Kategorija: Bi bilo lahko boljše

Objavljeno dne

Ko zakoličiš

Z našim malim v šoli nimamo težav. Do sedmega razreda je priromal z odličnim uspehom in sicer povsem neproblematično je celotno družboslovje od slovenščine, tujih jezikov1 pa vse do zgodovine in geografije, malce vtikanja v učenje je potrebnega pri matematiki in naravi2 ,po novem pa imamo letos težave pri tehniki. No, tehnika je sedaj nekaj kar je po “težavnosti” zamenjalo lanskoletno gospodinjstvo. Ja, res s predmeti, ki so bili v naših časih tkozabrezveze, imamo stalno skrbi in frustracije.

Jaka ima namreč od rojstva naprej težave pri finomotoriki. Nič strašnega, saj se je že dovolj kmalu in dovolj temeljito spopadel s tem in pisavo izpilil3 tako, da danes to rezultira le še v malce počasnješem pisanju od njegovih vrstnikov, a temeljiteje se ta slabost opazi pri geometriji in tehničnem risanju.

Lani so pri predmetu gospodinjstva4 morali šivati gumbe. Res, priznam, da tega doma Jaka res nikoli ni vadil, zato je večino časa, ko so pri uri gospodinjstva, ostali že veselo šivali gumbe, on še vedno vtikal nit v luknjico igle in ko so ostali zašili že zadnji-peti gumb, je naš nerodno pritrjeval šele prvega. Ker učiteljica ni poznala učencev bolj podrobno5  in ker je gledala samo konkreten rezultat dane naloge, je Jaki takrat zagrozila s cvekom.

Domov je prišel zagrenjen, tekel v svojo sobo, se zaprl vanjo (kar ni naredil še nikoli v življenju) in neumorno jokal. Bolj, ko smo tolažili, bolj so tekle solze in danes razmišljam, da je bilo hujše od razočaranja nad slabo oceno ali strahu (pred čemer koli že), boleče ponižanje. Ponižanje pred samim seboj, ker mu je pred tem vse več ali manj uspevalo, gumba pa ni in ni mogel prišiti, ponižanje pred sošolci, ki so se mu morda celo smejali, predvsem pa ponižanje, ki mu ga je prizadejala učiteljica, ki je javno grozila z najslabšo možno oceno. Jaka takrat ni dobil nobene ocene in kasneje je tako on, kot vsi ostali sošolci ugotovil, da je najbolj priljubljena “palica” te učiteljica ravno grožnja z enicami. Vsako uro je najmanj enkrat “podelila” kakšen cvek, ki ga itak nikoli ni zapisala nikamor. In ta ista učiteljica bo Jako kasneje učila kemijo? Kemijo, kjer ljubezen do predmeta, ki si ga izgubil z vnemarnim deljenjem slabih “ocen”, ne pridobiš naslednjo uro s pečenjem palačink?! Uffff!

Torej s prvim navideznim cvekom imamo izkušnje že od lani, letos pa smo poskusili še zares. Ne, gospodinjstva ni več, kemije še nima, tudi tehnika ni tista, ki bi mu grenila življenje bolj, kot konstantne štirice in “obljuba” učitelja, da več kot zaključeno 4 tako ali tako ne more imeti.

Prvi cvek je dobil pri predmetu naravoslovje. Učiteljica je prav zagnana in popolnoma predana svojemu poklicu in željna učence naučiti čim več. Se opazi po načinu učenja in preverjanja znanja. A vseeno ga naš Jaka ne zna osvojiti. Imajo kup poskusov, ki jih je potrebno razumeti in kasneje razložiti. Večina je pri samem poskušanju navdušena, a kaj ko v zvezku ostane po takšni uri kaj malo, učenje iz knjige pa očitno6 ni ustrezno.

In tako nekaj dni nazaj Jaka najavi, da bodo pisali test. Čeprav letos z Jako ne delam prav nič več za šolo, kajti raje smo ga navadili reda in samostojnega rednega učenja, sem tokrat pred testom le želela preveriti njegovo znanje. Pozitivno me je presenetil, saj ni tako kot leta prej ob mojih vprašanjih, čukasto gledal in nekaj momljal.

Popoldne po testu mi je pojasnil, da so imeli 7 nalog, da je rešil vseh 7 in ima občutek, da bo dobil petico. BTW, Jaka je precej kritičen in redkokdaj izjavi, da bo ocena boljša, kot kasneje tudi je. In nekaj dni zatem prinese test domov in s težavo pove, da je dobil 1.

“Me hecaš, a?”
“Ne!”
Halo?! Cvek dobiš takrat, ko ne znaš reči niti MU, ni tako? Cvek je tista najslabša ocena, ki naj bi jo učitelj dal takrat, ko res iz učenca kljub največjemu trudu ne spravi ničesar, ni tako? Če se le da, mu daš 2, ki prav tako ni neka strašna ocena, a vsaj ne pusti tako grenkega priokusa?!
Pri pisnih ocenah je prednost ta, da otrokovo nakladanje o tem, kako ga nekdo ne mara oz. kaj vse je on znal, a se ni opazilo, zlahka preveriš.
Pogledam test, ki ima 7 nalog, ki jih žal bolj malo razumem, čeprav sem ravno to snov z njim ponavljala.
“Kaj so vse te risbice?”
“Ja, ni bilo nobenih teoretičnih vprašanj iz knjige, ampak vse le risanje vaj, ki smo jih delali pri pouku. Prikaz lomljenja svetlobe tako in drugače ter valovanje zvoka sem in tja” Zadnji dve nalogi pa celo nekaj, kar se ne da preveriti, saj je bilo potrebno narisati valovanje zvoka po nareku (!).  Kljub temu, da je meni tudi ta naloga izgledala dovolj solidna, da je imel valove narisane dokaj lepo in popolnoma izpolnjeni obe nalogi, tam ni kaj oporekati ali dokazovati, ker nareka pač jaz nisem slišala. 0 točk pri obeh!

Preko vsake rešene naloge počečkano z nečitljivimi znaki z rdečim svinčnikom in le iz točk se da ugotoviti, da sta bili 2 nalogi popolnoma pravilni (!), tisti 2 zadnji (kao po nareku) popolnoma nepravilni (kot kaže po številu točk), za ostale 3 pa po najboljši volji ne moremo ugotoviti kaj naj bi še bilo zapisano, da bi dosegel polno število točk. Skratka: popolnoma popisan test, z dvema točnima nalogama ne kaže na nekoga, ki nima pojma?! Je to lov za znanjem ali za neznanjem?

Naj grem v šolo in se prepiram za oceno?! Nekako ne gre v moj koncept vzgoje, ker Jako ves čas navajamo na to, da ocene niso pomembne, da je pomembneje kaj ostane v glavi in da so ocene le pomoč učiteljem, da sistematično ocenijo znanja različnih učencev. In četudi dosežem, da se enica spremeni v 2?!

Glavna težava ni v oceni, glavna težava je v izgubi motiva in veselja do predmeta. Vsekakor sem zelo za strogost pri doseganju 4 in 5, saj čisto vsi pač ne morejo biti odlični in študirati na Harvadu, a lepo vas prosim, enice naj bodo prihranjene res za primere, ko se list papirja odda prazen ali se stoji pred tablo in niti ust ne odpre!

  1. kjer bi poleg angleščine, francoščine in nemščine dodal še kakšnega, če bi mu bilo dovoljeno izbrati še kakšen izbirni predmet [↩]
  2. za enkrat se ta še ni razdelila v biologijo, kemijo in fiziko [↩]
  3. tudi s pomočjo njegove prve učiteljice [↩]
  4. ki ga letos na srečo nimajo več [↩]
  5. tako pač je, če imaš predmet, ki pride ne vrsto vsak drugi teden ali še to ne [↩]
  6. to opažam po tem cveku [↩]
Objavljeno dne

Jaz, legenda

Film, ki me ni prepričal. Znanstveno fantastični filmi itak niso moja najpriljubljenejša zvrst, a o tem filmu sem slišala le pozitivne kritike, zato sem sklenila, da ga je pač treba pogledati.

Vse kar je zanimivega in dobrega v tem filmu so mišice Will Smitha 🙂 in pogled na upostošene ulice Manhattna. Vse to je bilo še toliko bolj zanimivo, ker smo se leto dni nazaj skupaj z Jako in Tomažem tam sprehajali in lahko tokrat ugotavljati kaj od tega smo videli v živo v popolnoma drugačni obliki, v različici prenatrpanih ulic, prerivajočih se ljudi in svetlikajočih svetlobnih napisov. No, pa tudi ideja sama ni napačna, saj zbudi razmišljanje o možnosti vpliva virusov na življenje na zemlji. Vse ostalo je prazno, prazno, prazno.

Zgodba prepleta življenje Will Smitha, ki igra vlogo virologa, ki išče zdravilo proti virusu, ki se je uničojoče hitro razširil po svetu in ljudi spreminjal v agresivna bitja s krvoločno močjo živali, ki ubijajo vse človeško ter s svojim ugrizom okužijo tudi tiste, ki so morda imuni na virus, ki kroži po zraku.

Will Smith preživi, kot edini na Manhattnu in kot kaže tudi na svetu. In tukaj se začne absolutna pravljica. Preživi, ker je njegovo telo imuno tako na viruse, ki se prenašajo po zraku, kot tiste na dotik ali ugriz, poleg tega je natreniran in poln kondicije povrh vsega pa izobražen na vseh področjih, saj očitno obvladuje tako elektrotehniko, s katere znanjem si doma uredi lastno električno napajanje, do obvladovanja dela z eksplozivom, saj se ogradi s tono eksploziva, ki ga je lahko kasneje sprožil v ključnem trenutku, do tega da pozna pravila za oddajanje radijskih informacij in to na vseh frekvencah hkrati. Kar pa je najboljše pa je to, da kot edini preživeli, preživi oseba, ki je že za časa vseh živih, bila ena najboljših na področju raziskav in zdravljenja virusov.

Ko v zgodbo, ki s spakami, ki kričijo, ne preživijo na svetlobi in napadajo vse živo pred sabo in počasi že spominja na grozljivko, vpletejo še boga in ga tako, kot znajo to le američani, povzdignejo nad vse, postavijo za edinega rešitelja stvarstva, pravljica postane pretirano sladka.

Konca ne bom povedala, a vsekakor je najslabši del filma. Konec izgleda nekako tako, kot basen, ki jo je pred nekaj dnevi pisal Jaka v šoli. Jaka ima težave s pisanjem, ker mu finomotorika ni ravno močna vrlina, zato veliko časa izgublja le za vlečenje krivulj po papirju. Basen je pisal in pisal, idej ima polno, pisal bi lahko še eno uro, a kaj ko sredi najbolj zanimivega dela učiteljica oznani, da je le še 5 minut do konca. Nič, takrat Jaka naredi zaključek in ta zaključek je kratek in zelo jedrnat. Tak kot pri filmu Jaz legenda.

Jaka je dobil zaradi takšnega zaključka 4, Jaz legenda pa pri meni tudi tega ne bi dobil. Ampak mišice so pa kul. 😉

Objavljeno dne

In zakaj ni stavka planirana na 7. februar?!

Jaka je ob moji omembi stavke in sklepanju1 , da potem bo pa pouk odpadel, vzkliknil:”Super!”

Pa je to res super? Za kaj že gre pri vsem tem?! Za višje plače VSEH v javnem sektorju zaposlenih ljudi? Ali gre morda za posledice inflacije in pretirano poviševanje cen osnovnih živil? Resda ekonomije nisem nikoli dokončala in najbrž mi ravno zato ta računica ne gre skupaj, a vendar, če bi res povišali plače ljudem, ki jih plačuje država, bo ta budget prišel od znižanja plač ministrov? Ali bo država spet na drugem koncu kakšnim drugim revežem vzela?

Resda serjem s polno ritjo in meni je lahko čvekati, a drage moje Marte in Janezi, ki si svoje riti že leta grejete po občinskih pisarnah in med drugim zapravljate čas z zbiranjem receptov iz interneta in branjem blogov2 pa Mojce in Aleši, ki ste se pred nekaj leti strašansko grebli za administrativno službo na policiji, z mislijo, da plača res ni bogvekaj, a tisto kar šteje so dvojna leta, saj si na višku svoje energije že v penziji, potem pa mal pofušaš pa si Ä‘ek in Milene ter Marjani, ki ste si rekli, da v šoli sploh ni tako slabo, ker le nekaj prvih let malce gagaš, potem pa si popoldne car, počitnice so pa sloh zakon ……, saj ne rečem, da ste vsi takšni, a prav malo vas ni …. no, vsi vi malce razmislite, kaj bo prinesel 1 dan dopusta, ki povrh vsega še ni tik pred petkom 8.februarja (!), ko bi si nekateri lahko vsaj privoščili konkreten podaljšan vikend. Tistemu revežu, ki se mu bo plača iz 400€ povišala na 410€, hkrati pa vsakdanji hlebec kruha za dodatnih 5%, zagotovo nič posebnega.

Res imamo reveže, ki so na robu preživetja, res je ubogi policist, ki dan za dnem stoji na mrazu, dežju in vetru za ubogih nekaj 100€, ali mati samohranilka brez izobrazbe, ki dela kot varuška v vrtcu ali čistilka v bolnici in strinjam se, tem je treba pomagati. A vendar dobivam občutek, da bo tudi to dejanje ponovno poskrbelo le za goljufe in lenuhe.

Raja se mora oglasiti in očitno je edini možni glas ta, ki najavlja stavko. Tega se sliši! Glas ljudstva je vedno precej tih in nerazločen. Eni vpijejo to, drugi ono in referendum je krasna zadeva za pridobivanje zmanipuliranega mnenja. Tudi volitve so krasna stvar, kjer množice zavede dobro pripravljena marketinška akcija, a kako lahko ljudstvo poda mnenje iz svoje pobude? Kako lahko ljudstvo pove, da se je pri volitvah zmotilo? Stavka! Vsi se zbudijo, zabrenči kot v panju, na televiziji težke debate, spet se dogaja, imamo o čem pisati, po vaških lokalih se vročekrvno debatira, vsi so ZA pomoč ubogim …zraven pa veselo pristavijo še svoj piskrček …. ja, res so eni bogi, a tudi moja plača ni prav velika in od viška glava ne boli, kajne?!!

OK, povedali smo svoje, sedaj pa dost, pospravite lopatke in kanglice in vsak takoj iz peskovnika domov, ker drugače bomo še več za štruco plačevali!

  1. to je bilo že nekaj časa nazaj, ko se je o tem šele razpravljalo [↩]
  2. no, odpuščeno je le tistim, ki berejo mojega 🙂 [↩]
Objavljeno dne

Sveti trije kralji

Vajena sem mestnega življenja in dokler se nismo preselili na vas, so na naša vrata ob kakšnih posebnih dneh množičneje zvonile le maškare in kakšna mularija, ki ni imela kam s svojim časom. Odkar pa živimo na obrobju Ljubljane, nas vsako leto obiščejo neke druge vrste maškare. V našem okolišu je vpliv cerkve zelo močan in tako otroci vsako leto po novem letu nase navesijo nekakšne halje, zvonijo od vrat do vrat ter zbirajo prispevke. Finančne seveda, tu ne prideš skozi tako zlahka, kot je bilo mogoče pri maškarah, tukaj bonboni ali piškoti ne štejejo.

Od cerkve bi se bilo potrebno učiti, saj marketinške prijeme obvlada bolje od marsikoga.

  • za zbiranje prispevkov aktivirajo otroke. Le kdo ne bi dal denarja prisrčnemu mulčku?
  • našemijo jih v neka oblačila in tako dajo skupinici poseben pečat in znak, da so “njihovi”
  • na našem koncu tile “Sveti trije kralji” ne hodijo naokrog 6. januarja. Ne, takrat veliko ljudi ni več dobiti za domačim ognjiščem. Ne, naši pridejo že takoj po novem letu. So vsi doma in izkupiček je večji. Pa v času praznikov najbrž tudi raje odpirajo vrata.
  • zbirajo za nekaj dobrodelnega. Le kdo ne bi dal za uboge, lačne ali bolne? Pri nas že vsa leta za lačne v Afriki.
  • in za povrh ti v povrat celo nekaj dajo. Na hišna vrata napišejo nekaj meni nerazumljivega ..datum ali kaj … v glavnem vse dokler bomo imeli napis, nas bo Bog ščitil ali kaj? Ja, ja, takoj po tem, ko so odšli so nam tatovi odnesli lučke. Najbrž bi nam kaj več, če ne bi bilo napisa 🙂

A vseeno me bega kako je z denarjem, ki smo ga prispevali. Baje gre denar za lačne v Afriki. Kaj bliže niso našli nobenih lačnih? Mogoče za Klemna1 ali za tiste v Železnikih2 na katere stavim, da so že vsi pozabili? In kako bodo ta denar spravili v Afriko? Menda ga naš župnik ja ne bo v žepu nesel tja? Najprej ga bo treba “oprati”3 in potem z bančnim nakazilom v črno deželo ….. ja, ja, me prav zanima.

  1. saj vem, da sem žleht [↩]
  2. tukaj pa mislim povsem resno [↩]
  3. ker računa nam za prispevek niso dali [↩]
Objavljeno dne

Konec …

Kajne, da je dokončanje ciljev lahko tudi takšno, da jih enostavno ČRTAÅ  iz seznama? Ne, ne, ne kot končane, zaključene, ampak kot nezanimive, brezvezne, zatežene, kajmijetegatrebabilo itd.

Letos sem dokončno opustila enega od mojih velikih in dolgoletnih ciljev … no, “valujočih” ciljev1…, morda se val kdaj spet vrne, ampak …hmja, dvomim.

Faks sem sfalirala na celi črti. Uf, že 100 hrvaških let nazaj sem odšla na ekonomijo pogledat kaj naj bi se tam zanimivega dogajalo in tam le “pobrala” moža. Sicer sva pred tem obiskovala isto gimnazijo, a ker se nikakor nisva opazila, sem morala oditi na faks in ga obiskovati še toliko časa, da mu je oko končno zapelo zame.

On je za razliko od mene, poleg ljubezni svojega življenja, tam uspel najti še kaj drugega … no, kakšno področje, ki ga je zanimalo dovolj močno, da je dovolj vztrajno drgnil klopi in preobrnil nekaj knjig, popisal nekaj izpitnih pol in na koncu dobil tisti Papir za katerega mi je mama vedno govorila, da je pomemben. Ahja, jaz je očitno nisem dovolj dobro poslušala in si v življenju priborila le tistega iz matičnega urada … no, ja, morda še kakšnega2, diplome pa nisem in nisem prigrebla, čeprav sem bila na naslednjem faksu – VUÅ -u3, že skorajda tik pred diplomo. Jah, faks je bil lahek …no, da ne bo izpadlo nesramno in arogantno bom raje rekla, da ni bil težak …. in jaz sem v prepričanju, da ga bom z lahkoto dokončala vzporedno z redno službo, ki so mi jo ponudili v podjetju, kjer sem bila res pridna in marljiva študentska delavna sila, sprejela ponudbo za redno delo in ….. Kaj in?! Nič in! Delala sem in delala in vedno znova verjela, da bom faks dokončala kot keks, takoj, ko bom le zbrala dovolj moči, da se ponovno usedem za knjige.

In? Kaj in?! Delo me je posrkalo vase in faks me ni več videl.

VUÅ  – višja upravna šola. Kaj bi počela s tem? Pojma nimam. Vsekakor nič, kar bi me zanimalo. Državna služba? Hmmm! Pardon svakinja in vsi tisti, ki morda imate in uživate v takšnih službah, a zame takšna stvar izgleda silno dolgočasno in sonotme.

Takrat smo se na faksu učili o jugoslovanski (!) upravi! Saj so me obvestili, da mi bo 3/4 izpitov propadlo, če ne pridem takoj in dokončam, kar sem začela in končno svoji mami pokažem tisto, kar si je tako močno želela – PAPIR …. a kaj, ko sem se tistega leta prav intenzivno grebla v takratni službi in res ni bilo časa za študij. Ali pa volje? Ali pa veselja?!

Ne, nisem šla niti pogledat. In ne, ni mi žal. Le kaj bi s Papirjem? Da si ga nabijem na steno v pisarni?

A bili so trenutki, ko sem si ta kos papirja želela. Bili so trenutki in najbrž bodo še prišli, ko se sprašujem predvsem o svoji volji, o vztrajnosti, pridnosti … tudi o svoji pameti (čeprav mislim, da ta nima prav veliko za opraviti pri dokončanju faksa). Bili so trenutki, ko mi je bilo neprijetno, ko je bilo potrebno navesti tudi svojo izobrazbo in so levo, desno, spredaj zadaj … vsi pisali dr.mr.br.sfr , jaz pa …hmja.

Pa sem pred nekaj leti končno prišla do rešitve. Ja, bom odšla na faks, vendar ne zaradi Papirja, ampak zaradi znanja! In niti slučajno ne grem več na VUÅ  ali podobne meni nezanimive dolgocajtarije. Samo še tečaj italijanščine dokončam, sem sklenila, potem pa vpis na ravno na novo priznano fakulteto – Visoko šolo za design.

In moja mama bo srečna. Ona bo dobila Papir, jaz pa znanje iz nečesa, kar me je vedno zanimalo.

Pripravila sem teren in se v šolskem letu 2007/08 za spremembo nisem vpisala v noben tečaj tujega jezika in celo naše člane družine pripravila na to, da bo mama po novem študentka. Po začetnem kolebanju med dvema smerema; notranja oprema in vizualne komunikacije sem se na koncu iz praktičnih razlogov odločila za slednje in pisala na šolo naj mi pošljejo pogoje za vpis.

Prejela pa sem naslednji odgovor:

Spoštovani!

Hvala lepa za vaše povpraševanje. Na vseh treh smereh je razpisanih 30 mest za redni študij in 30 mest za izredni študij. V pripeti datoteki vam pošiljam razpored sprejemnih izpitov. Ti so obvezni za vse, neglede na to za katero obliko študija se kandidat odloči. Pišete, da ste bili že vpisani na Višjo upravno šolo. Predlagam, da nam pošljete kopijo indeksa in potrjene učne načrte, da vidimo, če vam lahko priznamo katerega izmed splošnih predmetov.
Predavanja za izredne študente potekajo v popoldanskem času trikrat na teden, včasih pa tudi ob sobotah dopoldan. Cena študija znaša 13.050,00 EUR za vse tri letnike (1. letnik 3.850,00, 2. letnik 3.850,00 in 3. letnik 5350,00 EUR).

Vljudno vableni!

Vableni ??!! OK, pa saj preživim, če na šoli za DESIGN ne obvladujejo tudi PISANJA, a moram priznati, da me sem bila ob navedbi zneska, milo rečeno, šokirana. 13.050 € za to, da dobim Papir? In ob tem moram narediti še sprejemne izpite? Katere? Seznama namreč v prilogi niso poslali …pozabili.
Ahja, očitno bom raje obiskala nekaj Photoshop tečajev, tečaj za ovo, tečaj za ono …. na koncu resda ne bom ničesar obesila na steno, a bom zagotovo pridobila dovolj znanja, da ga koristno uporabim.

Ne, saj nisem odnehala takoj. Odpisala sem nazaj in jih prosila, če mi lahko res pošljejo tisto prilogo, ki jo omenjajo v mailu, da vidim kaj vse želijo imeti od mene še preden se začnem učiti. Postavila sem še nekaj vprašanj glede načina plačila, vendar ker od njih NIKOLI več nisem dobila ne BU, ne MU, sem ugotovila, da tega – takšnega faksa res ne potrebujem in mi je tudi brez papirja čisto v redu.

Torej v letu 2008 nobenih blodenj o študiju več!

  1. pomeni, da pride pa gre pa spet pride pa spet gre [↩]
  2. bralna značka, pohvala iz lepega vedenja, tekmovanje v krosu …. [↩]
  3. morte misl’t kako nobl stvar se skriva za tako “mondenim” imenom [↩]