papirja.

Najšibkejša točka pa je vsekakor dosegljivost. Nisem študent, zato nimam po faksih kaj iskati, tudi na postajah me niso videli že najmanj 20 let, tako da sem bila prisiljena Blogorolo naročiti si na dom, če sem jo sploh želela kdaj videti od blizu. No, ja, na ta način kakšne množične razširjenosti ni za pričakovati, kajne? Dogovor s City magazinom, Žurnalom24?

  1. saj ne vem, če obstaja sploh manj kvaliteten [↩]
Objavljeno dne

#!!$*!!

Nam je očitno strašansko lepo! Res, prav nič hudega nam ni, kajti kregamo se le za “izredno” pomembne stvari.

Danes nisem znorela zaradi TAKÅ NE izredno pomembne zadevice, ne, ne, danes smo se skregali zaradi druge silno pomembne zadevice – parkirnega prostora.

Lep sonček je bil danes in naša družinica je sklenila, da ga preživi zunaj. No, pred tem sva midva s Tomažem skočila na Å marno goro, popila eno kavico1 vmes pa še skočila do Tomaževega očeta, ki je ravno prišel domov iz bolnice. No, ta zadeva okrog njegovega stanja in težav z oskrbo starih ljudi itak zasluži poseben prispevek in o tem ne bi sedaj. Torej tam okrog poldneva se mi lepo skobacamo v avto in v mesto2. Sklenili smo, da bi nam sedla ena dobra solatka v Romeu.

Tomaž je glede parkiranja težek ziheraš in parkira raje 4 km prej, le da mu parkinga ni treba iskati ali pa, da ne bi bilo slučajno treba parkirati z enim kolesom izven natančno zarisanega temu namenjenega prostora. Jaz sem pa njegovo nasprotje, torej tip, ki bo najprej peljal tik do vrat, tam obrnil in vozil počasi v obratno smer. Seveda skoraj vedno najdem dovolj dober prostor v neposredni bližini lokacije, kamor sem namenjena. Da ne bo pomote, preziram pa ljudi, ki parkirajo na mestih namenjenih invalidom, čeprav se mi dozdeva, da je takšnih mest vedno vsaj 1x preveč. Jaka pa je seveda po mami kar se tega razmišljanja tiče, a po atu kar se tiče trmoglavosti in težačenja.

Mi se danes lepo počasi peljemo ob Ljubljanici iz smeri Prul (ali še pred tem) proti Stari Ljubljani, zunaj lep sonček, kup sprehajalcev in kar precej parkiranih avtomobilov vzdolž celotne poti. Malce za Prulskim mostom3 naš zagleda zgleden parkirni prostor, kamor bi uspel spraviti našo žival (hmja, priznam mrcina je precej velika in ne paše ravno v vsako luknjo). Ustavi, parkira.

“Joj, oh, bu, groza … pa ja ne bomo tukaj parkirali?!” Ne, ne, nisem bila jaz. Naš tamal je začel težiti do “##*!€.
Naš tavelik se ne da motit, stopi ven in jaz za njim. Čakava 1 minuto, čakava 2, nič … tamal sedi v avtu. Na tihem si mislim, da ima prav, kajti jaz bi peljala naprej, poskusila srečo bližje in če parkirca ne bi bilo, obrnila nazaj. A zagotovo bi bil, saj sva že samo 20 m pred nami videla drug parkirni prostor in nikakor ne dojela, zakaj naš ni peljal vsaj do tja. Hmja, po drugi strani si mislim, da je itak lepo vreme in nam sprehod ne bo škodil. A po prvi strani bi lahko parkirali bližje naši destinaciji in se sprehajali tam, kamor smo v bistvu namenjeni.

“##*!€ … požrem slino, grem do avta in prosim tamalga naj gre ven. Pregovarjava se prijazno in mirno, a tamal ne popušča. Sedi v avtu. Tavelik seveda stoji 20 m stran in se v najino debato ne spušča, a vidim, da se iz njegove glave rahlo kadi. Ne, ni kadilec in tudi hladno ni bilo za sapo …..
“#$??!! kaj naj zdaj naredi mama, da bo volk sit in koza cela?! Ravno se napotim k Tomažu z namero, da vzamem ključ od avta in mrcino preparkiram malce naprej, Tomaža pa pustim naj pešači, če je pač to njegova želja, ko Tomaž silovito zakoraka proti avtu. Stečem še jaz, usedem zraven, ko avto sunkovito spelje in že vem, da bo huuuudo. Parkirnih mest kar nekaj levo, desno … a naš pelje naprej. Jaka ga ustavi in želi, da parkiramo tam nekje ob Trti ali Kitajski restavraciji, naš piha in pelje naprej. Tole bo en hudič, mi je jasno. Jasno, proti koncu te ceste prostih parkirnih mest ni več, zapeljemo na Vegovo cesto, vse zasedeno. Peljemo preko Zvezda parka in parkirnega prostora, zasedeno. Peljemo po Gosposki, parkirnega prostora še vedno ni … vsaj tako velikega ne, da bi tja zrinili naš avto. V avtu pa ozračje, da bi ga rezal. Gremo nazaj, tokrat v obratno smer in končno najdemo mesto. Kje? Hmja, kakšnih 30 m bližje centru, kot je bilo tisto naše prvotno. Ja, tisto pred pihanjem, puhanjem in silovito vožnjo.

Moj ne bi bil taprav, če ne bi tik pred izhodom iz avta siknil nekaj okrog tega, da se je tole res “izplačalo”, tamal ne bi bil tamal, če ne bi takoj zatem začel cviliti, da on je itak mislil točno tole mesto, kjer smo sedaj in da ni bilo treba prevoziti pol mesta in jaz ne bi bila jaz, če ne bi siknila tamalmu, da bi lahko vedel kaj sledi in da mu res ne bi odpadle noge, če bi se pred tem spokal iz avta in pot pod noge. Ja in tamal ne bi bil tamal, če ne bi začel zraven še tuliti, češ da sedaj je pa za vse krivim njega, vmes je moj dec še vtaknil glavo not in zagrozil, da bo šel kar na avtobus in naju pustil v mestu, če se takoj ne spraviva ven.
No, mera je bila polna, ko je tamal začel točiti krokodilje solze samopomiljevanja in vso stvar zaključil:” Vsega si kriva ti, ker …..” Pravzaprav niti ne vem, kaj je sledilo, ker sem sklenila, da se je tam tale komična tragedija končala. Stopila sem iz avta, zaloputnila vrata, niti pogledala mojega ali tamalga in mirno odkorakala v mesto. Niti ozrla se nisem. “##?^ˇ€¸*!

Ena, dva, ena, dva …. prav silovito sem korakala po mestu, ob tem pa pihala kolikor je spljoh mogoče. Bosta mene dr***!

Sprehodila sem se ob Ljubljanici in prikorakala že do Tromostovja, ko sta me končno poklicala. Sta se pobotala, pomirila, dobila mizo v Romeu in me vabita, da se jima pridružim.

Hvalabogu za mobitele, a ne?!

  1. vsak svojo, seveda [↩]
  2. ja, živimo pač na vasi, čeprav z “mestom” jaz itak ponavadi mislim center [↩]
  3. ali je morda Trnovski?? [↩]
Objavljeno dne

Slovenci in naše evrovizijske pogube

Å e vedno imam za Emo 2008 enak komentar, a vendar to ne pomeni, da sem nad izborom Rebeke Dremelj razočarana in tudi, če bi izbrali Lango in … whatever1, ne bi jokala, tarnala in jadikovala, češ kako grozno je, če cigani predstavljajo Slovenijo. Cigani, Srbi, Japonci, Angleži, Grki …. kdor koli že, saj je vseeno kakšno barvo kože in kako mu visijo oči, le da nam prinese zmago, kajne?

Kakšna bedastoča in gnanje za trofejami pa je to?!

Meni osebno je res čisto vseeno kakšne narodnosti je oseba, ki bi nas predstavljala na Emi. Å e več, povem vam, da bi v primeru, da bi na Emi nastopil moj omiljeni Oto Pestner2, obvezno prestopila tudi ta svoj principielni prag in si dovolila takšno neumnost, kot je bedasto zapravljanje denarja za deljenje tele-glasov.

A vendar si na Emi nekako želim slišati melodijo, ki nima v sebi Indijskih, Turških, Srbskih ali Romskih ritmov. Pravzaprav me pri tem ne bi nič motilo, če bi se takšna skladba znašla na seznamu zgolj slučajno in bi se kateri od pevcev pač odločil za malce bolj eksotični način muziciranja, recimo s kitajskim melosom ali konec koncev indijanskim, kot sta ga morda želela ustvariti Damjana Golavšek in njen Čarli pri svojem zadnjem ustvarjanju za Slovensko popevko 2007 ((čeprav mi tudi ta pesem žal ni bila všeč)), a lepo vas prosim s temi turbo ritmi (pa najsi bodo to slovenski, srbski ali ciganski) res že malce pretiravamo.

In zakaj? Ker bi na ta način baje lažje prišli do kakšne 12-ice več na izboru Evrovizijske popevke! Zakaj že je to tako pomembno? Ali ni vseeno konec koncev na katerem mestu pristanemo, saj je itak jasno, da bodo po takšnem načinu glasovanja vedno zmagovali narodi, ki imajo veliko delovne sile raztepene širom sveta. Z izredno melodijo, krasnim vokalom in bujnim stasom se lahko v najboljšem primeru prebijemo na kakšno 7 mesto, v najslabšem pa smo na zadnjem a smo imeli vsaj priložnost predstaviti slovensko ustvarjalnost širnemu svetu. Zakaj bi prenehali sodelovati? In zakaj bi se non-stop trudili, da na Evrovizijsko popevko pošljemo klovne?

Mar ni največ vreden NAÅ  lasten občutek, da smo v Evropo poslali nekaj kvalitetnega in NAM res všečnega?

Langa in njegovi3 imajo temperament, energijo, zanimivo skladbo, morda, morda bi mi sčasoma šla še v ušesa, čeprav nisem ljubitelj etno južnjaških ritmov (da popravim, ciganska glasba mi je všeč, vendar tukaj mi zadeva močno diši po srbskem trubaštvu, ki pa mi res ne sede), če bi namesto Lange (kdor koli od obeh pevcev je že to) v band vtaknili mojega Ota ali kogar koli od Å ukarjev.

Žal pri glasbi več dam na kvaliteten vokal, kot izvirno idejo ali modno muho. A Rebeka? A čem še tukaj enako razpredati? 😉 Rebeka je zanimiva in energična punca. Bi šla z veseljem kdaj z njo na kakšno kavo in kakšno rekla. Vse čestitke za dosežek, ampak …. oprostite pevka pač ni najboljša pa tudi tale žinga žanga ni nek strašen glasbeni izdelek, ki bo ostal med nami kaj dlje, kot do Evrovizijskega nastopa.

A vseeno ji želim, da se v Beogradu zabava in da uspešno predstavi svojo pesmico … pa kamor koli se že uvrstimo. Kruh in mleko se bosta kljub temu še vedno dražila.

  1. sori ampak imena niso moja jača strana [↩]
  2. ki ga nekako lahko štejemo k Romom, kajne? [↩]
  3. žal še vedno ne vem polnega imena [↩]
Objavljeno dne

Ko bom velika bom ….

Magistra! To sem govorila pri svojih sedmih, osmih letih. Ne, ne, nisem imela v mislih magisterija, ampak poklic farmacevta. Moja teta je bila diplomirani farmacevt, vodja ene ali več lekarn v Kamniku in okolici in ob nočnih dežurstvih je preko noči vzela k sebi v lekarno mojo sestrično in mene. Spali sva v neki majceni sobici z majhno priročno posteljo in v tej avanturi nadvse uživali. Doživetje, ki mu ni bilo para!

Ko bom velika, bom tudi jaz tako cenjena, kot moja teta, ki jo vsi ogovarjajo z gospa magistra, ki lahko dela ponoči in ima opravka s toliko čudovitimi flaškami! No, saj veste, ko smo prišli do periodnega sistema, me je minilo še zadnje veselje, ki sem ga pred tem še morda gojila do tega poklica. Kemija, brrrrr!

Naslednji poklic, ki sem ga sanjala, je bil novinarski. To so bile že realnejše sanje. V osnovni šoli na predmetni stopnji smo imeli učiteljico slovenščine, ki je bila ….hmmm ….. lepa. Res, lepa je bila! No, tukaj ni ravno govora o neki manekenki ali fotomodelu, a vseeno za učiteljico slovenščine … no, za učiteljico nasploh …. sploh v tistih socialističnih časih, je bila pač …fejst. Ne, ne, nobenih napačnih misli, prosim! Gospa1 se je predvsem oblačila v izredno modne in lepe cunjice. Elegantno, urejeno in vedno v nekaj, kar ni bilo mogoče dobiti niti v Trstu, kaj šele v naši modno zakotni Sloveniji. Tam nekje leta 1976 je gospa nosila črne lakaste škornje! Å e vedno se jih spomnim2 .

Nevenka Drusany ji je bilo ime in to ime sem te dni zasledila celo na naslovnici nekega učbenika za slovenščino in očitno moje otroško občudovanje ni temeljilo le na občudovanju oblačil, temveč je gospa obvladovala tudi svoje poklicno poslanstvo. Tega takrat s svojimi otroškimi očmi niti nisem znala presoditi, vem le, da sem naravnost z navdušenjem čakala na vsako uro slovenščine, ko bom lahko ponovno opazovala njen stil oblačenja. Jah, najbrž je bila v mojih poklicnih sanjah takrat prepletena tudi želja po modnem oblikovanju, ki pravzaprav ni nikoli izginila, a tudi nikoli prav močno udarila na površje.

In ker tudi moje znanje Slovenščine ni bilo ravno na psu in me je pri pisanju spisov rada pohvalila, sem jaz ob njenih pohvalah še bolj cvetela. Novinar bom, pisala bom kolumne v časopisih in revijah! Kaj vse lahko naredi pohvala občudovanega človeka! Niti slučajno nisem želela izneveriti njenega zaupanja in tako sem se za spise vedno močno trudila, pisarila po vseh šolskih občilih in bila resnično še ob vpisu na gimnazijo prepričana, da bo novinarstvo moj bodoči poklic.

A glej ga vraga, na gimnaziji je bila moja učiteljica slovenščine, ostarela, napol slepa učiteljica, ki je bila tik pred upokojitvijo. Moj prvi spis je bil od prvega do zadnjega stavka popravljen z rdečim kulijem in prav slabo ocenjen. Pisala sem neko napeto zgodbo in v ta namen uporabljala sedanjik. Tako nekako: In tečem, on za mano. Drži me za roko, vleče k sebi ….itd. Vsak stavek mi je v celoti popravila in ga nad mojim pisanjem še sama zapisala v preteklem času, češ saj se zgodba dogaja v preteklosti. Potonile so mi vse ladje in slovenščina ter pisanje spisov so odšli na isto pot, kot kemija in fizika … med nebotigatreba predmete.

Le kdaj za vraga me je kdo navdušil nad ekonomijo?! 🙂

Sicer pa o tem pišem na osnovi opazovanja svojega sina. Danes obožuje jezike. Angleščina je zakon. Letos je za izbirne predmete izbral obe možnosti tujih jezikov francoščino in nemščino. Oba ga veselita in posledično temu so ustrezne tudi ocene.

Lani je v ta sklop pasala tudi slovenščina. Letos pa ….hmmm ….. ne vem …. druga učiteljica, druge navade, drugi porivi. Žal, prav žalosti me, ker vem kako rad se pisno izraža, a letos tega veselja ni več. “Me sploh ne opazi”, pravi … “moj stil pisanja ji ni všeč”. Å e dve tri leta takšne učiteljice in morda se iz družboslovca popolnoma preusmeri v navdušenca za kemijo in biologijo 😉

  1. ja, že takrat je bila poročena in resna gospa [↩]
  2. in ne spomnem, kot radi uporabljajo celo nekateri uredniki 🙂 [↩]
Objavljeno dne

Bojkot nakupovanja?

Danes sem ponovno izgubila nekaj kocin … žal mi vedno odpadajo le naglavne. Kar iz treh različnih naslovov sem dobila isto pismo, očitno je stvar vroča.
Jaz seveda pisma ne bom pošiljala naprej, tudi na ta način ne, da bi vse prejemnike skrila v polje BCC1 ali Skp v slovenščini2, četudi mi jutri crkne že tretji računalnik.
Ja, nesreča se kar kopiči na mojem naslovu. Najprej mi je pred tednom dni odpovedal še ne pol leta star prenosnik IBook, tako opevani in nikoli pokvarljivi Mac! Jap, meni je crknil! No, crknila je kao tipkovnica. Nikoli polita, nikoli na tla pribita … nič, nič ….. a vseeno crkne!
A jaz se nisem prav hudo sekirala, kajti laptop sem na hitro zamenjala za 2 meseca staro Toshibo, ki je v osnovi bila namenjena meni, saj smo razmišljali, da bi bil Mac Jakov. A to je dolga, zapletena in kruta zgodba, nevredna mojih nežnih bralcev.
Toshibica je poleg tega, da je bila itak moj izbor, imela še XP-je in Office 2003, ki so naravnost božji dar v primerjavi z Visto in Office-om 2007, ki sem jih uporabljala na Mac-u. Ravno sem z vsemi častmi pokopala spomin na izgubljene podatke, ki so bili na Mac-u in ravno sem uredila vse potrebno, da sem brez težav dostopala do vseh spletnih strani …. da ne boste mislili, da je to hec, saj poleg mojih blogov, dostopam še do male množice službenih serverjev in spletnih strani, kjer je potrebno vnašati posebna uporabniška imena in gesla, ki jih seveda iznenada nikjer ni bilo shranjenih …. in ravno sem lahko tudi od doma dostopala do mailov ter si inštalirala še vse tiste programe brez katerih mi živeti ni…. no, ravno, ko sem vse to uredila in si tudi nekako že uredila videz svojega bloga, mi začne nagajati tudi Toshiba. Res, ne morem verjeti, a včeraj zvečer mi je odpovedala bluetouth povezava. Iznenada moj laptop ni več spoznal moje miške in je tudi po obupanem iskanju ni in ni zaznal. Ja, ja, baterija je polna in miška vključena in jaz nisem blond! Poleg tega ni zaznal nobenega od naših mobitelov, čeprav so vsi priključeni na BT.
Ajde, a brez te “normalne” miše bi še živela, le da mi wireless povezava dela in posledično povezava z netom. Pa ne, tudi to je crk.
In ker nekako ne verjamem v toliko naključij na kupu, razmišljam, da je razlog za vso to nesrečo in kazen božjo, zagotovo ta, da zadnjega cirkularnega pisma, ja pa tudi predzadnjega in če prav pomislim tudi tistega pred tem, nisem poslala na vsaj 50 svojih prijateljev. Ne, tudi tokrat ne bom, pa če mi crkne še 5 računalnikov pa še bazilika v lončku na okenski polici!

Mogoče pa mi bo pol oproščenega, če na svojem blogu objavim svoj komentar na vso zadevico ter dodam tale link.
Hkmm?! A nakupovanje naj bi bojkotirala? Saj ne vem kaj naj si o tem mislim. Pohvale vredno, da obstajajo entuziasti, ki verjamejo v uspeh takšnih akcij in morda bi ravno iz tega razloga podprla vso stvar, a po drugi strani se sprašujem ali bo to res obrodilo kakšne sadove.
Najprej ne verjamem, da bo to doživelo kaj močnejši odziv, kot če kihne miš
Potem menim, da bodo ljudje zapravili le več in niti slučajno manj. Pred stavko v Mercatorju, bodo šli in nakupili vse “cenejše” Mercatorjeve produkte na zalogo, potem Sparove itd.
Konec koncev pa dragi moji, kaj vam ni jasno, kdo ima platno in škarje v rokah?!
Kaj je že namen tega? Manj davkov? Nižje cene artiklov? Razkrinkati vlado? Višje plače?

  1. Blind Carbon Copy [↩]
  2. Slepa kopija [↩]