Kategorija: Ljudje

Objavljeno dne

Plača – največji motiv?

Moje razmišljanje se nanaša izključno na nivo plač, ki niso na socialnem minimumu, kot je žal situacija marsikje po Sloveniji. Razmišljam o tistih povprečnih pisarniških plačah, kjer plača ni nikoli tako visoka, da bi se z njo lahko prenehali obremenjevati, a nikoli tako nizka, kot nekateri zanjo malo delajo …. ok, ok, ne me streljat …. bil je le preblisk, hec, joke … vsekakor vsi za svojo plačo neznansko garamo 😉 in nikakor ne bi mogli iz sebe iztisniti še kaj več.

Pred kakšnim letom sem poslušala intervju z našim županom Zoranom Jankovičem, ki ga je imel v Kiberpipi in kjer je na vprašanje o tem, kakšne ljudi izbira oz. je izbiral v svojo ekipo, odgovoril, da nikoli ni k sebi vzel človeka, ki je na začetku vprašal za plačilo. Plačilo je posledica dela in dobro plačilo pride kot posledica dobrega dela.

Svoje zaposlitve sem menjala zaradi različnih vzrokov in izbirala nove iz različnih pobud, a plača nikoli ni bila na začetku seznama. Ja, ja, vsekakor iz podjetja, kjer imam solidne pogoje dela in recimo 1000 enot plače, ne bi odšla ravno na rahlo boljše pogoje in 500 enot plače, a vseeno želim povedati, da je plača le ena od postavk na seznamu, ki determinira dobro službo in v moji filozofiji je plača precej proti koncu spiska.

V letih svojih izkušenj sem naletela že na mnogo različnih ljudi, ki so kaj delali1 v naši firmi. Nekateri od prvega dne zaposlitve gledajo vse le skozi denar. Å tudent pride iz podjetja, kjer so mu plačali 3,4€ na uro k nam za 3,45€ in je ves srečen, a čez nekaj mesecev že pogleduje naokrog, če morda kdo plačuje 3,5€.
Izvoli, na tej dirki jaz ne sodelujem! Vedno je nekdo lepši, močnejši ali dlje pljune.

Ali pa pride delavec, ki prvi dan skače od navdušenja. Dobil je službo, sanjsko plačo, vse je krasno, a čez 3 mesece se navadi, ustoliči in nekega dne njegov kolega razlaga, da dobi ob vsaki poti v Grosuplje še dnevnico, on revež pa se za ubogih nekaj evrov potnih stroškov ganja vse do Logatca… pa še kave mu šef ne privošči! Bel kruh, ki se ga je nekaj mesecev tako veselil in ga dobi vsak dan, lepo zapečenega in narezanega na trdno in stabilno mizo, ni vreden piškavega oreha, sedaj gleda po sosednjih mizah, kjer se mu dozdeva, da imajo žemlje … majave mize ne opazi, sline se cedijo le ob misli na sosedove žemljice. Gre k sosedom. Včasih so tiste žemlje sveže, znotraj mehke, zunaj lepo zapečene in hrustljave, a včasih so trde, stare in neužitne. V vsakem primeru gre pot od tam kmalu spet drugam …. in potem spet in spet! Jah, se dogaja!

Morda takšnim celo uspeva … ne vem, vsak je svoje sreče kovač in težko primerjamo življenje s tem, kar bi bilo, če bi bilo … Najbrž bo študent iz 3,4€ počasi prilezel do dela, ki bo plačano vsaj 3,6€. Haleluja! In nekoč bo vzel službo za 900€ neto plače, čez leto dni menjal za drugo za 950 in naslednje leto za 1000€ in bil prepričan, kako mu uspeva. Ob večerih pa razmišljal o krivici, ki se mu godi, ker v njegovi firmi potne stroške ne obračunavajo z preveliko žlico in ker malica ni plačana. Res??

Moja filozofija je povsem drugačna in imenuje se vztrajnost. V istem podjetju vztrajati, delati, učiti se po treh letih lahko v istem podjetju zagotovo obvladuješ veliko več zadev, kot če bi v tem času zamenjal 3 različne firme in dobro delo bo tudi ustrezno dobro plačano.

OK, priznam, niso vsa podjetja dobra in vsi šefi pametni, a vendar po dveh treh napačnih, bi se bilo modro morda vprašati, če niso naša merila malce napačna in so podjetja in šefi čisto kul.

  1. ali pa le krožili in mešali zrak [↩]
Objavljeno dne

V spomin enim in drugim

Čeprav o tem danes pišejo vsi, čeprav ne bom zapisala prav nič novega in izvirnega in čeprav nisem mojster poetičnih in globokih misli, se danes enostavno spodobi, da tudi jaz zapišem nekaj v slovo Dr. Janezu Drnovšku.

Politika me pravzaprav ne zanima … no, vsaj dokler mi kaj ali kdo močno ne stopi na kakšen žulj in tako so volitve velikokrat šle mimo mene brez večjih pretresov. Na podatek o na koncu izvoljenem predsedniku sem le pokimala in o tem debatirala približno toliko časa in na podoben način, kot o zmagovalki Eme ali kakšnega drugega show-a, ki se je odvijal v naši dolini Å entlorjanski.

Drnovšek predsednik vlade … ok, aha, pač še en Janez. Bomo videli!
Drnovšek predsednik države … ok, aha, sedaj še ta funkcija. Bomo videli!

Priznam, ob prvih spremembah v odnosu do življenja, države, svoje funkcije predsednika, je bil moj odziv negativen. Razmišljanje dr. Janeza Drnovška mi je bilo všeč, oseba, ki za svoje življenjsko poslanstvo izbere pomoč ubogim, mi je ljuba, simpatično mi je bilo videti gospoda v zrelih letih, ki peče kruh, sprehaja psa in živi samotarsko življenje v hišici ob gozdu na obrobju Ljubljane. Vsekakor je vtis o zanimivi osebi dodala še izdana knjiga, njegov blog in odgovarjanje na pisma bralcev v reviji Jana. Izredno zanimiv človek, ki bi ga z veseljem imela za soseda, a vendar ne za predsednika.

Tako sem govorila takrat.

A nekega dne pred letom ali dvema nam je učiteljica na tečaj italijanščine v branje in kasnejšo debato prinesla članek iz neke italijanske revije, ki je govoril o predsedniku Slovenije – Dr. Janezu Drnovšku. Naš predsednik je bil tam naslikan z vencem rož v laseh in pričakovala bi ironičen in posmehljiv članek … v stilu člankov, ki so takrat krožili po našem medmrežju. A ne, članek je bil napisan z veliko mero občudovanja in spoštljivosti in meni dal veliko zaušnico glede razmišljanja.

Kaj ni res, da je vloga predsednika države ravno ta, da državo v svetu predstavlja v lepi luči in kako bi jo lahko nekdo lepše predstavljal, kot jo je v zadnjih letih ravno on?

In čeprav ne maram patetičnih stavkov, moram zapisati, da bom zagotovo pogrešala predsednika, ki bi še kdaj tako dostojanstveno nosil venček cvetja v laseh.

Dr. Janez Drnovšek RIP!

Hkrati pa še to: vse najboljše mami! Ja, tako se usoda poigrava z datumi, ki jih pomnimo.

Objavljeno dne

Babji žuri

Čas je že, da napišem kakšno besedo o tem veličastnem dogajanju, ki je res vredno kakšnega mojega zapisa, a vedno nanese tako, da ob takšnih dneh, ko je na sporedu TA dan, zmanjka časa še za kakšne pisarije.

Moje prijateljice so se že nekaj časa nazaj1 domislile, da bi si četrtek – dan gospodinjskih pomočnic, vzele za svojega in ga učinkovito ter po babje izkoristile.

No, jaz ne bi vedela, zakaj so si za ta dan izbrale ravno četrtek, ker na tem pomembnem zasedanju in odločanju, moja malenkost ni bila prisotna, a najbrž bo kakšna logična povezava s tem, da je četrtek v svetu poznan, kot dan, ki si ga gospodinjske pomočnice, brez pardona lahko vzamejo za prostega. Tudi me uboge reve kar naprej garamo, kuhamo, pospravljamo, vmes skočimo še v službo, trgovino, razvozimo froce po krožkih … in ja, najbrž ni potrebno zapisati še kakšne bolj podrobne primerjave. Zakaj je članicam naše ekipe padla ideja, da izberemo četrtek, je na dlani, kajne?

Najbrž temu botruje še en poglavitni razlog; petek, ki bi npr. zame bil še idealnejši2 , je itak pri večini “gospodinjskih pomočnic” že oddan. Oddan tistim, ki imajo pri izbiri prednost – našim moškim.

Torej ČETRTEK! Dan, ko se skupaj dobimo babnice. Tako malo za hec … na solatki, čveku, pijački. Priznam, takole vsak četrtek je zame malo tumač, ampak takole na vsake kvatre enkrat pa paše.

Ponavadi je bilo mesto zbora v Piazzi, zbralo se nas je štiri, pet, včasih tudi šest babur in takrat se je čvekalo, smejalo, da so se neredke resne glave obračale v našo smer s tistim nasmeškom “lej jih, kure!”

Včeraj je bil spet ČETRTEK in to še četrtek s posebno težo. Naša Naci je dodala še en prstek in svečko na tortico. Tokrat se nas je nagnetlo kar 10. Deset glasnih babnic! Ne, ne bat, nismo podrle Piazze! Naca je bila dovolj pametna, da je pojedino pripravila kar v svojem salonu pohištva. Povem vam, da se na tisti razstavljeni stekleni mizi odlično je! Aja, eno tako, če ne čisto isto imam tudi jaz doma!

Mnjam, baje je bilo slastno. Jaz ne bi točno vedela, ker sem imela ravno sadni dan3, a po pomazanih krožnikih sodeč, se je Samo izkazal4 .

Naj tukaj prva zapišem še nekaj famoznih novic, ki bodo v naslednjih dneh zagotovo zapisane na takšnih ali drugačnih rumenih straneh:
Alenka  ((in to ne čist navadna Alenka, ampak Godčeva Alenka)) je bila videna popiti kar nekaj kozarcev penine in zmazati kar dva krožnika slastne rižote, mislim da bi znalo po medmrežju v prihodnosti krožiti celo nekaj diskriminatornih fotografij … in ne, ne pričakuje dvojčkov, napetost v trebuhu je po dveh urah popustila,

Barbara je poleg lepih pričesk za vsaj polovico povabljenih gostij, tokrat poskrbela tudi za uspešen nanos make up-a na obraz naše slavljenke. Pojedla je le en krožnik rižote, alkohola ona ne pije, zato je nikakor nismo uspeli ujeti s pecljastim kozarcem v roki in s fotografijami ne bo nič …. in tudi ona ne pričakuje dvojčkov. Baje sploh ničesar ne pričakuje. Ali pa? Ma, kdo bi vedel?!

A kaj bi sedaj naštevala, katera kaj pričakuje in katero je le morda močneje napenjalo, saj vas najbrž nič ne bo impresioniralo tako močno, kot informacija, da sem se skoraj dotaknila Jana ((in to ne čist navadnega Jana, Plestenjakovega Jana!)) Jooooj, čist rrrres!

Ponavadi jo lepo odkurim domov, ko se pravi žur šele začenja. Saj veste, jaz sem pač že malce v letih (čeprav majceno, res čisto majceno zaostajam za Alenko),5 pa naslednji dan me ponavadi ob 6h neizprosno zbuja zvok budilke, potem pa zobotrebce pod veke in dostava tega mulca v šolo, … pa pisarna, kjer je treba glumiti povsem budno šefico …, zato navadno ob 11h ali 12h, lepo pomaham v slovo, kiss, kiss … ter počasi odpujsam proti svoji domači postelji.

Tako je ponavadi, ja! A tokrat so počitnice, Jaka nima šole, jaz sem tako oproščena dostave pa še kao nekakšen dopust sem planirala vzeti …. torej idealna možnost, da tokrat nisem partibrejker …. pa še Playa je itak na poti do doma … pa še baje naj bi Jan bil tam. Opa, to pa je že kar precej razlogov, da je ne odkurim kar domov, k’ne?!

In tako včeraj … ups, najbrž je bilo to že “danes” malce po polnoči, nas je 10 brhkih deklet (ok, ok, saj se v množici ne opazi, da jih ima kakšna že preko 40, sploh če so ostale pod 30 in se od blond dolgih in prhutajočih las kar blešči) prihrumelo v Playo.

No, ja, Playa mi je bistveno bolj všeč ob jutranjih urah, četudi natakarji še 15 minut po uradnem odpiralnem času, prižigajo luči v akvariju, nameščajo deke na zunanje stole in prižigajo pečke, na glasbo pa itak pozabijo. A vseeno mi nihče ne stopa po prstih, glasba je bistveno tišja … aja, v bistvu je vsaj kakšnih 20 minut sploh ni … in jaz takrat ne stojim izgubljeno ob šanku in ne vem kaj naj počnem z rokami, nogami in nasploh sama s sabo.

Ne glede na dejstvo, da sem se skoraj (!) dotaknila Jana in da je v naši neposredni bližini kar mrgolelo zvezd …ja, ja, celo takšne zvezde so bile, kot je Danica Lovenjak6 … nisem prav nič manj prepričana v to, da pohajkovanje po nočnih lokalih absolutno ni nekaj, kar bi ustrezalo moji krvni skupini … ali nebesnemu znamenju … ali pa morda mojemu nizkemu pritisku …

kakor koli že: večer je bil res super. Res, sedaj se pa ne hecam več, bilo je nadvse fino, nasmejala sem se, skoraj najedla in postajam vedno bolj zaprisežena članica “gospodinjskih pomočnic”. Vesela sem tudi tega, da sem poskusila prehod v naslednjo stopnjo žura, saj brez, da poskusiš, ne veš …. a v bodoče se bom držala svojega starega preizkušenega recepta: ob 11h, 12h bom pomahala v slovo in odpujsala proti domu. Pa četudi naj me v lokalu čaka sam George Clooney! Zraven Jana Plestenjaka! No, mogoče bi pa potem le premislila.

Aja, še to … in to čisto brez heca; Jan je prav fleten7 in predvsem prijazen8 fant … ok, ok, tip9, in obljubim, da od sedaj naprej ne bom več zavijala z očmi, ko bodo druge frfre razlagale, kako oooh in slooooh in aaaahhh! Ampak le to! Ne preveč od mene pričakovat, ok?!

  1. hmja, mislim da več kot leto nazaj [↩]
  2. v soboto lahko spanec podaljšam [↩]
  3. vraga pa tale 90 dnevna ločevalna dieta!!! [↩]
  4. takšnega dedca, ki skuha za ženin žur je pa treba z lupo iskati, a?! [↩]
  5. a ona je pač estradnica in vajena takšnih zadevic [↩]
  6. kaj že je ona?? Vremenarka? [↩]
  7. všeč so mi visoki, postavni temni fantje [↩]
  8. lepo je čestital Naci, častil s šampanjcem, se vsem lepo nasmihal in se celo pustil fotografirati [↩]
  9. da ne bom preveč mamasto zvenela [↩]
Objavljeno dne

Ste že prijavljeni v dom za starejše občane?

Kar pohitite, ker ponekod so čakalne dobe dolge tudi do 7 let, mi pa itak do 90. leta mislimo, da smo še premladi in preveč zdravi za takšne ustanove.

Življenjska doba se daljša, daljšajo se tudi delavne dobe, a vendar je naša družba vse bolj polna starejših in nemočnih ljudi. S to težavo se bo vsak od nas slej ko prej srečal in ko potrka na vrata, je šok velik, vprašanj nešteto, rešitve pa borne.

Moji starša sta še oba živa, oba dokaj zdrava (predvsem mama) in čeprav je oče že preko 7. desetletja, mama pa se temu že tesno bliža, še vedno niti pomislita ne za prijavo v kakšen dom upokojencev. Ne, onadva bosta živela še nadaljnjih 30 let, obdelovala vrt okrog hiše in seveda samostojno vzdrževala svojo hišo! Moj oče o domu ne želi niti slišati.

Starša mojega moža sta (bila) rahlo starejša in pred sedmimi leti je nepričakovano (kot, da je kdaj pričakovano) udarila bolezen in oče je ostal sam. Ker je na srečo znal opravljati gospodinjska opravila in tudi kuhati in ga je zdravje služilo, je svoje samostojno življenje nadaljeval v lastnem stanovanju. Občasno smo se obiskovali in nihče ni niti pomislil, kaj ČE …. kaj KO …

Å e leto nazaj je kolesaril, se vsakodnevno sprehajal in sploh zdravo in mirno živel. Potem pa iznenada težave z dvanajsternikom, operacija, težave s srcem … osteroporoza ….. padec … urgenca … domov … izpuščaji na koži …. bolnica … sladkorna … inzulin … medrol … zabuhlost obraza … težave s prostato … sum na kancerogeno … napotnica za operacijo v februarju 2008 … v začetku februarja iz neznanega razloga zvečer pade in zaradi nemoči obleži na tleh vse do naslednjega dne, ko zaradi neoglašanja na klice moj mož vdre v stanovanje in ga odpeljejo v bolnico. Pljučnica. 7.februarja je odpuščen iz bolnice, a se 10. vrne vanjo zaradi kapi v levi del telesa.

Upamo na najboljše, a vendar v tem trenutku je tast nepokreten, hrani se po cevkah, ni zmožen komuniciranja in potrebuje 24 urno nego. Četudi bi v naslednjem tednu izredno napredoval in veselo samostojno odkorakal iz bolnišnice, ga samega več ne upamo pustiti. Vsi v službah, vnuki po šolah, krožkih, domov prihajamo ob 6h, 7h zvečer, naše brezmočne starše pa pač ne moremo ob 6h zjutraj nahraniti, zakleniti nato pa jih ponovno odkleniti zvečer, pobožati po glavi in mirno zaspati.

V dom za ostarele v Ljubljani se je prijavil pred pol leta. Celo! … A to nič ne pomeni, čakalne vrste so brezštevilne. 7 let so mu povedali.

Za vse tiste, ki jih kaj podobnega še čaka lahko posredujem nekaj informacij, do katerih smo se v teh dneh priborili ob nasvetih prijateljev, brskanju po netu in pogovorih s kliničnim osebjem.

Rešitve je možno iskati na različnih nivojih:

  • Nega in pomoč na domu. To organizirajo pristojni centri za socialno delo oz. tam dobite informacije o institucijah, ki se s tem ukvarjajo. Pošljejo vam na dom osebe, ki pomagajo na domu prizadetim in svojcem. Sami smo ugotovili, da žal takšna opcija za nas tokrat ne pride v poštev, saj takšna nega obsega maksimalno 4 urno pomoč na domu, mi pa potrebujemo stalno prisotnost usposobljene osebe.

seznam usposobljenih za nego pomoči potrebnim

Zavod za oskrbo na domu

  • podaljšano bolnišnično zdravljenje. Baje takšna zadeva pride v poštev, ko bolnika še ni možno prepustiti domači oskrbi, bi njegova hospitalizacija terjala daljše bivanje (mesec ali več), a se vseeno pričakuje rehabilitacija – torej ni le nega obstoječega- končnega zdravstvenega stanja določene osebe.

Bolnišnica v Sežani

  • Sprejem v dom. Sami smo najprej razmišljali o Ljubljani ali okolici Ljubljane a na koncu dojeli, da bomo veseli česar koli, kjer koli v Sloveniji. Povsod se čaka in čaka. Prednost imajo okoliški prebivalci in tisti, ki so že na čakalni listi.

Seznam vseh socialnih domov v Sloveniji z listami čakajočih. Kasneje smo ugotovili, da to niso vsi domovi in da podatki o listah čakajočih tako ali tako nimajo nobene povezave z realnostjo. BTW jaz sem seznam potegnila v excel in ga sortirala od najmanjše številke proti največji in nato klicala vse označene z 01 in takšne do 10, a vsi do zadnjega so mi povedali, da je lista čakajočih tudi pri njih precej visoka. Nekateri so me celo zavrnili, da ne dajejo nobenih podatkov, dokler ne vložimo prošnje za sprejem v njihov dom. Med drugim so nekateri domovi vnešeni 2x, enkrat s številom čakajočih nad 400 in drugič z 0 (!).Žal skupne ustanove, ki bi regulirala potrebe in proste kapacitete širom cele Slovenije, še ni.

Koristne informacije v povezavi s socialnimi zavodi

Konec koncev pa je moj prvi nasvet tak, da se prvenstveno posvetujete z zdravnikom v bolnici! In to vztrajno in večkrat. Več ko sprašujete, več podatkov boste dobili in po možnosti od različnih zdravnikov. Nekateri so manj zgovorni in govorijo zgolj o zdravljenju, drugi so bolj zgovorni in na vprašanje o tem, kaj se predvideva ob odhodu iz bolnice celo sami predlagajo, da vam čim hitreje pripravijo dokumente in izvide za iskanje ustrezne nege.

Mi smo informacijo dobili že drugi dan in z izvidom trenutnega stanja, kjer je napisano tudi, da je bolnik nepokreten in potrebuje stalno nego, z nekakšno izjavo o tem, da bolnik ni sposoben odločati v svojem imenu ter nekakšno napotnico za svetovalno socialno službo, sva se danes z možem napotila k prijaznemu zdravniku, ki deluje v stari stavbi stare travmatološke klinike in ima na vratih naziv Socialna služba.

Sicer pogrešam bogato spletno stran in podatke, ki jih je mogoče dobiti tam, a vseeno jim prijaznosti in posredovanju veliko koristnih podatkov nikakor ne gre očitati. Gospod naju je opremil z mnoštvom kopiranih podatkov, kjer so zapisani vsi (!) domovi ostarelih občanov v Sloveniji in to takšni pod okriljem socialnih služb, takšnih verskih (Karitas ipd) do samoplačniških in celo takšnih, ki jih šele gradijo.

Za vlogo se potrebuje:
-fotokopijo pokojninskega odrezka
-predlog zdravnika za sprejem v dom (tukaj je malce administracije … a vseeno … oddelčni zdravnik napiše diagnozo, ta se odnese zdravniku v socialni službi in on napiše nov predlog ter ga SAM pošlje direktno domovom, kamor bomo vložili vlogo za sprejem)
-prošnjo za sprejem v dom (obrazec se dobi v socialni službi ali tukaj)
-fotokopijo osebnega dokumenta
-v našem primeru, ko tast ne more več sam podpisovati vloge potrebujemo še potrdilo o odgovorni osebi (spet nekaj letanja na nek socialni urad na Podmilščakovi 20 Bežigrad, kamor dostaviš nekaj papirjev …)

Priporočajo, da se prošnje razpošlje vsaj na 10 ustanov, ki imajo krajšo čakalno listo (informacijo ustno poda zdravnik v socialni službi) nato pa tedensko klicati in spraševati ((beri gnjaviti in težiti). Baje se da v kakšnih prekmurskih krajih (!) priti do proste kapacitete v roku enega meseca (!).

No, medtem osebe seveda ne zadržijo v bolnici. Lahko ga namestiš (baje, ker še nimam konkretnega podatka) v dražjih različicah samoplačniških domov kot je npr. ta hotel v Renčah pri Novi Gorici in kasneje opraviš za bolnika naporno selitev v upam da kakšno prekmursko vas (seveda pišem to ironično).

Priporočam, da si že danes v svoje računalnike vnesemo opomnik, da na svoj 65. rojstni dan vložimo prošnjo za želeni dom v okolici, ki smo je vajeni in v dom, ki nam bo všeč in ne le da bo “na voljo” in tako bomo morda na dan, ko nas pri kakšnih 80+ začnejo pestiti zdravstvene težave, celo imeli rahlo prednost pri sprejemu!

  1. ko sem preverjala jaz, so bili takšni 4 domovi [↩]
Objavljeno dne

Intervju

Naj najprej povem, da sem morala kar nekaj časa razmišljati, kako se tale angleška poslovenjena besedica zapiše. Inter … ok, to mi je še šlo, a view me je popolno izmučil. Torej sedaj vem, vju je pogled po slovensko. Kako lep vju je bil danes iz Å marne gore! Ohkrščenmatiček!

Ampak ne bom sedaj o (ne)lepih slovenskih besedah ampak o zvrsti, ki jo res zelo rada prebiram. Obožujem interVJUje. Blogorola v tiskani različici bi najbrž kmalu končala nedotaknjena, če v njej ne bi vsakič objavili tudi kakšen interVJU.

tudi blog Odkrito-razkrito me privleče le zaradi njenih odkrivanj blogerjev, najbolj pa mi je žal, da so intervjuji Katje Lenart, objavljeni na Vesti, neslavno končali. Baje razprtije, očitki in fovšija …

Ah, a vseeno nekaj jih je le nastalo in naj bodo dodatno zaznamovani tudi tukaj:
Simona Rebolj – razvpita tečka
Gregor Fras – urednik Blogorole
Fish – ljubitelj dobrih rib
Chef – samooklicani nergač
Zloba – Sanja, ki ni niti malo zlobna
Človek – B(l)ožiček
Vlatka in Grison – dva prijazna
Rok Kašpar – duhoviti mladenič

Poleg blogerskih intervjujev imam seveda rada tudi druge. Ravno sedaj mi je pod roke prišla zanimiva knjiga. Ja, Žiga, tudi jaz jo imam in še posebno sem vesela, da zgodbo po zgodbo prebira tudi naš Jaka. No, začel je pri športnikih seveda.

Iz takšnih zgodb se da veliko naučiti in to na zanimiv in lahkoten način.