Pripovedovalka dobrih zgodb
So besede našega dvanajstletnika, ki z nama z možem spremlja današnja Trenja. Pa hudiča naj že kdo kdaj Slaka povabi za omizje, da ne bo vedno le v “ozadju”, saj ima toliko za povedati!
A danes je res prekosil samega sebe! Pa kaj je imel delnice v Pivovarni Laško ali kaj?! Obdolževanje in napadanje je prešlo že meje dobrega okusa za nekoga, ki je v oddaji le VODITELJ in ne eden od povabljenih.
Takole je bilo s temi avtomobili. O tem, da obiskujem tole luštno šolo sem že pisala. Tukaj nas poskušajo naučiti resnih stvari, a meni očitno po glavi rojijo le neumnosti. Na nekem predavanju je predavatelj omenil, da PR avtomobilske industrije gradijo na tem, da znamke pripisujejo določenemu tipu ljudi. Ljudje pa ovce to zagrabijo in in tako vsi švedski loverji, ki jih peče vest zaradi najetega ljubezenskega gnezdeca za popoldanske skoke čez plot s svojo tajnico, posegajo po tipičnem družinskem avtu- Volvo karavanu. Jim dviguje …. ah, kaj že?! …. libido, baje.
Pa poglejmo velikost;
Majhen avto (Smart, Fičo, Mini, Twingo, C1, C2, Ford Ka …) vozijo vsekakor in predvsem bejbe. Če sta v družini dva avtomobila, bo tamalega dobila ona, ker ji je tako baje lažje manevrirati po mestu – tako pravi on, a resnica je takšna, da le ona zna v tako majhen prtljažnik spraviti laptop, nov zavoj wc papirja, škatlo praška, mehčalec, nekaj škatel mačje hrane, 3 zavoje plenic, nekaj sadja, zelenjave, gajbo piva za njegove prijatelje ter po možnosti še zložljiv voziček. Torej majhne avtomobile vozijo pametne, spretne in okretne bejbe ter neobremenjeni skulirani tipi.
Srednje velik (Golf, Mercedes A, Megan, C3, C4, Å koda Fabia, Seat Ibiza …) avto vozijo tisti moški, ki bi nekoč radi imeli velikega. Avto, seveda. Vozijo jih resno vezani moški blizu tridesetih, ki se počasi vdajajo v usodo, da je pred njimi še nekaj zadnjih let brezskrbne vožnje z njihovim črnim, znižanim, močno ozvočenim Golfom, čaka pa jih prihodnost s srebrnim Hyundai i30 karavanom in kupom plišastih igrač na zadnjem sedežu.
Velik avto;
karavan; jasno, da ga vozijo tisti taoženjeni. Ko žena res ne uspe v svojega Twinga zbasati vse krame, ata le milostno preloži vso kramo v svojega, zraven pa doda še rolerje, kolo, rolko, skiro, košarkarsko žogo, rokometno in nogometno žogo, badminton, na vrh avta pa v trugo naloži še vse ostalo, kar nujno potrebuje tričlanska družina za enodnevni izlet na Bled …. na kremšnite.
enoprostorec; vozi ga tisti pameten mož, ki je končno dojel, da je karavan absolutno premajhen avto za dodatnega novo pričakovanega – četrtega člana družine. Barbi bi morda še stlačili v trugo, a njena hiša zagotovo ne gre več nikamor.
težka snobi limuzina; ta je za taločene. Jah, ker so že prešli fazo karavana in želje po velikem in končno dojeli, da jim zrasel ne bo nikoli več in so prepričani, da se pleša veliko manj vidi ob veeeeeliki črni limuzini ala Audi S8 ali BMW serije 7.
terenska vozila; me še niste opazili?! No, ja saj me tudi moja ne, si mislijo tisti moški, ki doma nekako bolj poredko pridejo do besede.
Dizel proti bencinu;
Dizel; Punce, če ste pred vstopom v avto slučajno spregledale napis KR na registrski tablici in sedaj že sedite v notranjosti, poslušate malce bolj glasen zvok motorja ter ugotavljate, če je nebeško lep tip, ki vas je pobral na avtoštopu, vreden vašega truda, vam svetujem, da temeljito premislite ali ciljate na kratek ali dolgi rok. Kajti tistim z dolgoročnimi načrti lahko zagotovim1 da boste imele težavo pri vsakem nakupu novih čevljev …. v isti sezoni ….. ja, celo pri vsaki drugi sezoni znate imeti težave. A če ste tudi same pristašice dizla in še samske, potem znak po horoskopu niti ni tako pomemben, kot geografsko poreklo. Å kotje in Gorenjci so odlična kombinacija.
Bencin; jah, kaj naj rečem … moj je v študentskih časih vozil bencinarja 😉
Sicer pa kaj več o barvah pa naslednjič.
Moji starši so poročeni že tisoč let …. ma, ne vem … od vekomaj, kmalu bosta slavila zlato poroko, tudi starši od moje mame so bili skupaj dokler jih smrt ni ločila in vmes uspeli slaviti tudi svojo zlato poroko. To je bilo tisto slavje, ki je mojega za vekov veke odvadilo popivanja 😉 …. ja, res, bili smo v Gornji Radgoni, moji sorodniki so se malce “spravili” na ljubljansko srajco in mu težili s pijačo. Vse je bilo pod kontrolo, dokler ob polnoči steklenice vina ni odprla moja alkohola nevajena sestrična. Imela je rojstni dan in moj je z njo pogumno nazdravljal in nazdravljal in nazdravljal. V pol ure sta bila “koma”. Totalna aviona. Smešno a hkrati srhljivo. A ne bom tukaj o nočnih vajah in jutranjih vonjavah v stanovanju moje sestrične1.
Tudi ljubljanska babi in dedi, tista očetova starša, sta skupaj prebila ves čas od večne zaobljube do dedotove smrti. Ja, ja, babi mu je ostala zvesta tudi do svoje smrti in si ni nikoli našla novega žrebca 🙂
Upam, da bomo s tradicijo nadaljevali tudi v bodoče, saj ločitve, menjave partnerjev, očetov, mam, usklajevanje dopustov, metanje polen pod noge in podobne vaje, življenje vseh vpletenih, predvsem pa otrok, zelo zakomplicira.
Midva sva skupaj že tudi milijonto leto ….. ne, ne, resno sva pa skupaj od njegovega 20-ega rojstnega dne …(ja, ja, za svoj rojstni dan me je povabil na palačinke. Mene edino. No, morda še katero na kakšen rojstni dan prej, a na tistega dvajsetega sem bila povabljena le jaz. 🙂 ), torej danes mineva 24 let skupno prehojenih poti.
In da ne bo kdo dobil napačne slike o njem, moram razjasniti, da tale moj niti slučajno ni takšen! Niti takrat ne, ko sonce ravno prav sije, ko so mu hlače čisto prav in mu noge segajo prav od riti do tal.
Zdaj šaltam v drugo zgodbo. Ne mi zamerit! Moja mama je težek kaliber. Å tajerka pač! 😉 stalno nekaj brblja in napleta (pa ne jopice ampak zgodbe), vmes še kakšno zoprno sikne, moj oče pa večinoma to mirno prenaša. No, priznam, da mu sedaj v poznih bolj senilnih letih tudi pipca za kontrolo potrpljenja popušča. A nekoč je znal mirno sedeti in v trenutkih, ko je že vsa družba zavijala z očmi nad zateženostjo moje mami, je on naredil najbolj blažen obraz in izjavil: “Ampak kuha pa dob’r!”
Ta izjava je zame postala sinonim za: “Saj vem, da je baba (vstavi po želji spol ali ime) težka na kubik in zdajle bi jo najraje utopil v žlici vode, a tole je križ, ki sem si ga naložil sam!” In povem vam, da tudi moj včasih “Dob’r kuha”.
Tako, kot vsak(a), si tudi jaz želim, da bi me moj razvajal, mi nosil zajtrk v posteljo … ah, ne, bljak, kup drobtin pa neudobna drža … me ob petkih npr. vozil kam na ples, mi vsake toliko časa prinesel kakšno majhno darilce (cvet, piškot, jagode, parfum …), me kdaj presenetil s kakšno neobičajno stvarjo (ne vem, me povabil na kosilo, ko najmanj pričakujem), a moram priznati, da se tudi jaz ravno ne mečem na zobe glede takšnih zadev.
A vseeno ni z njim prav čisto nič narobe! Družina mu je na prvem mestu in za preživljanje časa z Jako in z mano, bo preskočil vse ovire. Če dolgo, res dolgo časa težim, potem počasi dojame, da mi nekaj veliko pomeni in to počasi začne tudi prakticirati. Kar nekaj časa smo rabili, da je dojel, da naš Jaka sobotna in nedeljska jutra zna preživljati sam in da je to čas, ki ga lahko drug drugemu posvetiva midva. In tako zadnjih nekaj let lahko vsa soseska ve, kdaj je pri nas slika brez zvoka. Takrat se v avto ob vikendih v jutranjih urah usede le on, jaz ostanem doma, on pa se na kavico odpelje sam. A to se ni zgodilo že dolgo, dolgo. Morda celo zato, ker veva, da sosedje vedo za najin jutranji ritual in zato, če nič drugega morava krožnike pobiti in si v obraz zmetati vse resnice tega sveta že v petek zvečer in se v soboto mirna in nasmejana odpeljati na kavico.
Največ pa mi pomeni razumevanje moje samovoljnosti. Jaz bi to, jaz bi ono, sem samostojna, ne rabim nikogar … vpisala se bom še na to šolo, počela bom še 1001 in eno stvar …. in pred kratkim sem se vpisala na tole šolo. Brez razpravljanja. To me zanima, čas imam, vredno mi je investirati, gremo! Ja, a imamo sina, ki ima 207 svojih hobijev, krožkov in obveznosti. Kdo bo odšel ponj? Moj dragi! Brez dileme, brez očitanja, no, včasih malce jamranja ….
…. a vseeno “Kuha pa dob’r”
S koncem tega šolskega leta naš ravnatelj odhaja v pokoj. Izbrati je potrebno njegovega naslednika.
Zadnjič smo se zbrali v šoli predstavniki staršev in šole ter poslušali 5 kandidatk, ki so pravočasno oddale prošnjo za delavno mesto ravnateljice. 5 različnih pristopov, 5 različnih tet, 5 različnih načinov predstavitev, načrti pa so si sicer več ali manj podobni, saj tople vode nihče ne more izumiti, a priznam bilo je zanimivo.
Dve kandidatki nista bili vredni razpravljanja. Najbrž sta prav prijetni osebi, vendar pa njun nastop v nas ni vzbudil niti najmanjšega zaupanja, ostale tri pa so bile precej zanimive.
Sama sem na sestanek prišla z že izdelanim razmišljanjem, da je za naše otroke edina in najboljša možnost, da izvolimo učiteljico, ki se na to delavno mesto javlja iz vrst kadra te šole. Ima vsajene vrednote obstoječega ravnatelja, celo izvoljena za ravnateljevo pomočnico, prijetna oseba, katere razmišljanje je precej podobno mojemu. Torej?!
A zanimivo, nastop gospe, ki je jasno in suvereno izražala svoja razmišljanja, ki je kazala po eni strani ljubezen do poklica, a tudi strogost in doslednost, me je pripravil na odprtost sprejemanja tudi drugih možnosti in me nato nastop naslednje popolnoma očaral. Prva, ki za svojo predstavitev ni potrebovala računalnika in klikanja po njem ter takšnega načina prikazovanja njej “pomembnih” točk. Gospa je nastopila samozavestno, a vendar odprto in človeško. Brez treme se je obrnila po razredu in povprašala kdo so predstavniki staršev, nato pa nas gledala v oči in nam povsem realno predstavila dejstvo, da so učitelji ljudje, da so ranljivi, zmotljivi, da je delo ravnatelja usklajevanje in povezovanje (ne vodenje ali nadzor) 3 različnih segmentov: učencev, učiteljev ter okolice ter menedžiranje. Že na sami predstavitvi je navrgla nekaj odličnih idej, ki bi lahko izboljšale nekaj najbolj perečih vprašanj naše šole. A nekaj je razlaga, a povsem nekaj drugega realnost.
Torej imamo dve na videz odlični možnosti:
Eden od staršev je podal odlično misel, ki me še vedno razjeda: novo je dobro. Prinese nov veter in nove vzgibe. Pomeša dobro iz te in one strani in lahko prinese napredek.
A še vedno; kaj ne bi ostali pri stari dobri preverjeni različici in ne iskali sprememb za nekaj, kar povsem dobro funkcionira?
Večna dilema, ki je prisotna vedno in povsod.
Saj sem že pisala, da se zadnje čase malce izobražujem, kajne? Strašansko uživam v družbi pretežno mladih ljudi … jah, mislim, da sem najstarejša oz. vsaj razred “mam” je med učenci zožen na nejveč 2, ostala skupina pa je pretežno sestavljena iz 30- ali še mlajših osebkov … katere združuje veselje do pridobivanja novih znanj. LSPR – londonska šola PR-a. Kaj mi bo to? Nič, diplomo,1 bom spet vrgla v predal k vsem tistim papirjem iz tečajev italijanščine, nemščine in celo potrdilo o uspešnem enkratnem jadranju se najde vmes, nato pa počasi nanjo pozabila.
Diplome in potrdila mi ne pomenijo nič, samo izobraževanje pa mi pomeni veliko. Stalno moram nekaj brkljati in trenirati možgančke in če se ne učim novega tujega jezika, potem je treba iti vsaj na tečaj krojenja, fotografiranja ali tekmovati v direktnem marketingu. Tokrat me je tale zvlekel v vode PR-a.
Za mano je že več kot polovica predavanj in vsa od prvega do zadnjega so bila zanimiva. Danes smo obdelali odnose s kamero. S kamero, ki te neusmiljeno sicira in tvojo podobo prikaže na tem tako zanimivem mediju – televiziji.
Predavala sta nam Darja Zgonc in Boštjan Vrhovec in ura je tekla hitro, kot še nikoli sedaj. Med predavanjem je bil stalno prisoten sproščen pogovor, kot da ne gre za predavanje, še bolj sproščena debata med odmorom pa je sprožila debato o našem razmišljanju2 o namenu televizije, da objavi le najslabše, najbolj tračarsko, najgrše, najbolj konfliktno, skratka negativno, pozitivno pa televizije ne zanima, saj je dolgočasno in ne dviguje gledanosti.
Baje3 se trend novic spet nagiba k lepemu. Ljudje smo siti (končno) grdih in konfliktnih informacij, ponovno si želimo lepih novic in televizija potrebam svojih gledalcev seveda sledi. Haleluja! Upam, da bodo kmalu vsa poročila postala ena lepa holivudska romantična komedija in bom ob gledanju poročil prav tako uživala in se raznežila prav tako močno, kot se raznežim že ob tisočem gledanju filma Čedno dekle.
In nato pridem domov, na prvem programu TV Slovenija pa ob 40 letnici prvega TV dnevnika, ki je bil predvajan v slovenskem jeziku, ponovno debata o načinu prenašanja novic in ponovno enake obljube in napoved trendov, da se nam obetajo lepše novice.
Bo pa res nekaj na tem, če o tem naklada tako nacionalka, kot komercialka 😉