Ko sem tristo hrvaških let nazaj hodila v osnovno šolo jaz, je bil ravnatelj strah in trepet šole. Prvega se itak ne spomnim, saj ga po mojem nikoli nisem niti videla. Naslednja ravnateljica osnovne šole, ki sem jo obiskovala je bila gospa z veliko načupano črno frizuro v stilu Jovanke Broz. Gospa se je z izredno mrkim obrazom vsake toliko časa le sprehodila po šolskih hodnikih in nam pokazala, da še vedno diha in vzdržuje red v tej popolnoma razpuščeni luknji.((po njeni strokovni presoji)) Ja, razpuščeni luknji, saj smo imeli med osmošolci zagotovo vsaj 3 kadilce in najmanj 2 pretepača in zagotovo so se vsi držali za glave in razmišljali v kakšen razvrat drvi takratna mladina.
In nekaj let kasneje po tej isti šoli razgraja naš mulc. Uvedejo devetletko in naš začenja s šolanjem na nek drugačen način, namesto v malo šolo gre kar v “tapravo” in jaz ga začudeno poslušam, ko mi po nekaj prvih tednih šole, razlaga o čudovitem ravnatelju, ki vsak dan prihaja v njihov razred in jim deli bonbone. Ravnatelj deli bonbone?! Kakšen ravnatelj pa je to? Lahko nekdo, ki malim mulčkom dovoli plezanje po naročju in slinjenje po njegovih hlačah, v kasnejših letih temu istemu mulcu, potegne čik iz ust in ga za ušesa odvleče v svojo pisarno?!
Ker moram itak biti povsod, kjer le imajo sedež primeren za mojo rit, sem se kaj kmalu znašla v svetu staršev pa svetu šole, pa šolskem skladu in še pri projektu Vrednote, sem tega bonbonastega ravnatelja imela priložnost srečati na 101 različnih priložnostih. Starejši gospod, mirne besede, ki ima očitno neizmerno rad otroke, je bil moj prvi vtis o ravnatelju, ki se ni pokvaril vse do danes.
Priznam pa, da sem nekoč malce grenkega priokusa le dobila ob obiskovanju vseh sestankov in neplodnem vedno znova pogrevanju istih težav o premalo denarja, ki bi omogočil vsaj osnovne pogoje za učence in morda celo za učitelje. Ni denarja in ne da se ga pridobiti! Država ne da, mesto ne da, starši pa itak ne morejo.
Å ola je bila do nedavnega skoraj povsem ista, kot je bila takrat, ko sem jo obiskovala jaz. No, ista + 30 in še nekaj let. In naj vam ob tem povem da je bila že ob mojem prvem obiskovanju stara solidnih 10 let. Garderobne omarice so nesrečno in grdo nemarno visele na stenah praznih hodnikov, zbornica ni premogla niti solidnih miz, ki ne bi ob vsakem dotiku potrgale nogavic, kuhinje ni, jedilnica je tako majhna, da mora nekaj učencev obedovati kar na hodniku, knjižnica je majhna luknja nameščena v kleti šole, telovadnica poplavlja itd. Iz leta v leto iste debate, enaki odgovori, povsem ista-nespremenjena situacija, le omarice so se po težkih pregovarjanjih končno uredile.
Ni bilo malokrat, ko sem jezna privihrala domov in jamrala nad prenežno dušo ravnatelja, ki ne zna udariti po mizi, ki prevečkrat le prosi in nikoli ne zahteva, ki prostore šole v popoldanskem času trži za kikiriki in namesto menedžiranja deli bonbone.
A do danes se je moj odnos povsem spremenil. Prepričana sem, da ni omarice, jedilnice, prelepe konferenčne sobe ali knjižnice, ki bi lahko dolgoročno vplivala na nasmehe otrok te šole! Naj bo šola še tako grda in slabo opremljena, jo lahko vedno reši dober in nasmejan učitelj!
Na tej šoli se ravnatelj razume z učitelji, spoštovanje je vidno na vsakem koraku, učenci ravnatelja pozdravljajo, kot da je njihov, odhod do njegove sobe ni hoja po “zeleni milji”, ampak lahko le rezultat trenutnega navdiha in želje po razpravi o učencem pomembni zadevi.
A žal po 23-ih letih uspešnega ravnateljevanja, svojo delovno pot s tem šolskim letom zaključuje. Bo naslednji ravnatelj še vedno delil bonbone?
