Kar nekaj časa sem razmišljala kako Employee review zapisati v lepem slovenskem jeziku. Pregled zaposlenih? Kadrovski pregledi? So to sploh pregledi? Analize? Mah, še najlepše se mi sliši letni razgovori zaposlenih!
Smo pač ameriška firma in kot taki ji pritičejo tudi takšne ameriške finte, kot so razgovori med nadrejenimi in podrejenimi. Prvi tak razgovor sem doživela pred 12 leti. V obdelavo in razmislek sem dobila daljši dokument z nekaj vprašanji v stilu, kaj so moje dobre lastnosti, katere so tiste lastnosti, ki bi jih lahko izboljšala, kakšne so moje ambicije za obdobje 1 leta, 5 let, 10 let itd.
Ker sem malce obsedena od tega, da je vsako stvar potrebno narediti tako dobro, kot je le mogoče, ker sebe dobro poznam in se vedno rada do onemoglosti analiziram in mi je pisanje ljubo, sem se v zadevo poglobila 100%, tedne sem razmišljala o sebi, podjetju, ciljih, ambicijah in na koncu naredila pravi mali psihološki doktorat. Tudi efekt vsega tega je bil dober, saj sem v času razmišljanja za trenutek stopila “iz zgodbe” in vse skupaj opazovala od zunaj, usmerjeno ter tako videla rešitve, ki mi drugače ne bi padle na pamet.
Če mene vprašate je bila zadeva 90% opravljena že s trenutkom, ko sem vse skupaj spravila na papir in nadaljevanje postopka sploh ni bilo več potrebno. A vseeno vse skupaj se je poslalo mojemu šefu, ta je to pregledal, si zapisal svoje pomisleke in ideje ter ob prvem skupinskem srečanju (moj šef je takrat služboval na Dunaju in pod sabo takrat imel še kakšnih 7 country managerjev z vsakim preživel kakšno urico ali dve in mu namignil katere ugotovitve so dobre in katere totalen crap manj dobre 😉
Ker stvari, ki pozitivno vplivajo name, rada hitro skopiram in uporabim pri svojem delu, smo naslednje leto že vsi v naši pisarni pridno izpolnjevali taiste formularje. Vsak od naših je takšno izpolnjeno stvar poslal meni, jaz sem vse skupaj prebrala, pisala tudi svojega za moje šefe in tako je bil tudi vsak moj pregled obsežnejši, saj je obsegal moje osebne cilje, hkrati pa še moje cilje za vsakega posameznika ter moje cilje za celotno ekipo. Ta si želi na tečaj angleščine, drugemu bi dala višjo plačo, po pisarnah je potrebno namestiti klimatske naprave, oni bo v naslednjem letu postal bolj pedanten, zato mu bom svetovala branje te in te knjige, drugi bo več komuniciral v ta namen ga bom na sestankih pozvala, da spregovori …..za boljše vzdušje bi enkrat letno organizirala interni seminar za naše zaposlene. Odšli bi nekam na izlet, imeli nekaj brainstorming sestankov (ekipa pač ni bila velika .. med 10 in 20) ter se malce družili in izobraževali.
Več ko so pisali, več idej sem dobivala, in več sem zapisovala, več planirala, se potem z vsakim pogovorila, ga spodbujala, se zavezala, da mu pomagam, stvari ki so bile povezane s financami predlagala svojim nadrejenim in se seveda hkrati s prošnjo zavezala z obljubo, da bomo v naslednjem letu nekaj dosegli ….
Krasno! Iz leta v leto … iste finte, a več ljudi, več obljub, več razgovorov. Mislim, da me je entuzijazem držal kakšnih 6 let potem pa …. ah, ne vem kaj se je zgodilo. Morda so bila moja pričakovanja vedno prevelika, morda smo postali prezasičeni s tem, morda me moji zaposleni niso dohajali, morda sem vse preveč idej konzumirala jaz in ostali sploh niso prišli do izraza ali pa so nekateri preprosto s svojo slabo voljo začeli okuževati tudi ostale. Naenkrat je pisanje review-ja postalo nebodigatreba, sestanek in pogovor o teh stvareh itak brezvezen saj so vse skupaj le besede, denarja pa itak nič ne pade, interni semnarji pa nekaj, kamor je treba iti, a je največja muka, ko je potrebno še na izletu v Benetke gledati iste službene face.
Lani review-jev nisem dala v obdelavo. Svojega sem naredila, ker ga moji šefi pričakujejo, a dodatnega dela si nisem nakopala, zato lani ni bilo nobenega branja istih domačih nalog, nobenih zavez, da bom pomagala pri tem ali onem in nobenih sestankov. Pa smo kar preživeli! 😉
A vseeno, letos sem jih ponovno aktivirala. Ne, ni slabo, da se vsaj enkrat letno usmerjeno pogovarjamo in razmišljamo o takšnih stvareh.
In te dni sem vse prebrala. Vtisi? Imam nekaj “starih borcev”, ki jih prav tako poznam do obisti in tam ni kaj debatirati o ciljih čez 1 leto, 2 leti, malce utrujeni in se jim o težkih poslovnih podvigih novih poslovnih projektih, ne da ravno razmišljati na veliko. Novi, no, novi pa se še ne znajdejo najbolje in ne vedo, da je kreiranje idej, tisoč idej, dva tisoč idej, predlogov, pri meni več kot želeno.
In tako so tudi letos, tako kot prejšnja leta večinoma vsi komentirali, da morajo bolje planirati, se organizirati, da bi na nivoju firme izboljšali medsebojno komunikacijo, da bodo prebrali kakšno knjigo, da so v podjetju zadovoljni … potem pa se več ali manj konča.
Sem zadovoljna? Jap, kaj pa naj? Takle mamo! Saj si vsako leto želim, da bo nekdo popisal 50 točk predlogov za stvari, ki jih lahko naredi že sam (kot zaveza) ali kdo drug ali pa kot izziv celotnemu timu (kot pobuda) pa še nismo tam. Bomo, bomo … upanje vedno umre zadnje! 😉
V učke so mi padle Dimsijeve nogavice. Sicer sem ljubitelj barv in ljubim odštekano kombiniranje barv, za katero bi marsikdo rekel, da je neprimerno. No, celo nek podoben komentar sem zasledila za tole mojo opravico, ko sem pred nekaj meseci 15 minut stala na odru pred 2000 slušatelji, češ da je govor bil v redu, a da se za direktorico ne spodobi takšna čudna oprava.