V bistvu sem želela povedati tole

Začela sem s tem, a želela povedati to, kar sledi sedaj.

V bistvu je Jaka ista mami, to mi je kristalno jasno, a vseeno je bil tempo v mojih časih rahlo drugačen in danes je sistem šolanja in celega obcirkusa1 malce bolj oster. V mojih časih smo bili v razredu le trije odličnjaki in le toliko nas je po koncu osnovne šole tudi odšlo na gimnazijo, danes pa je odličnih vsaj tretjina, na gimnazijo pa itak želijo vsi razen rahlih izjem. Starši smo obsedeni z ocenami svojih otrok bolj, kot s svojo službo, ustvarjanjem, družinskim življenjem ali srečnim in mirnim uživanjem življenja nasploh in če nismo s tem, smo pa pod pritiski hitrega tempa življenja ali zahtevne službe itak totalno zbezljani.
Prejšnji teden se je nekega jutra zgodila naslednja zgodba:

Jako v šolo vozimo, ker pač živimo na obrobju Ljubljane, šolo pa obiskuje v Novih Jaršah. Jaz ga vozim takrat, ko nima predur, moj pa takrat, ko je potrebno biti v šoli kakšno uro prej. In ko ga vozim jaz, prihajava v šolo 1 minuto pred ali 1 minuto za rokom. Vsakodnevna zgodba. In ker Jaka ne mara zamujanja ob dnevih, ko ima predure teži mojemu naj ga on vozi, saj mami bi itak zamudila. Mami bi zamudila?! Mami vstaja ob šestih in ni osnovnih pogojev za zamudo! Ne ob navadnih dneh, ne ob tistih s preduro! A kaj, ko mami obesi perilo, preveri maile, poje zajtrk in še kaj, medtem, ko Jaka bluzi. Mami medtem, ko čaka na Jako ponavadi ne reče niti BU. Mami le čaka in morda dvakrat mirno omeni, koliko je že ura ter opomni, da je skrajni čas za odhod v šolo.

Ati pa teži. Ko ni taxist, ati itak odhaja od doma že ob šestih ali pol sedmih. Je zgodnji tip človeka in pred službo si rad privošči dozo časopisov in kave … aja, pa naravni juice. In sovraži čakanje!

In tako ob sedmih zagotovo postaja nervozen, zavija z očmi, nervozno tapka s čevlji in tuli Jaki naj se že spoka. Ko stoji pred vhodnimi (ok v tem primeru izhodnimi) vrati, ko drži za kljuko, tuljenje ponovi še vsaj 6x. A Jaka kaj bolj hiti? Ne! Le še on začne tuliti. In sicer vsak v svojem nadstropju vpijeta: “Daaaaj žeeee! Greeeeva!” “Jaaaaaaa! Kaj težiš!” …. in podobna folklora.

Vmes se zagotovo oglasi tudi mami: “A bi vidva nehala, please!!!!”

In prav v tem scenariju se je zadeva odvijala tistega lepega jutra prejšnjega tedna.
S to malenkostno razliko, da sta takrat, ko se je scenarij prav lepo razvil, že več kot očitno zamujala.
Do šole je 15 minut hitre (!) vožnje, ki je moj ponavadi ne prakticira, onadva pa sta 13 minut pred začetkom pouka še vedno blodila po hiši.

Moj totalno znerviran in že na robu histeričnosti nadira tamalga naj si že “##!** pripravi torbo. Ja, ja, že 7 let težimo s tem, naj si jo pripravlja zvečer, a … ah, saj veste 😉
Tamal že rahlo paničen drži torbo odprto, meče knjige in zvezke vanjo ter prosi mojega naj mu bere z urnika, ki je prilepljen na steno. Moj je pač že malo v letih, malce kratkoneviden …. skratka bere v napačni koloni in mu našteva predmete, ki seveda niso bili na urniku “Matematika, slovenščina, glasba … joj, ne, ne, ni glasba, angleščina je ….”
“OK, glasbo moram vzet zdaj ven!” tamal že evforično.
“Pa kaj ti tamal ne znaš urnika na pamet! Po več kot pol leta, ti še vedno ne znaš urnika na pamet!!!”
Pa jao! Pa ne začet zdaj s tem!
“Pa znam, a sem le tebe poslušal!” se že brani in dere.
“Pa res bi lahko obvladal tale urnik! Pojma nimaš, ker drugače ne bi potreboval mene za branje! Jaz sem v tvojih letih ….!!!”

Ojoj!2
“Kaj se zdaj dere name?!” že jok na obzorju.
Dec znori in pove, da gre kar v avto čakat. OK, najbolje.3
Mama pomiri situacijo kar iz kopalnice iz zgornjega nadstropja in čez nekaj trenutkov se zasliši le še Ciao in klap vhodnih vrat.
Končno mir, tišina.

15 ali 20 minut kasneje, ko se tudi mami že odpravlja na pot, zazvoni telefon:”Maaaaami, a si še doma?”
“Ja?”
“Nimam torbe.”
“Česa nimaš?!”
“Å olske torbe.”

Jao! Pa to se ne dogaja v moji družini, kajne? To se dogaja samo tem!

Share on Facebook

Tweet

Follow us

Save

1. prijav na srednje in visoke šole [↩]
2. to je moj preblisk [↩]
3. spet moj preblisk [↩]