Kategorija: Starševstvo

Objavljeno dne

To presneto učenje!

Moja mami je zlata. Vsaj tako pravijo vsi, ki jo bežno poznajo. Bežno? Ja, kajti če jo spoznaš bolje oz. če ona spozna tebe, joj prejoj. Res, svetujem, da v tem primeru nabavite najboljše športne copate in jo uberete čez …. čez kaj že …. čez drn in strn?? ali kako se že reče temu.

Zdaj bom izpadla nehvaležno razvajeno dete svojih zlatih staršev, a vendar moram to spraviti iz sebe. Zgodba mojega življenja se namreč danes ponavlja pri našem sinu.

S Tomažem imava pač takšno srečo, ali v drugačnih primerih nesrečo, da delava v istem podjetju in sva kdaj pa kdaj oba zasedena. Službeno zasedena. Zasedena popoldne, zasedena ob vikendih …. in ker ne gre drugače, takrat Jako, mačka in še kaj preselimo v varstvo mojih staršev.

Ko govorim o svojih starših, pogosto omenjam le babi. Živa sta še oba, vendar dedija niti ne omenjam pogosto, kajti on je …. on pač JE …. je tam, je doma, je prijazen, je ustrežljiv, a v povezavi z našo babi on popolnoma zbledi. A babi je polna energije1, po svetu hodi z po njenem mišljenju najboljšim odkritjem zadnjih sto let – mobitelom, nas kliče po 10x na dan in o tem niti najmanj ne pretiravam, nas opominja, nadzira, usmerja, “nam pomaga” … ja, ja, res pomaga … a pogosto ne vem več, kje je meja med pomočjo in pretiranim vmešavanjem v naša življenja … skratka babi opravlja funkcijo našega mentorja, učitelja, budilke, cheking liste ….. just name it kaj vse za nas počne naša babi 😉 .

In ta vikend sva oba s Tomažem delala. Maček je ostal doma (pri nas), Jako pa smo v petek preselili k babi (ups, in dediju). Jaka babi sicer obožuje, jo spoštuje, mnogokrat zagovarja, a vendar počasi z dozorevanjem spoznava, da od babi želi še vse kaj več, kot skuhano kosilo, ter nakup vsake neumnosti za katero mu zapne oko. Predvsem si želi babi, ki ga POSLUÅ A in jo ZANIMA kaj se mu je dogajalo in ne babi, ki le čaka na trenutek, da ga vpraša o ocenah in ga sili k učenju.

In ob njegovem pripovedovanju so oživeli spomini na moje otroštvo. Ves svet se je v glavi moje mame vrtel okrog hrane in učenja. In še danes se!

Cele dneve je bilo potrebno ždeti v sobi in se učiti. Če sem bila zunaj na kolesu, če sem se pogovarjala s prijatelji, je moja mama že intervenirala in me obdelala tako, da sem izbrala način, ki jo je umiril in zadovoljil ter ji predvsem zaprl usta. In tako se je Saša po cele dneve “učila”. Učila se je celotno osnovnošolsko dobo ter dobršen del srednje šole in to po 5 ali več ur na dan in to kljub odličnemu uspehu. Glavno da je bila moja mama srečna in zadovoljna.

In kaj sem počela jaz? V svoji sobi sem si na mizi na levo in desno stran naložila kupe nekako razmetanih knjig, vmes pustila prazen prostor, vse skupaj pa prekrila z široko razprtim velikim zvezkom. Učila sem se najbrž največ kakšno urico na dan, preostali čas, ki bi ga sicer najraje porabila za druženje s prijatelji, vožnjo s kolesom ali branje kakšne debele knjige, pa sem porabila za ždenje v svoji sobi. Najbrž bi lahko počela še kaj drugega, jaz sem iznašla svojo formulo reševanja in si ustvarila dobro zalogo Ljubavnih vikend romanov, ki so bili dovolj tanki, da so hitro in z lahkoto zdrknili pod kupe knjig, ne da bi moja mama to opazila.

Vsekakor se imam mami danes za zahvalit za svoje dokaj dobro znanje srbohrvaškega jezika in najbrž sem na ta način tudi pridobila nekaj organizacijskega znanja, ki mi še danes prav pride, a kaj več koristi od tega res ni bilo.

Na faksu2 moja mama ni več bdela nad mano …. še huje, večino časa sem preživela kar pri Tomaževih starših in končno tako svobodno razpolagala s svojim časom in očitno svobodo vdihavala s tako polnimi pljuči, da sem na učenje popolnoma pozabila.

Pri nas imamo z Jakom dogovor, kjer si sam organizira svoj čas. Ima čas za igro, tenis, učenje, druženje, spanje ….. in če se zgodi, da se nekje zalomi, se usedemo, pogovorimo in naredimo nov razpored. Ja, v glavnem zmanjšamo čas za igranje igric na računalniku in ga vložimo v gledanje televizije 🙂 , a v glavnem si pustimo “svobodo” pri kreiranju svojega vsakdanjika.

Morda ga lomim v povsem nasprotno smer, a vendar ne želim, da najin odnos z Jakom postane takšen, kot je postal odnos med mojo mamo in mano. Želim, da se s sinom POGOVARJAM. Želim, da mi razlaga o stvareh, ki se mu dogajajo in da ga POSLUÅ AM. Da me zanima vse kaj drugega, kot ocene, ki jih prinaša domov in da me pri učenju ne goljufa. K učenju ga lahko le spodbujam, mu neštetokrat razlagam, da je to dobra naložba v življenje, a učiti namesto njega se ne morem.

Sicer pa verjamem, da je moja mama prepričana, da se Jaka ne uči NIČ, saj njegovih pol ure na dan v primerjavi z mojih 5 ali celo 7, izgleda kot pot v popolno katastrofo.

  1. oh, ja … saj vem, kaj imate v mislih 🙂 [↩]
  2. Radirka, eto spet ga omenjam [↩]
Objavljeno dne

Nesramni ali odkriti?

Danes je na blogu mojega sina nekdo z imenom Nick pustil komentar, ki je Jako prizadel … no, morda je to premočna beseda … dotaknil se ga je, kar je v redu, saj vsi moji komentarji naj pred objavo zapis vedno še enkrat pregleda in popravi kakšne slovnične napake, niso zalegli. Danes pa bi na vrat na nos popravljal tiste malenkostne napakice na katere se je obesil Nick. Ne, naj jih kar pusti, sem mu svetovala.
Nick (ki se mimogrede niti ni izpostavil s svojim pravim imenom1, niti z linkom do kakšne njegove strani, je pustil komentar, ki kritizira Jakov način pisanja. Jaka je sicer 12 letni fant, ki po mojem mnenju (in po mnenju njegovih učiteljev Slovenščine tudi), piše dobro …no, pravzaprav odlično (če je potrebno tudi pridevnike uporabljati ocenam ustrezno), zato je najbrž izpadel bedak Nick, ki se preresno poglablja v zapise dvanajstletnika in namesto spodbudne besede ali mirnega klika z miško in nekomentiranega prehoda naprej, za sabo raje pušča sled blata.

Jah, poznamo takšne! Tudi meni so “kolegice” že servirale, da z novo pričesko izgledam (ne, ne, tokrat, ampak pred leti, ko sem bila še dolgolasa temnolaska), kot Cruella iz 101 dalmatinec ali pa da je moja nova bluza živa katastrofa. Baje je bila le odkrita! My ass, odkrita! Saj je nisem nič vprašala! Predvidevam pa tudi, da bi bila celo na moje direktno vprašanje o pričeski, lahko našla kakšen nežnejši pristop.

Tudi med blogerji … pravzaprav ne le TUDI, ampak SPLOH med blogerji se pojavlja vse več “odkritosrčnih” ljudi. Ja, s svojo “odkritosrčnostjo” si višajo branost, saj se veliko ljudi prav naslaja ob nesramnostih, javnem blatenju, grdih in sarkastičnih komentarjih. Prav tistih zlobnih, neduhovitih ne maram,  a vseeno …. da ne boste mislili, da sama nisem krvava pod kožo …. Eto, naj vam tukaj nanizam nekaj takšnih zanimivih, duhovitih ali pa le enostavno dobro zapisanih iz sosednjih logov;

Slakova Trenja
In še ena iz TV?
Ena boljših (starih) iz itak duhovitega bloga
Ali pa tale sicer prastara, a zato nič slabša

  1. predvidevam, da mu mama in ata nista dala ime NiCK [↩]
Objavljeno dne

Mulci frdamani

Tako kot ponavadi na lepo sobotno jutro sva jo tudi danes s Tomažem vandrala na Å marno goro. Navzgor gre tako, da štartava sicer skupaj, a po kakšnih 5 minutah jaz sopem, kot en starček, moj pa gas in jo šiba navzgor in se niti ne ozre za mano.

Saj ni ravno tako hudo, jaz jo primaham navzgor po manj kot 28 minutah, a moj je res pravi kozorog in do vrha prileze v 22 minutah, kar pa je zame odločno prehud tempo. V ušesa si vtaknem slušalke in ob ritmih kakšnih Madredeus-ev ali Michael Buble-ja v zmernem in vztrajnem ritmu rinem proti vrhu.

Navzdol grede pa poskakujeva skupaj. V rahlem teku poskakujeva preko korenin, se vmes malce pogovarjava ter pozdravljava mimoidoče. Moj mora med tem kakšno mamo, ata ali otroke celo ogovarjati in tako zadnjič tik pod vrhom srečava dve prevej zasopihani dekleti, ki se nekaj minut pred ciljem ustavita in pogledujeta navzdol.
Moj pa: “Kaj je punci, bo?!” Nobene reakcije!
Mu ne gre v račun, ker je on tako prijazen in šarmanten in še kar blebeta: ” Å e kakšni dve urici, pa bosta na vrhu!”
Jaz za njim itak na pol zavijam z očmi, ker me počasi spominja na mojega očeta in kakšne njegove ostarele prijatelje, ki so pri svojih 60-ih ali več vedno morali stresati nekakšne “šale” mladim natakaricam in se ob tem svojim domislicam nadvse smejali.
A reakcija deklet tudi mene začudi. Ajde, vsaj srednji prst bi pričakovala, če jima je najedal. Moj se ustavi, jih gleda, ustavim se še jaz in usmerim svoj začudeni pogled vanju.

Ena od njiju pa s prijaznim in začudenim pogledom:”Sorry?”
Blamaža, vam povem! Moj je nekaj zamomljal, jaz pa razložila, da je nekaj duhovičil, ampak itak ni bilo smešno in tako nista ničesar zamudili.

Sem mislila, da ga bo to izučilo vsaj za tisto rundo …. a ne, že v naslednjem ovinku srečava neko mamo in njeno hči v najboljtapravih letih … tam okrog 12. Naj tukaj najprej povem, da se je ta zgodba dogajala na nedeljo kakšnih 14 dni nazaj, ko je sonček po vseh sivih zimskih dneh, končno začel kukati izza oblakov in počasi segreval pomrznjena tla. Posledično temu in vedno večji gužvi ljudi, ki je hrumela proti vrhu, so bile poti razhojene in blatne. Mama prva, 5 m za njo pa hči, ki za sabo vleče bundo. Vleče (!), resnično, v spuščeni roki za vogal drži bundo in polovica visi v zraku, druga polovica pa se vleče za njo po blatni poti.

“Punčka, bundo vlečeš po tleh!”
Ni reakcije! Å e dobro, da moj ni v drugo začel kar po angleško in je raje še bolj glasno ponovil … itak pa sta se mama in hči že počasi oddaljevali v nasprotno smer.
“Bundo vlečeš po tleh …..”
In iz ust luštne dvanajst, trinajstletnice se zasliši  kačje sikanje: “Pa kaj pol!”

Me je kar vrglo. Moj široko razprtih oči gleda mamo, tamalo, mene in še naključno gospo, ki jo ravno maha mimo naju. Mama ima kisel nasmeh, tamala vztrajno rine naprej in vleče svojo bundo, mi pa se le čudno spogledamo in pretreseni odidemo naprej.

Sva razmišljala kasneje in scenarij zgodbe pred tem se nama svetlika. Mali je šlo na živce, da je sploh treba na Å marno, potem ji je postalo vroče … začela je težiti …. počasi si je slekla bundo. Najprej lepo nato zateženo jo je rinila v mamino oskrbo. Mama se ni pustila in vztrajno korakala naprej …. preostanek zgodbe je jasen, kajne? Lahko bi bila tudi naša zgodba, a mi mulca raje kar doma pustimo 😉

Objavljeno dne

Veselošolska tekmovanja

Ohja! Že od vsega začetka Jakinega šolanja močno navijam, da se Jaka udeležuje vseh možnih šolskih tekmovanj in podobnih takšnih in drugačnih dodatnih treningov možganskih celic. Bralne značke v slovenščini, angleščini, sedaj po novem tudi v nemščini, športna tekmovanja (v glavnem je do sedaj sodeloval le v košarki), tekmovanja v logiki, kjer kot tipični družboslovec, ni nikoli kaj prida dosegal, podobno pri tekmovanjih iz matematike, letos se je lotil tekmovanja iz zgodovine in se prav z veseljem udeleževal priprav, vendar pa kasneje na samem tekmovanju (pisni test) ni ravno dosegel nekih opaznih rezultatov.

Tekmovanje, ki pa se ga res z veseljem udeležuje že od zgodnjih let šolanja pa je Veselošolsko tekmovanje. Tekmovanje, ki za moje pojme ni ne vem kako zahtevno in ga zlahka obvlada kdor koli je pripravljen brati še malce obšolske literature in ni strogo usmerjeno v nobeno področje, ampak ima širši razpon. V to tekmovanje je vključeno znanje iz mnogih področij, biologija, kemija, zgodovina, geografija, tuj jezik, glasba, likovna umetnost, šport ….. skratka vse živo.

Resda je zadaj hud komercialni trik, kako bolje prodajati revijo za otroke in mladostnike, a konec koncev jim tega ne zamerim saj je revija dobra in učljiva. Tega jim res ne zamerim, zamerim pa jim hudo neresnost pri vodenju celotnega poteka tekmovanja.

Otroci tekom leta prejemajo revijo Pil, tisti od 7. razreda naprej pa tudi revijo Pil Plus … in če si še malce površen in ne odpoveš Pila, ti mirno pošiljajo obe verziji. No, v vsaki od revij je nekaj člankov, ki imajo označeno, da so teme, ki se naj jih prebere in nauči za kasnejši test Vesele šole. Seveda ne škodi prebrati čisto vseh, a za vse razrede čisto vse tematike ne pridejo v poštev, saj bi bilo tem za obdelavo kar precej. V ta namen se nekaj tednov pred prvim tekmovanjem še posebej objavi seznam tem za vsak nivo posebej, o tem se obvesti učitelje po šolah, ki so mentorji učencem, na konkreten datum pa se izpelje pisno preverjanje po vseh slovenskih šolah hkrati. Tisti, ki dosežejo določeno število točk, pišejo test ponovno čez nekaj tednov na višjem nivoju in v obdelavo se jim doda nekaj novih poglavij, nato pa še tretjič na državnem nivoju in tisti, ki pridejo v skupino 2% (!) najbolje točkovanih dobijo neko zlato značko.

Vse super in Jaka se je pri teh tekmovanjih naučil marsikaj, kar je pravzaprav najbolj pomembno, a vseeno ne morem mimo tega, da pokritiziram ves postopek pri spodbujanju in vodenju učencev. Dozdeva se mi namreč, da je celotno poslanstvo tekmovanja opravljeno že s tem, ko se učenci naročijo na Pil … vsaj za organizatorja in je vsem skupaj popolnoma vseeno ali se učenci tudi kaj naučijo, ali ne.

Prvo leto tam nekje v 2. ali 3. razredu1 je bilo to tekmovanje itak ena velika zmeda in razočaranje za Jako. Mentor (učiteljica nekega predmeta na višji stopnji, ki seveda ni poznala Jako in večine tekmovalcev) je par dni pred testom razdelil skopirane liste, kjer so bile napisane teme za učenje vseh nivojev in še to tako, da je bil na začetku seznam “skupnih” tem za vse razrede, pod tem pa seznam dodatnih tem za vsak nivo posebej in ob tem seveda zapisano “za 3. razrede” ipd. Ker ob tem ni bilo ustrezne razlage (sploh za tako majhne otroke) se je Jaka učil le tiste teme, kjer je opazil zapis njegove stopnje, ostalo (skupno) pa popolnoma izpustil. Ob testu je debelo gledal in bil zelo razočaran, saj se je za ves ostali del resno pripravljal in celo učil. Seveda test ni bil opravljen uspešno.

Naslednje leto sem vlogo mentorja prevzela kar jaz in pregledala spletno stran Vesele šole, Jaki že na začetku leta natisnila datum prvega preizkusa ter seznam vseh snovi, ki jih je potrebno obdelati, Jaka pa je sproti iz Pilov pobiral vse članke, ki jih je bilo potrebno dodatno obdelati. Tako pripravljen je Jaka uspešno prilezel do državnega tekmovanja tam pa mu je očitno vseeno zmanjkalo sape za dosego zlate značke. A nič zato, vesela sem, da si ji pridobil nekaj dodatne splošne izobrazbe.

Letos je Jaka že samostojen fant in jaz se ne ukvarjam več s temi zadevami, tudi mentorico pozna, zato se tokrat v stvar nisem vmešavala. Resda sem pred nekaj meseci pogledala na spletno stran Vesele šole in bila popolnoma razočarana nad prenovljenim videzom, ki je ponujal bistveno manj koristnih podatkov, kot leta poprej. Letos na njihovi strani še kakšen mesec pred testiranjem ni bilo objavljenega seznama tem, ravno tako mi ni uspelo najti datuma prvega preverjanja.

No, mentorji po šolah so o tem očitno bili obveščeni in verjamem, da so obvestili tudi učence, vendar prav namučili pa se s tem zagotovo niso. V tednu pred testom je bil Jaka doma zaradi bolezni, njegov najboljši prijatelj, ki je bil na tekmovanje tudi prijavljen pa na smučanju. Tako sta bila v ponedeljek oba presenečena, ko so ju brez najave poklicali na pisanje testa.

Jakov prijatelj testa ni uspešno opravil, Jaki pa je na skupno presenečenje uspelo priti v naslednji krog. Žal ni Jaka niti prebral nobenega od potrebnih člankov in mu je dosežek uspel zgolj na osnovi njegovega splošnega znanja. Vesela sem za njegov uspeh, seveda, vendar izjemno jezna na površnost pri organizaciji in vodenju, saj zaradi tega ni ob tem pridobil nobenega dodatnega znanja.

Kdo je kriv za takšen pristop? Veliko časa sem razmišljala, da k temu površno pristopa šola in mentorji, vendar pa sanes mislim, da gre levji delež Veseli šoli. Mentorica Vesele šole je na Jakovi šoli učiteljica zgodovine, ki je nekaj tednov pred tem zelo resno pristopila k pripravam na tekmovanje iz zgodovine. Resda je bilo tam zastopano “njeno” področje, vendar dvomim, da iz enega tedna v drugega ista oseba postane povsem hladna in nezainteresirana za malce drugačno področje izvenšolskega tekmovanja. Ali na Veseli šoli ni pravega vodenja, opozarjanja, informiranja, ki se mora začeti pri vrhu in končati pri otrocih, ali pa šepa motivacija in nagrajevanje mentorjev, ki se s takšnimi zadevami ukvarjajo zgolj iz dobre volje?

Hmja, res me jezi, a pri Pilu že vedo, da starši radi investiramo v otroke in nas tudi takšna šlamparija ne bo odvrnila od pridnega plačevanja naročnine na Pil.

  1. se ne spomnim več [↩]
Objavljeno dne

#!!$*!!

Nam je očitno strašansko lepo! Res, prav nič hudega nam ni, kajti kregamo se le za “izredno” pomembne stvari.

Danes nisem znorela zaradi TAKÅ NE izredno pomembne zadevice, ne, ne, danes smo se skregali zaradi druge silno pomembne zadevice – parkirnega prostora.

Lep sonček je bil danes in naša družinica je sklenila, da ga preživi zunaj. No, pred tem sva midva s Tomažem skočila na Å marno goro, popila eno kavico1 vmes pa še skočila do Tomaževega očeta, ki je ravno prišel domov iz bolnice. No, ta zadeva okrog njegovega stanja in težav z oskrbo starih ljudi itak zasluži poseben prispevek in o tem ne bi sedaj. Torej tam okrog poldneva se mi lepo skobacamo v avto in v mesto2. Sklenili smo, da bi nam sedla ena dobra solatka v Romeu.

Tomaž je glede parkiranja težek ziheraš in parkira raje 4 km prej, le da mu parkinga ni treba iskati ali pa, da ne bi bilo slučajno treba parkirati z enim kolesom izven natančno zarisanega temu namenjenega prostora. Jaz sem pa njegovo nasprotje, torej tip, ki bo najprej peljal tik do vrat, tam obrnil in vozil počasi v obratno smer. Seveda skoraj vedno najdem dovolj dober prostor v neposredni bližini lokacije, kamor sem namenjena. Da ne bo pomote, preziram pa ljudi, ki parkirajo na mestih namenjenih invalidom, čeprav se mi dozdeva, da je takšnih mest vedno vsaj 1x preveč. Jaka pa je seveda po mami kar se tega razmišljanja tiče, a po atu kar se tiče trmoglavosti in težačenja.

Mi se danes lepo počasi peljemo ob Ljubljanici iz smeri Prul (ali še pred tem) proti Stari Ljubljani, zunaj lep sonček, kup sprehajalcev in kar precej parkiranih avtomobilov vzdolž celotne poti. Malce za Prulskim mostom3 naš zagleda zgleden parkirni prostor, kamor bi uspel spraviti našo žival (hmja, priznam mrcina je precej velika in ne paše ravno v vsako luknjo). Ustavi, parkira.

“Joj, oh, bu, groza … pa ja ne bomo tukaj parkirali?!” Ne, ne, nisem bila jaz. Naš tamal je začel težiti do “##*!€.
Naš tavelik se ne da motit, stopi ven in jaz za njim. Čakava 1 minuto, čakava 2, nič … tamal sedi v avtu. Na tihem si mislim, da ima prav, kajti jaz bi peljala naprej, poskusila srečo bližje in če parkirca ne bi bilo, obrnila nazaj. A zagotovo bi bil, saj sva že samo 20 m pred nami videla drug parkirni prostor in nikakor ne dojela, zakaj naš ni peljal vsaj do tja. Hmja, po drugi strani si mislim, da je itak lepo vreme in nam sprehod ne bo škodil. A po prvi strani bi lahko parkirali bližje naši destinaciji in se sprehajali tam, kamor smo v bistvu namenjeni.

“##*!€ … požrem slino, grem do avta in prosim tamalga naj gre ven. Pregovarjava se prijazno in mirno, a tamal ne popušča. Sedi v avtu. Tavelik seveda stoji 20 m stran in se v najino debato ne spušča, a vidim, da se iz njegove glave rahlo kadi. Ne, ni kadilec in tudi hladno ni bilo za sapo …..
“#$??!! kaj naj zdaj naredi mama, da bo volk sit in koza cela?! Ravno se napotim k Tomažu z namero, da vzamem ključ od avta in mrcino preparkiram malce naprej, Tomaža pa pustim naj pešači, če je pač to njegova želja, ko Tomaž silovito zakoraka proti avtu. Stečem še jaz, usedem zraven, ko avto sunkovito spelje in že vem, da bo huuuudo. Parkirnih mest kar nekaj levo, desno … a naš pelje naprej. Jaka ga ustavi in želi, da parkiramo tam nekje ob Trti ali Kitajski restavraciji, naš piha in pelje naprej. Tole bo en hudič, mi je jasno. Jasno, proti koncu te ceste prostih parkirnih mest ni več, zapeljemo na Vegovo cesto, vse zasedeno. Peljemo preko Zvezda parka in parkirnega prostora, zasedeno. Peljemo po Gosposki, parkirnega prostora še vedno ni … vsaj tako velikega ne, da bi tja zrinili naš avto. V avtu pa ozračje, da bi ga rezal. Gremo nazaj, tokrat v obratno smer in končno najdemo mesto. Kje? Hmja, kakšnih 30 m bližje centru, kot je bilo tisto naše prvotno. Ja, tisto pred pihanjem, puhanjem in silovito vožnjo.

Moj ne bi bil taprav, če ne bi tik pred izhodom iz avta siknil nekaj okrog tega, da se je tole res “izplačalo”, tamal ne bi bil tamal, če ne bi takoj zatem začel cviliti, da on je itak mislil točno tole mesto, kjer smo sedaj in da ni bilo treba prevoziti pol mesta in jaz ne bi bila jaz, če ne bi siknila tamalmu, da bi lahko vedel kaj sledi in da mu res ne bi odpadle noge, če bi se pred tem spokal iz avta in pot pod noge. Ja in tamal ne bi bil tamal, če ne bi začel zraven še tuliti, češ da sedaj je pa za vse krivim njega, vmes je moj dec še vtaknil glavo not in zagrozil, da bo šel kar na avtobus in naju pustil v mestu, če se takoj ne spraviva ven.
No, mera je bila polna, ko je tamal začel točiti krokodilje solze samopomiljevanja in vso stvar zaključil:” Vsega si kriva ti, ker …..” Pravzaprav niti ne vem, kaj je sledilo, ker sem sklenila, da se je tam tale komična tragedija končala. Stopila sem iz avta, zaloputnila vrata, niti pogledala mojega ali tamalga in mirno odkorakala v mesto. Niti ozrla se nisem. “##?^ˇ€¸*!

Ena, dva, ena, dva …. prav silovito sem korakala po mestu, ob tem pa pihala kolikor je spljoh mogoče. Bosta mene dr***!

Sprehodila sem se ob Ljubljanici in prikorakala že do Tromostovja, ko sta me končno poklicala. Sta se pobotala, pomirila, dobila mizo v Romeu in me vabita, da se jima pridružim.

Hvalabogu za mobitele, a ne?!

  1. vsak svojo, seveda [↩]
  2. ja, živimo pač na vasi, čeprav z “mestom” jaz itak ponavadi mislim center [↩]
  3. ali je morda Trnovski?? [↩]